<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep I Cp 898/2010
ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CP.898.2010

Evidenčna številka:VSL0059633
Datum odločbe:26.05.2010
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:prepovedane imisije - negatorna tožba - tožba na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - solastninska pravica

Jedro

Iz določbe 75. člena SPZ izhaja, da vsako poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini soseda še ne pomeni tudi protipravnega posega, ki bi opravičevalo sodno varstvo. Poseg postane protipraven šele, ko preseže določen tolerančni prag.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijani II. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka); razsodilo je, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo imata tožeči stranki na stanovanju v kleti na N. 5 v Ljubljani, z identifikatorjem št. 3E, podvložek št. 4136/2, k.o. B., še posebej je dolžna odstraniti žičnato ograjo in pse s skupnega funkcionalnega zemljišča, v roku 15 dni (II/1. točka izreka), toženi stranki je prepovedalo nadaljnje poseganje v lastninsko pravico, ki jo imata tožeči stranki na navedenem stanovanju (II/2. točka) ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožečima strankama pravdne stroške v znesku 774,43 EUR v roku 15 dni s pripadki (II/3. točka izreka); kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače je zavrnilo (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo (ugodilni del) se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbo zavrže, tožečima strankama pa naloži plačilo stroškov, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Ocenjuje, da je izrek sodbe nerazumljiv, razlogi o odločilnih dejstvih pa so nejasni. Sodišče je dovolilo spremembo tožbe, vendar pa ni zapisalo, kako se je glasil prvotni zahtevek ter v čem je sprememba tožbe. Glede na odločitev, ki jo je sprejelo, pa bi to bilo nujno, saj je sodišče v bistvu ugodilo prvotno postavljenemu zahtevku. S tem pa je sodišče naredilo absolutno bistveno kršitev postopka. Poleg tega pa se sodišče tudi ni opredelilo do dejstva, zakaj je zahtevek predrugačilo na prvotno postavljeni zahtevek. S tem, ko je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, tako kot izhaja iz izreka sodbe, pri čemer pa je zavrnilo zahtevek v delu, s katerim je tožeča stranka specificirala in natančno določila odstranitev katere ograje zahteva, je sodišče tudi odločilo ultra petitum. Poleg tega izrek iz

podbijane sodbe v ugodilnem delu ni izvršljiv in jasen, saj ni jasno, iz katerega funkcionalnega zemljišča naj bi bila tožena stranka dolžna odstraniti ograjo in pse. Iz izreka namreč ne izhaja parcelna števila. Upoštevaje navedeno bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v skladu s 108. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavreči. Še enkrat izpostavlja pomanjkanje aktivne legitimacije. Dejstvo je, da tožnika toženki očitata vznemirjanje njune lastninske pravice na funkcionalnem zemljišču, na katerem

imajo ustrezno svojemu deležu lastninsko pravico vsi etažni lastniki nekega bloka. Funkcionalno

zemljišče se pravno tretira kot solastnina, kjer pa je za kakršnokoli tožbo potrebna aktivnost vsaj 51 % lastnikov. Ker tožbe v konkretnem primeru ni vložilo 51% etažnih lastnikov oziroma tožeča stranka ni imela pooblastila vsaj tolikšnega deleža etažnih lastnikov, bi moralo sodišče tožbo zavreči. Sodišče je tudi napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna odstraniti pse, pri čemer pa je spregledalo, da niso resnični očitki tožnikov, da naj bi toženka na funkcionalnem zemljišču vzrejala pse. Njeni psi se nahajajo v stanovanju in jih ne vzreja na funkcionalnem zemljišču, niti se psi tam ne zadržujejo. Dejstvo pa je, da le občasnega nahajanja psov na funkcionalnem zemljišču ne more toženki nihče prepovedati. Sodišče bi moralo opravit ogled kraja, saj bi izvedba tega dokaza bistveno prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja. Ker se psi ne nahajajo na funkcionalnem zemljišču, ampak v stanovanju, tožeča stranka tudi ne more zahtevati odstranitve psov. Sodišče je svojo odločitev oprlo na videoposnetke, ki pa so pristranski, saj ne gre za posnetke, ki bi prikazovali 24 urno dogajanje pred okni stanovanja tožnikov, temveč gre za posnetke, ki ne presegajo 2 – 3 minut in so snemali le nekajkrat v dnevu. Zaradi neizvedenega dokaza ogleda, pa je sodišče tudi napačno zaključilo, da tožnika iz ograjenega dela zemljišča ne moreta odstraniti listja, zračiti stanovanja oziroma imata omejen dovod svetlobe. Da je stanje takšno, ni popolnoma nič kriva tožena stranka, niti ograja niti psi. Sprašuje se, s čim je sploh tožeča stranka dokazala, da se pred okni njunega stanovanja nahaja listje. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja povsem drugačen zaključek. Iz videoposnetkov izhaja, da so pred okni nahaja le zemlja, v kateri pa zelo verjetno bivajo razne žuželke, ki bi prišle v stanovanje skozi okna, če na teh ne bi bilo zaščitne mreže. Ne strinja se nadalje s sodiščem, da ni relevanten njen ugovor, da psov ne vzreja in da ograjeni prostor ne predstavlja pesjaka. Sodišče navede, da ni relevanten zato, ker naj bi tožena stranka samovoljno izvrševala pravice, ki ji ne pripadajo, pri čemer pa ne navede, katere pravice naj bi to bile. Meni namreč, da ne izvaja prav nobenih protipravnih ravnanj, s katerim bi vznemirjala lastninsko pravico tožnikov. Tudi toženka ima pravico uporabljati funkcionalno zemljišče. Ne strinja se tudi s stroškovno odločitvijo. Glede na to, da je tožeča stranka uspela le deloma, bi moralo sodišče priznati del stroškov tudi toženi stranki. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo toženke odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tudi specificiranemu tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani pravdni zadevi tožnika s tožbo zahtevata prenehanje vznemirjanja njune lastninske pravice na stanovanju v kleti na N. 5 v Ljubljani, ki naj bi ga toženka, ki je lastnica stanovanja tik nad njunim kletnim stanovanjem, povzročala (zlasti) s postavitvijo žičnate ograje in s tem, da „vzreja“ pse na skupnem funkcionalnem zemljišču, ki je pred okni njunega stanovanja. Vsebina vznemirjanja naj bi bila v oteženi uporabi njunega stanovanja, saj jima je zaradi toženkinih psov, ki se prosto sprehajata pred njunimi okni in iztrebljata, onemogočeno/oteženo

zračenje bivalnih prostorov, pasji lajež in bevskanje otežujeta dnevni in nočni počitek, zaradi ograje pa je omejen dovod svetlobe, poleg tega jima ograja onemogoča tudi, da bi pospravila površino, ki je tik ob njunih oknih.

Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnikov v pretežnem delu ugodilo. Odločitev, da je tožena stranka dolžna odstraniti žičnato ograjo, je oprlo na 100. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), iz katerega izhaja, da imata solastnik in skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. Ugotovilo je, da toženka s postavitvijo žičnate ograje, ki stoji na skupnem funkcionalnem zemljišču, katerega solastniki so etažni lastniki (tudi obe pravdni stranki), onemogoča dostop drugim solastnikom do skupnega dela (funkcionalnega zemljišča), s tem pa samovoljno izvršuje pravice, ki ji po zakonu ne pripadajo, niti jih ni pridobila na kakšni drugi pravni podlagi. Pritožbeno sodišče je pri uradnem preizkusu materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločitev oprlo na omenjeno pravno normo, zmotno uporabilo materialno pravo. Uporaba citirane določbe SPZ pride v poštev le, ko solastnik ali skupni lastnik s tožbo zahteva varstvo solastnine ali skupne lastnine, za kar pa v konkretni pravdni zadevi ne gre. Kot izhaja iz vsebine postavljenega tožbenega zahtevka (tožbenega petita), tožnika zahtevata, da sodišče naloži toženki opustitev vsakršnega poseganja v njuno lastninsko pravico na stanovanju (torej na posebnem delu zgradbe), ne zahtevata pa varstva njune solastninske pravice na skupnih delih (na „skupnem funkcionalnem zemljišču“), kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Iz dejanske podlage tožbe sicer izhaja, da je bila postavitev ograje s strani toženke samovoljna in da jo postavila brez soglasja ostalih solastnikov, vendar pa navedeno ne zadostuje za presojo spornega razmerja v smislu določbe 100. člena SPZ, saj bi morala tudi iz samega tožbenega petita izhajati zahteva po varstvu solastninske pravice.

Pravilno pravno podlago za varstvo lastninske pravice na stanovanju pred vznemirjanjem predstavlja po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru, ko tožnika trdita, da toženka kot solastnica funkcionalnega zemljišča, ki je tik pred okni tožnikov, s svojimi ravnanji na tem zemljišču otežuje uporabo njunega stanovanja, 99. člen SPZ v povezavi s 75. členom SPZ (negatorna imisijska tožba). Po 75. členu SPZ mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo (prepovedana imisija). Iz navedene določbe izhaja, da vsako poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini soseda še ne pomeni tudi protipravnega posega, ki bi opravičevalo sodno varstvo. Poseg postane protipraven šele, ko preseže določen tolerančni prag. V obravnavanem primeru bi zato moralo sodišče ugotavljati, ali predstavlja postavljena žičnata ograja, zaradi katere naj bi bil omejen dovod svetlobe in onemogočen dostop do oken stanovanja z zunanje strani, prepovedano imisijo v smislu 75. člena SPZ. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnega prava tega ni ugotavljalo, je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Nepravilna uporaba materialnega prava pa je podana tudi pri obravnavanju

tožbenega zahtevka, s katerim tožnika zahtevata odstranitev psov iz skupnega funkcionalnega zemljišča. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago tega zahtevka sicer pravilno navedlo določbo 99. člena SPZ, vendar je pri tem spregledalo že citirano določbo 75. člena SPZ, ki lastnika sosednje oziroma prostorsko povezane nepremičnine ne varuje pred vsemi posegi lastnika prostorsko povezane nepremičnine, temveč zgolj pred čezmernimi imisijami. Sodišče prve stopnje je tako zgolj ugotavljalo, ali toženka s tem, ko spušča psa na skupno zemljišče, ki je pred okni tožnikov, vznemirja/posega v lastninsko pravico tožnikov, ni pa ugotavljalo, ali s tem otežuje uporabo njune nepremičnine čez mero, ki je glede na njeno naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali ki povzroča znatnejšo škodo.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Če bi pritožbeno sodišče pravno odločilna dejstva ugotavljalo samo, bi zaradi njihove obsežnosti in pomembnosti bile stranke prikrajšane za pravico do pritožbe. Zato je pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo v II. točki razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku upošteva gornja izhodišča in o zadevi ponovno odloči. Pri tem naj bo pozorno na to, kako je oblikovan tožbeni zahtevek, zlasti v delu, s katerim tožnika zahtevata odstranitev psov. Upošteva naj, da sodna praksa pri oblikovanju zahtevka, da naj toženec nekaj stori, ne podpira grobih posegov v lastninsko pravico. Zavzeto je stališče, da kadar v pravdi po 75. členu SPZ narava zatrjevanih imisij dopušča več načinov za njihovo preprečitev, mora tožnik v tožbenemu zahtevku zahtevano obveznost oblikovati tako, da tožencu dopušča možnost izbire ustreznih ukrepov. Povsem določen zahtevek (tak je konkretni zahtevek) je možen le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče čezmerne imisije preprečili le na en način (dr. Renato Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, strani 395). Sodišče bo zato moralo presoditi, ali se imisija, če se bo izkazalo, da gre za prekomerno imisijo, da preprečiti na več načinov in če je to mogoče, ne bo vzdržal zahtevek, v katerem tožnika zahtevata odstranitev psov. Če bo ocenilo, da je za ugotovitev vseh odločnih dejstev po 75. členu SPZ potreben tudi ogled, naj izvede tudi navedeni dokaz, katerega izvedbo je v dosedanjem postopku zavrnilo.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v ugodilnem delu iz zgoraj navedenih razlogov razveljavilo, se do ostalih navedb ni bilo dolžno podrobneje opredeljevati. Ne glede na navedeno pa pritožnici še pojasnjuje, da zmotno meni, da je bilo z izpodbijano sodbo odločeno o prvotno postavljenem zahtevku in ne o spremenjenem. Da temu ni tako jasno izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ki se v ugodilnem delu sicer glasi skoraj enako kot prvotno postavljeni zahtevek (dodana je še beseda „žičnata“), vendar pa je v zavrnilnem delu vsebovan preostali del tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka dopolnila/specificirala prvotni zahtevek. Ni se mogoče nadalje strinjati s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zahtevek predrugačilo na prvotno postavljeni zahtevek. Sodišče sploh ni predrugačilo tožbenega zahtevka, ampak je odločilo o postavljenem, spremenjenem zahtevku, poleg tega pa je tudi pojasnilo, zakaj je zavrnilo del zahtevka, s katerim je tožeča stranka specificirala prvotno zahtevek v delu, ki se nanaša na odstranitev ograje, in sicer zato, ker je ugotovilo, da se ograja

dejansko ne nahaja pred okni tožeče stranke, ampak nekaj metrov stran. Po oceni pritožbenega sodišča pa je tožbeni zahtevek tudi dovolj določno opredeljen, zaradi česar pritožbeni očitek, da je izrek nejasen in neizvršljiv, ni utemeljen. Glede na to, da tožnika z obravnavno tožbo ne zahtevata varstva njune solastninske pravice na skupnem „funkcionalnem zemljišču“, pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi bila za tožbo, s katero tožnika očitata toženki vznemirjanje njune solastninske pravice na „funkcionalnem zemljišču“, potrebna aktivnost vsaj 51 % etažnih lastnikov.

V zvezi s podredno podanim predlogom tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tudi specificiranemu tožbenemu zahtevku, pa velja še dodati, da tožeča stranka ne more z vlogo, ki je podana po izteku pritožnega roka, doseči spremembe sodbe v zavrnilnem delu. Do spremembe sodbe lahko pride le, če se stranka v škodo katere je bilo odločeno, pravočasno pritožbi, česar pa tožnika nista storila. Sodba je zato postala v zavrnilnem delu pravnomočna.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.


Zveza:

SPZ člen 75, 75/1, 99.
Datum zadnje spremembe:
06.10.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ2NzI3