<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 878/2016
ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.878.2016

Evidenčna številka:VDS00005531
Datum odločbe:29.06.2017
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Marko Hafner (poroč.), Samo Puppis
Področje:DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:objektivna in krivdna odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost delodajalca - ekskulpacijski razlog - nevarna dejavnost

Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je delo na navijalni napravi na liniji K-47, ki jo poganja elektrika in deluje v avtomatskem načinu s hitrostjo 20 metrov na minuto ter ima mnogo vrtljivih delov, ki predstavljajo povečano nevarnost za poškodbe, delo s povečano nevarnostjo. Materialno pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je podan razlog za oprostitev odgovornosti tožene stranke po drugem odstavku 153. člena OZ. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da je v konkretnem primeru do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi tožnikovega ravnanja, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v nasprotju s splošnimi varnostnimi pravili, ki veljajo za vse stroje pri toženi stranki, posegel v nevarne dele stroja v avtomatskem načinu delovanja in da je bilo njegovo nepravilno ravnanje vzrok za poškodbo leve roke in prsta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke uveljavljal plačilo zneska 16.599,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2013 dalje do plačila, v 15 dneh (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške v višini 1.223,05 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče spregledalo okoliščine, zaradi katerih bi tožena stranka nepravilno delovanje tožnika, ki je neposredno povzročilo nastanek škode, morala pričakovati in preprečiti. Tožnik se je v času škodnega dogodka šele usposabljal za delo na tem delovnem mestu z napravo kalenderska linija, pred tem pa je delal za podobnim strojem. Sodišče je prevelik poudarek dalo poznavanju pravil za varno delo na spornem stroju, premalo pa je upoštevalo dejanske izkušnje z delom na tem stroju. Tudi če je tožnik že od leta 1995 zaposlen pri toženi stranki in že od takrat dela za stroji in mu posledično ne manjka izkušenj z njimi, vendarle v času škodnega dogodka ni imel izkušenj z delom na spornem stroju. Tožnik je izpovedal, da je videl, da so trak iz valja na enak način kot on odstranjevali tudi drugi sodelavci. Res je, da tega nista potrdili priči A.A. ne B.B., toda to še ne pomeni, da tožnik tega ni zmotno mislil. Tožnik v času škodnega dogodka ni bil usposobljen za varno samostojno delo na tem stroju. Zaradi pomanjkanja praktičnih izkušenj v zvezi z delom na tem stroju bi tožena stranka mogla in morala pričakovati, da bo prišlo do ravnanja, ki bo vodilo v škodni dogodek pri opravljanju nevarne dejavnosti. Da se je tožena stranka zavedala tveganja je razvidno tudi iz dejstva, da je tožnika uvedla v t.i. usposabljanje in da je zanj pripravila celoten program usposabljanja. Sodišče je zmotno sledilo izpovedbama B.B. in A.A., da je tako usposabljanje bolj ali manj stvar formalnosti, ko gre za delavca z večletnimi izkušnjami. Odgovor na to, zakaj se sploh sestavi program usposabljanja oziroma kakšen pomen ima ta za usposabljanje, bi lahko dala le zastopnik tožene stranke ali izvedenec za varstvo pri delu. Oba dokazna predloga je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Zastopnik tožene stranke bi izpovedal, kako poteka organizacija usposabljanja novih in starih delavcev v podjetju in v čem je namen usposabljanja. S tem je sodišče kršilo določbo 1. odstavka 213. člena ZPP, kar predstavlja relativno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje z vidika, ali bi se tožena stranka lahko izognila posledicam škodnega dogodka ali jih odstranila. Tožena stranka je po škodnem dogodku stroj tehnično izboljšala s sklopko za ustavitev pogonskega valjčka in s tipko za ustavitev linije na hitrost 5 m na minuto. Čeprav gre za zadeve, ki zahtevajo tehnično znanje, sodišče ni dopustilo dokaza o tem, ali bi ti posegi na stroju lahko preprečili nastanek škodne posledice. O tem pa bi izpovedal izvedenec za področje varnosti in zdravja pri delu. Razlogi v sodbi v 14. točki obrazložitve prihajajo v nasprotje z razlogi v 8. točki obrazložitve. V 14. točki je sodišče navedlo, da dejstvo, da je tožena stranka po delovni nesreči stroj tehnično izboljšala, ne daje podlage za zaključek, da stroj ni bil varen. V 8. točki pa sodišče drugače pojasnjuje, da gre v obravnavanem primeru za nevarno stvar. Opisano neskladje predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo upoštevati izpoved B.B., da kasneje opravljena izboljšava na stroju zmanjšuje tveganje v primeru, če bi delavec posegel v nevarno območje v avtomatskem režimu delovanja, saj mu da možnost, da z roko ustavi vrtenje valja. Zato se v predmetnem primeru tožena stranka ne bi smela razbremeniti odgovornosti po 2. odstavku 153. člena OZ, saj bi škodo lahko pričakovala in bi se posledicam delovanja lahko tudi izognila. Krivdna odgovornost tožene stranke je podana zato, ker stroj ni bil tehnično brezhiben in ker je dopustila delo za strojem v času, ko tožnikovo usposabljanje še ni bilo končano. Sodišče pa v zvezi s tem ni dopustilo izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca za področje varnosti in zdravja pri delu. Pri tem je spregledalo izjavo B.B., da bi kasnejša izboljšava preprečila zvin zapestja, do katerega je prišlo v konkretnem primeru. Poleg tega so izjave o skladnosti datirane na 1. in 5. december 2011, do škodnega dogodka pa je prišlo 16. 1. 2012. O ustreznosti tehničnih izboljšav bi lahko s strokovnega vidika izpovedal le izvedenec ustrezne stroke. Zato dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Pravila varnosti in zdravja pri delu so toženi stranki kot delodajalcu nalagala, da poskrbi za čim večjo varnost dela pri tem stroju. To pa je mogoče doseči le s kvalitetnim uvajanjem na to delovno mesto. Za presojo, ali je bilo uvajanje tožnika kvalitetno, bi moralo sodišče izvesti dokaz z izvedencem za področje varnosti in zdravja pri delu oziroma bi moralo sodišče ugotavljati, kako bi po učnem načrtu moralo potekati usposabljanje. Pravilnost poteka usposabljanja je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Ponovno poudarja, da je bil tožnik šele na začetku 160 urnega usposabljanja za delo na liniji K-47. To pa pomeni, da tožnik v času škodnega dogodka še ni bil usposobljen za delo na stroju, na katerem je prišlo do poškodbe. Do končanega usposabljanja pa bi nad varnim delom tožnika moral bdeti inštruktor. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov, ki pa jih ne specificira.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožniku naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka niso podane, sodišče prve stopnje pa je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Tožnik v pritožbi sodišču očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo podano nasprotje med obrazložitvijo o odločilnih dejstvih v 8. in v 14. točki obrazložitve sodbe. Takšen očitek ni utemeljen. Ta kršitev je podana, če ima sodba, bodisi v zvezi z izrekom ali v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih, pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve v zvezi s presojo objektivne odgovornosti tožene stranke navedlo razloge, zakaj je štelo, da je delo na navijalni napravi na liniji K-47, na kateri je prišlo do tožnikove poškodbe, mogoče šteti za delo s povečano nevarnostjo (pogon na elektriko, delovanje v avtomatskem načinu s hitrostjo 20 m na minuto, vrteči deli). V 14. točki obrazložitve pa je sodišče v zvezi s presojo krivdne odgovornosti tožene stranke pojasnilo, zakaj tehnične izboljšave stroja, ki jih je tožena stranka izvedla po škodnem dogodku, ne predstavljajo podlage za zaključek, da stroj že v času poškodbe ni bil varen oziroma, da tožena stranka že v času poškodbe ni poskrbela za varnost pri delu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ti razlogi med seboj niso v nasprotju, zato je sodbo mogoče preizkusiti.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke in s postavitvijo izvedenca za zdravje in varstvo pri delu. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče zavrne tudi nesubstancirane dokazne predloge strank. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru utemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika, pri čemer je svojo odločitev tudi pravilno obrazložilo. Stranka, ki predlaga izvedbo določenega dokaza, nosi odgovornost za uveljavitev pravice do dokaza, predvsem z ustreznim substanciranjem svojega dokaznega predloga, kar pomeni določno pojasnilo, katero pravno relevantno dejstvo naj bi se z dokazom ugotavljalo in zakaj naj bi bil dokaz relevanten. Temu pogoju pa tožena stranka s tem, ko je predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika, ne da bi navedla, katero dejstvo naj se s pomočjo tega dokaza ugotovi, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni zadostila. Pritožbene navedbe, da naj bi zakoniti zastopnik pojasnil, kako poteka organizacija usposabljanja delavcev in v čem je namen usposabljanja, predstavljajo pritožbene novote, zato jih tudi ni mogoče upoštevati. Teh navedb namreč tožnik v tožbi niti tekom postopka ni podal. Prav tako sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca za varstvo in zdravje pri delu in je svojo odločitev tudi pravilno obrazložilo. Gre namreč za dokaz, ki ga je za potrditev svojih navedb o tehnični brezhibnosti stroja, na katerem je prišlo do tožnikove poškodbe, predlagala tožena stranka in ne tožnik. Sodišče pa je tudi sicer dejstvo tehnične brezhibnosti stroja ugotovilo že na podlagi ostalih izvedenih dokazov (listinske dokumentacije in ogleda stroja). Pritožbene navedbe, da bi izvedenec pojasnil, kakšen je pomen programa za usposabljanje za samo usposabljanje in kakšen je namen izboljšav na stroju, ki jih je po škodnem dogodku izvedla tožena stranka, pa predstavljajo pritožbeno novoto in jih zato ni mogoče upoštevati.

8. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka, do katerega je prišlo 16. 1. 2012 na delu pri toženi stranki. Ko je tožnik opazil, da se obreznina navija okoli gnanega valja, je to želel popraviti in z levo roko odtrgati obreznino, da bi preprečil nadaljnje navijanje na valj, takrat pa je obreznina iz zaboja potegnila nabrano količino obreznine in mu povila prste leve roke ob gnani valjček ter dlan leve roke zasukala v smeri vrtenja valja. Tožnik je v nezgodi utrpel zvin levega zapestja in zlom sredinca leve roke. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožena stranka za nastali dogodek ni niti objektivno niti krivdno odškodninsko odgovorna in da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi ravnanja tožnika. Zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

9. Odškodninsko odgovornost delodajalca je v času nezgode veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 s sprem.) urejal v 184. členu. Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava (1. odstavek 184. člena ZDR). Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01) v 131. členu določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odgovornost). Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se v skladu z 149. členom OZ odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odgovornost), pri čemer 150. člen OZ izrecno določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Vendar je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, kot tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (153. člen OZ).

10. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sledeče dejansko stanje:

- da se je tožnik poškodoval dne 16. 1. 2012 pri delu pri toženi stranki na navijalnem stroju linije K-47;

- da je do nezgode prišlo, ko je tožnik posegel v stroj, ker je prišlo do navitja obreznine okrog valja;

- da je potrebno v primeru težav (tudi navitja obreznine okrog valja) v skladu s splošnimi varnostnimi pravili ustaviti celotno linijo;

- da tožnik linije ni ustavil, ampak je z delujočega valja želel odstraniti obreznino, v tistem trenutku pa je obreznina potegnila iz zaboja nabrano količino obreznine in mu povila prste leve roke ob gnani valček in dlan leve roke zasukala v smeri vtenja valja;

- da je bil tožnik sicer na začetku usposabljanja na stroju K-47, vendar je bil tožnik pred začetkom dela na tem stroju seznanjen z varnostjo pri delu na stroju in ukrepanjem v primeru okvar;

- da je bilo tožniku znano, da mora stroj pred posegom v celoti ustaviti;

- da je bil stroj tehnično brezhiben in v skladu z varnostnimi predpisi;

- da odstranjevanje gumene zmesi v avtomatskem načinu delovanja ni bila stalna praksa delavcev pri toženi stranki in da tožena stranka takega načina dela ni dopuščala.

11. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je delo na navijalni napravi na liniji K-47, ki jo poganja elektrika in deluje v avtomatskem načinu s hitrostjo 20 metrov na minuto ter ima mnogo vrtljivih delov, ki predstavljajo povečano nevarnost za poškodbe, delo s povečano nevarnostjo. Materialno pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je podan razlog za oprostitev odgovornosti tožene stranke po drugem odstavku 153. člena OZ. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da je v konkretnem primeru do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi tožnikovega ravnanja, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v nasprotju s splošnimi varnostnimi pravili, ki veljajo za vse stroje pri toženi stranki, posegel v nevarne dele stroja v avtomatskem načinu delovanja in da je bilo njegovo nepravilno ravnanje vzrok za poškodbo leve roke in prsta. Splošna varnostna pravila v poglavju zaščita varnostne naprave v 4. točki določajo, da je pred posegom v nevarno območje stroja potrebno vključiti ročno krmiljenje oziroma izključiti avtomatsko delovanje. Tožnik je imel na voljo več stikal za izklop (tako ročnih kot nožnih), ki bi jih moral uporabiti. Sodišče je na podlagi listinske dokumentacije (preverjanje obvladovanja dela, ocena usposobljenosti, preizkusi znanja iz varnosti pri delu, itd.) in nenazadnje tožnikove izpovedi ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen s splošnimi varnostnimi navodili, saj je v zvezi s tem celo poudaril, da jih zna na pamet, ker je bil pri toženi stranki zaposlen že 20 let in je torej vedel, da ne sme posegati v nevarne dele stroja. Enaka varnostna pravila so namreč veljala tudi za stroj multisliter, na katerem je tožnik opravljal delo pred škodnim dogodkom. Tožnik pa je tudi izpovedal, da je v primeru, če se je na stroju multisliter gumen trak nabiral na valjček, stroj praviloma ustavil. Da bi moral tožnik potem, ko je v spornem primeru opazil, da se obreznina navija na valj, stroj ustaviti, sta izpovedala tudi B.B., pri toženi stranki zaposlen ko varnostni inženir in A.A., ki je spornega dne delal s tožnikom in je tudi takoj, ko je videl, da je prišlo do poškodbe, avtomatsko delovanje linije K-47 ustavil. Tožnik je sicer zatrjeval, da so na enak način kot on trak iz valja odstranjevali tudi drugi delavci, vendar je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo skladni izpovedi prič B.B. in A.A., da odstranjevanje gumene zmesi v avtomatskem načinu delovanja ni bila stalna praksa delavcev pri toženi stranki, niti ni takšnega načina dela tožena stranka dopuščala. Pritožbene navedbe, da je tožnik zmotno mislil, da so tudi drugi delavci delali na enak način kot on, so neutemeljene in ne vplivajo na presojo sodišča o njegovi izključni odgovornosti za nezgodo.

13. Pritožba ugotovitev o tožnikovem poznavanju splošnih varnostnih pravil ne izpodbija, navaja pa, da sodišče ni upoštevalo dejanskih delovnih izkušenj tožnika na tem stroju, in sicer da je bil tožnik šele na usposabljanju na tem stroju, zaradi česar bi tožena stranka mogla in morala pričakovati, da bo prišlo škodnega dogodka. Tožnik je bil v času, ko je prišlo do škodnega dogodka res na usposabljanju na stroju K-47, vendar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil tožnik izkušen delavec z več kot dvajsetletnimi izkušnjami z deli na podobnih strojih in da tožnik ni bil začetnik na delu. Tonik je poznal splošna navodila za varno delo, med drugim tudi to, da se v avtomatskem režimu v vrteče dele stroja ne posega. Sodišče je na podlagi izpovedi B.B. ugotovilo, da je bil tožnik za konkretno opravilo, na katerem je prišlo do nezgode, usposobljen za delo, pri čemer je poudaril, da tožnik ni potreboval posebnega uvajanja glede odstranjevanja gumenega traku. Da je bil tožnik pred začetkom dela na stroju K-47 seznanjen z varnostjo na delovnem mestu, med drugim z varnostjo in ukrepanjem v primeru okvar, pa je potrdil tudi C.C.. Prepričljiva je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki ni sledilo tožnikovim trditvam, da ni bil seznanjen z Navodili za varno delo z delovnimi napravami - kalanderska linija .... Sodišče prve stopnje se je na ogledu prepričalo, da se navodila nahajajo na krmilnem pultu, ki je od kraja škodnega dogodka oddaljen le nekaj metrov, zato so bila tožniku na voljo. Seznanitev tožnika z varnostnimi predpisi in navodili pa je potrdil tudi C.C.. Zato zgolj dejstvo, da je bil tožnik v času nezgode na usposabljanju ob zgoraj ugotovljenih okoliščinah ne uspe izpodbiti dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da tožnikovega ravnanja tožena stranka ni mogla predvideti in se posledično tudi ne izogniti posledicam, ki zaradi takšnega ravnanja lahko nastanejo.

14. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje za presojo, ali je tožena stranka tožniku zagotovila kvalitetno uvajanje v delo, izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca za področje varnosti in zdravja pri delu. Izvedbe tega dokaza namreč tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagal, ampak ga navaja šele sedaj v pritožbi, kar je glede na prvi odstavek 337. člena ZPP prepozno. Sodišče prve stopnje je v zvezi z organizacijo uvajanja v delo pri toženi stranki ugotovilo, da je bilo uvajanje različno glede na to, ali gre za novega delavca ali pa se uvaja že zaposlenega delavca, kot je bilo to v tožnikovem primeru, pri katerem je organizacija dela in usposabljanja manj zahtevna. Uvajanje je načeloma potekalo tako, da delavca uvedejo vsi starejši delavci, ki so že dalj časa na stroju in da je uvajanje tako potekalo tudi pri tožniku. Sodišče je ugotovilo, da A.A. ni bil tožnikov mentor, je pa sodeloval pri tožnikovem uvajanju v delo na stroju. Nenazadnje pa tožnik v času nezgode na stroju ni delal sam, temveč skupaj z A.A., ki je ob škodnem dogodku stal tik za strojem in je stroj, ko je prišlo do nezgode, tudi ustavil. Glede na ugotovitev, da je bil tožnik delavec z izkušnjami, pa se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati, da tožniku ni omogočila stalnega nadzora s strani tretje osebe. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pravilnost poteka usposabljanja ugotavljati po učnem načrtu so neutemeljene. Kot je že zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, kakšen pomen ima v konkretnem primeru dejstvo, da je bil tožnik v času nezgode na usposabljanju. Iz dokaznega postopka pa ne izhaja, da bi do škodnega dogodka prišlo zaradi nepravilnega uvajanja tožnika v delo, temveč zaradi tožnikovega nepričakovanega posega v delujoč stroj. Če bi namreč tožnik ravnal tako, kot se je pri toženi stranki zahtevalo, to je, da bi pred posegom ustavil stroj, do škodnega dogodka ne bi prišlo.

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, ker stroj, na katerem je prišlo do nezgode, ni bil tehnično brezhiben. Sodišče prve stopnje je imelo v listinski dokumentaciji, to je izjavi podjetja D. d.o.o. o vgradnji linije z dne 1. 12. 2011 in izjavah o skladnosti za posamezni stroj na liniji K-47 z dne 5. 12. 2011, vso podlago za zaključek o tehnični brezhibnosti stroja in da so izdelani ter dobavljeni v skladu z direktivo 98/37/EC (odredba o varnostni strojev) in direktivo 73/23/EC (odredba o električni opremi, ki je namenja za uporabo znotraj določenih napetostnih mej). Pritožbena navedba, da so izjave o skladnosti datirane na 1. in 5. december 2011, do škodnega dogodka pa je prišlo 16. 1. 2012, ne utemeljujejo drugačnega dokaznega zaključka. Za presojo o tehnični brezhibnosti stroja je bistveno ravno to, da je bil stroj tehnično brezhiben pred samim škodnim dogodkom, kar pa navedena listinska dokumentacija izkazuje.

16. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni poskrbela za varnost pri delu, ker v pogonski valjček stroja ni vgradila sklopke, da se ta ustavi in tipke, s katero se lahko linija upočasni na hitrost pet metrov na minuto. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka po škodnem dogodku stroj tehnično izboljšala, vendar pa te izboljšave škodnega dogodka ne bi mogle preprečiti. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek utemeljeno sprejelo na podlagi izpovedi B.B., ki je pojasnil, da je bila tipka za upočasnitev delovanja na levi strani stroja nameščena z namenom varnosti pri nastavitvah in menjavah polizdelkov in ni bila namenjena reševanju težav z navijanjem gumenega traku na gnani valj. Tudi naknadna vgraditev pogonskega valjčka delavcem ne omogoča poseganja v nevarno območje stroja v avtomatskem režimu, temveč je potrebno stroj v primeru reševanja težav še vedno ustaviti. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ni v celoti upoštevalo izpovedi B.B. v delu, ko je pojasnil, da je bila sklopka nameščena, da zmanjša tveganje v primeru, da bi delavec posegel v nevarno območje v avtomatskem režimu delovanja, saj mu da možnost, da z roko ustavi vrtenje valja, vendar pa vrteč valj še vedno predstavlja nevarnost najmanj za poškodbe prstov, zmanjša pa se nevarnost za zvin zapestja, komolca in rame. Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni upoštevalo izpoved priče tudi v delu, ki ga izpostavlja tožnik in je tudi ob upoštevanju te sprejelo pravilen dokazni zaključek, da navedene tehnične izboljšave nezgode ne bi mogle preprečiti. Iz izpovedi priče B.B. namreč nasprotno tudi ne izhaja.

17. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca za varnost in zdravje pri delo, ki bi lahko izpovedal o ustreznosti tehničnih izboljšav. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, tožnik dokaza s postavitvijo izvedenca za varnost in zdravje pri delu v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagal, temveč ga sedaj prvič uveljavlja v pritožbi, kar je glede na prvi odstavek 337. člena ZPP prepozno. V skladu z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, kot izhaja iz določbe 212. člena ZPP, mora stranka za dejstva, ki jih zatrjuje, ponuditi dokaze in obratno. Ker tožnik v postopku v zvezi s trditvami o ustreznosti tehničnih izboljšav na spornem stroju ni predlagal izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca, sam nosi breme nedokazanosti svojih trditev.

18. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja, za katerega bi bila krivdno odgovorna. Tožnik je s svojim nepravilnim in nepredvidljivim ravnanjem sam povzročil nastanek škodnega dogodka, zaradi česar tožena stranka niti objektivno niti krivdno ne odgovarja za nastalo škodo.

19. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

20. O stroških vložene pritožbe ni bilo treba odločati, ker jih tožnik ni priglasil. Odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije sama (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 184, 184/1.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 149, 150, 153, 153/2.
Datum zadnje spremembe:
29.11.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzMDk1