<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 1748/2016
ECLI:SI:VSLJ:2016:II.CP.1748.2016

Evidenčna številka:VSL0085117
Datum odločbe:16.11.2016
Senat, sodnik posameznik:Barbara Žužek Javornik (preds.), mag. Gordana Ristin (poroč.), Barbka Močivnik Škedelj
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:povrnitev škode - katastrofalna škoda - paraplegija - nepremoženjska škoda - višina odškodnine - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - duševne bolečine zaradi skaženosti - vštetje invalidnine v odškodnino

Jedro

Vštetje invalidnine v odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je inštitut, ki sodi pod princip odškodninskega prava, da je treba tožniku všteti tiste prejemke, ki jih zaradi invalidnosti prejema (compensatio lucri cum damno).

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da se izrek v točki I. in II. pravilno glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni:

- 75.405,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2009 dalje do plačila;

- letne zamudne obresti od zneska 45.000,00 EUR od 7. 10. 2009 do 8. 7. 2010 in

- zakonite zamudne obresti od zneska 75.000,00 EUR od 7. 10. 2009 do 31. 8. 2015.

Toženkin zahtevek se v delu, ki se nanaša na plačilo nad 75.405,00 do 144.000,00 EUR, to je za 68.595,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2009 dalje, zavrne.“

III. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 1.258,30 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 55.005,00 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek (do 144.000,00 EUR) je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke 10.668,35 EUR s pripadki.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe do zneska 44.400,00 EUR vlaga pritožbo tožena stranka. Sodišče je prisodilo odškodnino iz naslova prestanih fizičnih bolečin v nasprotju z izvedeniškim mnenjem, saj je upoštevalo, da tožnika čedalje bolj bolijo tudi roke, ki mu drvenijo in ima mravljince. To velja za navedbe o sesedanju hrbtenice. Po izvedeniškem mnenju ni pričakovati izboljšanja. Subjektivne težave niso objektivizirane, saj je tožnik po dopolnitvi izvedeniškega mnenja na naroku 9. 12. 2015 umaknil predlog za dopolnitev. Zato bi bila primerna odškodnina 45.000,00 EUR. Iz naslova prestanega strahu bi bila primerna odškodnina 12.000,00 EUR. Glede na sodno prakso in dejstvo, da je bil že kmalu seznanjen s težo poškodbe, je višina previsoka. Odškodnina zaradi skaženosti je previsoka, saj je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 196/2012 prisodilo nižjo odškodnino mlajši ženski, ki je ostala brez nog, kar tožnik ni. Primerna odškodnina bi bila 10.000,00 EUR. Prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je previsoka. Pritožba našteva številne primere, ko je sodišče prisojalo nižjo odškodnino za hujše primere. Odškodnino je treba objektivizirati. Tožnik je še vedno član Društva paraplegikov ... in aktiven v društvu. Ukvarja se s košarko kot s streljanjem in se je udeležil športnih prireditev paraplegikov. Skupaj s partnerico si je ustvaril družino, ima otroka. Sodišče je prenizko upoštevalo invalidnino. V zadevi II Cp 94/2014 je sodišče prisodilo bistveno višjo invalidnino kot v tem primeru. Invalidnina bi morala znašati vsaj 12.000,00 EUR. V zadevi I Cp 3054/2014 je višje sodišče prisodilo invalidnino kot celo kapitalizirano vrednost prejetih invalidnin za telesno okvaro in znižalo odškodnino za 40.000,00 EUR. Pravična denarna odškodnina bi bila 115.000,00 EUR, zmanjšana za 12.000,00 EUR invalidnine. Glede zakonitih zamudnih obresti meni, da po 20.a členu ZOZ zavarovalnica pride v zamudo šele po treh mesecih.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Opozarja na tožnikove težave. Od začetka sojenja je preteklo že šest let in tožnik opaža poslabšanja. Roke mu drevenijo, kar so posledice poškodb. Glede grajanega umika dokaznega predloga z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja pa navaja, da je tožnik dokazni predlog podal zaradi dokazovanja trditve, da je zaradi posledic nesreče neploden in ga je nato umaknil, da to ne bi podaljševalo dokaznega postopka. Odgovarja na posamezne primere, ki jih je izpostavila pritožba.

4. Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka. Odškodnina je prenizko odmerjena. Povzema ugotovitve obeh izvedencev in meni, da sodišče ni dovolj upoštevalo tožnikovih posebnosti. Obširno obrazloži, zakaj graja prisojeno odškodnino po posameznih postavkah. Ob nesreči je bil star 27 let in zaposlen kot voznik kamiona. Popoldne je pomagal bratu, kolegom pri gradnji, popravljal je avte in sodeloval pri drugih aktivnosti. Z ženo A. A. je hodil na plesne vaje, v hribe, nabiral gobe. Pomagal je njenim starim staršem, ki so imeli kmetijo. Navaja, s katerimi športi se je ukvarjal in kako je živel. Opisuje, kakšno je njegovo življenje sedaj. Opiše, kakšne težave ima sin, ki se je rodil s pomočjo umetne oploditve. Sodišče ne bi smelo všteti invalidnine v odškodnino. Res da to sodna praksa počne, vendar namen odškodnine to zanika. To dobi od ZPIZ in zdi se mu krivično, zakaj se mu to odšteva. Izpodbija zavrnitev odškodnine iz naslova skaženosti in meni, da mu gre celotna odškodnina 20.000,00 EUR. Ima brazgotine, vezan je na voziček in zato trpi sam in njegova žena. Iz naslova nepremoženjske škode navaja štiri sodbe, kjer je Vrhovno sodišče prisodilo za podobne primere višje odškodnine. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku odmerilo stroške in nagrade za posel po tarifni številki 2200. Priznalo mu je količnik 2, vendar bi mu moralo priznati polovico nagrade po tarifni številki 3100 in nato količnik 0,75.

5. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

6. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožene stranke:

7. Za prisojeno odškodnino iz naslova prestanih fizičnih bolečin tožena stranka meni, da je sodišče prisodilo odškodnino v nasprotju z izvedenskim mnenjem in prisodilo tudi odškodnino za škodo zaradi bolečin v rokah, mravljinci. Tožnik tako subjektivnih navedb ni objektiviziral, saj je dokazni predlog po dopolnitvi izvedeniškega mnenja glede teh trditev na naroku 9. 12. 2015 umaknil. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je iz naslova prestanih fizičnih bolečin sodišče prve stopnje upoštevalo ugotovitve izvedenca, ki jih je povzelo v sodbi pod točko 8. Med naštetimi ugotovitvami ni tega, kar izpostavi pritožba. Pritožba meni, da tožnik svojih navedb ni objektiviziral, ker je dokazni predlog po dopolnitvi izvedeniškega mnenja na naroku 9. 12. 2015 umaknil. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da pravilno opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, da je tožeča stranka 4. 12. 2015 najprej predlagala dopolnitev izvedeniškega mnenja medicinske stroke, in sicer v zvezi z vprašanjem neplodnosti, nato pa je ta dokazni predlog umaknila na glavni obravnavi (list. št. 383). Tako se izkažejo pritožbene navedbe tožene stranke za netočne. Prisojena odškodnina pa je celo nekoliko prenizka, kar bo obrazložilo pritožbeno sodišče v odgovoru na pritožbo tožeče stranke. Tožena stranka izpodbija prisojeno odškodnino iz naslova strahu in meni, da bi bila zadostna odškodnina največ 12.000,00 EUR, ker je bil tožnik malo seznanjen s težo poškodb in da je paraplegija dokončna. Meni, da so primerljivi primeri v sodni praksi drugačni. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je tožnik utrpel izjemno hudo poškodbo, da je imel hud tako primarni kot sekundarni strah. Pri tem se v celoti sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil v strahu za svoje življenje, nato pa je utrpel izjemno hud sekundarni strah približno sedem mesecev. Ta strah se je tudi izkazal za utemeljenega. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo tudi dokaz z zaslišanjem tožnika in ga pravilno ocenilo. Pravilno je upoštevalo, da je bil tožnik tudi v strahu zaradi operacije na sapniku, ko je zdravnik zarezal še, ko ni dobro zaspal. Vse to opravičuje, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika v celoti. Pritožbeno sodišče pa pojasnjuje, da bo podalo odgovor na primernost prisojene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ob primerjavi podobnih primerov v sodni praksi skupaj, ko bo obrazlagalo v celoti prisojeni znesek. Vendar tožena stranka v tem delu ni podala opravilne številke zadeve, kjer bi Vrhovno sodišče v podobnem primeru prisodilo iz tega naslova le odškodnino 12.000,00 EUR.

8. Tožena stranka meni, da je primerna denarna odškodnina zaradi skaženosti v tožnikovem primeru 10.000,00 EUR, saj je v podobnih primerih nižja.(1) Pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče pravilno upoštevalo, da ima tožnik tako brazgotine po telesu in da je vezan na invalidski voziček (sodba pod točko 10). Sodišče je tudi pravilno ocenilo izpovedbo tožnika v tem delu, ki je jasno navedel primere, kako ljudje reagirajo na njegove težave in kako se on ob tem počuti. Zato je prisojena odškodnina ob 100 % temelju v višini 15.500,00 EUR utemeljena.

9. Pritožba graja prisojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in meni, da bi bila pravična denarna odškodnina ob polnem temelju 115.000,00 EUR. Pri tem izpostavi štiri primere v sodni praksi(2). Pritožbeno sodišče bo podalo svoja izhodišča za presojo odškodnine iz naslova pravične denarne odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pri odgovoru na pritožbo tožeče stranke, kateri je delno ugodilo. Toženi stranki pa le odgovarja, da je nepravilno izpostaviti pri tožnikovih funkcionalnih posledicah le dejstvo, da se s svojim aktivnim pristopom do situacije, v kateri se je življenjsko znašel, spopada z življenjem in se trudi živeti, kar se da primerno (navedbe o aktivnem delu v organih Društva paraplegikov ..., sodelovanje v društvenih ekipah kot je košarka in streljanje). Sodišče je v zvezi z njegovimi sposobnostmi, kar je bilo objektivizirano v izvedeniškem mnenju, podalo ugotovitve pod točko 11 in tudi ugotovilo, da je res sodeloval v košarkarskem turnirju (na primer 2014), vendar je igro le gledal in fotografiral; vendar je moral igranje košarke in kolesarje opustiti. Občasno se le ukvarja s streljanjem. Te okoliščine ob drugih ugotovljenih okoliščinah pa ne morejo pripeljati do znižanja odškodnine, kot predlaga tožena stranka. Pritožba tudi nepravilno meni, da ker ima tožnik družino, ki mu stoji ob strani in je postal oče, to opravičuje znižanje odškodnine iz naslova nepremoženjske škode zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ta pravni naslov je odškodnina za funkcionalne posledice, katere ima tožnik in za njegove duševne bolečine. Če pa je imel v življenju dekle, ki mu je stalo ob strani in se mu je rodil otrok (s pomočjo medicinske oploditve), tega ni mogoče šteti v korist toženi stranki oziroma v škodo tožniku. Tožena stranka še meni, da je sodišče prve stopnje prenizko upoštevalo invalidnino v znesku 6.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da to znese približno 5 % od pravične denarne odškodnine iz tega naslova. Sodišče je pravilno ugotovilo, da prejema trenutno 69,64 EUR mesečno in to od 1. 8. 2007 dalje. Gre za socialno kategorijo prejemka, ki ga tožnik prejme od ZPIZ in ki se delno lahko upošteva, saj gre za določeno korist, katero je treba odšteti od odškodnine (compensatio lucri cum damno). Vendar tožena stranka zmotno meni, da je sodišče to odštelo prenizko oziroma da bi moralo odšteti 12.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče opozarja, da je sodna praksa zavzela stališče, da pri višjih zneskih, ko gre za na primer tetraplegijo, je ta znesek nekoliko višji(3). Tožena stranka izpostavi sodbo Višjega sodišča I Cp 3054/2014, kjer je sodišče kapitaliziralo prejeto vrednost iz naslova invalidnine za telesno okvaro. Gre za napačen pristop, saj to ni renta, kjer se računa materialna škoda zaradi izgubljenega zaslužka in se poračunava na primer prejemek iz naslova prihodkov.

10. Tožena stranka še graja odločitev o teku zakonitih zamudnih obresti od 7. 10. 2009 oziroma 15 dni po vložitvi odškodninskega zahtevka. Meni, da je 13. 5. 2010 tožena stranka prosila za dodatno dokumentacijo, tožnik pa je vložil tožbo. Opozarja na 20.a člen ZOZP in sodno prakso II Cp 2867/2013. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je ravno po 20.a členu ZOZP sodišče pravilno prisodilo tek zakonitih zamudnih obresti. Tri mesece ima tožena stranka, da zadevo uredi. ZOZP ni uredil primera, ko po treh mesecih po prejetem zahtevku tožena stranka ne ponudi adekvatnega plačila. Zato je treba uporabiti v skladu z 299. členu OZ tek zakonitih zamudnih obresti od zahtevka. Takšno stališče je sedaj dokončno zavzelo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 93/2015 in opozorilo na nekatera napačna stališča višjega sodišča.

O pritožbi tožeče stranke:

11. Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu in meni, da je sodišče zmotno prisodilo prenizko odškodnino. Po določilu 179. in 182. člena OZ gre tožniku pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi nepremoženjske škode, če sodišče spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine. To pomeni, da mora prisojena odškodnina pomeniti za tožnika zadoščenje. To je vedno individualen pojem, vendar mora biti odškodnina hkrati vpeta v širše družbene okvire. Te pa določa medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna praksa. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tožnikove poškodbe in posledice in dejstvo, da gre za katastrofalno škodo(4). Tožnikova poškodba na nivoju TH3 in TH4 ima za posledico mrtvoudnost od zloma navzdol, kar je hujša poškodba, kot ko ima oškodovanec poškodovano hrbtenico od pasu navzdol. Sodišče se je tako pravilno oprlo na izvedeniško mnenje komisije za fakultetna izvedeniška mnenja in te poškodbe opisalo v točki 7 sodbe. Pritožba tožeče stranke teh ugotovitev ne graja, pač pa meni, da sodišče pri posameznih postavkah ni prisodilo pravično denarno odškodnino. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da je prenizka odškodnina iz naslova pravične denarne odškodnine zaradi fizičnih bolečin in nevšečnosti in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zavrniti pa je bilo treba pritožbo tožeče stranke, ko graja prisojeno odškodnino iz naslova skaženosti.

12. Tožeča stranka zahteva v pritožbi, da sodišče ugodi zahtevku iz naslova prestanih fizičnih bolečin v celoti, to je 95.000,00 EUR. Poudarja bolečine, ki jih bo imel tudi v prihodnje in starost ob škodnem dogodku 27 let. Pritožbeno sodišče se delno pridružuje pritožbi, da je prisojena odškodnina 57.000,00 EUR iz tega naslova prenizka oziroma, da je pravična denarna odškodnina 67.000,00 EUR. Pri tem se pritožbeno sodišče sklicuje na sicer pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ugotovljenih fizičnih bolečin in nevšečnosti, ki jih je moral in jih bo moral prenašati tožnik (točka 7 in 8 izpodbijane sodbe). Poleg prestanih fizičnih bolečin je sodišče ugotovilo, da ima tožnik še vedno občasne hude bolečine kot občasne krče. Zato mora jemati stalno protibolečinske tablete. Krči se pojavijo ob določenem položaju telesa in spreminjanju lege ter natega mišic nog, kar se dogaja pri preoblačenju in presedanju. Tudi hude bolečine bo imel še v bodoče, tudi ob rednem jemanju zdravila bodo kumulativne trajale tri dni na leto. Če ne vzame tablete, ne more spati, saj se mu noge krčijo. Občasne bolečine trpi še sedaj in bo tudi v bodoče. Glede na takšno dejansko stanje in tožnikovo starost, je prisojena odškodnina 57.000,00 EUR prenizka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu delno ugodilo in zvišalo odškodnino na 67.000,00 EUR (ob 100 % temelju).

13. Pritožba ima tudi prav v delu, ko opozarja, da je prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti nekoliko prenizka. Sodišče prve stopnje je prisodilo 128.000,00 EUR. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na sodbo sodišča prve stopnje pod točko 7. Sodišče prve stopnje je korektno navedlo sodno prakso glede prisojenih odškodnin in pri tem primerjalo podobne primere za celotno prisojeno odškodnino (primerjaj naštete sodbe Vrhovnega sodišča pod opombo 5 na strani 16 sodbe sodišča prve stopnje). Glede na težji primer paraplegije, ki povzroča težje funkcionalne težave, kot je na primer poškodba paraplegije od pasu navzdol, je prisojena odškodnina prenizka oziroma je primerna odškodnina 150.000,00 EUR iz tega pravnega naslova. Pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo dokazne ocene sodišča prve stopnje, saj se z njo strinja, in sicer tako glede subjektivnih težav in duševnih bolečin, ki jih je tožnik izpovedal kot glede presoje objektivnih ugotovitev izvedencev. Ni pa moglo pritožbeno sodišče slediti tožniku, ko je izpostavil težavo sina, ki ima poseben sindrom prekomerne rasti, ki je sicer v zvezi z zunajmaternično oploditvijo. Pritožba trdi, da je to v vzročni zvezi z nezgodo, češ da pri otroku ne bi bilo tega, če bi bil tožnik zdrav. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo te vzročne zveze, zato ni mogoče iz tega naslova ugoditi zahtevku. Tožniku gre odškodnina za njegovo škodo in ne za škodo, ki bi jo utrpel otrok. Pač pa je bilo treba pritožbi delno ugoditi in je odškodnino iz tega naslova ob 100 % temelju zvišati na 150.000,00 EUR.

14. Pritožnik meni, da je sodišče neutemeljeno vštelo invalidnino v odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Gre za inštitut, ki sodi pod princip odškodninskega prava, da je treba tožniku všteti tiste prejemke, ki jih zaradi invalidnosti prejema (compensatio lucri cum damno). Vendar je sodišče prve stopnje pravilno odštelo 6.500,00 EUR invalidnine in pri tem upoštevalo tako višino kot trajanje prejemanja invalidnine. Predvsem pa je upoštevalo težo tožnikovih poškodb in posledice. Tudi sodna praksa je v tem delu znana in že dolgo časa uveljavljena, kar je pritožbeno sodišče pojasnilo že pri odgovoru na pritožbene navedbe tožene stranke, ki je želela, da sodišče upošteva višjo invalidnino.

15. Pritožbi ni mogoče pritrditi, da je odškodnina iz naslova skaženosti v znesku 15.500,00 EUR prenizka oziroma da bi morala biti kot tožnik zahteva 20.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse zatrjevane brazgotine oziroma duševne bolečine tožnika ob uporabi invalidskega vozička in odražanju pozornosti pri opazovalcih. Tako je pritožbeno sodišče ob upoštevanju vseh kriterijev, ki jih je podalo, ugotovilo, da je prisojena odškodnina primerna.

16. Tožeča stranka na koncu še navaja štiri primere, kjer je v celotni višini odškodnine za nepremoženjsko škodo po mnenju tožeče stranke sodna praksa prisodila višjo odškodnino. Nekateri primeri so neprimerljivi, saj gre za oškodovanca tetraplegika(5). Predvsem pa je pritožbeno sodišče izračunalo, koliko je višina za nepremoženjsko škodo ob 100 % temelju in ugotovilo, da je brez odštete akontacije sedaj odškodnina 246.000,00 EUR in ob 20 % sokrivdi tožnika 196.800,00 EUR. Ta znesek pa je primerljiv s podobnimi primeri v sodni praksi. Ob tem je treba dodati, da je sodišče prve stopnje pravilno citiralo številne primere, ko je primerjalo celotno višino za nepremoženjsko škodo (opomba 5 na strani 16 sodbe). Vendar je nato sodišče prve stopnje zmotno izračunalo ob podobnih posledicah povprečno odškodnino (179 in 239 povprečnih neto plač). Primerljivi primeri so le objektivizacija sodne prakse za podobne primere; vendar mora biti odškodnina individualno določena, da predstavlja pravično denarno odškodnino ob podanem izhodišču za razlago pravnega standarda „pravična denarna odškodnina“.

17. Za celoten izračun pa je treba odšteti prejete akontacije in sicer v višini 45.000,00 EUR in 75.000,00 EUR oziroma valorizirano 121.395,00 EUR. Tako je razlika, ki jo dolguje tožena stranka še 75.405,00 EUR. V preostalem delu (razlika nad 75.405,00 do 144.000,00 EUR) pa je še vedno zavrnilni del zahtevka. Tako je bilo treba pritožbi tožeče stranke delno ugoditi, sodbo v I. spremeniti tako, da se glavnica sedaj glasi 75.405,00 EUR (prva alineja I. izreka) in da se zavrnilni del nanaša na znesek 68.595,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2009 dalje (II. sodbe sodišča prve stopnje).

18. Tožeča stranka se pritožuje tudi glede pravdnih stroškov in meni, da bi sodišče moralo ta del izreka spremeniti. Tožena stranka je le predlagala znižanje pravdnih stroškov glede na želeni uspeh v glavni stvari. Pritožbeno sodišče je tako presojalo odločitev o pravdnih stroških iz sodbe sodišča prve stopnje glede pritožbe tožeče stranke. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje prisodilo uspeh tožeči stranki glede temelja do 80 %, po višini do 67 % in izračunalo končni uspeh tožeče stranke 73 %, tožene pa 27 %. Tak pristop je glede na celotni uspeh v pravdi (gledano nominalno in ob sodni poravnavi glede temelja) nižji, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V sodni poravnavi se namreč pravdni stranki nista dogovorili glede pravdnih stroškov. Glede na to, da se pritožuje tožeča stranka glede pravdnih stroškov in da je delno uspela, pa pritožbeno sodišče ni spreminjalo izrek o pravdnih stroških, saj bi sicer šlo v škodo tožeče stranke. Zahtevek tožeče stranke je bil 330.000,00 EUR, uspela je na koncu do 75.400,00 EUR oziroma ob prištetih akontacijah 196.800,00 EUR in uspeh tožeče stranke je tako 59 %. Zato je v izogib spremembi odločitve v škodo tožeči stranki pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (III. izreka).

19. V pritožbi je tožeča stranka želela še 88.995,00 EUR, uspela pa za 20.400,00 EUR. To je 22,90 %. Zato je pritožbeno sodišče odmerilo stroške tožeči stranki na pritožbeni stopnji (stroški pritožbe, materialni stroški in DDV ter sodna taksa 1.671,00 EUR) 4.227,00 EUR. Stroški odgovora na pritožbo pa so bili nagrada za postopek, materialni stroški in DDV in 22,90 % od tega zneska je 290,30 EUR. Ker so bili stroški pritožbe 4.227,00 EUR, je 22,90 % 968,00 EUR. Tako so skupno priznani stroški tožeče stranke na pritožbeni stopnji 1.258,30 EUR, kar je naložilo pritožbeno sodišče v plačilo toženi stranki.

20. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je bilo treba v celoti zavrniti pritožbo tožene stranke, zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava pa delno ugoditi pritožbi tožeče stranke.

-------------

Op. št. (1): Pri tem izpostavi II Ips 196/2012.

Op. št. (2): V zadevi II Ips 659/2007 ne gre za oškodovanca s paraplegijo in zato zadeva ni primerljiva. V preostalih treh zadevah (II Ips 339/2004, II Ips 131/2013 in II Ips 106/2012) gre za nekoliko drugačne primere; na primer otroka, ki ima poškodovane možgane in ne gre za paraplegijo. Ostali primeri pa so vsak subjektivno nekoliko drugačen in tudi ni direktno primerljiv.

Op. št. (3): Na primer v zadevi II Ips 156/2011 je za odškodnino zaradi tetraplegije, tožnik je bil star 28 let, sodišče odštelo invalidnino v znesku 18.000,00 EUR.

Op. št. (4): Katastrofalne škode so zlasti paraplegija in tetraplegija.

Op. št. (5): II Ips 156/2011


Zveza:

OZ člen 179, 182, 299. ZOZP člen 20a.
Datum zadnje spremembe:
13.04.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA1MDgx