<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba in sklep I Cp 2308/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.2308.2017

Evidenčna številka:VSL00010110
Datum odločbe:14.03.2018
Senat, sodnik posameznik:Karmen Ceranja (preds.), Katarina Marolt Kuret (poroč.), Majda Lušina
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:stvarna služnost hoje in vožnje - parkiranje - prestavitev služnostne poti - javno dobro - obzirno izvrševanje služnosti - trditveno in dokazno breme - izvedenec - informativen dokaz

Jedro

Čeprav SPZ posebej ne ureja sodnega varstva, ki bi zagotavljalo spremembo načina izvrševanja služnostne pravice, da bi ta manj obremenjevala služečo stvar, sodna praksa dopušča zahtevo lastnika služečega zemljišča po prestavitvi oziroma utesnitvi lokacije izvrševanja služnosti. Odločilno je, da se s tem bistveno ne spremenijo pogoji izvrševanja služnosti ter da na novo definirana služnost v celoti ustreza svojemu namenu.

Bistvo zahtevka na prestavitev stvarne služnosti je, da vsakokratnemu lastniku gospodujočega zemljišča ne oporeka potrebe po nadaljnji uporabi služnostne pravice, temveč izhaja iz okoliščine, da obstoji druga, v tožbenem zahtevku konkretizirana, možnost izvrševanja stvarne služnosti, ki je enakovredna obstoječi, bodisi po istih ali drugih zemljiščih istega lastnika, ali ob njegovi privolitvi tudi po zemljiščih tretjega lastnika. Sodišče mora torej presoditi, ali ob upoštevanju načela obzirnega izvrševanja stvarne služnosti ponujena nova možnost izvrševanja predstavlja za gospodujoče zemljišče enakovreden način uporabe služečih zemljišč glede na interese lastnika gospodujočega zemljišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna v roku 15 dni tožencema povrniti njune stroške pritožbenega postopka v višini 995,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala prestavitev stvarne služnosti parkiranja, hoje in vožnje z vsemi vozili v korist parcelnih št. 419/9 in 476/13, k. o. ..., iz sedmih s stvarno pravico obremenjenih nepremičnin zgolj na služeča zemljišča parcelna št. 419/10, 475/22 in 419/7, k. o. ... Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na utesnitev izvajanja te služnosti, tako da se slednja izvaja zgolj na parcelah št. 419/10, 475/22 in 419/7. Posledično je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe na odstranitev parkiranih tovornih vozil, kombiniranih vozil, vozil s prikolicami in raznimi priklopniki ter ostalih vozil in premičnih stvari z dela parcele 469/1, k. o. ..., in na vzpostavitev prvotnega stanja ceste brez ovir. S sklepom je nadalje zavrnilo predlog tožnice na prekinitev postopka ter dovolilo spremembo tožbe z 12. 2. 2014.

2. Zoper sodbo in sklep, s katerim je sodišče odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe, vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da je sodišče napačno presojalo dejstvo, da Cesta za V. predstavlja javno dobro, saj je o tem že pravnomočno razsojeno. Tako je vpisana v zemljiški knjigi, toženki pa odločbe nista uspeli odpraviti. V pravdnih zadevah P 149/2012 in I P 683/2012 je sodišče tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo prav zato, ker motenjsko varstvo na javnem dobru ni dopustno in ker tam tožnica nima stvarno pravnega varstva. Pritožnica graja odločitev sodišča, da Odlok o kategorizaciji, sprejet v letu 1999, ni zakonit. Ustavno sodišče je že večkrat ugotovilo neskladnost občinskih odlokov o kategorizaciji javnih cest z Ustavo, vendar takšnih odlokov ni razveljavilo ali odpravilo, temveč naložilo občinam, da same odpravijo neskladja, tako da sklenejo pravni posel, s katerim nepremičnino pridobijo v last. V konkretnem primeru Ustavno sodišče ni presojalo skladnosti odloka z Ustavo RS. Občina R. je zemljišča prejela v last na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene z V. v stečaju 16. 5. 2001, ter je stanje legalizirala s sprejetjem Odločbe o javnem dobru s 5. 2. 2010. Odlok je zato postal brezpredmeten, sodba pa je obremenjena s kršitvijo iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker ima akt o kategorizaciji konstitutiven učinek, je za prodajalca - V. v stečaju pomenil razlastitev ne glede na vpis v zemljiški knjigi. Služnost, ki je bila pravnim prednikom dodeljena s strani V. v stečaju, je zato nična.

Tožnica je zahtevala prestavitev izvrševanja služnosti parkiranja po določilu 219. člena SPZ, sodišče pa je zahtevek obravnavalo na podlagi 222. člena SPZ. S tem je preseglo trditveno podlago strank in tožbeni zahtevek, saj se o ukinitvi oziroma omejitvi obsega služnosti vodi posebna pravda. Glede zahtevka na prestavitev izvrševanja služnosti je sodišče ugotovilo, da območje parkiranja na treh parcelah ne zadošča za vse potrebe služnostnih upravičencev ob upoštevanju ekonomskega položaja in vrste dejavnosti, ki se na gospodujočih zemljiščih odvija. Povsem je spregledalo specialno določbo 219. člena SPZ in se ni opredelilo do dejstva, da služnost parkiranja ni določena, da se nikoli ni izvrševala na cesti, kot to počneta toženki od jeseni 2012 dalje, in da V. v stečaju pravnim prednikom toženih strank ni podelila služnosti parkiranja na sami cesti. Prav tako ni presodilo izpovedi pravnih prednikov tožencev glede parkiranja, ko so ob zaslišanju povedali, da na cesti takšna služnost ni obstajala. Sodna praksa je izoblikovala stališče, da je potrebno služnost natančno določiti ter omejiti, sicer gre za nično ustanovitev. Sodba ni pojasnila elementov glede najmanjše obremenitve služeče nepremičnine, kar bi sodišče v okviru obravnave po 219. členu SPZ moralo storiti. Če obstaja dvom o vsebini stvarne služnosti, se šteje, da ta obstaja v delu, ki je blažji za služečo nepremičnino. Sodišče je sicer ugotovilo, da se služnost izvaja le na delu nepremičnine, zato bi moralo tožbenemu zahtevku vsaj deloma ugoditi, ob predpostavki, da je parkiranje na cesti za lastnika moteče in ga ovira v zagotavljanju varnosti in upravljanja.

Cesto za V. sestavlja 12 parcel, ki so bile natančno opredeljene pod 4. točko pripravljalne vloge, na vseh je v korist tožencev vknjižena služnost parkiranja, zato bi sodišče moralo upoštevati tudi ostalih pet parcel, ki s tožbo niso omenjene. Tožnica je glede parkiranja predlagala izvedenca ustrezne stroke in bi po pridobitvi mnenja lahko modificirala tožbeni zahtevek. Če je sodišče samo ugotovilo, da so tri parcele premalo za parkiranje, bi moralo pojasniti vzroke ter opredeliti potrebo po parkirnih mestih tožencev. Sodišče se ni izjavilo o tem, ali toženki služnost parkiranja izvršujeta obzirno ali ne. Tožnica je dokazovala samovoljnost ravnanja, do česar se sodišče ni opredelilo, zato je podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je sodišče menilo, da je zadosti podlage za odločanje o ukinitvi služnosti, bi moralo združiti postopke v eno pravdo. Iz sodbe ne izhaja, glede katerih parcel je sodišče odločalo o ukinitvi služnosti in kaj je bila podlaga za takšno odločanje. Napačni so razlogi, da je bilo o ukinitvi služnosti na podlagi Odločbe o javnem dobru že presojano. V zadevi P 116/2006 so bili na strani tožnikov A., d.o.o., J. M. in K., s.p., v konkretni pravdi je na strani tožene stranke le J. M. V pravdi P 116/2006 je občina R. zahtevala prenehanje služnosti na parcelah v lasti tožencev zaradi spremenjenih okoliščin povečanja prometa, zahtevek pa je bil zavrnjen, ker je sodišče presodilo, da so bistvene potrebe gospodujočega in ne služečega zemljišča. Gre za vsebinsko različno zadevo. S sklicevanjem na vse pritožbene navedbe tožnica izpodbija tudi sklep o zavrnitvi začasne odredbe.

3. Na pritožbo sta toženca obširno odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Čeprav Stvarnopravni zakonik (SPZ) posebej ne ureja sodnega varstva, ki bi zagotavljalo spremembo načina izvrševanja služnostne pravice, da bi ta manj obremenjevala služečo stvar, sodna praksa dopušča zahtevo lastnika služečega zemljišča po prestavitvi oziroma utesnitvi lokacije izvrševanja služnosti1. Odločilno je, da se s tem bistveno ne spremenijo pogoji izvrševanja služnosti ter da na novo definirana služnost v celoti ustreza svojemu namenu.

6. Tožnica v tem postopku kot lastnica sedmih gospodujočih zemljišč, obremenjenih s služnostno pravico hoje, vožnje in parkiranja z vsemi vozili v korist parcel št. 419/9 in 476/13, k. o. ..., v lasti tožencev, zaradi manj obremenjujočega izvrševanja zahteva prestavitev stvarne služnosti le na parcele 475/22, 419/10 in 419/7, vse k. o. ... Čeprav v tožbenem zahtevku zajema vse dogovorjene oblike izvrševanja služnostne pravice (parkiranje, hoja in vožnja), se njene trditve tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot v pritožbi nanašajo zgolj na izvrševanje služnosti parkiranja. Ker pritožbeno sodišče preizkuša odločitev sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi (350. člen ZPP), teh pa glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka na prestavitev služnostne pravice hoje in vožnje ni, prav tako tudi niso podane po uradni dolžnosti upoštevane kršitve, je pritožbeno sodišče že iz omenjenega razloga potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka glede prestavitve izvrševanja stvarne služnosti hoje in vožnje.

7. Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka na prestavitev/utesnitev izvrševanja stvarne služnosti parkiranja izčrpno pojasnilo v 21. točki sodbe. Ker je ugotovilo, da so služeča zemljišča bila del bivšega kompleksa V., jih je pravilno obravnavalo kot celoto. Kljub ugotovitvi, da izvrševanje služnosti parkiranja na parcelah št. 496/1, 426/1, 475/21 in 426/15 močno obremenjuje služeča zemljišča, ki po namembnosti predstavljajo cesto v upravljanju tožnice, parkirana vozila pa ovirajo varen dvosmerni promet, je ocenilo, da za prestavitev oziroma utesnitev stvarne služnosti zgolj na tri od sedmih služečih zemljišč pogoji niso izpolnjeni. Pritožbeno sodišče izčrpne razloge sodišča prve stopnje sprejema in se jim pridružuje. Sodišče je tožbeni zahtevek res obravnavalo tudi kot zahtevek na ukinitev stvarne služnosti po določilu 222. člena SPZ, saj je tožnica predlagala opustitev izvrševanja stvarne služnosti na štirih od sedmih služečih zemljišč, na katerih je bila služnost ustanovljena. Vendar pa s tem ni prekoračilo tožbenega zahtevka, temveč ga je obravnavalo zgolj v luči drugih materialno pravnih določil. Izpodbijana sodba vsebuje vse bistvene razloge glede dejstev, ki jih je v zvezi s prestavitvijo stvarne služnosti zatrjevala tožnica, ti razlogi so medsebojno skladni in utemeljujejo sprejeto odločitev, zato očitane absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ni zagrešilo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da je bila služnostna pravica v korist gospodujočih zemljišč parcelna št. 419/9 in 476/13, k. o. ..., ustanovljena s pogodbo še preden je lastnica služečih zemljišč postala tožnica. Odlok o kategorizaciji občinskih cest, sprejet v letu 1999, je bil izdan preden so zemljišča, ki tvorijo sklop ceste za V., prešla v last tožnice, zato je bil v neskladju z 69. in 33. členom Ustave RS. Z naknadnim nakupom zemljišč je tožnica sicer delno uredila predhodno nezakonito stanje, vendar ne v celoti. Prezrla je namreč stvarne pravice služnostnih upravičencev, ki so se za nakupe v poslovni coni odločili tudi ob pogoju zadostnega števila parkirnih mest, kar jim je bilo zagotovljeno z ustanovitvijo služnostne pravice na nepremičninah, sedaj v lasti tožnice. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je odlok nezakonit tudi v primeru neupoštevanja stvarne služnosti kot ene izmed stvarnih pravic civilnega prava in ne zgolj v primerih neupoštevanja lastninske pravice oseb na zemljiščih, preko katerih poteka občinska cesta. Tudi služnostna pravica je namreč ena od stvarnih pravic, namenjena lažjemu izvrševanju lastninske pravice na gospodujočem zemljišču, in je pravno varovana v okviru 33. člena Ustave. Ustavni pojem lastnine je širši od civilnopravnega pojma lastninske pravice ter zajema vse pravne položaje, s katerimi se uresničuje varovanje svobode na premoženjskem področju. Tako varstvo zajema vse stvarne pravice (tudi služnostno pravico), posest, terjatve, pravice intelektualne lastnine, kapitalske deleže, podjetje, pa tudi pravice, ki izhajajo iz javnopravnih razmerij in sodijo v polje premoženjske svobode2. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnica nezakonito stanje legalizirala z nakupom zemljišč, služnost, ki je bila pravnim prednikom tožencev dodeljena s strani V. v stečaju, pa je s sprejetjem odloka postala nična. Ker nezakonitosti odloka tožnica še ni v celoti odpravila, nanj civilno sodišče ni vezano3. V konkretnem primeru to pomeni, da je sodišče vsebino pridobljene stvarne služnosti pravilno presojalo skladno s pogodbo, na podlagi katere je bila pridobljena, ne glede na kasneje sprejete podzakonske akte. Tudi sicer tožnica prihaja sama s seboj v nasprotje, saj po eni strani zatrjuje, da toženci služnostne pravice nimajo, ker je na vseh služečih zemljiščih vknjiženo javno dobro v njeni lasti, po drugi strani pa sama predlaga prestavitev stvarne služnosti na tri izmed parcel, ki so prav tako v sklopu zemljišč, za katere je občinski svet občine Radovljica sprejel odločbo o vzpostavitvi javnega dobra. Če bo tožnica želela kot upravljalka občinskih cest doseči, da bodo služeča zemljišča neobremenjena s služnostno pravico hoje, vožnje, predvsem pa parkiranja, bo morala to urediti bodisi pogodbeno, pri čemer lahko tožencem ponudi nadomestna zemljišča, primerna za parkiranje, oziroma bo morala začeti postopek za odvzem stvarne služnosti ali, v primeru, da lokalna cesta ne izpolnjuje pogojev za kategorizacijo, v skladu z ZJC izpeljati postopek za njeno ukinitev. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je v sodni praksi dopuščena možnost prestavitve stvarne služnosti tudi izven parcel, na katerih je ustanovljena, ob soglasju lastnikov gospodujočega zemljišča, ki so lahko tudi tretje osebe4.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bilo o obstoju stvarne služnosti glede na status javnega dobra na služečih zemljiščih že pravnomočno odločeno. Sodišče odloči o tožbenem zahtevku v izreku sodbe, zato se pravnomočnost ne nanaša na ugotovitve o pravno relevantnih dejstvih in na stališča sodišča o pravnih vprašanjih, ki so v obrazložitvi sodbe. Tam navaja sodišče le razloge, s katerimi utemelji svojo odločitev. V postopkih, na katere se sklicuje pritožnica, je sodišče obravnavalo vprašanje motenja posesti in vznemirjanja lastninske pravice, ne pa vprašanja obstoja stvarne služnosti.

10. Bistvo zahtevka na prestavitev stvarne služnosti je, da vsakokratnemu lastniku gospodujočega zemljišča ne oporeka potrebe po nadaljnji uporabi služnostne pravice, temveč izhaja iz okoliščine, da obstoji druga, v tožbenem zahtevku konkretizirana, možnost izvrševanja stvarne služnosti, ki je enakovredna obstoječi, bodisi po istih ali drugih zemljiščih istega lastnika, ali ob njegovi privolitvi tudi po zemljiščih tretjega lastnika5. Sodišče mora torej presoditi, ali ob upoštevanju načela obzirnega izvrševanja stvarne služnosti ponujena nova možnost izvrševanja predstavlja za gospodujoče zemljišče enakovreden način uporabe služečih zemljišč glede na interese lastnika gospodujočega zemljišča.

11. Po obširno izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da območje parkirišč na parcelah št. 419/10, 475/22 in 419/7, k. o. ..., ki jih tožnica ponuja za izvrševanje stvarne služnosti parkiranja, ne zadošča za vse potrebe služnostnih upravičencev. Sodišče je z ogledom na kraju samem in z zaslišanjem številnih prič ugotovilo, da je parkirnih prostorov že ob upoštevanju vseh služečih zemljišč premalo. Območje je praktično ves čas zaparkirano, saj gre za predel poslovnih prostorov bivše V., v katerih stranke opravljajo raznovrstne dejavnosti. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da sta tudi toženca svojo služnostno pravico do parkiranja ves čas izvrševala, tako z osebnimi avtomobili, kombiji, kot tudi kamioni. Teh vozil na območju treh parcel, na katere bi tožnica želela prestaviti izvrševanje služnosti parkiranja, ne bi mogla parkirati, ne da bi s tem vplivala na izvrševanje služnostne pravice drugih služnostnih upravičencev. Razlogi sodišča, zakaj predlagana zemljišča od A., d.o.o., do K., s.p., ne zadoščajo za izvrševanje stvarne služnosti parkiranja za gospodujoči zemljišči parcelna št. 476/13 in 419/9, k. o. ..., so podrobno pojasnjeni v 21. točki sodbe, pri čemer konkretnih zaključkov pritožba ne napada. Zgolj pavšalno sklicevanje, da je sodišče spregledalo merila iz 219. člena SPZ v zvezi z neobzirnim izvrševanjem služnosti, na zaključek sodišča, da je ponujeni obseg prostora, kjer bi toženca služnost parkiranja lahko izvrševala, premajhen, ne vpliva. Dejstvo, da obseg izvrševanja s pogodbo določene služnosti ni bil prostorsko preciziran, ne predstavlja pravno relevantnega razloga za prestavitev služnosti. Bistvena je ugotovitev sodišča, da se je služnost izvrševala na vseh zemljiščih, na katerih je bila ustanovljena, tudi ob robu Ceste za V., pa še s tem je bilo komaj zadoščeno potrebam gospodujočega zemljišča po parkiranju. Zato bi tožeča stranka v zahtevku na prestavitev izvrševanja stvarne služnosti, ob dejstvu, da so služeča zemljišča prekomerno obremenjena zaradi namembnosti izvrševanja cestnega prometa, morala predlagati prestavitev služnosti na dodatna zemljišča. S tožbenim zahtevkom, s katerim želi zgolj reducirati izvrševanje stvarne služnosti iz sedmih na tri parcele, ne more uspeti.

12. Pritožnica je v pripravljalni vlogi 22. 4. 2014 predlagala postavitev izvedenca prometne stroke, pri čemer ni konkretizirala, katera dejstva naj bi s tem dokazom izkazovala. Dejstvo, da na ponujenih treh parcelah ni dovolj prostora za parkiranje, je sodišče ugotovilo že ob ogledu in z zaslišanjem prič, zato izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca ni bila potrebna. Na tožeči stranki je dokazno breme, da pojasni, zakaj predlagane tri parcele zadoščajo za izvrševanje stvarne služnosti, ki je ustanovljena na širšem sklopu zemljišč, ob tem pa za postavitev ustreznih trditev ni potrebno strokovno znanje izvedenca. Dokazna ponudba informativne narave v zvezi z ugotavljanjem dejstev, ki ne ležijo zunaj tožničinega zaznavnega območja, namreč ni dopustna.

13. Pavšalne so pritožbene navedbe, da bi sodišče ob sprejetih ugotovitvah zahtevku moralo vsaj delno ugoditi, ker Cesto za V. sestavlja 12 parcel, tožnica pa je predlagala prestavitev izvrševanja služnosti parkiranja iz sedmih na tri, medtem ko ostalih s tožbo ni omenila. Sodišče je odločilo v okviru tožbenega zahtevka in pravilno presojalo, ali ponujena prestavitev služnosti parkiranja glede gospodujočih zemljišč ustreza pogodbeno ustanovljeni. Pri tem je izhajalo iz sklopa parcel, kot ga je tožnica opredelila v tožbi.

14. Ker je bistvo obravnavane pravde prestavitev stvarne služnosti, medtem ko o ukinitvi le te tečejo ločeni sodni postopki, se pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo do pritožbenih trditev glede ukinitve stvarne služnosti. Tožbeni zahtevek je bil namreč vsebinsko pravilno zavrnjen v zvezi s pravno podlago, ki jo je v tem postopku uveljavljala tožnica.

15. Glede na povedano in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP. Tožnica zgolj pavšalno graja sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Ker glede na pojasnjeno verjetnosti obstoja terjatve ni izkazala (272. člen ZIZ), je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožencema pa je dolžna povrniti njune stroške odgovora na pritožbo v višini 995,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

-------------------------------
1 Primerjaj Juhart, Komentar k 219. členu SPZ, SPZ s komentarjem, GV Založba, 2004, in Ana Vlahek, Prestavitev služnostne poti, Pravna praksa 2008, št. 8.
2 Primerjaj Komentar k 33. členu URS, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002.
3 Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije vezani (samo) na ustavo in zakon (125. člen Ustave in 3. člen Zakona o sodiščih), zato podzakonskih aktov niso dolžni uporabiti, če štejejo, da niso v skladu z ustavo ali zakonom (exceptio illegalis).
4 Primerjaj odločbo VSRS II Ips 137/1993.
5 Primerjaj sodbi VSRS II Ips 137/1993 in II Ips 482/1993.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 219, 222
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 33
Datum zadnje spremembe:
22.05.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4Mzk0