<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 1332/2016-10
ECLI:SI:UPRS:2017:I.U.1332.2016.10

Evidenčna številka:UP00001309
Datum odločbe:23.05.2017
Senat, sodnik posameznik:mag. Miriam Temlin Krivic (preds.), Petra Hočevar (poroč.), mag. Mira Dobravec Jalen
Področje:RAZLASTITEV
Institut:omejitev lastninske pravice - služnost v javno korist - elektroenergetski objekt

Jedro

Za znatno manjšo obremenitev nepremičnin/e gre v primerih, ko gre za postavitev takega objekta, kot v obravnavanem primeru (in nato za njegovo vzdrževanje), kar pomeni tudi znatno manjši poseg v ustavno varovano lastninsko pravico posameznika, zaradi česar omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist, ob upoštevanju načela sorazmernosti posega v lastninsko pravico, zadošča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se v korist družbe A. dovoli obremenitev nepremičnine parcele št. 208/13, k.o. ..., deleža 2069/22312 v lasti tožnice, s služnostjo v javno korist za čas obratovanja infrastrukture (1. točka izreka), opredelil, kaj obsega obremenitev te nepremičnine (2. točka izreka), nadalje da služnostni upravičenec pridobi služnostno pravico v javno korist na obremenjenem deležu nepremičnine z dnem izdaje odločbe o obremenitvi nepremičnine s služnostjo v javno korist in pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka), da je ta odločba, skupaj s sklenjenimi pogodbami o služnosti daljnovoda v javno korist, ki jih je služnostni upravičenec že sklenil z vsemi ostalimi solastniki nepremičnine parcele št. 208/13, podlaga za izbris zaznambe uvedbe postopka ustanovitve služnosti v javno korist in za vpis služnostne pravice na nepremičnini s parc. št. 208/13, pri pristojnem zemljiškoknjižnem sodišču v korist A. (4. točka izreka), da se predlog tožnice, da organ odloči, da je predlagatelj dolžan prevzeti od lastnice njen solastni delež na nepremičnini in ji za to plačati odškodnino v višini njenega celotnega solastnega deleža, zavrne (5. točka izreka), da se stranke glede odškodnine napoti na sodišče (6. točka izreka) in da se zahteva tožnice za povrnitev stroškov postopka zavrne (7. točka izreka). V obrazložitvi odločbe je organ ugotovil, da je bila odločba o uvedbi postopka za obremenitev lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist izdana z dne 2. 12. 2013, zoper katero je tožnica vložila pritožbo, ki jo je drugostopni organ zavrnil s svojo odločbo z dne 4. 4. 2014. Po pravnomočnosti te odločbe je organ najprej izdal odločbo o obremenitvi te nepremičnine z dne 15. 7. 2015, zoper katero je tožnica vložila pritožbo, drugostopni organ pa je njeni pritožbi ugodil in odločbo z dne 15. 7. 2015 odpravil v 1., 2., 3., 4., 6., 7. in 8. točki izreka. V zadevi gre torej za ponovno odločanje v skladu z napotili drugostopnega organa. Prvostopni organ je dne 6. 5. 2016 izvedel ustno obravnavo ter na tej dal strankam možnost izjave o odločilnih dejstvih. Ob uporabi 110. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) ter 59. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) je organ nato odločil o obremenitvi nepremičnine s trajno služnostjo v javno korist. Zahtevek tožnice za prevzem preostalega deleža nepremičnine po 99. členu ZUreP-1 je zavrnil, enako je odločil tudi o njeni zahtevi za povrnitev stroškov postopka in se pri tem skliceval na četrti odstavek 105. člena ZUreP-1.

2. Drugostopni organ je zavrnil pritožbo tožnice v točkah od 1 - 6 izreka prvostopne odločbe, 7. točko izreka prvostopne odločbe odpravil ter vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek in zavrnil zahtevo tožnice za povrnitev stroškov za pritožbo. V zvezi z odpravo 7. točke izreka prvostopne odločbe in vrnitvijo zadeve v tem delu v ponovno odločanje se je skliceval na sodno prakso I U 378/2014, I U 275/2014, I U 500/2014.

3. Tožnica je navedla, da je organ narobe odločil v korist A.. Ne drži, da je A. nekakšna personifikacija vsakokratnega upravljavca infrastrukture. Ta pojem je kot pojem javnega dobra. Npr. Občina B. ni personifikacija javnega dobra, ima pa pravico uporabe, tako je A. le trenutni nosilec te pravice. Po 510. členu Energetskega zakona pa celo upravljavec ni, temveč le začasni koncesionar. Pravica služnosti ne daje imetniku pravice, da posega v substanco stvari, na kateri ima služnost, pač pa daje le pravico uporabljati tujo stvar. Investitor je na zemljišču tožnice že zgradil betonski temelj, steber daljnovoda in napeljal električno omrežje, kar spreminja substanco stvari. Tožnica je investitorju večkrat ponudila odkup delov zemljišč, ki jih je z gradnjo trajno obremenil in spremenil, pa investitor tega zaradi svojega ekonomskega interesa ni hotel storiti. Glede na ravnanje organa je to razumljivo. Nenavadno je, da organ ne ugodi predlogu za ustanovitev služnosti za gradnjo ceste ali železnice. V delu, kjer se električna napeljava ne dotika tal, bi bil predlog morda še opravičljiv, zagotovo pa to ni v delu, ki se nanaša na železobetonske konstrukcije in dostopne poti, ki trajno spreminjajo namembnost zemljišča, še posebej, ker organ služnosti ni časovno omejil, pač pa, da traja, dokler stoji objekt. Gre torej za stavbno pravico in ne služnost. Le nadomestilo je bistveno nižje. Tudi ne drži stališče organa, da je prevzem nepremičnin po 99. členu ZUreP-1 možen le pri razlastitvi. Omejitev lastninske pravice je le v interesu investitorja, ki si na tak način zmanjšuje stroške investicije, čeprav dejansko trajno posega v substanco nepremičnine. Glede na sedmi odstavek 110. člena ZUreP-1, ki smiselno napotuje na ostale določbe o razlastitvi, to torej velja tudi glede prevzema zemljišča. Z gradnjo je izgubljena ekonomska vrednost nepremičnine, tožnici je tako ostala gola lastninska pravica in dolžnost plačevanja davkov. Pozidanega dela ne more uporabljati, uporaba ostalih delih pa je omejena, da nima ekonomskega smisla. Odločitev o stroških drugostopne odločbe je v neskladju z obrazložitvijo. Drugostopni organ namreč ugotavlja, da je tožnica upravičena do stroškov postopka in da bo prvostopni organ odločil o stroških postopka na prvi stopnji skupaj s pritožbenimi stroški, v izreku pa je določeno, da se zahteva tožnice za povrnitev stroškov pritožbe zavrne. Tožnica je zato predlagala, da sodišče odpravi prvostopno odločbo, odločbo druge stopnje spremeni tako, da v 3. točki izreka ugodi zahtevi tožnice za povrnitev stroškov postopka v višini 1.967,50 EUR in naloži predlagatelju, da te stroške povrne tožnici v roku 15 dni s pp, toženki pa naj sodišče še naloži povrnitev njenih stroškov sodnega postopka.

4. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Stranka z interesom A. je v odgovoru na tožbo prerekal navedbe tožnice, navedel, da je o ugovoru glede nosilca služnosti bilo že pravnomočno odločeno. Skliceval se je še na I U 1370/2013. Za nemogočo uporabo pa gre samo na delu zemljišča, kjer je steber. Lastniki pa so oproščeni plačila dohodnine na delu zemljišča, ki leži v koridorju daljnovodov. Prevzem preostalega zemljišča po 99. členu ZUreP-1 pa v takih primerih, kot je obravnavani, ni logičen. Predlagal je zavrnitev tožbe in naložitev tožnici povračilo njegovih stroškov postopka v višini morebitnih sodnih taks.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet spora je izpodbijana odločba, s katero je organ odločil, da se v korist A. d.o.o. kot služnostnega upravičenca dovoli obremenitev nepremičnine parc. št. 208/13 k.o. ... v lasti tožnice kot služnostne zavezanke do deleža 2069/22312, s trajno služnostjo v javno korist, v tam navedenem obsegu; da služnostni upravičenec pridobi trajno služnostno pravico z dnem izdaje te odločbe; da se stranke glede odškodnine napoti na sodišče.

8. Pravno podlago za odločanje o obremenitvi nepremičnine s služnostjo v javno korist predstavlja 110. člen ZUreP-1, na katerega se sklicuje tudi izpodbijana odločba, in ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko začasno ali trajno obremeni s služnostjo v javno korist, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje, ustanovitev služnosti pa lahko predlaga država, občina oziroma izvajalec javne službe; če tako določa poseben zakon, pa se lahko služnost ustanovi tudi za postavitev in nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture, upravičenec pa je v tem primeru investitor javne infrastrukture (prvi do tretji odstavek). O ustanovitvi služnosti odloči upravni organ z odločbo (šesti odstavek). V navedenem členu je določena še obveznost upravičenca, da pred vložitvijo zahteve za ustanovitev služnosti ponudi lastniku sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti (četrti odstavek), in določene so priloge k zahtevi za obremenitev nepremičnine s služnostjo (peti odstavek). Glede ugotavljanja dopustnosti ustanovitve služnosti po tem členu in glede drugih vprašanj, ki niso posebej urejena, pa se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o razlastitvi (sedmi odstavek). To pomeni, da se za dopustnost ustanovitve služnosti v javno korist uporabljajo določbe tega zakona o razlastitvi, to pa je 100. člen ZUreP-1, ki ureja izdajo odločbe, s katero se ugotovi, ali je javna korist izkazana ter se odloči o uvedbi postopka, ter v povezavi z njim 93. člen (v zvezi z ugotavljanjem izkazanosti javne koristi) in 92. člen tega zakona (v zvezi z ugotavljanjem, ali je razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice za dosego javne koristi nujno potrebna in ali je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino).

9. Kot iz izpodbijane odločbe izhaja, je bila v predmetni zadevi 2. 12. 2013 že izdana odločba o uvedbi postopka za obremenitev lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist v korist predlagatelja kot služnostnega upravičenca A. d.o.o., ki je pravnomočna. To pa pomeni in iz odločbe z dne 2. 12. 2013 tako tudi izrecno izhaja, da sta bila v postopku na podlagi zahteve predlagatelja A. d.o.o. ugotovljena med drugim naslednja dejstva: - da je javna korist za obremenitev nepremičnine v lasti tožnice s trajno služnostjo izkazana v skladu z zakonom in - da je služnost ustanovljena v korist investitorja daljnovoda A. d.o.o., torej nosilca te infrastrukturne dejavnosti kot subjekta z lastnostjo upravljavca infrastrukture.

10. Zato ugovora tožnice, da obremenitev nepremičnine v korist A. d.o.o. ni dopustna, sodišče ponovno ne presoja. Tako stališče je sodišče zavzelo že v identični pravni in podobni po dejanskem stanju zadevi iste tožnice pod I U 1370/2013. Sodišče dodaja še, da 510. člen Energetskega zakona - EZ-1, na katerega se sklicuje tožnica in ki je pričel veljati 7. 3. 2014, torej po izdaji prvostopne odločbe o uvedbi postopka, res določa, da mora Vlada v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona sprejeti koncesijski akt in na podlagi izdane odločbe o podelitvi koncesije z družbo A. d.o.o. kot koncesionarjem, skleniti koncesijsko pogodbo za opravljanje gospodarske javnega službe dejavnost sistemskega operaterja električne energije (prvi odstavek), v nadaljevanju pa še določa, da do sklenitve koncesijske pogodbe gospodarska družba iz prejšnjega odstavka izvaja gospodarsko javno službo na način, kot jo je izvajala do uveljavitve tega zakona (drugi odstavek). Ob tem pa sodišče opozarja še na določbo 550. člena EZ-1, po kateri se prekrškovni, inšpekcijski in upravni postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo po dosedanjih predpisih. Obravnavani postopek pa se je nedvomno pričel pred uveljavitvijo EZ-1.

11. Tožnica pa glede na povedano tudi ne more uspeti z ugovorom, da z ustanovitvijo služnosti kot v obravnavanem primeru, ko gre za gradnjo betonskega temelja, stebra daljnovoda in napeljave električnega omrežja, presežen namen imetništva pravice služnosti, ker se po njenem mnenju na tak način posega v substanco stvari, saj ustanovitev tovrstne služnosti za take namene dopušča že sam zakon (poleg citirane določbe 110. člena ZUreP-1 še 59. člen EZ). Drugačno postopanje organa v primerih, ko gre za gradnjo ceste ali železnice, pa je glede na vrsto in obseg del ter posledično obremenitev nepremičnin, ki so pri tem uporabljena, (tudi) v skladu z zakonom in logična. Če gre za gradnjo ceste ali železnice, je logična posledica razlastitev nepremičnin, ki so za tako gradnjo potrebna. Za znatno manjšo obremenitev nepremičnin/e pa gre v primerih, kot je obravnavani, ko gre za postavitev takega objekta, kot v obravnavanem primeru (in nato za njegovo vzdrževanje), kar pomeni tudi znatno manjši poseg v ustavno varovano lastninsko pravico posameznika, zaradi česar omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist, ob upoštevanju načela sorazmernosti posega v lastninsko pravico, zadošča.

12. Kot neutemeljen sodišče presoja tudi tožbeni ugovor, da je organ brez pravne podlage zavrnil njeno zahtevo za prevzem preostalega dela zemljišča po 99. členu ZUreP-1, ker da to velja le v primeru, če gre za razlastitev. Po 99. členu ZUreP-1 lahko razlastitveni zavezanec, če v postopku razlastitve ugotovi, da bi z razlastitvijo dela njegovih nepremičnin zanj izgubila gospodarski pomen tudi lastninska pravica na ostalem delu njegovih nepremičnin, zahteva, da razlastitveni upravičene prevzame v last tudi te nepremičnine. Kot pravilno navaja tudi tožnica, sedmi odstavek 110. člena ZUreP-1 izrecno dopušča uporabo ostalih določb v poglavju o razlastitvi tudi v takih primerih. Sicer pa sodišče ugotavlja, da organ ni zavrnil tožničine zahteve za prevzem ostalega zemljišča iz razloga, kot očita tožnica, temveč je (in s tem se strinja tudi sodišče) pravilno ocenil, da tožnica kot služnostna zavezanka ni izkazala, da je preostala nepremičnina zanjo izgubila gospodarski pomen - ni namreč obrazložila uporabe pred ustanovitvijo služnosti in ni pojasnila, kako bi ustanovljena služnost, ki nedvomno zajema le manjši del celotne nepremičnine, vplivala na izgubo gospodarskega pomena zanjo, zlasti ob upoštevanju, da je tožnica solastnica obravnavane nepremičnine v deležu, ki znaša manj kot 1/10 celotne površine nepremičnine.

13. Tožnica še ugovarja po njenem mnenju neskladju med izrekom in obrazložitvijo v zvezi z odločitvijo o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka v drugostopni odločbi. Tudi ta ugovor tožnice ne drži. Drugostopni organ je namreč, sledeč pravnemu stališču naslovnega sodišča, kot izhaja iz sodb, I U 275/2014, I U 500/2014, itd, pravilno odpravil 7. točko izreka prvostopne odločbe, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo tožnice za povrnitev stroškov postopka, hkrati pa naložil prvostopnemu organu, da mora odločiti še o stroških postopka, ki jih je tožnica priglasila v pritožbi, ki jo je vložila zoper odločbo prvostopnega organa z dne 15. 7. 2015, torej zoper odločbo, ki jo je drugostopni organ odpravil in vrnil v ponovno odločanje. Prvostopni organ mora torej odločiti še o stroških v zvezi s pritožbo, o katerih (očitno) še ni bilo odločeno. Ker pa je tožnica s pritožbo zoper v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo uspela le v delu, ki se nanaša na stroške postopka, je tudi po presoji sodišča drugostopni organ pravilno odločil, ko je zavrnil njeno zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (smiselno 113. člen ZUP).

14. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Odločitev o o zahtevi tožnice za povrnitev stroškov postopka temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

16. Ker pa za odgovor stranke z interesom A. ni predpisana sodna taksa, sodišče ni odločalo o zahtevi stranke z interesom A. za povračilo stroškov postopka v višini morebitnih sodnih taks.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o urejanju prostora (2002) - ZUreP-1 - člen 92, 93, 99, 100, 110
Energetski zakon (2014) - EZ-1 - člen 510, 510/1, 510/2, 550
Datum zadnje spremembe:
11.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5OTIy