<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 2553/2015
ECLI:SI:VSLJ:2016:I.CP.2553.2015

Evidenčna številka:VSL0084110
Datum odločbe:27.01.2016
Senat, sodnik posameznik:Tanja Kumer (preds.), mag. Metoda Orehar Ivanc (poroč.), Tadeja Primožič
Področje:STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - RAZLASTITEV
Institut:razlastitev - služnost v javno korist - ustanovitev služnosti v javno korist - elektroenergetski objekt - stvarna služnost - pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem - priposestvovanje - omejitev lastninske pravice - odškodnina zaradi omejitve lastninske pravice v javno korist - zastaranje

Jedro

Ker zahtevek za plačilo odškodnine temelji na ugotovitvi, da je toženec imetnik služnostne pravice v javno korist, ki ni bila pridobljena na način, predviden z zakonom, je neutemeljen pritožbeni očitek, da glede na odločitev sodišča o pridobitvi služnosti s priposestvovanjem, tožnik ni upravičen do odškodnine.

Ker niti tožnik niti njegov prednik nista privolila v neodplačno omejitev svoje lastninske pravice ali se tej pravici odpovedala, je po ugotovitvi o obstoju služnosti upravičen do odškodnine po predpisih o razlastitvi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških postopka v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 373,94 EUR nadomesti z zneskom 253,38 EUR in da se besedna zveza "od prejema sodbe" nadomesti z besedno zvezo "od pravnomočnosti sodbe".

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo 1) ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem je toženec dolžan tožniku plačati 1.902,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2014 dalje (I. točka izreka), 2) ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja služnostne pravice izgradnje, uporabe in vzdrževanja elektroenergetskega objekta DV 20 kV B. izvod iz RTP 110/20 kV K. na parc. št. 4/4, 5 in 6, vse k. o. ..., v lasti tožnika in v korist toženca (II. točka izreka), in 3) tožencu naložilo povrnitev dela stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi, in z obveznostjo plačila zakonskih zamudnih obresti, če stroški ne bodo plačani v petnajstih dneh po izdaji sodbe.

2. Toženec v pritožbi zoper I. in III. točko izreka sodbe uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o obveznosti plačila nadomestila ne more temeljiti na 110. členu Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), ker gre za elektroenergetski objekt, zgrajen v 50. letih prejšnjega stoletja, zakon pa je pričel veljati šele 2003. Argument o neenakopravnem položaju tožnika z osebami v podobnem položaju ni obrazložen. Neobrazloženo je tudi stališče sodbe, da bi bila sicer tožniku kršena pravica do odškodnine zaradi neuporabe svojega zemljišča. Stališče sodbe je v nasprotju z odločbo VS RS II Ips 1022/2008 z dne 29. 11. 2013. Niti Obči državljanski zakonik (v nadaljevanju ODZ) niti Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) niti Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) ne prepovedujejo neodplačnega nastanka služnosti na podlagi zakona. Za nastanek služnosti zadostuje, da lastnik služečega zemljišča pasivno opazuje, kako lastnik gospodujoče stvari de facto izvršuje služnostna upravičenja. Neprepričljivo je tudi stališče sodbe, da denarni zahtevek ni zastaran. Priposestvovalna doba se je iztekla leta 1977. Zastaralni rok za odškodninsko terjatev se je že iztekel. Če gre za obogatitveno podlago, pa bi bilo nadomestilo možno prisoditi za največ pet let pred vložitvijo tožbe. Poleg tega ni šlo za prikrajšanje brez pravnega temelja. V postopku sta bili predloženi odločbi z dne 9. 9. 1957 in 10. 9. 1957 Okrajnega ljudskega odbora Trbovlje, s katerima je bila odobrena uporaba transformatorskih postaj in vodov do njih, ki tečejo po tožnikovih parcelah. Gradbenega dovoljenja tedaj še ni bilo; gradilo se je po strokovnih pravilih in tedanjih predpisih. Če bi bila gradnja nelegalna, ne bi bilo izdano uporabno dovoljenje. Tožnik tudi nikoli ni nasprotoval izvajanju služnosti. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Iz sodbe ne izhaja, kako je bilo ugotovljeno, da tožnikov uspeh znaša 87,5 % Glede na razmerje med prisojenim in vtoževanim zneskom je uspeh 75 %. V sodbi ni navedeno, kateri stroški so bili priglašeni in priznani. Napačna je tudi odločitev o teku zamudnih obresti od dolgovanih stroškov, ki tožniku ne gredo od izdaje sodbe, marveč od njene pravnomočnosti, kot je tožnik tudi zahteval.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba v delu, v katerem se nanaša na odločitev o zahtevku, ni utemeljena, v delu, v katerem se nanaša na odločitev o stroških postopka, pa je delno utemeljena.

Glede odločitve o denarnem zahtevku

5. Obravnavani pravdni postopek se je pričel s tožbo za plačilo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe treh nepremičnin v tožnikovi lasti. Iz tožbe ni bilo razvidno, na kateri podlagi tožnik temelji svoj zahtevek. Odprto je bilo, ali tožnik zahteva plačilo nadomestila zaradi uporabe njegove nepremičnine brez pravnega temelja, zaradi nedopustne uporabe njegove nepremičnine ali zaradi razlastitve. Iz tožbe ne izhaja, da bi tožnik nasprotoval obstoju toženčevih upravičenj, povezanih z uporabo in vzdrževanjem elektroenergetskega objekta. Še v odgovoru na nasprotno tožbo je sicer nasprotoval zahtevku za ugotovitev obstoja služnosti in trdil, da ni podlage za zatrjevano priposestvovanje,(1) vendar je hkrati tudi navedel, da se zaveda, da ne more preprečiti izvrševanja služnosti, za katero obstaja širši družbeni interes. Ob tem je vztrajal pri plačilu odškodnine zaradi nemožnosti uporabe svojih nepremičnin.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, 1) da je toženčev pravni prednik na treh toženčevih nepremičninah gradil elektro omrežje (postavil daljnovod) v letu 1957, 2) da tožnikovi pravni predniki niso dali soglasja za postavitev daljnovoda in 3) da zemljišča pod daljnovodom od leta 1957 niso uporabljali niti tožnikovi predniki niti tožnik, ampak ga čisti in vzdržuje toženec.

7. Sodba zavzema stališče, da je toženec z navzven zaznavnim izvrševanjem upravičenj, ki tvorijo vsebino služnostne pravice, z iztekom dvajsetletne priposestvovalne dobe, ki je veljala za priposestvovanje neprave služnosti (§ 479 ODZ), v letu 1977 pridobil služnostno pravico postavitve, nadzora, upravljanja, vzdrževanja, popravila in rekonstrukcije elektroenergetskega objekta. V sodbi je še navedeno, da se "sodišče ni spuščalo v obravnavanje tožnikovega ugovora, da si niso upali nasprotovati izvrševanju služnostnih upravičenj, predvsem iz razloga, ker tudi tožnik temu ne nasprotuje, ampak želi medsebojno razmerje urediti s plačilom odškodnine". Kljub temu, da upravičenec s priposestvovanjem pridobi služnost neodplačno, je po stališču sodbe tožnik upravičen do nadomestila zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin v svoji lasti. Toženec je ekonomsko močnejša stranka, ki z uporabo tožnikovega zemljišča služi, ničesar pa mu ni treba plačati za uporabo tega zemljišča, tožniku pa bi bili v nasprotnem primeru kršeni pravica do enakega obravnavanja v primerjavi z osebami, ki so podobna razmerja s tožencem uredili v skladu z ZUreP-1 po letu 2003, in zakonska pravica do odškodnine iz naslova neuporabe svojega zemljišča. Glede na to mu pripada enkratno nadomestilo zaradi trajne (več kot tridesetletne) nemožnosti neuporabe treh gozdnih zemljišč v znesku 1.902 EUR.

8. V pritožbenem postopku ni sporen obstoj toženčeve služnostne pravice izgradnje, uporabe in vzdrževanja elektroenergetskega objekta, sporno pa je, ali je tožnik kot lastnik s služnostjo obremenjenih nepremičnin kljub odločitvi sodbe, da je bila služnost pridobljena s priposestvovanjem, upravičen do nadomestila zaradi nemožnosti uporabe svojih nepremičnin.

9. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da denarna terjatev ne more biti utemeljena na obogatitveni podlagi. Čim je bilo zavzeto stališče, da s strani toženca zatrjevana služnost v breme tožnikovih nepremičnin obstaja, ni utemeljen zaključek, da toženčeva korist in na drugi strani tožnikovo prikrajšanje nimata pravne podlage. Ker je zahtevek utemeljen na drugi, v nadaljevanju obrazloženi podlagi, kljub zmotnemu stališču o podlagi prisojenega denarnega zneska v izpodbijani sodbi niso podani razlogi za ugoditev temu delu pritožbe.

10. Ker obstoj služnosti v pritožbenem postopku ni več vprašljiv, za odločitev niso pomembne pritožbene navedbe, da je bila z odločbami organov odobrena uporaba transformatorskih postaj in vodov, ki tečejo po tožnikovih parcelah. Ne glede na to so okoliščine, na podlagi katerih je bila pridobljena služnost, pomembne za presojo, ali je tožnik kljub ugotovljenemu priposestvovanju služnosti upravičen do nadomestila.

11. V odločbi Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje pritožba, je bilo zavzeto stališče, da s priposestvovanjem pridobljena pravica glede na to, da je pridobljena na podlagi zakona, ni odplačna.(2) Upoštevanje takega stališča v obravnavanem položaju bi privedlo do nesprejemljivega obida predpisov o razlastitvi.

12. Za odločitev sta bistveni dejanski ugotovitvi, 1) da je bil na tožnikovih nepremičninah v letu 1957 zgrajen infrastrukturni objekt, ne da bi bil izveden razlastitveni postopek in ne da bi bil sklenjen dogovor o takem posegu med občino, državo ali razlastitvenim upravičencem in tožnikovim pravnim prednikom, in 2) da niti tožnik niti njegov pravni prednik nista prejela odškodnine niti nista privolila v neodplačnost omejitve lastninske pravice. Ugotovljena služnost torej po svoji vsebini in po poimenovanju v veljavni pravni ureditvi predstavlja služnost v javno korist (110. člen ZUreP-1 in 471. člen ter nasl. Energetskega zakona – v nadaljevanju EZ-1).

13. Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da položajev, kot je obravnavani, ni dopustno pravno urediti po poti, ki jo zakon predvideva za ureditev razmerij med zasebnopravnimi subjekti.(3) Stališča so bila sicer zavzeta v položajih, ko je "dejansko ravnanje" v javno korist privedlo do popolne izvotlitve lastninske pravice (npr. izgradnja ceste in železniških tirov), a obravnavani in njemu podobni primeri niso bistveno drugačni. Razlika je v intenzivnosti omejitve lastninske pravice, a je bil tudi ta poseg – ne le v veljavni ustavi, ampak tudi – v ustavi in zakonu, veljavnih ob izgradnji infrastrukturnih objektov na tožnikovih nepremičninah, obravnavan kot razlastitev in dopusten ob enakih predpostavkah kot odvzem lastninske pravice. V času nastanka je bilo razmerje med upravičencem iz naslova istovrstne omejitve lastninske pravice, za kakršno gre v obravnavanem primeru, in lastnikom obremenjene nepremičnine pravno urejeno z institutom nepopolne razlastitve. V skladu z 18. členom Ustave FLRJ je bilo zasebno lastnino moč omejiti ali razlastiti, če je to zahtevala splošna korist, vendar le na podlagi zakona, zakon pa je tudi določal, v katerih primerih in v kakšni višini dobi lastnik odškodnino. Tedaj veljavni Temeljni zakon o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 28/47 – v nadaljevanju TZR) je predvideval možnost razlastitve nepremičnine za gradnjo daljnovodov in transformatorjev (prvi odstavek 1. člena). Če je bila na tuji nepremičnini ustanovljena služnost, je šlo za delno razlastitev (drugi odstavek 7. člena TZR). Premoženje se je smelo razlastiti samo na podlagi akta o razlastitvi pristojnega državnega organa, v katerem je bilo določeno, v čigavo korist in za kakšne potrebe se odreja razlastitev in kaj naj se razlasti (3. člen TZR). Lastnik razlaščene nepremičnine je bil upravičen do odškodnine (prvi odstavek 11. člena TZR). Odškodnina za delno razlastitev je bila določena v višini izgubljene prometne vrednosti obremenjene nepremičnine (12. člen TZR).(4) Navedeno pomeni, da bi za pravno ureditev razmerja bodisi moral toženec zahtevati izvedbo razlastitvenega postopka, tožnik pa bi po izdaji odločbe lahko zahteval plačilo odškodnine, bodisi bi morali pravdni stranki skleniti pogodbo o pridobitvi služnostne pravice in plačilu odškodnine.

14. Obravnavani postopek je pokazal, da kljub načelni nedopustnosti urejanja razlastitvi podobnih razmerij s civilnopravnimi instituti izbira civilnopravne poti ni v vseh primerih nesprejemljiva. V razlastitvenih razmerjih namreč avtonomija strank ni v celoti izključena. Razlastitveni postopek ni potreben, če se zavezanec strinja z razlastitvijo, postopek za določitev odškodnine pa ni potreben, če se upravičenec in zavezanec zedinita o njeni višini in pogojih plačila.(5) Navedeno hkrati pomeni, da zavezančeva privolitev v poseg v njegovo lastninsko pravico ne vključuje odpovedi pravici do odškodnine. Neutemeljen je zato pritožbeni argument, da tožnik že zato, ker je bila služnost pridobljena s priposestvovanjem, ni upravičen do denarnega povračila za omejitev lastninske pravice.

15. Tožnikove opustitve vložitve pritožbe zoper odločitev o obstoju služnostne pravice same po sebi ni mogoče razumeti kot odpoved pravici do odškodnine. Tožnik že v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nasprotoval obstoju toženčevih pravic, iz njegovih navedb pa izhaja, da ureditev razmerja s tožencem vključuje plačilo odškodnine za omejitev njegovih lastninskih upravičenj. Toleriranje posegov s strani tožnikovih prednikov in tožnika samega in obstoj odločb o izdaji uporabnega dovoljenja ne zadostujeta niti za obstoj toženčeve dobre vere o obstoju služnostnih pravic, še toliko manj pa nudita podlago za zaključek o neodplačni privolitvi v poseg.(6) Pravnomočno odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku je tako mogoče razumeti le kot uresničitev predpostavke, potrebne za nastanek tožnikove pravice do odškodnine, ki bi mu šla po izvedbi razlastitvenega postopka. Šele z odločitvijo, da je toženec imetnik služnostnih upravičenj, je namreč tožnik pridobil pravico zahtevati odškodnino na podlagi predpisov o razlastitvi.(7)

16. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje je pričel veljati EZ-1.(8) Vprašanje, ali uveljavitev tega zakona kakorkoli spreminja pravno podlago za odločanje v obravnavanem primeru, sicer ni bilo predmet razpravljanja pred sodiščem prve stopnje, niti tega vprašanja ne izpostavlja pritožba. Pritožbeno sodišče se o tem vprašanju izreka v okviru dolžnega preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Za uporabo 551. člena EZ-1, po katerem se v določenih primerih šteje, da je bila na podlagi zakona pridobljena brezplačna služnostna pravica, v obravnavanem primeru ni podlage. Določba je vezana na obstoj veljavnega prostorskega akta, take ugotovitve pa v sodbi ni, niti pravdni stranki tega nista zatrjevali. Člen 552 EZ-1(9) pa ne narekuje drugačnega stališča od že zavzetega. Po tej določbi izvajalec gospodarske javne službe na obstoječih infrastrukturnih objektih že na podlagi zakona pridobi služnost v javno korist, njen obstoj pa lahko v primeru odklonitve pogodbe s strani zavezanca zahteva tudi z ugotovitveno tožbo. Drugače kot v 551. členu v tej določbi ni navedeno, da je pravica pridobljena brezplačno. Glede na to pušča prostor za razlago, ali le poenostavlja pot za pridobitev pravno veljavne podlage (lahko tudi že več desetletij) obstoječim razmerjem, v zvezi s čimer bi bilo sicer treba izvesti razlastitvene postopke, ali tudi izključuje pravico do odškodnine.(10) Ker gre za pridobitev služnosti v javno korist, v primeru pridobitve take služnosti pa je bil zavezanec tako po pravni ureditvi ob posegu kot po veljavni pravni ureditvi upravičen do odškodnine, je EZ-1 mogoče razlagati le tako, da ima zavezanec kljub ugotovitvi obstoja služnosti v javno korist pravico uveljavljati odškodnino, razen če se je strinjal z neodplačnostjo omejitve svojih lastninskih upravičenj. Uporaba navedene določbe EZ-1 tako ne bi mogla privesti do ugodnejše odločitve za toženca.

17. V izpodbijani sodbi ni ugotovljeno, da bi bil bodisi tožnikov pravni prednik bodisi tožnik kadarkoli privolil v neodplačno omejitev svoje lastninske pravice ali se odpovedal tej pravici, niti tega toženec ni zatrjeval. Glede na to so podane vse predpostavke za prisojo odškodnine zaradi s sodbo ugotovljene omejitve lastninskih upravičenj s služnostjo v javno korist.(11)

18. V obravnavanem primeru se ni treba izreči o vprašanju, ali se odškodnina tako kot sicer odškodnina za razlastitev uveljavlja v nepravdnem postopku ali upoštevaje posebno zakonsko ureditev v pravdnem postopku. Dejanja, ki jih opravi sodišče v pravdnem postopku ter izdane odločbe niso brez veljave samo zaradi tega, ker niso bila opravljena oziroma izdane v nepravdnem postopku (drugi odstavek 21. člena ZPP). Morebitnih kršitev z (morebiti) napačno vrsto izvedenega postopka pritožba ne uveljavlja.

19. Pritožbeni očitki o zastaranju zahtevka niso utemeljeni. Prisojeni denarni znesek predstavlja odškodnino zaradi omejitve lastninske pravice v javno korist. Ta pravica ni predmet zastaranja.(12) Poleg tega je bila pravno upoštevna podlaga toženčevega ravnanja vzpostavljena šele s sodbo o ugotovitvi obstoja služnostne pravice. Dokler toženec ni imel pravno veljavne podlage za poseg v tožnikovo lastninsko pravico, tožnikova pravica zahtevati odškodnino zaradi takega posega še ni nastala.(13) Ker je toženec šele s sodbo o obstoju služnostne pravice pridobil pravno veljavno podlago za poseg v tožnikovo lastninsko pravico, ni odločilno, da naj bi se priposestvovalna doba iztekla že v letu 1977.

20. Ostane še vprašanje, ali prisojeni denarni znesek kljub drugačni opredelitvi pravne podlage v izpodbijani sodbi ustreza odškodnini, ki gre tožniku kot služnostnemu zavezancu po predpisih o razlastitvi. Ne glede na to, da je v izpodbijani sodbi kot pravna podlaga navedena določba OZ o neupravičeni obogatitvi, je prisojeni znesek po vsebini opredeljen kot "enkratno nadomestilo zaradi trajne (več kot tridesetletne) nemožnosti neuporabe treh gozdnih zemljišč".(14) Prav to zajema tudi odškodnina zaradi omejitve lastninske pravice v javno korist po veljavni zakonodaji (sedmi odstavek 110. člena v zvezi s 105. členom ZUreP-1). Glede na to ni potreben preizkus ugotovljene višine odškodnine, čeprav v sodbi ni bila izrecno opredeljena kot odškodnina za razlastitev. Nenazadnje pritožba ne ugovarja niti sami višini prisojenega denarnega zneska, niti načinu njegovega izračuna.

Glede odločitve o stroških

21. Neutemeljen je pritožbeni očitek o pomanjkljivi obrazložitvi odločitve o stroških postopka. Zahtevana podrobnost obrazložitve teh odločitev je po stališču sodne prakse manjša, kot velja za odločitve o zahtevkih. Še posebej, ko stroški niso izrazito visoki, tak pa je tudi obravnavani primer, zadostuje označitev priznanih postavk v stroškovniku, ki je v spisu. To je sodišče v obravnavanem primeru tudi storilo (A8). Utemeljen pa je pritožbeni očitek v zvezi z deležem tožnikovega uspeha. Ob izostanku posebne obrazložitve je mogoča le primerjava med vtoževanim in ugodenim zneskom, ta pa daje podlago za zaključek o 75 % deležu tožnikovega uspeha. Glede na v izpodbijani sodbi ugotovljeni znesek priznanih stroškov v višini 964,43 EUR je tožnik upravičen do povrnitve 723,32 EUR, po medsebojnem pobotanju pa do povrnitve 253,38 EUR, kar je za 120,56 EUR manj, kot je navedeno v izpodbijani sodbi. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je tožnik zahteval zakonske zamudne obresti od prisojenih stroškov šele od izteka 15 dni po pravnomočnosti sodbe.

22. Po ugotovitvi, da v zvezi z odločitvijo o zahtevku niso podani pritožbeni razlogi, niti preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ne narekuje drugačne odločitve, odločitev o stroških pa je delno zmotna, je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, da se znesek dolžnih stroškov zniža za 120,56 EUR (na 253,38 EUR), besedna zveza "od prejema sodbe" pa nadomesti z besedno zvezo "od pravnomočnosti sodbe". Sicer je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo.

23. Ker je toženec uspel le deloma s pritožbo zoper odločitev o stroških postopka, ne pa tudi s pritožbo zoper odločitev o zahtevku, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).

-------------

Op. št. (1): Stališče je utemeljeval s trditvijo, da je bil objekt zgrajen po odločitvi državnega organa in zaradi tega uporaba tujih nepremičnin brez plačila nadomestila ni mogla biti poštena.

Op. št. (2): Tako npr. sodba VS RS II Ips 1022/2008 z dne 29. 11. 2013.

Op. št. (3): Prim. odločbi U-I-224/00 z dne 9.5.2002, Uradni list RS, št. 50/02, in U-I-316/04 z dne 3. 3. 2005, Uradni list RS, št. 29/05.

Op. št. (4): Tudi v kasnejših zakonih, veljavnih pred uveljavitvijo Ustave Republike Slovenije, sta bili obe vrsti posegov (kolikor sta bili izvedeni na zakonit način) opredeljeni kot razlastitev. Prim. 4. člen Zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/1957 – 11/68 - UPB), 3. in 4. člen Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/1972) in 4. člen Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/1980). Tudi veljavna ustava izrecno določa istovrstnost pravnih položajev v primeru odvzema in omejitve (69. člen).

Op. št. (5): Tako tudi sodba VS RS II Ips 210/2014 z dne 8. 10. 2015.

Op. št. (6): V podobnem primeru je enako stališče zavzeto tudi v sodbi VS RS II Ips 173/2014 z dne 12. 3. 2015.

Op. št. (7): ZUreP-1 namreč šele po izdaji odločbe o razlastitvi daje razlastitvenemu zavezancu možnost zahtevati odškodnino (sedmi odstavek 110. člena v zvezi s 106. členom). Pred tem trenutkom je zavezanec imel le odškodninske in obogatitvene zahtevke, ki pa izvirajo iz nedopustnosti škodnega ravnanja oziroma uporabe brez pravne podlage (prim. odločbe VS RS II Ips 15/2011 z dne 15. 9. 2011, III Ips 59/2010 z dne 7. 9. 2010, III Ips 467/2014 z dne 2. 9. 2014, II Ips 212/2013 z dne 18. 9. 2014 in II Ips 213/2013 z dne 18. 9. 2014).

Op. št. (8): Objavljen je bil v Uradnem listu RS, št. 17/2014 z dne 7. 3. 2014, rok za uveljavitev zakona pa je bil petnajst dni (557. člen EZ-1).

Op. št. (9): Določba se glasi:

1) Izvajalec gospodarske javne službe po tem zakonu, na nepremičninah, na katerih se na dan uveljavitve tega zakona že nahaja infrastruktura, opredeljena v 462. členu tega zakona, pridobi z uveljavitvijo tega zakona služnost v javno korist, če so za to izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje služnosti skladno z zakonom in če je za pridobitev take služnosti izkazana javna korist skladno s 472. členom tega zakona.

2) Izvajalec gospodarske javne službe iz prejšnjega odstavka lahko lastnikom nepremičnin iz prejšnjega odstavka posreduje ponudbo za sklenitev pogodbe o priznanju pridobitve služnosti (posadna listina). Če operater ali distributer v 30 dneh po vročitvi ponudbe za sklenitev pogodbe o priznanju pridobitve služnosti take pogodbe ne uspe skleniti, lahko zoper lastnika nepremičnine vloži tožbo na ugotovitev obstoja služnosti v javno korist. (3) Ne glede na 474. člen tega zakona se določbe tega člena uporabljajo tudi za pridobitev služnosti v javno korist na nepremičninah v lasti države ali lokalne skupnosti, na katerih se na dan uveljavitve tega zakona nahaja infrastruktura.

Op. št. (10): Pritožbeno sodišče ni spregledalo, da o tem teče razprava v strokovni literaturi in da so mnenja različna. Glej npr. Damjan, Pravne podlage za ureditev položaja infrastrukturnih omrežij na tujih zemljiščih, Pravni letopis, 2013, str. 85-103; Damjan, Vlahek, Priposestvovanje služnosti v javno korist, Pravnik, 3-4/2014, str. 149-173; Neffat, Pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem v povezavi z obstoječo infrastrukturo gospodarskih javnih služb po EZ-1, Pravna praksa, št. 6-7/2015; Vrenčur, Stvarno in zemljiškoknjižno pravo v praksi slovenskih sodišč, Odvetnik, št. 70/2015, str. 23 in nasl.

Op. št. (11): Navedeni zaključek ni v nasprotju s stališči sodne prakse Vrhovnega sodišča. Že zgoraj omenjena zadeva II Ips 1022/2008 je, kot je mogoče sklepati iz odločbe, v bistvenih okoliščinah enaka obravnavani, vendar je Vrhovno sodišče v kasnejši odločbi II Ips 210/2014 navedlo argumente, katerih upoštevanje v obravnavani zadevi narekuje drugačno odločitev od odločitve v zadevi II Ips 1022/2008. Medtem ko po odločbi II Ips 1022/2008 za pridobitev služnosti zadostuje že navzven zaznavno izvrševanje služnosti v dobi, potrebni za priposestvovanje, je sledeč odločbi II Ips 210/2014 priposestvovanje služnosti v javno korist mogoče le "ob pogoju (stroge presoje) dobre vere". Poleg tega po prvi odločbi neodplačnost priposestvovane služnosti izhaja že iz podlage priposestvovanja, po odločbi VS RS II Ips 210/2014 pa je omejitev lastninske pravice neodplačna, "če je iz okoliščin primera jasno, da je takšno stanje plod pristne volje lastnika".

Op. št. (12): Iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, to stališče ne zahteva podrobnejše obrazložitve.

Op. št. (13): Odškodninski in obogatitveni zahtevki, omenjeni v opombi 7, imajo drugačno pravno podlago. Ne izvirajo iz dopustnega škodnega ravnanja, za kakršnega gre v obravnavanem primeru.

Op. št. (14): Iz podatkov spisa izhaja, da ima ta ugotovitev podlago v načinu izvedenčevega izračuna, ki je imel nalogo izračunati tožnikovo prikrajšanje zaradi neuporabe dela gozda, po katerem je speljan daljnovod, in zoper katerega toženec ni imel pripomb.


Zveza:

ODZ paragraf 479. ZUreP-1 člen 110. EZ-1 člen 471, 472, 552.
Datum zadnje spremembe:
03.06.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkzNTkz