<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 2959/2014
ECLI:SI:VSLJ:2014:II.CP.2959.2014

Evidenčna številka:VSL0083417
Datum odločbe:19.11.2014
Senat, sodnik posameznik:Tadeja Primožič (preds.), Tanja Kumer (poroč.), mag. Metoda Orehar Ivanc
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:zastaranje - zastaralni rok - subjektivni zastaralni rok - objektivni zastaralni rok - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire

Jedro

„Nezmožnost odprtja TRR zaradi statusa s.p. (bil je blokiran) in poslovna nesposobnost“, s čimer tožnik utemeljuje nepremagljivo oviro, ni nepremagljiva ovira, zaradi katere upnik ne bi mogel sodno uveljavljati zahteve za izpolnitev.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (III. in IV. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločalo o ugovoru tožnika zoper prepis zvočnega posnetka (I. in II. točka izreka odločbe), s sodbo (III. točka izreka) pa je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča VL 83112/2010 z dne 24.6.2010 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 1.860,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje sam (pritožbo dopolni z dvema dopolnilnima vlogama), in po svojem pooblaščencu.

3. V pritožbi (in dopolnitvah), ki jo vlaga tožnik sam, uveljavlja vse pritožbene razloge prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Hkrati zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Ponavlja že v postopku pred sodiščem prve stopnje podane navedbe in nasprotuje zavzetemu stališču sodbe, da je tožbeni zahtevek zastaran. Ker je nosilni razlog sodbe za zavrnitev tožbenega zahtevka ugotovitev, da je tožba (predlog za izvršbo) vložena prepozno, pritožbeno sodišče sicer obsežne navedbe tožnika povzema le glede tega vprašanja in glede očitanih bistvenih kršitev določb postopka.

5. Tožnik v pritožbi vztraja, da bi moralo sodišče v skladu z drugim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) upoštevati petletni zastaralni rok, v katerem je bil predlog za izvršbo tudi vložen. Ob prejemu odločbe I Cpg 793/2006 z dne 13.2.2007 še ni vedel, da mu je povzročena nepopravljiva škoda. Slednje dokazuje s tem, da je toženki 13.8.2007 podal „začasni odškodninski zahtevek“. Tudi po prejemu revizijske odločbe 29.8.2008 ni vedel za povzročeno nepopravljivo škodo. Šele s sklepom Ustavnega sodišča, ki ga je prejel 12.6.2009, se je zavedal, da mu je povzročena nepopravljiva škoda. Sicer pa sodišče ni upoštevalo 360. člena in 361. člena OZ in se ni opredelilo do njegovih trditev, da zaradi nepremostljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Kot s.p. ni mogel odpreti TRR, bil je poslovno nesposobna oseba, ni mogel izkazati aktivne legitimacije in zato tudi ne vložiti predloga za izvršbo. Kot prevzemni upnik je 18.10.2007 prevzel terjatev brez s.p., in s tem pridobil poslovno sposobnost za vložitev predloga za izvršbo. Brez zastopstva pa še vedno nima poslovne sposobnosti za vlaganje izrednih pravnih sredstev, razen ustavne pritožbe. Predlog za izvršbo je vložen pravočasno, ker, kot navaja: „zastaralni rok ne teče do prevzema terjatve in še dve leti potem, ko sem terjatev prevzel oziroma pridobil poslovno sposobnost in zastopstvo.“ Sodišče prve stopnje se ni izreklo o stroških v zvezi s sklepom II Cp 446/2012, zato se mora o njih izreči sodišče druge stopnje. Narok 5.6.2013, se ob upoštevanju 5. točke 70. člena, v zvezi s prvim odstavkom 71. in prvim odstavkom 74. člena ZPP ne bi smel nadaljevati. Narok 14.5.2014 bi se moral začeti ponovno in ne nadaljevati, sodišče pa bi moralo upoštevati vse predložene in predlagane dokaze. Podana je kršitev določb postopka po 2., 6., 8., 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Pooblaščenec tožnika se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, „da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje“, s stroškovno posledico. Napačno je stališče sodbe, da tožnik ni izkazal, da je zastaralni rok začel teči šele s prejemom sklepa Ustavnega sodišča U-I-89/2009, Up-2349/08 z dne 14.6.2009. Tožnik se ni mogel seznaniti z nastalo škodo že s prejemom sodbe višjega sodišča, kot to ugotavlja sodba. Tekel je tudi postopek revizije na vrhovnem sodišču, ki je sodbo izdalo 4.8.2008. Z nastalo škodo se je lahko seznanil šele po prejemu sklepa Ustavnega sodišča, iz katerega je razvidno, da mu bo nastalo škodo lahko povrnila le Republika Slovenija. Prav tako tožnik zaradi statusa s.p. (bil je blokiran) ni mogel odpreti TRR in je bil poslovno nesposoben, kar pomeni, da zastaralni rok v tem času ni mogel teči. Nasprotuje razlogom sodbe glede začetka teka subjektivnega zastaralnega roka, ki naj ne bi bil vezan na prejem odločbe ustavnega sodišča. Pritožnik je že v svoji vlogi 4.1.2013 podal svojo obrazložitev in predložil v dokaz ustrezne listine in se skliceval na pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 24.12.1995, po katerem pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni moč enačiti z razlogi, iz katerih je sodna odločba razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Zaključuje, da je „iz tega razloga stališče naslovnega sodišča zmotno.“.

7. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Tožnik absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 2. in 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja nekonkretizirano. Preizkus po uradni dolžnosti je pokazal, da uveljavljanih kršitev ni bilo. Sklep ima razloge o odločilnih dejstvih (o zastaranju, kar je nosilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka). Res se ne opredeli do trditve tožnika, da zaradi nepremostljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Neutemeljen je zato tudi očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. S sklepom II Cp 446/2012 z dne 19.12.2012 je pritožbeno sodišče sicer res pridržalo odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo, kar pa ne pomeni, da bi, ker je tožnik s pritožbo takrat uspel, bil upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Ob takratnem odločanju (o tožnikovi pritožbi zoper sklepa Okrožnega sodišča P 1415/2011 – II z dne 7.10.2011 in 21.11.2011), ko je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, se še ni vedelo, kakšna bo končna odločitev. Temeljno merilo za odločanje o stroških postopka je namreč kriterij uspeha v pravdi (154. člen ZPP). Tožnik s končno odločbo (izpodbijani sklep) ni uspel, zato mu sodba upravičeno ne prizna stroškov. Drugačno razumevanje tožnika je pravno zmotno.

11. Podlago za opravo naroka 5.6.2013, čeprav je tožnik 13.4.2013 predlagal izločitev sodnice (o njej do tega naroka še ni bilo odločeno), je imelo sodišče prve stopnje v prvem odstavku 74. člena ZPP. V skladu s to določbo lahko sodišče, če gre za izločitev po 6. točki 70. člena ZPP ali če oceni, da je zahteva za izločitev po 1. do 5. točki 70. člena ZPP očitno neutemeljena, opravlja nadaljnja dejanja, razen izdaje odločbe, s katero se postopek pred tem sodiščem konča. O zahtevi za izločitev je bilo odločeno 27.6.2013 (tožnikova zahteva je bila zavrnjena), zato za opravo nadaljnjih narokov ni bilo ovir. Postopek je ves čas vodila ista sodnica, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi se narok 14.5.2014 moral začeti ponovno.

12. Tožnik s tožbenim zahtevkom uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki mu jo je povzročilo sodišče, zaradi, po tožnikovem stališču, nepravilne in nezakonite odločitve. Izpostavlja odgovornost RS, ker sodišče ni upoštevalo 4. in 5. odstavka 833. člena OZ in je neutemeljeno zavrnilo njegov zahtevek za plačilo odpravnine.

13. Sodba zavzame stališče, da je tožba (predlog za izvršbo), vložena 12.5.2010, vložena prepozno, po poteku triletnega zastaralnega roka, določenega v 352. členu OZ. Zavzeto stališče utemeljuje s tem, da je tožnik s prejemom sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 793/2006 z dne 13.2.2007, ki jo je prejel 8.3.2007, imel zadostno podlago za vložitev (odškodninske) tožbe, zato od takrat teče subjektivni zastaralni rok. Ne sledi tožnikovemu stališču, pri katerem vztraja v pritožbi, da je začel teči zastaralni rok šele s prejemom sklepa Ustavnega sodišča U-I-89/2009, Up-2349/08 z dne 4.6.2009.

14. Po ugotovitvi sodbe je sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 205/2005 z dne 11.5.2006 (zanjo tožnik trdi, da je nepravilna, ker sodišče nezakonito ni uporabilo določbe četrtega in petega odstavka 833. člena OZ) postala pravnomočna z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 793/2006 z dne 13.2.2007, ki jo je tožnik prejel 8.3.2007.

15. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na petletni zastaralni rok, saj gre za objektivni rok, kar pomeni, da terjatev zastara ne glede na potek subjektivnega roka. Subjektivni rok v odškodninskih terjatvah, kot je predmetna, pa je glede na določbo prvega odstavka 352. člena ZPP, na katero se sodba materialnopravno pravilno sklicuje, triletni. Ta rok začne teči, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil.

16. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodbe, da za začetek zastaralnega roka ni mogoče šteti prejema sklepa Ustavnega sodišča. Brez pomena je pritožbeno sklicevanje na odločanje v revizijskem postopku, saj ni prišlo do vsebinskega odločanja (ni bila izdana sodba, kot navaja pooblaščenec tožnika), temveč je bila revizija zavržena iz formalnih razlogov. Tožnik je ob zaslišanju (narok 14.5.2014), sam povedal, da z revizijo ni uspel, ker je bila zavržena „ker nima opravljenega pravosodnega izpita“. Slednje pa sicer tudi izhaja iz sklepa Ustavnega sodišča RS U-I-89/09, Up-2349/08 z dne 4.6.2009, na katerega se v pritožbi sklicujeta(1).

17. „Nezmožnost odprtja TRR zaradi statusa s.p. (bil je blokiran) in poslovno nesposobnost“, s čimer tožnik utemeljuje nepremagljivo oviro, ni nepremagljiva ovira v smislu 360. člena OZ, ko upnik zaradi nje ne bi mogel sodno uveljavljati zahteve za izpolnitev. Ob rob pritožbenim trditvam „da je pridobil poslovno sposobnost šele, ko je kot prevzemni upnik 18.10.2007 prevzel terjatev brez s.p.“, naj pritožbeno sodišče le doda, da samostojni podjetnik ni pravna, temveč fizična oseba (torej tožnik).

18. Po povedanem se izkaže, da je materialnopravno pravilno zavzeto stališče sodbe, da je tožnik tožbo (predlog za izvršbo) vložil prepozno, po poteku zastaralnega roka.

19. Ker niti uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niti ni razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Ker tožnik s pritožbama ni uspel, ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o njihovi zavrnitvi je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožb.

-------

(1) Iz njega je razvidno, da Ustavno sodišče ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča III Ips 93/2008 z dne 15.7.2008 (tožnik je v pobudi zatrjeval neustavnost tretjega odstavka 86. člena ZPP in pravni interes za vloženo ustavno pritožbo izkazoval, ker je Vrhovno sodišče zavrglo njegovo revizijo, ker je ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, sam pa pri tem ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit) ni sprejelo v obravnavo.


Zveza:

OZ člen 352, 352/1, 352/2, 360.
Datum zadnje spremembe:
15.10.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg1NTU1