<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 2772/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.2772.2017

Evidenčna številka:VSL00010104
Datum odločbe:21.03.2018
Senat, sodnik posameznik:Polona Marjetič Zemljič (preds.), Katarina Marolt Kuret (poroč.), mag. Matej Čujovič
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:stvarna služnost hoje in vožnje - obzirno izvrševanje služnosti - oviranje izvrševanja služnosti - konfesorna tožba - onemogočanje ali znatno oviranje uporabe služeče nepremičnine

Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da tudi kratkotrajno parkiranje, v primeru, če je potrebno upravljavca vozila iskati, da ga preparkira, pomeni oviranje izvrševanja služnostne pravice. Nebistveno je sklicevanja pritožnika, da pri ustavitvi vozila zaradi izstopa potnikov oziroma razložitve tovora ne gre za parkiranje. Odločitev sodišča se namreč na takšne primere ne nanaša. Toženec tudi ne more uspeti s sklicevanjem na načelo obzirnega izvrševanja služnosti, saj tega načela ni mogoče razlagati tako, da bi služnostni upravičenec moral vedno znova posredovati za dosego cilja, za katerega je bila služnost ustanovljena, torej v konkretnem primeru proste poti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da na služečem zemljišču ID znak ... 315/5, last toženca, obstoji služnostna pravica pešpoti in vožnje z vsemi motornimi vozili v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča, zemljiške parcele ID znak ...*1112, po delu obstoječe poti na južnem delu parcele v širini 2,7 metra in po dolžini nad 19 in do 31 metrov, vse od zemljiške parcele ID znak ... 320/5, k.o. ..., do zemljiške parcele ID znak ...*1112. V preostalem delu je tožbo na ugotovitev obstoja služnostne pravice pešpoti in vožnje z vsemi motornimi vozili glede dolžine do 19 metrov po obstoječi poti zavrglo, ker sta v zvezi s tem stranki že sklenili sodno poravnavo. Tožencu je naložilo, da je dolžan opustiti poseganje v služnostno pravico pešpoti in vožnje, tako da opusti parkiranje vozil na služnostni poti, hkrati pa mu je v bodoče prepovedalo podobna dejanja, ki posegajo v služnostno pravico. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na delno neveljavnost sodne poravnave, sklenjene pred Okrajnim sodiščem v Trbovljah 2. 3. 2004, in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper ugodilni del sodbe, ki se nanaša na prepoved poseganja v služnostno pravico (IV. in V. izreka sodbe), in posledično zoper odločitev o stroških postopka, vlaga pritožbo toženec. Opozarja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba glede poseganja v služnostno pravico pešpoti nima razlogov. Tožnica v tožbi ni zatrjevala, da mora biti pot vedno prosta in da na njej ne sme biti za krajši čas ustavljenih vozil. Sodišče s sodbo ne more obravnavati okoliščin in dejstev preko trditvene podlage, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialnopravno je zmotna ugotovitev, da mora biti služnostna pot v vsakem trenutku prosta. Služnost je treba izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje lastnika služeče nepremičnine. Ta ima poleg pravice vožnje po svojem zemljišču tudi pravico, da na služnostni poti ustavi za toliko časa, kolikor je potrebno, da potniki izstopijo in da se naloži ali razloži tovor. Lastnik gospodujoče stvari zaradi izvrševanja služnosti ne more izključiti lastnika služeče stvari iz uporabe te stvari. Čeprav je vozilo v takih trenutkih parkirano, gre za ustavitev vozila. Pojavlja se vprašanje, ali je bilo zaradi opisanih osamljenih dogodkov, ko so obiskovalci služnostnega upravičenca pozvonili zaradi ustavljenega vozila, preprečeno ali omejeno izvrševanje služnosti. Pritožnik poudarja, da kratkotrajno parkiranje ne pomeni otežitve niti preprečitve izvrševanja vsebine služnostne pravice. Izvrševanje služnosti, ki takšnega ustavljanja ne tolerira, ni pošteno. Toženec ne parkira na služnosti poti in ima urejen režim parkiranja na označenih mestih. Sodišče ne pojasni, ali kratkotrajno parkiranje pomeni ustavljanje vozila ali dejansko parkiranje. Sodba je v 24. točki hipotetična, ko predvideva, kaj mora lastnik gospodujočega zemljišča storiti, kadar je na poti ustavljeno vozilo. Bistveno je, da je šlo za izjemne ustavitve vozila in da je bilo zgolj naključje, da so ravno v tistem trenutku prišli obiskovalci, ki so peljali do hiše lastnika gospodujočega zemljišča. Lahko bi pustili vozilo ob javnem parkirišču. Toženec ni dal povoda za tožbo glede zmotnega zapisa dolžine služnosti poti, tudi v sodnem postopku je priznal napako v dolžini poti, zato ne bi smel trpeti stroškov v zvezi s tem delom zahtevka. Glede na število zahtevkov, ki jih je tožnica postavila in umaknila, je mogoče sprejeti zaključek, da v pretežnem delu ni uspela v pravdi.

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča ID znak ...*1112, v naravi parcela s stanovanjsko hišo, D., po obstoječi poti na južnem delu služečega zemljišča ID znak ... 315/5, last toženca, obstoji služnostna pravica pešpoti in vožnje z vsemi motornimi vozili. Predmet pritožbenega obravnavanja ni več obstoj te služnostne pravice, temveč zgolj odločitev sodišča, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku po konfesorni tožbi.

6. Ker je sodišče služnostno pravico hoje in vožnje po obstoječi poti, ki poteka preko toženčeve nepremičnine, obravnavalo kot celoto, torej kot eno služnostno pravico, je tudi v izreku pod 4. in 5. točko zapisalo opustitev in prepoved posega v to služnostno pravico, pri čemer ni ločeno obravnavalo modalitet njenega izvrševanja. S tem ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nobena od strank v postopku služnostnega upravičenja ni obravnavala ločeno glede na način izvajanja s hojo in vožnjo, temveč kot enotno pravico prehoda, ki je s parkiranjem vozil ovirana oziroma onemogočena. Tožba zato v tem delu ni nesklepčna in so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženec in njegovi družinski člani občasno parkirajo svoja vozila na služnosti poti. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da tudi kratkotrajno parkiranje, v primeru, če je potrebno upravljavca vozila iskati, da ga preparkira, pomeni oviranje izvrševanja služnostne pravice. Nebistveno je sklicevanja pritožnika, da pri ustavitvi vozila zaradi izstopa potnikov oziroma razložitve tovora ne gre za parkiranje. Odločitev sodišča se namreč na takšne primere ne nanaša. Toženec tudi ne more uspeti s sklicevanjem na načelo obzirnega izvrševanja služnosti (219. člen SPZ), saj tega načela ni mogoče razlagati tako, da bi služnostni upravičenec moral vedno znova posredovati za dosego cilja, za katerega je bila služnost ustanovljena, torej v konkretnem primeru proste poti. S parkiranjem na služnostni trasi gre kvečjemu za neobzirnost lastnika gospodujočega zemljišča, ki svoje lastninsko upravičenje izvršuje ne glede na stvarna upravičenja drugih na njegovi nepremičnini. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožnikom, da v primeru izjemne nekajminutne ustavitve vozila o oviranju služnostne pravice ni mogoče govoriti, vendar pa so priče tožnice izpovedovale predvsem o primerih, ko so morale za prost prehod iskati lastnika vozila, da ga je umaknil. Torej ni šlo za primere trenutne ustavitve, temveč je bilo vozilo puščeno na cesti, ne da bi bil voznik prisoten v bližini. Zato je pravilen materialnopravni zaključek, da gre za ravnanje, ki nedopustno ovira izvrševanje stvarne služnosti in ga je toženec dolžan opustiti. Ob tem so neutemeljeni očitki, da iz tožbenih trditev ne izhaja, da mora biti pot vedno prosta in na njej ne sme biti vozil, saj je to zajeto že v samem bistvu zahtevka za prenehanje vznemirjanja služnostne poti, pri čemer je tožnica v tožbi posebej pojasnila, da parkirana vozila motijo dostop vozil po služnostni poti.

8. Tožnica je v spis predložila listine, iz katerih izhaja, da je poskušala obstoj služnostne pravice po celotni dolžini južnega dela parcele 315/5, k. o. ..., urediti izvensodno. Očitno do dogovora med strankama ni prišlo in je bila pravda potrebna. Zato pritožbeno sodišče nima pomislekov glede odločitve sodišča prve stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške tega pravdnega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica je namreč v pravdi uspela z zahtevkom na ugotovitev služnostne pravice v obsegu, kot ji ni bil priznan s sodno poravnavo, ter z zahtevkom na opustitev parkiranja vozil na služnostni poti in prepovedjo bodočih tovrstnih ravnanj, ni pa uspela z zahtevkom za zožanja nadstreška in talnih oznak in zahtevkom na ugotovitev neveljavnosti sodne poravnave ter izbrisne tožbe. Trditvam toženca, da je v pretežnem delu v pravdi uspel, zato bi mu morala tožnica povrniti vse njegove stroške, glede na navedeno ni mogoče pritrditi.

9. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 212, 218, 219
Datum zadnje spremembe:
22.05.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4NDE1