<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 875/2011
ECLI:SI:VSLJ:2011:II.CP.875.2011

Evidenčna številka:VSL0057873
Datum odločbe:26.10.2011
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:neupravičena obogatitev - odpadla pravna podlaga - darilna pogodba

Jedro

Ob sklenitvi pogodbe je bil namen tožnikov, da pokojnemu nudita pomoč, da bi mu olajšala življenje. Zato je pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je njun prispevek potrebno presojati z zornega kota načela volenti non fit iniurija oziroma določila 191. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 4.674,49 EUR s pp iz naslova neupravičene pridobitve.

2. Zoper sodbo se po odvetniku pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi navaja, da je podala trditveno podlago v smislu določila 190. člena Obligacijskega zakonika, sodišče pa tega ni upoštevalo in je o tožbenem zahtevku odločilo v smislu določila 191. in 192. člena OZ. Tudi iz odločbe I Cp 2309/200 z dne 26. 08. 2009 sledi, da gre za neupravičeno pridobitev pri ohranitvi vrednosti premoženja na račun vloženega dela drugega oziroma če vloženo delo prepreči prikrajšanju premoženjski sferi drugega. Če tožnika ne bi v celoti skrbela za pokojnega, bi bilo za njegovo oskrbo potrebno plačevati, zato je tožena stranka za stroške oskrbe obogatena, tožnika pa prikrajšana, saj sta utemeljeno pričakovala, da bosta pridobila nepremičnine po pokojnem v zameno za opravljeno oskrbo pokojnega kot jima je pokojni ves čas tudi obljubljal. V nadaljevanju se sklicuje tudi na prakso Vrhovnega sodišča RS v sodni odločbi II Ips 843/2006 z dne 16. 04. 2009 ter II Ips 273/94 z dne 13. 12. 1995. Iz sodne prakse so znani tudi primeri, ko nekdo v pričakovanju darila nekoga neguje več let in mu kako drugače pomaga, pa potem ta oseba umre in darilo izostane. Ker pred smrtjo nista uredila te zadeve, ima oseba, ki je imela stroške v zvezi z negovanjem osebe pravico zahtevati povračilo stroškov od dedičev, ker gre za tipičen primer nenastopa pričakovanega uspeha.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Tožeči stranki pa predvsem pojasnjuje, da stališče, ki ga zastopa sodišče prve stopnje v tej pravdni zadevi, ne odstopa od uveljavljene sodne prakse.

5. Sodišče prve stopnje je ravnalo povsem pravilno, ko je razmerje med tožniki in pokojnim obravnavalo kot darilno pogodbo, ki deli pravno usodo vsake druge darilne pogodbe. Zato zanjo veljajo tudi določbe o odpadli podlagi in s tem določbe o vrnitvi darila. Pravna podlaga darilne pogodbe je res v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi v korist obdarjenca, vendar pa je to lahko pogojeno z različnimi motivi (nagibi). Kadar je nagib tako zelo pomemben, da darila brez njega ne bi bilo, s tem postane del pravne podlage darilne pogodbe. Kakšen nagib je vodil tožečo stranko, da sta pokojnega vzela k sebi in zanj skrbela, je sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnice M. H.. Ta je izpovedala, da se jima je z možem pokojni zasmilil in sta mu zato ponudila bivanje v stanovanjski hiši ter mu uredila dokumente: osebno izkaznico, zdravstveno zavarovanje, obleko, obutev in preostale potrebščine. Ko sta ga vzela k sebi v letu 2003 sploh nista vedela, da ima v lasti kakšno nepremičnino. Na zapuščinski obravnavi so se vsi dediči pokojnega dedovanju odpovedali in z možem sta bila prepričana, da bo premoženje pokojnega zaradi njune skrbi po njegovi smrti v celoti pripadlo njima, saj je tudi pokojni izjavljal, da jima bo po smrti zapustil vse svoje premoženje. Na podlagi takšne izpovedbe tožeče stranke je logičen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil ob sklenitvi pogodbe namen tožnikov, da pokojnemu nudita pomoč, da bi mu olajšala življenje. Zato je pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je njun prispevek potrebno presojati z zornega kota načela volenti non fit iniurija oziroma določila 191. člena OZ.

6. Tožnika sicer v pritožbenem postopku zatrjujeta, da sta s pokojnim K. sklenila dogovor, da bosta zanj skrbela, on pa jima bo za to izročil svoje premoženje ter da sta svoj del dogovora izpolnila, pokojni pa je prej umrl, predno bi se napravila ustrezna pogodba. Takšna trditev pritožbe pa v izpovedbi tožnice nima nikakršne podlage. Iz izpovedbe tožnice ne sledi, da bi jima pokojni, ki sta ga vzela na stanovanje, v zameno za oskrbo obljubil, da bosta postala lastnika njegovih nepremičnin, saj v letu 2003 niti vedela nista, da ima pokojni kakršnokoli nepremično premoženje. Če je pozneje pokojni začel obljubljati, da jima bo po svoji smrti zapustil svoje nepremičnine, pa to po svoji vsebini ni nič drugega kot obljuba darila, ki je enostranski pravni posel. V primeru, da ne pride do realizacije ni mogoče uveljavljati zahtevkov iz naslova neupravičene pridobitve.

7. Ker torej tožeča stranka ni dokazala, da bi prevzela oskrbo pokojnega na podlagi dogovora, da bo zanj skrbela, pokojni pa bi jima v zameno za oskrbo izročil svoje premoženje, se tožeča stranka v pritožbi povsem neutemeljeno sklicuje na prakso sodišč v primerih, kot pod opr. št. I Cp 2309/2009 in II Ips 843/2006 ali II Ips 273/94, saj je bilo v vseh zgoraj naštetih primerih ugotovljeno, da je tožeča stranka s svojim delom za toženca ustvarila korist, hkrati pa bila prikrajšana, ker se ni uresničila podlaga, ki je bila za delo v korist tožnika obljubljena. V konkretnem primeru ni nikakršnega dokaza, da bi bila tožnikoma ob sklenitvi pogodbe, ko sta v oskrbo prevzela pokojnega, obljubljena kakršnakoli korist, ampak kot sledi iz izpovedbe tožnice, je bil namen tožnikov darilni, da bi pokojnemu nudila pomoč in mu olajšala življenje. Zato v konkretnem primeru ni mogoče odločati na podlagi določila tretjega odstavka 190. člena OZ, saj tožeča stranka ni izkazala, da bi bila podlaga te darilne pogodbe za delo v korist pokojnega obljuba, da bosta pridobila njegove nepremičnine.

8. Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo vse okoliščine, ki so bistvene z odločitev v tej zadevi in na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo določilo 190. člena OZ. Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

9. Tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, zato na podlagi določila 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP nosi stroške pritožbenega postopka sama.


Zveza:

OZ člen 190, 191.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.01.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYxOTc1