Izberite podatkovne zbirke.

Število zadetkov: 1cT1pZDoyMDE1MDgxMTExNDE3NzA0JmRhdGFiYXNlJTVCU09WUyU1RD1TT1ZTJmRhdGFiYXNlJTVCSUVTUCU1RD1JRVNQJmRhdGFiYXNlJTVCVkRTUyU1RD1WRFNTJmRhdGFiYXNlJTVCVVBSUyU1RD1VUFJTJl9zdWJtaXQ9aSVDNSVBMSVDNCU4RGkmc2hvd1R5cGU9ZGl2JnJvd3NQZXJQYWdlPTIwJm9yZGVyPXNjb3JlJmRpcmVjdGlvbj1kZXNj

Dokument: VSRS Sklep II Ips 218/2017, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilni oddelek, Datum: 05.03.2018

Institut: darilna pogodba - pravna podlaga - preklic darila - odpadla pravna podlaga - ničnost - začetek teka roka za vložitev tožbe - pasivna legitimacija - darilo, dano enemu od zakoncev - sosporništvo - nujno sosporništvo - pravna mnenja sodišč z območja nekdanje SFRJ - varstvo lastninske pravice - koncept družbene lastnine - zasebna lastnina - dopuščena revizija

Jedro: Glede na dejanske ugotovitve obeh sodišč sta bila podarjena „le in izključno“ solastninska deleža, in sicer vsakemu obdarjencu do ene polovice, takšna pogodbena volja je bila adekvatno izražena tudi v zemljiškoknjižni realizaciji darilne pogodbe, skladno s tem pa zapisan tudi tožbeni... zahtevek predmetne tožbe, ki terja ugotovitev ničnosti le v tistem delu darilne pogodbe, ki se nanaša na toženčev solastninski delež. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje je torej, da je podana pasivna stvarnopravna legitimacija toženca, kot navadnega sospornika. Sodišče druge stopnje je sicer tako kot pred njim sodišče prve stopnje svoje razloge naslonilo tudi na pravno mnenje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22. december 1987. To mnenje je bilo sprejeto v času, ko je veljala še Ustava SRS in še ni veljal OZ. Vezano je torej na ustavnopravni in zakonski okvir, ki v času nastanka spornega razmerja ni več veljal. Ustava SRS iz leta 1974 zasebne lastnine ni niti omenjala, poudarjala je le družbeno lastnino kot eno od temeljev socialističnega družbenoekonomskega in političnega sistema (primerjaj njena Temeljna načela). Že ustavni amandma IX v Ustavi Socialistične Republike Slovenije pa je določil, da so družbena, zadružna in zasebna lastnina enakopravne (drugi odstavek 6. točke amandmaja IX, Ur. l. SRS, št. 32/89). Ustava RS (Uradni list RS 33/91-I) pa je v 33. členu določila, da je zagotovljena tudi pravica do zasebne lastnine. V času nastanka spornega razmerja (razveze zakonske zveze med tožnico in tožencem v letu 2010) je tako kot ultima ratio prevladal koncept zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Na ta način se je spremenil ustavni lastninsko pravni režim, ki je vplival tudi na razlagalno pravno prizmo zakonskega prava. Spremenilo pa se je tudi zakonsko pravo samo. Ni več veljal ZOR temveč OZ. ZOR darilne pogodbe ni uredil, pravno praznino pa je sodna praksa napolnjevala v skladu z merilom iz Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo, torej tudi z uporabo navedenih pravnih pravil ODZ, ki so poznala preklic darila. S tem, ko je zakonodajalec v OZ za razliko od ZOR uredil razloge za preklic darila ter mednje ni vključil tudi primera odpadlosti pogodbene podlage iz načelnega pravnega mnenja, je tako izkazan tudi položaj prenovljene zakonodajne strukture. Glede na spremenjeni ustavno pravni okvir in nujno drugačno – ustavno skladno interpretacijo zakonov pa s sprejemom Ustave RS pred tem sprejeta pravna mnenja za Vrhovno sodišče RS v smislu 110. člena Zakona o sodiščih formalno niso več zavezujoča. Posledično Vrhovno sodišče RS tudi ni vezano na ustvarjeno (ustaljeno) sodno prakso, ki se je oblikovala na podlagi teh mnenj, če ugotovi, da ne predstavlja dobre sodne prakse v luči novih oziroma drugačnih razlogov. Navedeno pravno mnenje in z njim skladna sodna praksa, vsebovana tudi v izpodbijani pravnomočni sodbi, pa najprej v celoti prizna razpolagalne učinke prenosa lastninske pravice na obdarjenca in mu torej prizna tudi učinkovito pridobitev lastninske pravice z vsemi tremi lastninsko pravnimi upravičenji (imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati), ki jih določen čas – tudi daljše življenjsko obdobje – uresničuje, kasneje pa mu vsa našteta lastninsko pravna upravičenja kar odreče, torej odvzame pridobitelju pravico, ki je z novo ustavno ureditvijo pridobila pomen ene od osrednjih človekovih pravic, navedenih v III. poglavju Ustave RS, in to - že zgolj na podlagi dejstva, da se ni uresničil nagib darovalca oziroma je ta kasneje odpadel. Sklicevanje na navedeno pravno mnenje oziroma njegova vsebinska uporaba v izpodbijanih sodbah ob povedanem ni materialnopravno pravilna. Že v času sklenitve darilne pogodbe veljavni določbi 51. in 52. člena ZOR, kot tudi vsebinsko enaka sedaj veljavna določba 39. člena OZ, sta ničnost pogodbe vezali oziroma jo veže na okoliščino, ko ob sklenitvi pogodbe ni bilo pravne podlage in ne izrecno tudi, če naj bi ta - kot ugotavljata sodišči - odpadla kasneje že po njeni sklenitvi in celo izpolnitvi. Tudi v nasprotju s pravno logiko (pogodbenega prava) je, da bi lahko pogodbena podlaga odpadla potem, ko je bila pogodba ne le sklenjena temveč tudi v celoti realizirana. In še več: z izpodbijano pravnomočno sodbo je imetniku pridobljene lastninske pravice le ta odvzeta na podlagi najstrožje pogodbene sankcije ničnosti, ki je ultima ratio - zadnje sredstvo, ki ga lahko utemelji predvsem le izrazito javni interes ali kršitev temeljnih moralnih norm.


Obrazložitev: ... pa je v 33. členu določila, da je zagotovljena tudi pravica do zasebne lastnine. V času nastanka spornega razmerja (razveze zakonske zveze med tožnico in tožencem v letu 2010) je tako kot ultima ratio prevladal koncept zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Na ta način se je spremenil ustavni lastninsko pravni režim, ki je vplival tudi na razlagalno pravno prizmo zakonskega prava. Spremenilo pa se je tudi zakonsko pravo samo. Ni več veljal Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) temveč OZ. ZOR darilne pogodbe ni uredil, pravno praznino pa je sodna ...
+

Izberi vse|Izvozi izbrane