<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 500/2006
ECLI:SI:VSRS:2008:II.IPS.500.2006

Evidenčna številka:VS0010982
Datum odločbe:05.06.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 526/2006
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odstranitev škodne nevarnosti - sklepčnost tožbe - vsebina tožbenega zahtevka - povrnitev škode - izravnalna funkcija odškodnine - vzpostavitev prejšnjega stanja

Jedro

Vse odškodninske sankcije iz 156. člena ZOR predvidevajo, da sodišče toženi stranki naloži, da trpi določen poseg v vir nevarnosti, ki izvira iz njene sfere, ali dejavnost v korist tožeče stranke. Ker v obravnavani zadevi tožeča stranka ne zahteva ničesar od navedenega, saj predmet njenega tožbenega zahtevka ni konkretizacija ukrepov v zvezi z virom nevarnosti, ampak konkretizacija posegov, potrebnih na stanovanjskem objektu, na katerem nastaja škoda. Tožeča stranka ni zadostila pogoju sklepčnosti tožbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da mora tožena stranka na južni strani stanovanjske hiše S. zgraditi cokel iz hotaveljskega kamna do višine 2 m, preostali del stene pa očistiti in namestiti teranovo, zamenjati fobljan na južni strani in ga dvakrat pobarvati, podbetonirati južno steno hiše z armiranim betonom globine ? in 30 cm širine in znižati cestišče na levem robu za 42,98 cm in potem postopno do sedanjega desnega roba. Zavrnilo je tudi oba podrejena tožbena zahtevka za plačilo 12.000.000 SIT oziroma 2.000.000 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Ocenilo je, da tožeča stranka ni dokazala, da bi tožena stranka pri gradnji uporabljala težke gradbene stroje, ki naj bi po trditvah tožeče stranke povzročili razpoke. Čeprav je ugotovilo, da meteorna voda iz razloga, ker dela niso bila dokončana, dejansko zastaja na cesti pred hišo tožeče stranke, je zahtevek v celoti zavrnilo, saj bi bilo treba za odstranitev škodne nevarnosti sanirati izvor škode, ne pa izvesti del, ki jih zahteva tožeča stranka. Zavrnitev drugega podrejenega tožbenega zahtevka je utemeljilo z argumentom, da tožeča stranka ni izkazala višine škode.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da zahtevek v zvezi z zastajanjem meteorne vode temelji na določbi 156., ne pa 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 – 57/89, v nadaljevanju ZOR). Strinjalo se je, da zahtevek tožeče stranki ni postavljen v skladu z določbo 156. člena ZOR, saj izvedba s strani tožeče stranke predlaganih gradbenih del ne bi odstranila vira nevarnosti.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo s pravočasno dopolnitvijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj bi Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je stara cesta potekala iz smeri Škofje Loke po strmejšem klancu navzdol, nato pa se je zravnala nad hišo tožeče stranke. Nagnjena je bila na južno stran cestišča, tako da do hiše tožeče stranke ni prišla nobena voda. V letu 1993 so stanovalci hiš ob stranski poti južno od glavne ceste naredili kanalizacijo, h kateri sta pristopili tudi tožnici. Nova cesta je nagnjena proti hiši tožeče stranke, tako da voda s cestišča odteka proti njuni hiši. Nestrokovna izvedba je bila narejena samo na odseku, kjer stoji hiša tožeče stranke, medtem ko je bil skozi celo vas narejen nagib ceste tako, da teče voda v korito pred pločnikom. Če bi se izvajalec držal naloge, bi voda s ceste tekla v kanalizacijo ob njej. Tožeča stranka se upravičeno protivi, da se pred njeno hišo postavi cestni požiralnik za odvodno vode, saj predstavlja zemljišče med hišo in cestnim telesom varovalni tampon pred pritiskom cestnega prometa. Čeprav je bila hiša tožeče stranke v letu 1988 obnovljena, je bila po dveh letih popolnoma razmajana in razpokana. Tožnici najbolje vesta, kako se je gradilo in kakšne gradbene stroje so pri tem uporabljali, zato bi bilo treba izvesti dokaz z njunim zaslišanjem. ZRMK je predlagal podbetoniranje hiše in temu je prilagojen tožbeni zahtevek.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Na očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (3718. člen Zakona o pravdnem postopku Ur. l. RS, št. 73/07 – ur. p. b., v nadaljevanju ZPP). To pomeni, da mora revident kršitve postopka ne le izrecno uveljavljati, ampak jih tudi obrazložiti in konkretizirati. Na neobrazloženi očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) se zato revizijsko sodišče ni oziralo.

Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Strinjati se je mogoče s stališčem sodišča druge stopnje, da navedbe tožeče stranke (med drugim) vsebujejo trditve o izvoru škode. Tožeča stranka tako meni, pri čemer vztraja tudi v reviziji, da je njena hiša po obnovi ceste na nižjem nivoju v primerjavi s cesto in je nagib vozišča na odseku ceste ob hiši takšen, da usmerja vodo neposredno proti hiši. Takšno trditveno gradivo bi kazalo na uporabo 156. člena ZOR. V skladu s citirano določbo pride primarno v poštev zahtevek, da se z ukrepi prepreči škodna nevarnost ali vznemirjanje (drugi odstavek 156. člena ZOR) ali, če škoda izvira iz dovoljene splošno koristne dejavnosti, denarni odškodninski zahtevek (tretji odstavek 156. člena ZOR), subsidiarno pa odstranitveni in opustitveni zahtevek (prvi odstavek 156. člena ZOR). Vse navedene odškodnine sankcije torej predvidevajo, da sodišče naloži toženi stranki, da trpi določen poseg v vir nevarnosti, ki izvira iz njene sfere, ali dejavnost v korist tožeče stranke. V obravnavani zadevi tožeča stranka ne zahteva ničesar od navedenega, saj predmet njenega tožbenega zahtevka ni konkretizacija ukrepov v zvezi z virom nevarnosti, ampak konkretizacija posegov, potrebnih na stanovanjskem objektu, na katerem nastaja škoda. Revizijskemu sodišču zato ne preostane drugega, kot da ponovi že večkrat izraženo stališče nižjih sodišč, da tožeča stranka ni zadostila pogoju sklepčnosti tožbe, ki je predpostavka vsebinske utemeljenosti tožbenega zahtevka. Iz uveljavljene dejanske podlage tožbenega zahtevka namreč ne izhaja pravna posledica, ki jo želi tožeča stranka.

Navedbe tožeče stranke pa vsebujejo tudi trditve o protipravnem ravnanju tožene stranke pri izgradnji ceste, zato je mogoče pritrditi tudi stališču prve stopnje o subsumpciji pod pravno normo iz prvega odstavka 154. člena ZOR. Če utemeljenost tožbenega zahtevka preizkusimo s stališča civilnega delikta, pa se pokaže kot odločilna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka terja več, kot znaša obseg škode zaradi vlage. Funkcija odškodninskega prava je v odpravi oškodovančevega prikrajšanja (izravnalna funkcija). Iz tega razloga mora odgovorna oseba, kadar oškodovanec uveljavlja naturalno restitucijo, vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala (prvi odstavek 185. člena ZOR). Pri tem obveznost povzračila škode lahko zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s škodljivim dejstvom. Če je na primer pojavna oblika škode poškodovanje hiše, bo način povrnitve te škode z vzpostavitvijo prejšnjega stanja popravilo hiše, vendar le v obsegu, kolikor je škoda posledica protipravnega ravnanja tožene stranke pri gradnji ceste. Pravno irelevantne so zato revizijske trditve, da „bi hiša s predlaganimi popravili pridobila na lepem izgledu in bi bila še dolgo uporabna“.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).


Zveza:

ZOR člen 154, 154/1, 156, 156/1, 156/2, 156/3, 185, 185/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy00NzU=