<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 702/94
ECLI:SI:VSRS:1994:II.IPS.702.94

Evidenčna številka:VS01398
Datum odločbe:10.11.1994
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 369/94
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:ugotavljanje očetovstva - tožba na ugotovitev očetovstva po smrti domnevnega očeta - sosporništvo - nujno sosporništvo - enotno sosporništvo

Jedro

Dediči pok. domnevnega očeta so enotni sosporniki, vendar ne nujni. Za nujne sospornike je mogoče proglasiti le tiste skupnosti oseb, katerih krog je glede na njihovo medsebojno razmerje točno določen in znan (v določenih premoženjskih sporih proti solastnikom, skupnim lastnikom, v statusnih sporih med očetom, materjo in/ali otrokom oz. zakoncema itd.).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil pok. A.A. oče ml. tožnice. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prve in tretje tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta prva in tretja tožena stranka vložili revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti. V reviziji navajata, da je bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka storjena s tem, ko je sodišče prisililo tretjo toženo stranko, da po poteku prekluzivnega roka vstopi v pravdo, čeprav v to ni privolila. Materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno s tem, ko se je sodišče sklicevalo na načelo pravičnosti. Če gre za prekluziven rok, je potrebno ta rok spoštovati ne glede na navedeno načelo in ne glede na to, da gre za konstitutivno tožbo.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne oz. kot nedovoljena zavrže. Meni, da vrednost, označena v tožbi, ne zadošča za njeno dovoljenost.

Revizija je dovoljena, vendar ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da sodi spor o ugotavljanju očetovstva med spore, ki niso premoženjski. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ureja v 382. členu le premoženjske spore in dovoljenost revizije omejuje le zanje. Zato ta omejitev za tožbo na ugotovitev očetovstva ne velja in je revizija zoper pravnomočno sodbo na drugi stopnji dovoljena. Tožeča stranka tako v odgovoru na revizijo neutemeljeno ugovarja dovoljenosti revizije.

Prva in tretja tožena stranka (v nadaljevanju tožena stranka) pa v reviziji neutemeljeno uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena v zvezi z 2. odstavkom 196. člena ZPP.

Po 2. odstavku 92. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89, preč.b. - ZZZDR) je tožbo na ugotovitev očetovsta dovoljeno vložiti še eno leto po smrti domnevnega očeta. Zakon ne določa, zoper koga je takšno tožbo dopustno vložiti. Sodna praksa je zavzela stališče, da je treba tožbo po 2. odstavku 92. člena ZZZDR vložiti zoper dediče pokojnega domnevnega očeta. Ni pa enotnega stališča o tem, ali so dediči v takšnem sporu nujni sosporniki ali ne. Da so enotni, ne more biti dvoma, saj je po naravi pravnega razmerja mogoče spor rešiti samo na enak način za vse dediče (201. člen ZPP).

Nujno sosporništvo ni urejeno v procesnih predpisih. Gre za institut materialnega prava. Materialnopravna vsebina določenega razmerja med več udeleženci nam pove ali je mogoče spore med njimi reševati le tedaj, če so na pasivni strani (na aktivni ni nujnega sosporništva) zajeti vsi, ali tudi tedaj, ko so toženi le nekateri med njimi. Ker gre za vprašanje materialnega prava, sodišče zavrne zahtevek, če ugotovi, da gre za nujno sosporništvo, pa niso bili toženi vsi. Zavrne ga zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije.

Če pa je nujno sosporništvo institut materialnega prava, je pri presoji obravnavanega spora bistveno predvsem to, da je tožba na ugotovitev očetovstva statusna tožba. Takšna tožba učinkuje zoper vsakogar in ne le zoper dediče. Zato se po smrti domnevnega očeta zastavlja vprašanje, kdo vse ima pravni interes za takšno ali drugačno odločitev o očetovstvu. Krog oseb, ki bi po materialnem pravu morale biti zajete, bi zato lahko bil tudi širši od dedičev. Medtem ko tožba na ugotovitev očetovstva za časa življenja vseh članov rodbinskega razmerja zajema v zakonu točno določen krog oseb (1. odstavek 92. člena ZZZDR), pa po smrti domnevnega očeta ta krog ni več določen, včasih pa tudi določljiv ne. Tako krog dedičev ni vedno znan, ali pa pogosto vsaj ne vedno nesporen. Ponavadi je šele sklep o dedovanju tisti, ki pove, kdo so dediči, pogosto pa se kakšen dedič pojavi že po njegovi pravnomočnosti. Poleg tega dediči, tudi če so znani, ne zasledujejo vedno enakega pravnega interesa kot pokojni. Nekateri očetovstvo priznavajo, drugi ne. Vprašanje je ali jih je treba prisiliti, da se udeležujejo postopka, v katerem ni zanje nič spornega. Iz vsega navedenega izhaja, da bi dosledno spoštovanje pravil o nujnem sosporništvu pripeljalo do tega, da večkrat tožbe sploh ne bi bilo mogoče vložiti. Če pa bi bila vložena in postopek pravnomočno končan, bi se lahko kasneje postavilo vprašanje učinkovanja odločbe proti tistim dedičem, ki v postopku niso sodelovali. Da zakonodajalec takšne rešitve ni predvideval, kaže tudi izredno kratek rok enega leta po smrti domnevnega očeta, ko je tožbo še dopustno vložiti.

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je ob tako pomanjkljivi določbi 92. člena ZZZDR in ob dejstvu, da je nujno sosporništvo izjema, ki ga ZPP posebej ne ureja, za nujne sospornike mogoče proglasiti le tiste skupnosti oseb, katerih krog je glede na njihovo medsebojno razmerje točno določen in znan (v določenih premoženjskih sporih proti solastnikom, skupnim lastnikom, v statusnih sporih med očetom, materjo in/ali otrokom oz. zakoncema itd.). Med tovrstne spore obravnavani spor zaradi navedenih značilnosti ne sodi.

Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da so dediči sicer enotni sosporniki, vendar ne tudi nujni. Nanje se razteza pravnomočnost odločbe o ugotovitvi očetovstva, vendar pa ni nujno, da so skupaj toženi. Tiste, ki niso toženi, zakon varuje tako, da jim omogoča vlaganje pravnih sredstev v vlogi sosporniškega stranskega intervenienta (208. in 209. člen ZPP). To pomeni, da zakon posredno sili tožnika, da toži vse enotne sospornike. Če tega ne stori že s tožbo, tvega pravna sredstva. Stanje lahko sanira tudi tako, da tožbo med pravdo razširi na ostale enotne sospornike. Vendar ga pri tem omejuje določba 2. odstavka 196. člena ZPP. Po tej določbi razširitev ni dovoljena, če se enotni sospornik, ki naj vstopi v pravdo, z razširitvijo nanj ne strinja. Ta določba veže tudi sodišče. Tudi ono ne more prisiliti enotnega sospornika, da vstopi v pravdo, če tega noče. Pa čeprav je takšna razširitev v njegovo korist (svojo korist je tretja tožena stranka izkazala že v postopku zoper pokojnega, ko je prijavila stransko intervencijo).

Sodišče prve stopnje zato ne bi smelo (pa tudi nobene potrebe za to ni bilo), dovoliti razširitve tožbe tudi na tretjo toženo stranko. S tem, ko je to storilo proti njeni volji, je kršilo 2. odstavek 196. člena ZPP. Kršitev te določbe lahko predstavlja relativno kršitev po 1. odstavku 354. člena ZPP. Ker jo tožena stranka očita tudi sodišču druge stopnje, jo je revizijsko sodišče moralo obravnavati. Revizijsko sodišče ugotavlja, da neupoštevanje tega določila ZPP v primerih, ko se pravnomočnost razteza tudi na tistega, ki ni bil tožen, ni takšna kršitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost odločitve in zato ni bistvena. Tožba bi bila pravočasno vložena tudi v primeru, če tožeča stranka ne bi razširila tožbe na tretjo toženo stranko. Zato je ta ugovor moralo zavrniti.

Ker je bila torej tožba, s katero sta bili toženi 1. in 2. tožena stranka kot nesporna dediča po pokojnem A.A., pravočasno vložena, v njej pa zajeta prava stranka, je bilo tudi pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je sodišče takšno tožbo meritorno obravnavalo. Tožena stranka ne izpodbija materialnopravne odločitve o ugotovitvi očetovstva. Revizijsko sodišče je zato to odločitev preizkusilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da je pravilna. Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani procesni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker stranka z revizijo ni uspela, odgovor stranke nanjo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških postopka odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe.


Zveza:

ZZZDR člen 92. ZPP (1977) člen 208, 209.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNTU1