<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 231/2017
ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.231.2017

Evidenčna številka:VSL0080224
Datum odločbe:15.02.2017
Senat, sodnik posameznik:Tanja Kumer (preds.), Majda Lušina (poroč.), Tadeja Primožič
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:vrnitev darila - pravna podlaga - odpadla pravna podlaga - prenehanje veljavnosti pravnega posla - darilna pogodba - nagib - razveza zakonske zveze - vrnitev v naravi - nadomestna vrnitev - kondikcija

Jedro

Z razvezo zakonske zveze toženca in tožnikove hčerke je odpadel nagib, zaradi katerega je tožnik tožencu daroval. Nagib predstavlja del pravne podlage darilne pogodbe, saj brez tega nagiba tožnik tožencu ne bi daroval. Odpadla pravna podlaga daritve ima za posledico prenehanje veljavnosti pogodbe in s tem kondikcijski zahtevek. Premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, je ovrednoteno po stanju v času daritve in cenah na dan odločanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni:

- v II. točki izreka tako, da se v prvi alineji znesek 21.122,50 EUR nadomesti z zneskom 16.898,00 EUR in v drugi alineji, točka b) znesek 4.012,50 EUR z zneskom 6.366,50 EUR.

- v IV. točki izreka pa tako, da se znesek 9.155,94 EUR nadomesti z zneskom 8.459,89 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku vrniti darilo, ki ga je prejel z darilno pogodbo, overjeno dne 9.12.1988 in sicer: – 1/2 nepremičnine parc. št. 9/1 k. o. X tako, da plača 21.122,50 EUR z obrestmi; – del nepremičnine parc. št. 9/2 k. o. X tako, da v tožnikovo korist izstavi zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice do 1/2 parc. št. 9/4 k. o. X, ki je evidentirana v elaboratu zemljiško katastrske meritve, ki jo je izdelal izvedenec in je sestavni del sodne odločbe; – del nepremičnine parc. št. 9/2 k. o. X, ki po izvedenčevem elaboratu predstavlja parc. št. 9/3 k. o. X tako, da plača 4.012,50 EUR z obrestmi (II. točka izreka). Zaradi umika tožbe za 8.571,00 EUR je postopek ustavljen (I. točka izreka), višji in drugačen zahtevek pa je zavrnjen (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 9.155,94 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo odločitve tako, da se tožba zavrže, podrejeno zavrne, ali pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da tožnik ob vložitvi tožbe ni imel pravnega interesa za vodenje postopka, ker toženčeva zakonska zveza še ni bila razvezana. Tožba je bila nesklepčna. Ker pozitivna zakonodaja pozna le brezpogojno in izrecno intabulacijsko klavzulo oz. zemljiškoknjižno dovolilo, je nesklepčen in neizvršljiv tudi celoten izrek. Z gradnjo hiše je bila ustvarjena nova stvar, na kar je toženec opozoril, sodišče pa se do njegovih trditev ni opredelilo. Tudi do dejstva, da je tožnik z gradnjo soglašal, se sodišče ni opredelilo. V primeru soglasja gre za skupno gradnjo, ki je poseben temelj za pridobitev lastninske pravice. Ne soglaša z oceno, da sta izpovedi prič V. K. in R. P. neverodostojni. Ni pojasnjeno, zakaj njunima izpovedbama sodišče ni sledilo. Opozarja na nasprotje med tožnikovimi trditvami in tožnikovo izpovedjo o tem, na kakšen način naj bi toženec nanj izvajal pritisk, da mu daruje. Opozarja, da je izvedenec A. B. ugotovil vrednost parc. št. 9/1 k. o. X na 119,00 EUR/m2 in da sodišče te vrednosti – ker zemljišče ne dosega minimalne površine, predvidene za gradbeno parcelo – ni bilo upravičeno povečevati za 25 %. Izvedenec je tudi ugotovil, da parcela št. 9/2 k. o. X nima urejenega dostopa. Enako velja za parc. št. 9/1 k. o. X. Vzpostavitev poti preko parc. št. 8 k. o. X pomeni stroške. Obe parceli sta zato manj vredni. Dovoz do parcele 9/1 k. o. X se ne razlikuje od dovoza do parc. št. 9/2 k. o. X, zato bi morali biti obe zemljišči vrednoteni po 75,00 EUR/m2 Meni, da bi morale biti pri ugotavljanju tržne vrednosti upoštevane tudi pogodbe, ki so označene kot listine B18 do B22. Z izvedeniškima mnenjema se sodišče ni seznanilo na zadovoljiv način, ker ju je le vpogledalo, ne pa prebralo. Meni, da so izpovedi prič J. P., A. B., K. B. in An. B. pristranske. Ker gre za tožnikove sorodnike, je nesprejemljivo, da so njihove izpovedi upoštevane, medtem ko sta izpovedi V. K. in R. P. označeni za neverodostojni. Tudi tožnikova izpoved je neverodostojna, saj je očitno neresnično izjavil, da je toženec grozil, da tožnikove hčere, v primeru da darila ne bo dobil, ne bo poročil. Ker ni bilo uporabljeno določilo 285. čl. ZPP, ki sodišču nalaga materialno procesno vodstvo, je obravnavana sodba za pritožnika presenečenje. Če je sodišče menilo, da je toženec predložil pomanjkljive podatke o višini kredita J. P., bi moralo na to opozoriti, sicer pa je iz predloženih listin razvidna višina kredita 400.000,00 din. Trdi, da sodišče ni sprejelo zakonitega dokaznega sklepa, s čemer je kršilo 287. čl. ZPP. Toženec je bil zato in zato, ker stranki nista bili seznanjeni s pravnim vidikom zadeve, prikrajšan za pravico do izjave. Strankama ni bilo predočeno, da bosta uporabljena 39. in 190. čl. Obligacijskega zakonika. Materialno pravo ni pravilno uporabljeno, ker je zgrajena stavba nova stvar. Niso uporabljena pravila o pomešanju. Do trditev o priposestvovanju pa se sodišče sploh ni opredelilo. V deveti točki obrazložitve je enačilo razloge in učinke prenehanja darilne pogodbe. Opozarja na 45. čl. Stvarnopravnega zakonika, ki določa, da priposestvovalna doba teče od dne, ko je oseba postala dobroverni posestnik in je bila prepričana, da je lastnica nepremičnine. Priposestvovalna doba teče neodvisno od sklenitve pravnega posla. Ker je toženec nepremičnino uporabljal in vzdrževal od daritve dalje, ne vedoč da ni njegova, je bil ves čas v dobri veri. Je tipičen lastniški posestnik. Tudi glede priposestvovanja je materialno pravo nepravilno uporabljeno. Meni, da ne bi smel biti uporabljen 190. čl. Obligacijskega zakonika, ker tožnik ni bil neupravičeno prikrajšan. Nepremičnino je prostovoljno in zavestno podaril hčeri in tožencu. Oseba, ki privoli v prikrajšanje, ni upravičena do povrnitve izgubljene koristi. Dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno, ker bi bilo treba podrobneje in skrbneje proučiti ozadje nakupa zemljišča ob cerkvi. Raziskati bi bilo treba vse toženčeve trditve; zlasti, da v resnici ni šlo za darilno pogodbo, temveč je bila sklenjena prodajna pogodba. Toženec in J. P. sta tožniku izročila denar za nakup kmetijskega zemljišča, velikega cca 4.000 m2, v zameno pa od tožnika dobila sporno zemljišče parc. št. 9 k. o. X. Šlo je torej za menjavo, do česar se sodišče ni opredelilo. Sklicuje se na podatke iz uradnih evidenc, ki izkazujejo, da J. P. avtomobila ni kupila s sredstvi kredita. Neprepričljiva je A. B., ker ni vedela, koliko kredita sta s tožnikom dala J. P. za nakup vozila. Kupnina za vozilo je znašala 98.000,00 din, kredit pa je znašal 400.000,00 din. Očitno je, da kredit ni bil najet za nakup vozila, ker je bilo vozilo kupljeno pred najemom kredita. Ocenjuje, da so stroški previsoko odmerjeni

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Točna je pritožbena trditev, da ob vložitvi tožbe zakonska zveza tožnikove hčere in toženca še ni bila razvezana. Razvezana je bila v teku tega postopka. Ker se utemeljenost zahtevka presoja na dan zaključka glavne obravnave (prvi odstavek 311. čl. ZPP), je dejstvo razveze pri odločanju mogoče upoštevati. Upoštevna so tudi tudi dejstva, nastala med sodnim postopkom. Ker je bila zakonska zveza razvezana 12.12.2011, o zahtevku pa je bilo odločeno 28.9.2016, je razvezo zakonske zveze sodišče lahko upoštevalo.

6. Neutemeljen je očitek, da sodba predvideva pogojno vknjižbo lastninske pravice. Zahtevana je izdaja zemljiškoknjižnega dovolila, ki dovoljuje vknjižbo lastninske pravice za tožnika pri parc. št. 9/4 k. o. X, kakor je oblikovana z elaboratom izvedenca V. Z. Elaborat, ki predvideva nastanek parc. št. 9/4 k. o. X, bo izveden v katastru in zemljiški knjigi, zato očitek o dovoljenosti pogojne vknjižbe ni razumljiv.

7. Pritožbena trditev, da je z gradnjo hiše na parc. št. 9/1 k. o. X nastala nova stvar, je pravilna. To dejstvo je prvostopenjsko sodišče upoštevalo. Zaradi tega dejstva je odločilo, da vrnitev zemljišča, ki služi za normalno uporabo hiše – parc. št. 9/1 k. o. X in novo odmerjena parc. št. 9/3 k. o. X – v naravi ni možna. Vprašanja, ali je zaradi gradnje nastala nova stvar, sodišče ni razčiščevalo, saj tožnik zemljišča, na katerem hiša stoji in zemljišča, ki je potrebno za uporabo hiše, ni zahteval v naravi. To pomeni, da je z dejstvom, da je hiša s pripadajočim zemljiščem nova stvar, soglašal. Posledično sodišču tega dejstva ni bilo potrebno razčiščevati in navajati pravne podlage za stališče, da je hiša s pripadajočim zemljiščema nova stvar. Tudi dejstvo, da je tožnik z gradnjo na podarjenem zemljišču soglašal, ni bilo sporno. Sicer pa to dejstvo niti pravno pomembno ni. Nespornih dejstev ni treba ugotavljati (prvi odstavek 214. čl. ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je zaznalo neskladje med tem, kar je tožnik glede toženčeve zahteve za darovanje zemljišča zatrjeval in med tem, kar je o tem izpovedoval. V vlogi z dne 22.2.2013 je tožnik podal trditev o toženčevi izjavi, da bo tožnikovo hčer, skupaj z otrokom, zapustil in da hiše ne bo gradil, če ne dobi deleža na zemljišču. Izpovedal pa je o toženčevi grožnji, da hčere ne bo oženil, če zemljišča ne bo dobil v (so)last. O tem neskladju se je sodišče prve stopnje opredelilo v 8. točki obrazložitve. Tožnikovi izpovedi ni sledilo, saj sta bila toženec in tožnikova hči v času sklepanja darilne pogodbe že poročena. Dejstvo – ali se je tožnik za darilo odločil zaradi prigovarjanja toženca in hčere, da zemljišče podari tudi tožencu – je sodišče prve stopnje označilo z nebistveno. Pritožbeno sodišče soglaša, da je bistvena ugotovitev, da se je tožnik za darilo tožencu odločil, ker je bil njegov zet.

9. Dokazno oceno pritožnik graja na 4. strani pritožbe (točka A3.), na 6. strani pritožbe, na 12. in 13. strani pritožbe. Pritožbeno sodišče dokazno oceno ocenjuje za vsebinsko prepričljivo, racionalno sprejemljivo in preverljivo, zato z njenim rezultatom – ugotovljenim dejanskim stanjem – soglaša. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev in vseh dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Dokazna ocena je vestna, skrbna in analitično-sintetična, kakršna je predvidena z 8. čl. ZPP. Tožnik grajo dokazne ocene prepleta z očitkom kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ki pa ni utemeljen, ker pritožnik ne zatrjuje, da bi vsebino izpovedi ali listin sodišče v obrazložitvi sodbe napačno povzelo. Ta kršitev je namreč podana, kadar sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Za to kršitev ne gre pri tolmačenju listin ali zapisnikov; kršitev ni podana, če sodišče dejstvo ugotovi drugače, kot to izhaja iz listine ali izpovedi stranke. V tem primeru gre za dokazno oceno, ki je lahko pravilna ali nepravilna, ne pomeni pa protispisnosti.

10. Razloge o tem, da sta zemljišče ob cerkvi kupila tožnik in žena za potrebe kmetije, je sodišče prve stopnje navedlo v 10. točki obrazložitve. Pritožnik teh razlogov ne graja argumentirano. Pavšalno zatrjuje, da bi moralo sodišče raziskati vse okoliščine, ki jih je zatrjeval. To je storjeno. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko oceno o verodostojnosti tožnikove izpovedi v tem delu. Z njegovo izpovedjo skladne so izpovedi njegove žene in otrok. Zaradi skladnosti izpovedi med seboj in z drugimi dokazi, izpovedim A. B., K. B. in An. B. ni mogoče odreči verodostojnosti. Vsi so izpovedali o nakupu kmetijskega zemljišča za potrebe kmetije. Tožnik je kupljeno zemljišče že pred nakupom obdeloval kot najemnik (izpoved An. B.); zemljišče se še vedno uporablja za potrebe kmetije, v kmetijske namene. Velikost zemljišča (cca 4.000 m2) znatno presega površino, ki je potrebna za gradnjo hiše. Neverjetno je, da bi takó veliko zemljišče toženec in njegovo takratno dekle – leta 1986, ko še poročena nista bila – kupovala za gradnjo. Oba sta bila tedaj še zelo mlada (rojena sta leta 1962 in 1964) in sta si morala najprej urediti pogoje za skupno bivanje. To sta storila z prilagoditvijo tožnikove stare hiše za svoje potrebe. Tudi dejstvo, da naj bi bilo posojilo, ki ga je leta 1985 najela tožnikova hči, porabljeno za nakup zemljišč ob cerkvi, ni izkazano. J. P. je izpovedala, da je kredit uporabila za nakup avtomobila, kar očitno ni res, saj je lastnica avtomobila Z. postala že leta 1983 (potrdilo Upravne enote Ljubljana z dne 7.3.2014 – dokaz A13). Ni pa zaradi te, očitno netočne izpovedi, mogoče sklepati, da je kredit porabila za nakup zemljišča ob cerkvi. M. B., ki je izpovedala, da ne ve, zakaj je hči prejeti kredit porabila, je veliko bolj prepričljiva kot priči V. K. in R. P., ki natančno vesta, da je kredit uporabila za nakup parcele. V. K. je izpovedoval, naj bi to izvedel v pogovoru s J. P., ki naj bi bil pol leta po nakupu zemljišča, to je konec leta 1986. R. P. je izpovedal, naj bi mu to J. P. povedala cca 7 do 8 let pred zaslišanjem. Ni mogoče spregledati, da gre za časovno oddaljene dogodke, ki se prič (razen J. P.) niso neposredno dotikali. Iz tega razloga in tudi zaradi neprimerljivosti višine kredita (400.000,00 din) in kupnine za zemljišče ob kašeljski cerkvi (1.110.720,00 din) je očitno, da kredit ni bil najet in porabljen za nakup zemljišča. Toženec namreč ne pojasni, kako naj bi bil zagotovljen denar za plačilo ostanka kupnine. Sam je namreč izpovedal (drugače kot je zatrjeval), da tožniku zneska 10.000,00 DEM za nakup zemljišča ni izročil. Tožencu zato ni mogoče slediti, da sta zemljišče ob cerkvi z J. P. kupila in ga tožniku izročila v odmeno za sporno zemljišče.

11. Neutemeljen je očitek o pomanjkljivem materialno procesnem vodstvu. Le-to je bilo v primernem obsegu izvršeno s sklepom inštančnega sodišča II Cp 2811/2013 z dne 28.1.2015. Enako kot sodišče prve stopnje, ki je napotkom inštančnega sodišča sledilo, sta tudi pravdni stranki iz tega sklepa lahko razbrali, katera dejstva so pravno pomembna in na kateri pravni podlagi je zatrjevana dejstva treba presojati. Z zahtevo, da bi moral biti toženec opozorjen za dolžnost dokazati višino kredita, pritožnik presega zahteve, ki jih sodišču nalaga 285. čl. ZPP. Sodišče skrbi, da se odločilna dejstva navedejo, dopolnijo nepopolne navedbe strank in dokazila o pomembni dejstvih; sicer pa mora vsaka stranka sama navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Pritožbeni trditvi, da gre za sodbo presenečenja, zato ni mogoče slediti.

12. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni sprejelo zakonitega dokaznega sklepa, je navržen. Očitek, da je bila zaradi te pomanjkljivosti kršena pravica do izjave, je očitno neutemeljen. Sodišče prve stopnje je sprejelo več dokaznih sklepov (na narokih 20.1.2014, 24.3.2014, 5.5.2014, 2.12.2015, 28.9.2015). S tem, da se je v ponovljenih dokazni sklepih sklicevalo na prej sprejete dokazne sklepe, pri čemer njihove vsebine ni povzemalo, sklepi niso neustrezni ali nejasni. Dokazni sklepi so razumljivi. Dokazni predlogi strank so bili substancirani do te mere, da sta stranki v dokaznem postopku lahko aktivno sodelovali. Če pritožnik meni, da sta bili pisni izvedenski mnenji na narokih pomanjkljivo predstavljeni, bi moral to grajati (286.b. čl. ZPP).

13. Neutemeljen je očitek, da se do priposestvovanja, na katerega se tožena stranka sklicuje, sodišče ni opredelilo. Trditev, da je toženec lastninsko pravico na spornem zemljišču pridobil s priposestvovanjem, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo v 9. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče argumentacijo prvostopenjskega sodišča sprejema. Ugotovljeno je, da je tožnik podarjeno zemljišče pridobil na podlagi pravnega posla, se v zemljiški knjigi vpisal kot (so)lastnik in je kot (so)lastnik še vedno vpisan v zemljiški knjigi. Lastniška posest, na katero se sklicuje pritožnik, je izkazana. Predmet spora ni ugotavljanje, ali je toženec lastnik spornega premoženja, ampak, ali je premoženje, ki ga je pridobil, dolžan vrniti. Torej vrnitev premoženja, ki je v toženčevi lasti. Na priposestvovanje, ki je eden od načinov pridobitve lastninske pravice (izviren način pridobitve lastninske pravice), se zato pritožnik neutemeljeno sklicuje. Na priposestvovanje bi se lahko skliceval v primeru neuspešnega prenosa lastninske pravice s pravnim poslom pridobljenega premoženja.

14. Materialno pravo je pravilno uporabljeno. Z razvezo toženčeve zakonske zveze je odpadel nagib, zaradi katerega je tožnik tožencu daroval. Nagib predstavlja del pravne podlage darilne pogodbe (39. čl. Obligacijskega zakonika, v času sklepanja pogodbe 51. in 52. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih), saj brez tega nagiba tožnik tožencu ne bi daroval. Odpadla pravna podlaga daritve ima za posledico prenehanje veljavnosti pogodbe in s tem kondikcijski zahtevek (190. čl. Obligacijskega zakonika, v času sklepanja pogodbe 210. čl. Obligacijskega zakonika). Vrnitev v primeru pričakovane podlage, ki se ni uresničila, je izrecno predvidena v tretjem odstavku 190. čl. Obligacijskega zakonika. Nesprejemljiva je pritožbena trditev, da je tožnik v svoje prikrajšanje privolil, saj zahteva vrnitev danega.

15. Zemljišči, v elaboratu izvedenca V. Z. označeni s parc. št. 9/1 k. o. X – stanovanjska stavba 98 m2 in dvorišče 186 m2 in parc. št. 9/3 k. o. X – funkcionalno zemljišče k stavbi (dvorišče) 107 m2, ki ju ni mogoče vrniti v naravi, je sodišče prve stopnje ovrednotilo v denarju. Parc. št. 9/1 k. o. X, v skupni izmeri 284 m2, je vrednotilo po 148,75 EUR/m2, parc. št. 9/3 k. o. X pa po 75,00 EUR/m2. Ni ravnalo pravilno, ker je vrednost darila ugotavljalo po stanju na dan cenitve. Treba je ugotoviti korist, ki jo je toženec z darilom dosegel; le-to je toženec dolžan vrniti. Ugotovljiva je z vrednotenjem darila po stanju v času daritve in po današnji vrednosti. Izvedenec A. B. univ. dipl. ing. gradb. je na 16. strani izvedenskega mnenja z dne 15.7.2015 navedel, da je toženec v dar dobil nezazidano stavbno zemljišče, podrobne namembnosti za namene podeželske pozidave/stanovanjske gradnje; zemljišče je imelo eno parcelno številko. Vrednost oz. korist po stanju na dan daritve po ugotovitvi izvedenca znaša 119,00 EUR m2. Na zemljišču je toženec lahko gradil, zato je pritožbeno sodišče soglaša, da je vrednost nezazidanega – komunalno neopremljenega – stavbnega zemljišča tista korist, ki jo je tožnik z darilom dosegel. Ker nobena od strank ni trdila, da podarjeno zemljišče ne bi imelo potne zveze z javno potjo, je tovrstna trditev v pritožbi neupoštevna novota (prvi odstavek 337. čl. ZPP).

16. Izvedenec je to vrednost ugotovil na osnovi primerljivih prodaj. V pritožbi pritožnik meni, da izvedenec ni upošteval vseh primerljivih prodaj in se sklicuje na prodajne pogodbe za sosednja zemljišča (listine B18-B 22). Glede teh je izvedenec pri ustnem podajanju mnenja navedel, da ne gre za primerljive prodaje, ker ta zemljišča nimajo dostopa in ker gre za zemljišča z večjim številom solastnikov. Sicer pa ugotovljeni vrednosti nezazidanega stavbnega zemljišča (119,00 EUR/m2) v pritožbi niti ne nasprotuje.

17. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava pri vrednotenju darila je odločitev sodišča spremenjena (358. čl. ZPP). Toženec je tožeči stranki, poleg darila, ki ga je mogoče vrniti v naravi (polovice parc. št. 9/4 k. o. X), dolžan plačati: – denarno protivrednost polovice zemljišča, ki je danes označeno s parc. št. 9/1 k. o. X v višini 16.898,00 EUR (284 m2 x 119,00 EUR : 2); – denarno protivrednost polovice zemljišča, ki je v elaboratu označeno s parc. št. 9/3 k. o. X v višini 6.366,50 EUR (107 m2 x 119 : 2). Zemljišče, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, je celota, ki je zgolj zaradi katastrskega prikaza označeno z dvema parcelnima številkama. Pritožbeno sodišče zato na osnovi pritožbe korigira vrednotenje celotnega zemljišča, ki ga ni mogoče vrniti v naravi. S tem ni odločeno v pritožnikovo škodo, kajti po sodbi prvostopenjskega sodišča je pritožnik dolžan plačati 25.135,00 EUR (21.122,50 EUR in 4.012,50 EUR), po odločitvi pritožbenega sodišča pa manj – zgolj 23.264,50 EUR (16.898,00 EUR in 6.366,50 EUR).

18. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega spremeni, odloči o stroških celotnega postopka. Tožeča stranka, ki je zahtevala vrnitev darila, je z zahtevkom uspela. Zaradi delne zavrnitve zahtevka – zaradi manjše vrednosti podarjenega premoženja – posebni stroški niso nastali. Upoštevajoč tak uspeh strank v postopku tožena stranka do povrnitve stroškov postopka ni upravičena, tožeča stranka pa je upravičena do povrnitve sledečih pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku II Cp 2811/2014: nagrada za narok (tar. št. 3102 Odvetniške tarife Ur. l. RS 67/08) 822,00 EUR, materialni stroški 20,00 EUR, postopek s pritožbo (tar. št. 3210) 1096,00 EUR, materialni stroški v pritožbenem postopku 20,00 EUR, nagrada za ponovljeni postopek, v katero je všteta nagrada za predhodni postopek (tar. št. 3100 in 4. opomba v 3. delu Odvetniške tarife) 890,50 EUR, narok v ponovljenem postopku (tar. št. 3102) 822,00 EUR, materialni stroški v ponovljenem postopku 20,00 EUR, DDV 812,02 EUR, sodna taksa za tožbo in pritožbo 915,00 EUR in 915,00 EUR, izvedenina 894,86 EUR, 274,00 EUR in 958,51 EUR, skupaj 8.459,89 EUR.

19. V pritožbenem postopku je tožena stranka izpodbijala celoten obsodilni del, uspela pa zgolj z znižanjem plačila, do katerega je tožnik upravičen. Upoštevajoč, da je bila predmet izpodbijanja tudi odločitev o vrnitvi v naravi in da je prisojeni denarni del zahtevka tožnik uspel zmanjšati v manjšem obsegu, pritožbeno sodišče toženčev uspeh s pritožbo ocenjuje za minimalen. Pritožnik zato do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičen (prvi odstavek 154. čl. ZPP). Tožeča stranka do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičena, ker odgovor na pritožbo k razjasnitvi zadeve ni pripomogel (prvi odstavek 155. čl. ZPP).


Zveza:

OZ člen 39, 190, 190/3. ZOR člen 51, 52, 210. ZPP člen 8, 214, 214/1, 285, 286b, 311, 311/1, 337, 337/1, 339, 339/2, 330/2-15.
Datum zadnje spremembe:
13.04.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA1MDM2