<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sklep II Ips 89/2012
ECLI:SI:VSRS:2013:II.IPS.89.2012

Evidenčna številka:VS0016205
Datum odločbe:06.06.2013
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 210/2011
Senat:Anton Frantar (preds.), Karmen Iglič Stroligo (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Ana Božič Penko, mag. Rudi Štravs
Področje:DEDNO PRAVO
Institut:dedni dogovor - pogodba o preužitku - razveza dednega dogovora - sosporništvo - nujno sosporništvo - dediči kot sosporniki - dediči, ki niso stranke pogodbe o preužitku
Objava v zbirki VSRS:CZ 2013-2015

Jedro

Če v okviru dednega dogovora sklenjena preužitkarska pogodba predstavlja samostojni pravni posel (preužitkarjev odstop dednega deleža za protidajatve in storitve prevzemnika), ki ne vpliva na siceršnjo razdelitev zapuščine med dediči, se usode preostalega dela dednega dogovora ta pogodba ne tiče in je mogoča razveza preužitkarske pogodbe zgolj med pravdnima strankama, ne da bi se s tem posegalo v pravni položaj drugih strank dednega dogovora, zato ni potrebe po uveljavljanju nujnega sosporništva.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka s tožbo zahteva razvezo dednega dogovora, ki sta ga pravdni stranki, skupaj z ostalima dvema dedinjama, sklenili v zapuščinskem postopku po pokojnem M. T., soprogu tožeče stranke in očetu tožene stranke, pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Razvezo dednega dogovora zahteva v delu, v katerem se nanaša na pravdni stranki in primarno zahteva še izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis tožničine lastninske pravice do ½ pri nepremičninah parc. št. 1615/3 in 1615/1 k. o. ..., podrejeno pa izplačilo 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek (primarni in podrejeni) zavrnilo iz razloga, da sta toženec in ena od dedinj solidarna zavezanca iz pogodbe o preužitku, ki je vsebovana v dednem dogovoru ter da se pogodbene obveznosti nasproti tožnici izvršujejo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo, vendar iz razloga, da v postopku ni tožena prava stranka, saj so stranke dednega dogovora nujni sosporniki.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 397/2011 z dne 12. 1. 2012 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali so dediči, ki niso stranke pogodbe o preužitku, vsebovane v dednem dogovoru, nujni sosporniki.

Navedbe revidentke

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Njen glavni revizijski očitek je, da je pritožbeno sodišče zmotno zaključilo, da dediči še niso razdelili zapuščine in so zato do delitve v nedeljivi skupnosti, zaradi česar morajo pri obravnavi predmeta te skupnosti nujno vsi sodelovati. Revidentka pojasnjuje, da so dediči zapuščino že zdavnaj delili, kar je razvidno iz dednega dogovora, zato odločitev v ničemer ne more vplivati na pravni položaj dedinj, ki nista stranki te pravde. Rezultat pravde vpliva zgolj na položaj toženca, ki bi iz tega, kar je prejel kot dediščino, moral tožnici vrniti njen zakoniti dedni delež, ki ga je ta nanj prenesla v zameno za preužitek. Tožeča stranka s tožbo ni posegla v medsebojna razmerja vseh dedičev v zvezi z zapuščino, temveč le v razmerje s tožencem glede pogodbe o preužitku.

Odgovor nasprotne stranke

5. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Vrhovno sodišče se je zato osredotočilo le na v točki 4. obrazložitve navedeno materialnopravno vprašanje.

8. Če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve zapuščine (t. i. dedni dogovor), navede sodišče tak sporazum v sklepu o dedovanju (tretji odstavek 214. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Gre za pogodbo obligacijskega prava, katere vsebina ni nujno vezana le na delitev zapuščine. Dediči namreč lahko z njim zajamejo tudi premoženje, ki ni predmet dedovanja(1), lahko pa z njim uredijo tudi druga pravna razmerja, saj lahko dedni dogovor vsebuje tudi druge pravne posle oziroma razpolaganja, katerih namen je (dokončna) ureditev razmerij med dediči. Ker gre za obligacijskopravno razmerje, ga namreč lahko udeleženci svobodno (prosto) urejajo, vezani so le z omejitvami, ki veljajo za urejanje obligacijskih razmerij nasploh (10. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki ga je treba glede na čas nastanka razmerja med pravdnima strankama uporabiti v konkretnem primeru). Po stališču sodišča prve stopnje ima v zapuščinskem postopku po pokojnem M. T. (možu tožnice in očetu toženca) dedni dogovor, ki so ga sklenili njegovi dediči, tj. poleg pravdnih strank še S. T. in D. M. (hčerki zapustnika), v sedaj spornem delu med pravdnima strankama naravo pogodbe o preužitku. Tožnica s tožbo zahteva razvezo dednega dogovora (le) v delu, ki se tiče (po njenih trditvah izključno) pravdnih strank.

9. Drugostopenjsko sodišče je zaključilo, da v konkretnem postopku ni tožena prava stranka, saj je izhajalo iz prepričanja, da so dediči v tovrstnih sporih nujni sosporniki. Ocenilo je, da razmerja med pravdnima strankama ni mogoče obravnavati ločeno od položaja ostalih dedičev, saj so se z dednim dogovorom uredila medsebojna razmerja med vsemi sodediči. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je zaključek drugostopenjskega sodišča nedvomno pravilen v primerih, ko se s tožbenim zahtevkom posega v dedni dogovor v celoti oziroma ko se posega v njegov bistveni del, brez katerega bi bil sicer dogovor (delitev in način delitve zapuščine) med dediči drugačen. Vendar pa takšnega pravila ni mogoče uporabiti absolutno, v vsakem primeru. Tudi iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da ni izključeno, da ima med pravdnima strankama sklenjen dogovor zgolj značilnosti pogodbe o preužitku, v konkretnem primeru torej, kot zatrjuje tožnica, (sprejem in) odstop dednega deleža v zameno za dosmrtni užitek, pomoč in oskrbo. Vendar pa nadalje sodišče druge stopnje zmotno materialnopravno presodi, da je tovrstne učinke mogoče preveriti samo, če v postopku kot pravdna stranka sodelujejo vsi dediči, ki so dedni dogovor sklepali (6. točka obrazložitve). Zaključki o „tovrstnih učinkih“ namreč terjajo naslednjo presojo: če bi se izkazalo, da v okviru dednega dogovora sklenjena preužitkarska pogodba predstavlja samostojni pravni posel (preužitkarjev odstop dednega deleža za protidajatve in storitve prevzemnika), ki ni vplivala na siceršnjo razdelitev zapuščine med dediči, to pomeni, da se usode preostalega dela dednega dogovora ta pogodba ne tiče in je mogoča razveza preužitkarske pogodbe zgolj med pravdnima strankama, ne da bi se s tem posegalo v pravni položaj drugih strank dednega dogovora, zato ni potrebe po uveljavljanju nujnega sosporništva. Morebitni zoper druge stranke dednega dogovora naperjen tožbeni zahtevek zato ne bi bil utemeljen. In obratno: če je bila preužitkarska pogodba (bistveni) sestavni del dogovora o delitvi in načinu delitve zapuščine oziroma je vplivala na siceršnji način delitve zapuščine med dediči in s tem prenehanje dediščinske skupnosti, poseg v preužitkarsko pogodbo pomeni poseg v dedni dogovor v celoti. (Le) Tak spor se tiče vseh strank dednega dogovora, ki zato v postopku nastopajo ne le kot enotni sosporniki (spor je mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike), temveč tudi kot nujni sosporniki: če niso toženi vsi, ni tožena prava stranka in je treba tožbeni zahtevek zavrniti.

10. Navedeno kaže na zmotno materialnopravno izhodišče sodišča druge stopnje, da so dediči glede vseh z dednim dogovorom urejenih razmerij vselej nujni sosporniki. Zaradi takega izhodišča je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP (druga točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Tako npr. II Ips 516/1999.


Zveza:

ZOR člen 10. ZD člen 214, 214/3.
Datum zadnje spremembe:
05.04.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU2OTIw