<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sklep I U 515/2018-6
ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.515.2018.6

Evidenčna številka:UP00010808
Datum odločbe:15.03.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Damjan Gantar (preds.), dr. Boštjan Zalar (poroč.), Liljana Polanec
Področje:PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
Institut:mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba III - pravni interes za tožbo - rok za predajo prosilca

Jedro

Prosilec za mednarodno zaščito je upravičen do učinkovitega sodnega varstva (27. člen Dublinske uredbe v povezavi s členom 47. Listine EU o temeljnih pravicah), vključno s pravico do brezplačne pravne pomoči v sodnem postopku iz tretjega odstavka tega člena, v zvezi z morebitnim iztekom roka za predajo iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe tudi v okoliščinah po tem, ko je že bil izdan sklep in je ta sklep o predaji prosilca drugi državi članici postal tudi pravnomočen.

Upravni organ mora o ugovoru prosilca, da je potekel zavezujoči rok za predajo iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe, odločiti z upravnim aktom, ki ima vse obvezne sestavine po ZUP.

Tožena stranka na podlagi sodbe Sodišča EU v zadevi Majid Shiri, ki predstavlja obvezujočo pravno podlago, ne sme izvršiti odločbe z dne 14. 6. 2016 o predaji preden ne bo v ponovnem postopku na podlagi sodbe I U 2707/2017-7 odločila (tudi) o tožnikovi vlogi glede poteka roka.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Dne 9. 3. 2018 je Upravno sodišče prejelo tožbo tožnika, v kateri tožnik pravi, da je dne 23. 2. 2016 podal prošnjo za azil v Republiki Sloveniji. Ministrstvo za notranje zadeve mu je 14. 6. 2016 izdalo t.i. dublinski sklep, v katerem je odločilo, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški. Sklep je izpodbijal pred Upravnim sodiščem, ki je dne 4. 7. 2016 s sodbo opr. št. I U 942/2016-5 tožbo zavrnilo, obenem pa ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da je bila izvršitev izpodbijanega sklepa MNZ odložena do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Nato je vložil pritožbo na Vrhovnem sodišču, ki je odločanje prekinilo ter zastavilo vprašanje Sodišču EU glede razlage Dublinske uredbe št. 604/2013 v času balkanskega koridorja. Sodišče EU je razsodilo dne 26. 7. 2017. Na tej podlagi je Vrhovno sodišče s sodbo opr. št. I Up 220/2016 z dne 23. 8. 2017 nadaljevalo pritožbeni postopek in zavrnilo pritožbo ter potrdilo izpodbijano sodbo. S tem je postal dublinski sklep tožene stranke izvršljiv.

2. Tožnik pravi, da je šestmesečni rok iz prvega odstavka 29. člena Uredbe 604/2013/EU potekel dne 23. 2. 2018. V tem roku predaja Hrvaški na podlagi izvršljivega dublinskega sklepa ni bila izvedena, prav tako pa ni razlogov za podaljšanje roka, kot pravi tožnik, saj ni pobegnil. Od MNZ je dne 23. 2. 2018 prejel zahtevo za predložitev zdravstvene dokumentacije, ki naj bi bila potrebna za izvedbo njegove predaje Hrvaški. Zato je na MNZ dne 26. 2. 2018 naslovil dopis, v katerem je sporočil, da je obveznost obravnave prošnje za azil prešla na Slovenijo zaradi poteka prekluzivnega roka, ki je bil na voljo za predajo Hrvaški.

3. MNZ je odgovorilo z (izpodbijanim) dopisom št. 2142-496/2016/77 (131-01) z dne 2. 3. 2018, iz katerega izhaja, da se ne strinja, da je obveznost obravnave prošnje za priznanje mednarodne zaščite prešla na Slovenijo, ker meni, da je rok za izvršitev predaje Hrvaški začel teči znova. Meni, da bi MNZ o temu moralo izdati upravni akt z vsemi njegovimi obveznimi sestavinami, ki jih določa 210. člen ZUP, vključno s poukom o pravnem sredstvu. Gre namreč za odločitev o njegovi pravici. Dopis MNZ ne vsebuje izreka, pravnega pouka in ni označen kot upravni akt.

4. Ker ga je MNZ o svoji odločitvi, da rok začne teči znova, seznanil le z dopisom, izhaja, da MNZ meni, da tovrstna zadeva ni odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi. To stališče MNZ je protipravno. V zadevi C-201/16 (Majid Shiri z dne 25. 10. 2017) je Sodišče EU zapisalo, da mora ob upoštevanju (prvič) cilja, navedenega v uvodni izjavi št. 19 Uredbe Dublin III, da se v skladu s členom 47 Listine EU o temeljnih pravicah zagotavlja učinkovito varstvo zadevnih oseb, in (drugič) cilja, navedenega v točki 31 te sodbe, da se zagotavlja hitra določitev države članice, ki je odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, v interesu prosilcev za tako zaščito in v interesu dobrega splošnega delovanja sistema, uvedenega s to uredbo, prosilec imeti na voljo učinkovito in hitro pravno sredstvo, ki mu omogoča, da se lahko sklicuje na iztek šestmesečnega roka, kot je opredeljen v členu 29(1) in (2) navedene uredbe, pri čemer do tega izteka pride po sprejetju odločbe o predaji (točka 44 sodbe). Prosilec za mednarodno zaščito se torej glede na presojo Sodišča EU lahko zanaša na prenos odgovornosti za obravnavo prošnje za priznanje mednarodne zaščite zaradi poteka roka za predajo ter mora imeti glede tega tudi učinkovito pravno sredstvo.

5. Obveznost izdaje odločbe po mnenju tožnika posredno izhaja tudi iz nacionalne zakonodaje in se ob tem sklicuje na 7. odstavek 47. člena ZMZ-1. Določbo sedmega odstavka 47. člena ZMZ-1 gre razumeti tako, da predvideva, da pristojni organ izda ugotovitveno odločbo/sklep o odgovornosti Slovenije za obravnavo posamezne prošnje za mednarodno zaščito. Tak upravni akt mora izdati tudi, če zaradi naknadnih okoliščin (npr. izteka šestmesečnega roka za izvedbo predaje) preide odgovornost za obravnavo posamezne prošnje za priznanje mednarodne zaščite na Slovenijo. Nikakor pa ni primerno, da pristojni organ o tem stranko seznanja zgolj z dopisom, v katerem ni pouka o pravnem sredstvu. Dopis MNZ št. 2142-496/2016/77 (131-01) z dne 2. 3. 2018 je treba šteti za posamični upravni akt, saj je odločitev o ponovnem teku šestmesečnega roka pravzaprav jasna (in celo obrazložena) odločitev o tožnikovi pravici.

6. V dopisu MNZ ugotavlja, da bi šestmesečni rok za predajo Hrvaški res potekel 23. 2. 2018. Vendar je predajo dne 15. 12. 2017 začasno zadržalo Upravno sodišče, ki je ugodilo tožbi zoper sklep MNZ o zavrženju tožnikove vloge za prevzem pristojnosti na podlagi diskrecijske klavzule iz člena 17 Uredbe Dublin III. Pravno naziranje MNZ je, da je postopek, ki teče na podlagi vloge za uporabo diskrecijske klavzule, “ponoven dejanski in zakonski pregled“ dublinskega sklepa pred sodiščem. Ker je Vrhovno sodišče izdano začasno odredbo zavrglo dne 12. 1. 2018, MNZ meni, da je šestmesečni rok za izvršitev predaje začel teči znova z izdajo tega sklepa Vrhovnega sodišča. Tožnik meni, da ta odločitev MNZ temelji na nepravilni uporabi relevantnega prava.

7. Četudi se uredba EU praviloma uporablja neposredno, mestoma predvideva implementacijo nekaterih pravnih institutov v nacionalno pravo. Tak primer je prav člen 27 Uredbe Dublin III. Slovenski zakonodajalec je to določbo Uredbe Dublin III implementiral s podrobno uzakonitvijo pravice prosilca, da zoper dublinski sklep sproži upravni spor in predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s čimer se zagotavlja suspenzivni učinek pravnega sredstva. Dublinska uredba nikjer ne določa, da bi bil postopek, uveden na podlagi vloge prosilca, da država uporabi diskrecijsko klavzulo, oblika ponovnega pregleda. Če bi to bilo res, bi to bila dodatna oblika učinkovitega pravnega sredstva zoper dublinsko odločitev, vsi prosilci pa bi morali biti o tej pravici tudi obveščeni skladno s členom 4 Uredbe Dublin III. Tako stališče MNZ je tudi v ostrem nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča, na katerega se MNZ sklicuje (opr. št. I Up 1/2018), saj je Vrhovno sodišče ugotovilo, da se v predmetnem postopku ni odločalo niti o določitvi pristojne države članice niti se ni vsebinsko presojalo utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito. Nadalje Vrhovno sodišče pojasnjuje, da v obravnavani zadevi ni predmet vsebinske presoje akt MNZ, ki je podlaga za tožnikovo predajo Hrvaški, prav tako pa je očitno, da tudi njegov uspeh v tem upravnem sporu ne pomeni posega v že pravnomočni sklep MNZ, ki navedeno predajo določa, in ki ga je MNZ v času njegove veljavnosti dolžno izvršiti.

8. Tudi stališče MNZ, da je sodba Upravnega sodišča v predmetni zadevi posegla v temelj izvršljivega dublinskega sklepa, je torej v nasprotju z obrazložitvijo Vrhovnega sodišča. Dublinski sklep je jasno prenehal veljati z iztekom šestmesečnega roka, ki teče od trenutka njegove izvršljivosti (in ne od trenutka kakšne druge naknadne odločitve). Vrhovno sodišče ni nikjer v svoji obrazložitvi niti namignilo na možnost, da bi ta rok lahko začel teči znova 12. 1. 2018, ko je Vrhovno sodišče sklenilo, da se zavrže začasno odredbo v postopku, uvedenem na podlagi tožnikove vloge glede obvezne uporabe diskrecijske klavzule.

9. Dublinska uredba pozna samo možnost podaljšanja roka na skupaj 12 oziroma 18 mesecev, če so za to podani pogoji. Možnost ponovnega začetka teka roka bi bila v nasprotju z uvodno določbo 5 Uredbe Dublin III, ki zahteva hitro določitev odgovorne države članice, da bi se zagotovil učinkovit dostop do postopkov za priznanje mednarodne zaščite in ne bi bil ogrožen cilj hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito. Možnost ponovnega začetka teka roka za izvršitev predaje bi bila v nasprotju z večkrat izraženim stališčem Sodišča EU, da se zagotavlja hitra določitev države članice, odgovorne za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, kar je v interesu prosilcev in v interesu dobrega delovanja dublinskega sistema na splošno.

10. MNZ bi morebitno predajo Hrvaški izvedlo na podlagi pravnomočnega dublinskega sklepa, ne pa odločitve v drugi upravni (četudi povezani) zadevi zaradi diskrecijske klavzule, v kateri je bila izdana začasna odredba. Izvršljivost je torej vezana izključno na veljavnost odločbe, ki se jo izvršuje, to pa je v tem primeru lahko zgolj dublinski sklep MNZ št. 2142-496/2016/7 (1313-08), ki je postal izvršljiv dne 23. 8. 2017.

11. Tudi, če bi se izkazalo v bodočih postopkih pred Vrhovnim sodiščem (revizija) in Ustavnim sodiščem, da je bila odločitev Upravnega sodišča v zadevi opr.št. I U 2707/2017-7 nepravilna, ne more zato trpeti posledic prosilec za azil na način, da mu začne rok za izvršitev predaje teči na novo. Na tak način bi namreč pravni sistem sankcioniral posameznika zaradi vlaganja pravnih sredstev, kar pa je tudi ustavnopravno nedopustno.

12. Zgolj izjemoma pravni red predvideva, da lahko prekluzivni rok začne teči znova, kadar je tak poseg v pravno varnost sorazmeren s ciljem, ki ga zasleduje ponovni začetek teka roka. Taka možnost mora biti zato tudi jasno in nedvoumno zakonsko določena, kar v tem primeru ne velja. S tožbo predlaga naslovnemu sodišču, da izda tudi začasno odredbo, s katero naj se zadrži predaja Hrvaški do izdaje pravnomočne sodne odločbe o tej tožbi.

13. Z izvršitvijo tožnikove predaje drugi državi, ki jo omogoča odločitev MNZ o ponovnem začetku teka roka za izvršitev dublinskega sklepa, bi tožniku nastala težko popravljiva škoda iz tretjega in drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Zato predlaga sodišču, da z začasno odredbo zavaruje njegov pravni položaj.

14. V zvezi s tem navaja, da je v Sloveniji že dve leti, saj toliko traja dublinski postopek. Do odločanja o prošnji za mednarodno zaščito sploh še ni prišlo. Pravi, da je starejši človek, ki se v življenju nikdar ni veliko selil. Navajen je živeti v okolju, ki ga dobro pozna, s svojo družino in prijatelji. Je človek, ki mu v življenju največ pomenijo pristni in tesni medčloveški odnosi. Tako je živel že v Siriji pred nasilnimi dogodki, zaradi katerih je bil prisiljen zapustiti to državo in iskati zaščito. To, da je zapustil okolje, v katerem je živel praktično celo življenje, in družino, je bila najtežja odločitev v njegovem življenju, ki mu je pustila hude posledice. Dogodki v Siriji, dolga, naporna in nasilja polna pot, ki jo je prehodil iz Sirije do Slovenije, je bila zanj izjemno travmatična ter je pustila posledice na njegovem zdravju. Pravi, da je v Sloveniji presenetljivo našel nekaj, česar ni pričakoval: tesne prijatelje in podpornike, socialno mrežo, ki mu je nudila brezpogojno podporo in pomoč zadnji dve leti. Z njimi je navezal izjemno tesne stike, ki mu dajejo občutek varnosti, ki je v tem težkem življenjskem obdobju zanj temeljnega pomena.

15. V ponazoritev opiše naslednji primer /.../.

16. V primeru predaje Hrvaški bi bili opisani socialni stiki nasilno pretrgani. Sam jih ne bi mogel vzdrževati, saj kot prosilec za azil ne bi smel obiskovati Slovenije. Prijatelji bi ga morebiti občasno obiskali, vendar socialni stiki ne bi bili več tako tesni, ne bi mu bili na voljo takrat, ko bi jih resnično potreboval. Vržen bi bil v novo okolje, kjer bi se moral ponovno znajti. Glede na njegovo trenutno psihofizično stanje trdi, da nima več kapacitet, da bi se lahko prilagodil novemu okolju, se učil novega jezika in vzpostavljal nove socialne stike. Premestitev v novo negotovo okolje bi zagotovo negativno vplivala na njegovo psihofizično stanje. Tovrstna menjava okolja in prisilno pretrganje družbenih vezi bi bilo stresno za vsakogar, toliko bolj za starejšega begunca. Tako povzročena škoda ne bi bila popravljiva.

17. Zaveda se, da po Uredbi Dublin III obstaja možnost ponovne vrnitve, ki je določena v členu 29(3) te uredbe. Vendar ta formalna možnost ne more odpraviti škode, ki bi mi jo povzročilo trajnejše nasilno iztrganje iz socialnega okolja. Ni namreč nikakršnih garancij, da bi bil tak postopek izveden hitro. To škodo je mogoče preprečiti samo z zadržanjem predaje Hrvaški.

18. V teh okoliščinah je negotovost zaradi dolgotrajnega dublinskega postopka že močno načela njegovo psihično in fizično zdravje. Zaradi negotovega stanja je bil v novembru 2017 hospitaliziran /.../. Podrobnih zdravniških dokazov, ki bi potrjevali stanje in trditve, žal ne more preložiti. MNZ ga je novembra 2017 odslovilo iz azilnega doma in mu dejansko onemogočilo izvrševanje pravic prosilca za azil (vključno z dostopom do zdravniške oskrbe), kar je potrdilo tudi Upravno sodišče v sklepu I U 2750/2017-8. Ker se je MNZ zoper odločitev Upravnega sodišča pritožilo, ta še ni pravnomočna in zato še vedno nima dostopa do pravic. Predložitev zdravniških dokazov bi zanj v tem trenutku pomenila, da bi moral zdravstveno oskrbo plačati sam. Tolikšnih stroškov si žal ne more privoščiti. Obenem pa meni, da zaradi slabega finančnega stanja in dejstva, da nima dostopa do zdravstvenega sistema zaradi protipravnega ravnanja MNZ, ne bi smela biti zmanjšana pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ki zajema tudi dokazovanje razlogov za začasno odredbo.

19. Odložitev predaje do pravnomočne določitve o vprašanju, ali je odločitev MNZ o ponovnem pričetku teka roka za izvršitev dublinskega sklepa pravilna in zakonita, tudi ni sorazmerna v smislu nasprotovanja javni koristi. Javna korist z izdajo začasne odredbe ne bi bila prizadeta, tožnika pa bi predaja Hrvaški nesorazmerno izpostavila velikemu stresu, verjetnemu poslabšanju zdravja in depresiji. Glede na to, da dublinski postopek teče že dve leti, MNZ oz. javna korist z takojšnjo predajo ne bi pridobila ničesar. Predmet tega spora pa je zgolj pravno vprašanje oz. ne zahteva obsežnega ugotavljanja dejstev, zato bi do njegove razrešitve lahko prišlo razmeroma hitro. Za potrditev utemeljitve potrebe po izdaji začasne odredbe predlaga, da naslovno sodišče zasliši tožnika, ki lahko po potrebi še natančneje pojasni vse zgoraj navedene dejanske okoliščine. Predlaga še zaslišanje naslednjih prič:

20. A.A. (...), ki tožnika pozna skoraj dve leti (odkar biva v Sloveniji) in lahko izpove, kako tožnik živi v Sloveniji, kakšna je njegova socialna mreža tukaj in koliko mu pomeni. Pojasni lahko, kako je dolgotrajen dublinski postopek negativno vplival na tožnikovo psihofizično stanje. Poda lahko primerjavo njegovega stanja pred dvema letoma in danes.

21. B.B. (...) tožnika prav tako pozna skoraj dve leti in je njegova prijateljica. /.../

22. Tožnik naproša naslovno sodišče, da o zadevi odloči sámo, saj narava stvari to dopušča in podatki postopka dajejo za to zanesljivo podlago. Odločitev o zadevi je pravzaprav pravno vprašanje o tem, ali je rok za predajo potekel ali pa je pričel teči znova. Tovrstna odločitev sodišča bi bila potrebna tudi zato, ker bi nov postopek pred pristojnim organom dodatno zavlekel dublinski postopek, ki že tako ali tako traja nesprejemljivo dolgo. S tem bi se dodatno podaljševalo tožnikovo negotovost, kar bi zaradi okoliščin, ki jih je navedel že v okviru utemeljitve predloga za začasno odredbo, prispevalo k nastanku težko popravljive škode.

23. Če pa se sodišče odloči za vrnitev zadeve v nov postopek, ker bi moral MNZ o zadevi izdati upravni akt, naproša, da v obrazložitvi svoje odločitve da pristojnemu organu tudi smernice za vsebinsko odločitev o navedenem pravnem vprašanju.

24. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev MNZ iz dopisa št. 2142-496/2016/17 (131-01) z dne 2.3.2018 odpravi in samo odloči, da je odgovornost za obravnavo njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite prenesena na Republiko Slovenijo zaradi poteka šestmesečnega roka iz člena 29(2) Uredbe (EU) št. 604/2013. Podrejeno predlaga, da vrne zadevo Ministrstvu za notranje zadeve v ponoven postopek. Hkrati predlaga izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloži predaja Hrvaški do izdaje pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu.

25. Dopis, ki ga tožnik izpodbija v upravnem sporu, ima številko in datum in nosi naslov: “Prenos pristojnosti za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito na Republiko Slovenijo - odgovor“.

26. V tem dopisu je med drugim navedeno, da je tožnik na Ministrstvo za notranje zadeve, Direktorat na upravne notranje zadeve, migracije in naturalizacijo, dne 26. 2. 2018 naslovil dopis, s katerim tožnik obvešča organ, da je dne 23. 2. 2018 potekel rok 6 mesecev za predajo Republiki Hrvaški in da je s tem Republika Slovenija postala odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito. V zvezi s tem dopisom je tožena stranka tožniku sporočila naslednje:

27. Odločitev o prošnji za mednarodno zaščito, s katero je bilo odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito, ker je zanjo pristojna Republika Hrvaška, je pravnomočna po odločitvi Vrhovnega sodišča RS od dne 23. 8. 2017. Na tej podlagi je začel teči rok za predajo Republiki Hrvaški na podlagi 29. člena Dublinske uredbe, ki pride na dan 23. 2. 2018. Predajo Republiki Hrvaški je dne 15. 12. 2017 začasno zadržalo Upravno sodišče RS, ki je ugodilo tožbi zoper sklep MNZ o zavrženju vloge za prevzem odgovornosti po 17. členu Dublinske uredbe in organu naložilo, da presoja razloge za prevzem odgovornosti za obravnavo prošnje po 17. členu Dublinske uredbe. S tem je sodišče po vsebini poseglo v zgoraj navedeno pravnomočno odločitev.

28. Ko je Upravno sodišče Republike Slovenije dne 15. 12. 2017 ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe tako, da je odložilo predajo Republiki Hrvaški do pravnomočne odločitve o vlogi za prevzem odgovornosti po 17. členu Dublinske uredbe, je onemogočilo izvršitev pravnomočne odločitve ministrstva o prošnji za mednarodno zaščito in odložilo izvršitev predaje. Ministrstvo torej ni zamudilo roka za predajo, ampak mu je bila predaja onemogočena. Ker Dublinska uredba določa, da začne 6-mesečni rok za predajo v primeru, da je v zadevi obstaja odložilni učinek, teči od končne odločitve o pritožbi ali ponovnem pregledu, to pomeni, da je rok za predajo Republiki Hrvaški, določen na podlagi pravnomočne odločitve v zadevi priznanja mednarodne zaščite, t.j. 23. 2. 2017, prenehal veljati, o čemer je ministrstvo skladno s pravili Dublinske uredbe in njenih izvedbenih aktov obvestilo pristojne organe Republike Hrvaške.

29. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zvezi z zgoraj navedeno začasno odredbo Upravnega sodišča Republike Slovenije dne 12. 1. 2018 ugodilo pritožbi ministrstva in odločitev Upravnega sodišča Republike Slovenije spremenilo, tako da je zahtevo za začasno zadržanje predaje Republike Hrvaški zavrglo. S tem je ponovno začel teči 6 mesečni rok za predajo Republiki Hrvaški. Ta rok se izteče 12. 7. 2018, o čemer je ministrstvo obvestilo pristojne organe Republike Hrvaške.

30. V izogib nejasnostim tožena stranka poudarja, da je vse zgoraj navedeno tudi v skladu s sodno prakso Sodišča EU, na katero se tožnik sicer sklicuje. Kot pravilno ugotavlja tožnik, tožena stranka dodaja, da iz le-te izhaja, da začne 6 mesečni rok za predajo iz 29. člena Dublinske uredbe teči od sodne odločitve, s katero se odloči o temelju postopka, in s katero ni več mogoče ovirati izvedbe predaje. Upravno sodišče RS je ministrstvu naložilo, da vsebinsko presoja razloge za prevzem odgovornosti za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito. S tem je poseglo v temelj pravnomočno končanega postopka, hkrati pa je s tem, ko je začasno zadržalo predajo Republiki Hrvaški, predajo onemogočilo, kar pomeni, da je bila s tem izvedba predaje ovirana v smislu sodne prakse Sodišča EU. Navedeno je razveljavilo Vrhovno sodišče RS s tem, ko je ugodilo pritožbi ministrstva in zahtevo za začasno odredbo zavrglo.

31. Po odločitvi Vrhovnega sodišča RS je ministrstvo pričelo z vsemi potrebnimi aktivnostmi za izvedbo predaje Republiki Hrvaški. Iz tega razloga je bil tožnik pozvan, da predloži relevantno zdravstveno dokumentacijo, česar v postavljenem roku ni storil. O tem so obvestili tudi Ustavno sodišče RS, kamor je tožnik dne 5. 2. 2018 vložil ustavno pritožbo in predlagal začasno zadržanje predaje.

32. V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pravi, da je Upravno sodišče s sodno odločbo v zadevi I U 2707/2017-7 po vsebini poseglo v pravnomočno odločitev o predaji in je onemogočilo izvedbo predaje tožnika pristojni državi članici, kljub temu, da niti Dublinska uredba niti relevantna zakonodaja EU in sodna praksa sodišča EU takega postopka o prevzemu odgovornosti za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito po 17. členu Dublinske uredbe ne predvidevajo. S tem, ko je Vrhovno sodišče zahtevo tožnika za začasno zadržanje predaje Republike Hrvaški zavrglo, je ponovno začel teči šestmesečni rok za predajo Republiki Hrvaški. Ta rok se izteče 12. 7. 2018, o čemer je tožena stranka obvestila pristojne organe Republike Hrvaške. Dublinska uredba nikjer eksplicitno ne določa, da je postopek, uveden na podlagi t.i. vloge za uporabo diskrecijske klavzule, oblika ponovnega pregleda. Dublinska uredba namreč sploh ne predvideva postopka v zvezi z diskrecijsko klavzulo, ker to ni pravica prosilca, kar tožena stranka ves čas postopkov v zvezi s tožnikom poudarja. Da je to pravica prosilca oziroma konkretnega tožnika, je odločilo Upravno sodišče Republike Slovenije, ko je odločalo o odločitvi tožene stranke v zvezi z vlogo tožnika za prevzem odgovornosti po 17. členu Dublinske uredbe in s tem dejansko povzročilo, na kar opozarja tožnik, t. j., da je postopek, uveden na podlagi vloge tožnika, da država uporabi diskrecijsko klavzulo, oblika ponovnega pregleda. Ker je Upravno sodišče RS svojo odločitev utemeljilo tako, da je ni mogoče razumeti drugače kot, da je vsebinsko poseglo v pravnomočno končan postopek, zato je tožena stranka štela, kot da o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito še ni bilo odločeno. V zvezi s tem tožena stranka opozarja, da navedeno potrjuje tudi predmetna soba Upravnega sodišča RS, iz katere jasno izhaja napotilo toženi stranki, da mora to vlogo obravnavati kot vlogo za mednarodno zaščito. Ob tem tožena stranka izrecno poudarja, da se s takšnimi stališči Upravnega sodišča RS ne strinja, zato je zoper 1. točko te sodbe vložila revizijo na Vrhovno sodišče RS. Ker je ta točka predmetne sodbe pravnomočna, je tožena stranka ob upoštevanju 2. točke te sodbe, iz katere izhaja začasno zadržanje tožnikove predaje Republiki Hrvaški, ne more razumeti drugače, kot je navedeno zgoraj.

33. Drži navedba tožnika, da je Vrhovno sodišče na več mestih poudarilo, da se v predmetnem postopku ni odločalo o določitvi odgovorne države članice, vendar pa navedeno nima nobene povezave s stališčem tožene stranke. Vrhovno sodišče RS je namreč v predmetni zadevi odločalo na podlagi pritožbe tožene stranke zoper 2. točko izreka sodbe Upravnega sodišča RS v zvezi z začasnim zadržanjem tožnikove predaje Republiki Hrvaški. Vrhovno sodišče je torej odločalo zgolj v mejah 2. točke izreka, ne pa tudi o 1. točki izreka, ki je po vsebini dejansko poseglo v odločitev tožene stranke o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, in na katero se naslanja stališče tožene stranke. Vrhovno sodišče RS se torej ni spuščalo v postopek določitve odgovorne države članice, ker to sploh ni bil predmet tega postopka pred Vrhovnim sodiščem RS.

34. Tožena stranka na podlagi sklepa Ustavnega sodišča RS št. UP-118/18-11 z dne 5. 3. 2018, s katerim je bila tožnikova ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up z dne 12. 1. 2018, zavržena, ugotavlja, da je na enak način kot tožena stranka, odločitev Upravnega sodišča RS interpretiral tudi tožnik vse do trenutka, ko je bil obveščen o novem roku za predajo Republiki Hrvaški. Kot izhaja iz citiranega sklepa, je tožnik ustavno pritožbo najprej utemeljeval z navedbo, da se je Vrhovno sodišče v izpodbijani odločitvi opredelilo do vprašanj glede vsebine temelja upravnega postopka (2. točka obrazložitve citiranega sklepa), iz predmetne tožbe pa navaja ravno nasprotno. Nadalje iz točke 3. obrazložitve citiranega sklepa Ustavnega sodišča izhaja, da je tožnik ustavno pritožbo utemeljeval, da je začasna odredba, ki bi zajela le neposredno izpodbijani upravni akt, ne pa tudi povezanega upravnega akta, neučinkovita, ker ne zagotavlja učinkovitega varovanja pred zatrjevano škodo. Navedeno je tožnik utemeljeval z navedbo, da bi, če bi dosegel, da bi bila Republika Slovenija odgovorna za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, moral biti pravnomočni dublinski sklep, nadomeščen z odločitvijo, da bo Republika Slovenija obravnavala njegovo prošnjo. Iz navedene argumentacije je torej jasno razvidno, da je tožnik za potrebe postopka pred Ustavnim sodiščem RS, odločitev Upravnega sodišča RS interpretiral na enak način kot tožena stranka. Navedeno dodatno potrjuje tudi točka 4. obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča, iz katere izhaja, da sodišče meni, da postopek določitve odgovorne države članice ni dokončen in pravnomočno končan z izdajo dublinskega sklepa.

35. Iz vsega navedenega torej izhaja, da tožnik svojo argumentacijo v različnih sodnih postopkih spreminja do te mere, da so si v popolnem nasprotju in očitno izključno z namenom oviranja njegove predaje Republiki Hrvaški.

36. Dublinska uredba v prvem odstavku 29. člena določa, da se predaja prosilca iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek. Iz navedene določbe torej izhaja generalno pravilo, da začne rok za predajo teči od sprejema odgovornosti za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito.

37. Ker je bilo v navedeno odločitev tožene stranke poseženo po vsebini z začasno odredbo pa je bila začasno onemogočena tudi predaja tožnika odgovorni državi članici, je tudi ta rok prenehal veljati in se je začel ponovno šteti 12. 1. 2018. Ne drži torej tožbena navedba, da Dublinska uredba ne predvideva "ponovnega teka" roka za predajo. Rok za predajo se prekine, če v okviru pravnega sredstva o temelju zadeve obstaja odložilni učinek.

38. Tožnik nadalje navaja, da ne more trpeti posledic na način, da se začne rok za predajo šteti znova, četudi bi se v bodočih postopkih pred Vrhovnim in Ustavnim sodiščem izkazalo, da je bila odločitev Upravnega sodišča RS nepravilna. S tem bi po mnenju tožnika pravni sistem sankcioniral posameznika zaradi vlaganja pravnih sredstev, kar pa je ustavno pravno nedopustno.

39. Tožena stranka pojasnjuje, da so bila tožniku v postopku priznanja mednarodne zaščite zagotovljena vsa pravna sredstva, ki jih je tožnik tudi izkoristil. Na navedeno relevantno dejstvo je opozorilo tudi Vrhovno sodišče RS (sodba I Up 1/2018). Pravno nevzdržno je stališče tožnika, da bi bil sankcioniran zaradi vlaganja pravnih sredstev, četudi bi se v bodočih postopkih pred Vrhovnim in Ustavnim sodiščem izkazalo, da je bila odločitev Upravnega sodišča RS nepravilna. To namreč po mnenju tožene stranke pomeni, da so za tožnika relevantne in sprejemljive zgolj odločitve, ki so v njegovo korist, pri čemer z vlaganjem novih pravnih sredstev zavestno ovira izvršitev pravnomočne odločitve o njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite, pri tem pa ne sprejema posledic svojih dejanj.

40. Takšno ravnanje tožnika in njegova argumentacija je po mnenju tožene stranke v nasprotju z načeli pravne države. Ob tem tožena stranka poudarja, da je imel tožnik ves čas postopka zagotovljeno pravno pomoč in podporo, zato ni mogoče šteti, da je bila pravica do pravnega sredstva neučinkovita.

41. Ob tem pa tožena stranka opozarja, da je takšno stališče tožnika nevzdržno tudi zato, ker toženi stranki popolnoma onemogoča izvrševanje pravnomočnih odločitev. V konkretnem primeru je bila predaja tožnika Republiki Hrvaški določena za 14. 11. 2017, po tem, ko je bila zavržena tožnikova ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča, na podlagi katere je postal pravnomočen tožnikov postopek za priznanje mednarodne zaščite. Predaja tožnika ni bila izvedena, ker je tožnik zapustil prostore Azilnega doma v Ljubljani po tem, ko mu je bilo pojasnjeno, da bo predan Republiki Hrvaški. Po tem je bil tožnik do ... hospitaliziran ..., o čemer je bila tožena stranka seznanjena iz medijev, datumu odpusta pa 8. 12.2018, ko je tožnik vložil ponovno vlogo za mednarodno zaščito po Zakonu o splošnem upravnem postopku.

42. Tožnik svojo tožbo primarno utemeljuje z argumentom, da se je glede na sodno prakso Sodišča EU (sodba C-201/16, Shiri proti Avstriji) zanašal na prenos odgovornosti za obravnavo prošnje za priznanje mednarodne zaščite zaradi poteka roka za predajo in da ima glede tega na voljo učinkovito pravno sredstvo. Pri tem toženo stranko napotuje na sedmi odstavek 47. člena ZMZ-1 ki določa roke za odločitev, ki po mnenju tožnika napotuje na izdajo ugotovitvenega akta o odgovornosti Republike Slovenije za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito.

43. V zvezi s sodbo Sodišča EU v zadevi C-201/16 tožena stranka ugotavlja, da navedena sodba za konkretni primer ni relevantna in nikjer ne določa obveznosti države članice, da na podlagi 29. člena Dublinske uredbe posebej izdaja upravne akte v zvezi z na novo odločenimi roki za predajo. Navedena sodba določa, da je treba člen 27(1) Dublinske uredbe v povezavi z uvodno izjavo 19 te uredbe in člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da mora imeti prosilec za mednarodno zaščito na voljo učinkovito in hitro pravno sredstvo, ki mu omogoča, da se sklicuje na iztek šestmesečnega roka, kot je opredeljen v členu 29(1) in (2) navedene uredbe, pri čemer do tega izteka pride po sprejetju odločbe o predaji. Pravica takega prosilca, določena z nacionalno ureditvijo, kot je ta v postopku v glavni stvari, da se v okviru pritožbe zoper odločbo o predaji, sprejeto glede njega, sklicuje na okoliščine, ki so nastale po sprejetju te odločbe, izpolnjuje to obveznost po določitvi učinkovitega in hitrega pravnega sredstva. Navedena sodba torej nikjer ne določa, da je treba o roku za predajo izdati upravni akt, temveč se v celoti nanaša na postopek sodnega varstva. Navedena sodba za konkretni postopek ni relevantna predvsem iz razloga, ker v konkretni zadevi, glede na vse zgoraj navedeno in obrazloženo, rok za predajo še ni potekel, tega pa se več kot očitno zaveda tudi tožnik, kar izhaja iz odločitve Ustavnega sodišča.

44. V zvezi z uporabo 47. člena ZMZ-1 tožena stranka pojasnjuje, da navedena določba nima zveze s primerom tožnika in se nanaša na začetek teka rokov za odločitev v postopku priznanja mednarodne zaščite, zato je sklicevanje tožnika na navedeno določbo zmotno in irelevantno.Tožena stranka meni, da predlog za začasno zadržanje nima pravne podlage in se v celoti sklicuje na obrazložitev Vrhovnega sodišča RS v sklepu I Up 1/2018 z dne 12. 2. 2018 in Ustavnega sodišča RS št. Up 118/18-11 z dne 5. 3. 2018.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

45. Tožba ni dopustna, ker ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo.

46. Za razrešitev tega upravnega spora je prvo ključno vprašanje, ali je tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito v okoliščinah konkretnega primera in glede na vrsto oziroma pravno naravo njegovega zahtevka o (po)teku roka iz člena 29(1) in (2) Uredbe EU št. 604/2013 (v nadaljevanju: Dublinska uredba) upravičen do učinkovitega sodnega varstva v smislu 27. člena Dublinske uredbe v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz člena 47 Listine EU o temeljnih pravicah (oziroma iz 23. člena Ustave).

47. Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, je drugo ključno vprašanje, ali (bi) mora(la) tožena stranka za učinkovito izvrševanje pravice do sodnega varstva, ali morda zaradi kakšne druge pravne določbe iz področja prava EU oziroma na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), o tožnikovi vlogi v zvezi z zatrjevanim potekom roka iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe in posledično spremembo odgovorne države članice za obravnavo njegove prošnje, v okoliščinah konkretnega primera, odločiti z upravnim aktom, ki (bi) mora(l) imeti vse obvezne sestavine po ZUP oziroma pravilih EU, ne pa da mu je odgovorila zgolj z dopisom.

48. In tretje ključno vprašanje v tem sporu je, ali tožnik omenjeno pravico lahko učinkovito izvršuje samo na podlagi tožbe v tem upravnem sporu, ali pa ima morda zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo omenjene pravice v drugem postopku pred sodiščem.

49. Glede odgovora na prvo vprašanje Upravno sodišče ugotavlja, da ZMZ-1 ne določa izrecno, da ima prosilec za mednarodno zaščito pravico do sodnega varstva v zvezi s (po)tekom katerega izmed rokov za izvršitev odločitve na podlagi Dublinske uredbe (prvi stavek 1. odstavka in 3. odstavek 70. člena ZMZ-1).

50. Vendar pa je tožena stranka na podlagi vloge tožnika z dne 26. 2. 2018, ki jo je ta naslovil na toženo stranko, in je v njej uveljavljal, da je z dnem 23. 2. 2018 obveznost obravnave njegove prošnje navkljub sklepu št. 2142-496/2016/7 (1313-08) z dne 14. 6. 2016 prešla na Republiko Slovenijo zaradi poteka roka iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe, z izpodbijanim aktom izvrševala pravo EU v smislu določila člena 51. Listine EU o temeljnih pravicah in sicer najmanj v zvezi z golim procesnim vidikom pravice iz 47. člena Listine EU.1

51. Zaradi tega je v predmetni zadevi relevantno določilo člena 27(1) Dublinske uredbe, ki ureja “pravno sredstvo“ v zadevah, ki se nanašajo na uporabo Dublinske uredbe. Dublinska uredba pa se uporablja neposredno.2 Določilo člena 27(1) Dublinske uredbe pravi, da prosilec ali druga oseba iz člena 18(1(c) ali (d) “ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem.“3 Tudi določba člena 27(1) Dublinske uredbe torej izrecno ne določa, da ima tožnik v situaciji, v kakršni se je znašel v konkretnem primeru, pravico do učinkovitega sodnega varstva zaradi zatrjevanega prehoda obveznosti za obravnavo njegove prošnje iz Hrvaške nazaj na Slovenijo. Vendar pa pri interpretiranju splošnega načela oziroma pravice do učinkovitega sodnega varstva obseg te pravice ni zamejen, in še posebej ni strogo zamejen z jezikovno razlago o tem, kaj je zakonodajalec izrecno predpisal in kaj ne. Zakonodajalec namreč niti ne more s splošno določbo zajeti vseh možnih dejanskih in pravnih situacij, do katerih lahko pride in do katerih glede na do sedaj postavljena predhodna vprašanja sodišč držav članic EU v zvezi z potekom rokov prihaja v postopkih po Dublinski uredbi. Pri razlagi in uporabi določila o pravnem sredstvu (v sekundarnem pravu EU) je zato vedno potrebno predpise razlagati v skladu s temeljnimi pravicami, določenimi v pravu EU. Sodišče EU tudi v sodbi v zadevi El Hasani, ki se nanaša na pravno področje, na katerem imajo državni organi pri obravnavanju vlog za izdajo vizuma po Vizumskem zakoniku “široko polje proste presoje“ glede pogojev uporabe razlogov za zavrnitev teh vlog, vztraja pri svoji ustaljeni sodni praksi in metodi razlage predpisov z vidika temeljnih človekovih pravic, in je zato tudi v zadevi El Hasani odločilo, da mora stranka tudi v tovrstnih zadevah v neki fazi postopka zavrnitve vloge za vizum imeti možnost pravnega sredstva pred sodiščem, ker je treba določbe Vizumskega zakonika (tudi na podlagi uvodne izjave št. 29 tega zakonika) razlagati ob spoštovanju temeljnih pravic. Iz tega razloga ne more biti nobenega dvoma, da je tudi v predmetni zadevi relevantna pravica iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah,4 glede na to, da v zadevah obravnavanja (po)teka rokov, kot izhaja iz v nadaljevanju omenjenih sodnih odločb Sodišča EU, državni organi nimajo nobenega širokega polja proste presoje.

52. To pomeni, da je treba na določbo člena 27(1) Dublinske uredbe gledati kot na odraz splošnega pravnega načela oziroma pravice do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter tudi kot na odraz določbe člena 19 Pogodbe o EU, ki nalaga državam članicam EU, da vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo EU; to pravno sredstvo pa mora vsaj na eni stopnji zagotoviti neodvisno in nepristransko sodišče.5

53. Nobenega dvoma ne more biti, da je možna dejanska situacija, ko je odločitev pristojnega organa (tožene stranke) o predaji drugi državi članici (npr. Hrvaški) pravnomočna, vendar pa ta odločitev iz določenih razlogov ni izvršena v roku, ki ga določa člen 29(1) in (2) Dublinske uredbe. Zato se postavlja vprašanje, ali ima prosilec v taki situaciji, kljub pravnomočnemu sklepu, ki pa ni bil izvršen, možnost uveljavljati potek roka za izvršitev predaje in s tem pravno okoliščino, da je obveznost zopet prešla nazaj na državo članico, ki je sicer že dala vlogo za prevzem odgovornosti drugi državi članici, da bi s tem prosilec preprečil predajo drugi državi članici in uveljavil svojo pravico iz sekundarnega prava EU, da o njegovi prošnji odloča tista država, ki je odgovorna tudi glede spoštovanja rokov za izvršitev odločitev na podlagi Dublinske uredbe.

54. Iz sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018, ki se nanaša na spor med istima strankama, bi morebiti bilo možno narediti zaključek, da tožnik take možnosti nima, ker Vrhovno sodišče v omenjenem sklepu izhaja iz stališča, da iz Dublinske uredbe “ni razvidna podlaga“, iz katere bi izhajal postopek, v katerem bi organ odločal o vlogi stranke za uporabo diskrecijske klavzule po tem, ko je odločitev o predaji postala pravnomočna,6 in ker bi po mnenju Vrhovnega sodišča tako odločanje posegalo v ustavno varstvo pravnomočno urejenih pravnih razmerij (158. člen Ustave) glede na to, da je bilo po mnenju Vrhovnega sodišča o spornem vprašanju na podlagi prava EU že pravnomočno odločeno in je že bilo zagotovljeno učinkovito sodno varstvo.7 Vendar pa Upravno sodišče meni, da ni možno omenjenih zaključkov oziroma stališča Vrhovnega sodišča iz omenjene zadeve prenesti in uporabiti tudi v obravnavanem upravnem sporu, saj bi bilo to v nasprotju s pravom EU. Po prepričanju Upravnega sodišča je namreč odgovor na prvo ključno vprašanje v tem sporu brez dvoma pritrdilen - vsaj v pravnih okoliščinah, ki so znane po sodbi Sodišča EU v zadevi Ghezelbash z dne 7. 6. 2016.

55. Pomen sodbe Sodišča EU v zadevi Ghezelbash tudi za obravnavano zadevo oziroma prvo ključno vprašanje tega spora je namreč v tem, da je v tej zadevi Sodišče EU spremenilo svojo sodno prakso glede razlage obsega učinkovitega sodnega varstva zoper odločitve po Dublinski uredbi, ki je sicer do zadeve Ghezelbash temeljila na drugi, prej veljavni Uredbi EU št. 343/2003. V zadevi Ghezelbash Sodišče EU med drugim pravi, da se Dublinska uredba št. 604/2013 v bistvenih točkah razlikuje od Dublinske uredbe št. 343/20038 in da je prvo omenjena občutno povečala procesna jamstva prosilcev glede na Dublinsko uredbo št. 343/2003.9 Sodišče EU pravi, da mora biti pravno sredstvo iz člena 27(1) Dublinske uredbe učinkovito in mora zajemati tako pravna kot tudi dejanska vprašanja in da v besedilu tega člena “ni nobene omejitve glede trditev, na katere se lahko sklicuje prosilec za azil v okviru tega pravnega sredstva.“10 Z novo Dublinsko uredbo “je zakonodajalec Unije vzpostavil oziroma okrepil različne pravice in mehanizme, ki zagotavljajo vključitev prosilcev za azil v postopek določitve odgovorne države članice“ /…/, kar je razlika glede na prej veljavno Dublinsko uredbo št. 343/2003.11 To se odraža tudi v pravici do obveščenosti prosilca (4. člen Dublinske uredbe št. 604/2013), kar pomeni, da mora biti vsekakor pred sprejemom odločitve o predaji opravljen osebni razgovor, da prosilec na tem razgovoru lahko poda ustrezne informacije za določitev odgovorne države, torej vse tiste informacije, ki so pomembne za pravilno določitev odgovorne države.12 Določitev odgovorne države ni omejena na “vzpostavitev organizacijskih pravil“, ki urejajo le odnose med državami članicami, ampak se je zakonodajalec EU odločil, da “prosilce za azil vključi v ta postopek, tako da je države članice zavezal, da jih obvestijo o merilih glede odgovornosti ter jim ponudil možnost predložitve informacij, ki omogočajo pravilno uporabo teh meril in jim zagotavljajo pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper morebitno odločitev o predaji, sprejeto ob koncu postopka.“13 Eno od teh meril je brez dvoma tudi rok iz določila člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe in za obravnavo zadevo je pomembno tudi, da v kontekstu razlage nekaterih rokov za izvršitev procesnih dejanj v Dublinskem postopku, Sodišče EU te roke obravnava kot obvezujoče oziroma prekluzivne, katerih potek ima za posledico spremembo odgovorne države.14 Med te “zavezujoče“ roke spada tudi rok iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe.15

56. To pomeni, da je že na podlagi zgornje metode razlage relevantnih določil prava EU, ki izhaja iz spoštovanja temeljnih človekovih pravic,16 možno in potrebno priti do pozitivnega odgovora na prvo pravno vprašanje v tem sporu in sicer, da je prosilec za mednarodno zaščito upravičen do učinkovitega sodnega varstva (27. člen Dublinske uredbe v povezavi s členom 47. Listine EU o temeljnih pravicah), vključno s pravico do brezplačne pravne pomoči v sodnem postopku iz tretjega odstavka tega člena,17 v zvezi z morebitnim iztekom roka za predajo iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe tudi v okoliščinah po tem, ko je že bil izdan sklep in je ta sklep o predaji prosilca drugi državi članici postal tudi pravnomočen.

57. V potrditev zgornji metodi interpretacije služi konkretno stališče Sodišča EU v zadevi Majid Shiri z dne 25. 10. 2017, v kateri Sodišče EU v okoliščinah, ko je stranka trdila, da se je rok iz člena 29(1) Dublinske uredbe iztekel po sprejetju odločbe o predaji, odločilo, da pristojni organi “v takem položaju ne morejo opraviti predaje zadevne osebe drugi državi članici in so, nasprotno, zavezani po uradni dolžnosti sprejeti potrebne določbe za priznanje odgovornosti prve države članice in za takojšnji začetek obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito.“18 Stranka mora za uveljavljanje te pravice imeti “učinkovito in hitro pravno sredstvo“.19 S sklicevanjem na to sodno odločbo Sodišča EU je tudi Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe tožnika ugotovilo, da se tožnik lahko na podlagi Dublinske uredbe sklicuje “tudi na okoliščine, nastale po sprejetju odločbe o predaji“.20 Ob tem je bilo Ustavnemu sodišču v tem postopku preizkusa odločitve Vrhovnega sodišča poznano stališče Vrhovnega sodišča, da je bil upravni spor tožnika glede določitve odgovorne države pravnomočno končan.21 S tega vidika je sodba Sodišča EU v zadevi Shiri brez dvoma relevantna tudi v tem upravnem sporu, čeprav ta sodba Sodišča EU, kot pravilno uveljavlja tožena stranka v odgovoru na tožbo, ne obravnava vprašanja, ali je za učinkovito sodno varstvo nujno potrebno, da organ odloči z upravno odločbo, kar pa je drugo ključno pravno vprašanje za razrešitev tega upravnega spora.

58. V zvezi s prvim ključnim vprašanjem je po mnenju Upravnega sodišča pomembno tudi to, da se Ustavno sodišče v omenjenem sklepu sklicuje tudi na sodbo Sodišča EU v zadevi Aziz Hasan, ki pa je bila izdana po odločitvi Vrhovnega sodišča št. I Up 1/2018 in ki jo Ustavno sodišče razume in razlaga enako kot Upravno sodišče v tej zadevi in sicer tako, kot navaja Sodišče EU (v odstavku 35), da “izvršitev predaje pomeni le konkretno izvršitev odločbe o predaji, ne more pa kot taka dokončno vzpostaviti odgovornosti države članice, v katero je bila zadevna oseba predana.“22 Ob tem Upravno sodišče pripominja, da je Sodišče EU to interpretacijo izpeljalo najprej z metodo razlage sekundarnega prava ob spoštovanju pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v povezavi z uvodno izjavo št. 19 Dublinske uredbe, ki se izrecno sklicuje na to temeljno pravico),23 potem pa še z vidika samega besedila Dublinske uredbe v členu 29(3), ki že od leta 2013 naprej določa, če je bila oseba predana pomotoma, ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.24 Tudi ta določba Dublinske uredbe po mnenju Sodišča EU “nujno“ pomeni, da je odgovornost države članice, v katero je bila oseba predana, lahko v nekaterih primerih mogoče izpodbijati celo po predaji,25 in torej ne samo po pravnomočni odločitvi o predaji; v povezavi s tem se Sodišče EU sklicuje na člen 27(1) Dublinske uredbe, ki govori o “pritožbi ali ponovnem pregledu“.26

59. V okviru izpeljave odgovora na prvo ključno vprašanje, ali je tožnik upravičen do učinkovitega sodnega varstva glede poteka roka iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe tudi po pravnomočnem sklepu o predaji, pa mora Upravno sodišče glede na številne spore, ki jih ima oziroma jih je imel tožnik v Sloveniji v Dublinskem postopku, preveriti tudi, ali v konkretni zadevi ne gre morebiti za to, da tožnik zlorablja procesne ali druge pravice v tem postopku. Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim pravi, da se tožnik “več kot očitno zaveda“, da rok za predajo še ni potekel, “kar izhaja iz odločitve Ustavnega sodišča.“ Zloraba pravice v sodnem postopku po splošni določbi Zakona o pravdnem postopku (9. člen) pomeni, da morajo stranke pred sodiščem pošteno uporabljati pravice, ki jih urejajo po zakonu; tudi ob uporabi prava EU države članice lahko uporabijo svoja določila in standarde glede prepovedi zlorabe pravic v tem smislu, da stranke ne smejo nerazumno in z namenom ali iz malomarnosti škoditi pravicam drugih, pod pogojem, da ti standardi in pravila domačega prava ne ovirajo polne učinkovitosti in enotne uporabe prava EU, pri čemer je treba upoštevati tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine morebitne zlorabe pravic.27

60. V konkretnem primeru bi lahko šlo za zlorabo pravice, če bi tožnik vedel, ali moral vedeti, da rok iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe brez dvoma še ni potekel, pa bi kljub temu iz nerazumnega razloga uveljavljal potek tega roka, samo za to, da bi zavlačeval ali poskušal preprečiti učinkovito uporabo določb o predaji po Dublinski uredbi. Sodišče ugotavlja, da nobena objektivna ali subjektivna okoliščina v konkretnem primeru ne kaže na možen obstoj zlorabe pravice s tem, ko je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu ali vlogo v upravnem postopku o poteku roka.

61. Dejstvo namreč je, da bi rok 6 mesecev od dneva, ko je postala sodna odločba Vrhovnega sodišča z dne 23. 8. 2017 pravnomočna, brez dvoma potekel dne 23. 2. 201828 - če ne bi Upravno sodišče na podlagi tožbe tožnika dne 15. 12. 2017 v drugi točki izreka v zadevi I U 2707/2017-7 izdalo začasne odredbo, da se odloži predaja tožnika do pravnomočne odločitve o vlogi tožnika za uporabo diskrecijske klavzule, pri čemer je med strankama sporno, ali je s sprejemom te začasne odredbe rok iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe začel teči znova, ali ne.29 Tožnik ni pred 23. 2. 2018 podal vloge za uveljavitev poteka roka, ampak znotraj razumnega časovnega zamika 3 dni, to je dne 26. 2. 2018. Nadalje za utemeljen dvom glede (po)teka roka in ne morebiti za zlorabo tožnikove pravice govori dejstvo, da rok 6 mesecev za izvedbo predaje začne teči od končne odločbe o pritožbi ali ponovnem pregledu odločitve o predaji, “če je v skladu s členom 27(3) te uredbe odobren odložilni učinek.“ Odložilni učinke je bil sicer odobren s strani Upravnega sodišča v drugi točki izreka v zadevi I U 2707/2017-7, vendar zgolj z učinkom z dnem 19. 12. 2017, ko je bila začasna odredba vročena toženi stranki, a je odložni učinek trajal samo do izdaje in vročitve sklepa Vrhovnega sodišča v zadevi Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018, ki je ta odložilni učinke ukinil, in ta sklep Vrhovnega sodišča je tožena stranka prejela dne 19. 1. 2018. Od dne 19. 1. 2018 naprej sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 2707/2017-7 ni imela več odložilnega učinka in ga tudi ni imela v času, ko je tožnik uveljavljal potek roka.

62. Ali imajo ta dejstva kakršen koli vpliv na potek roka iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe, je odprto vprašanje zlasti v luči namena Dublinske uredbe, po kateri naj bi bilo čim prej odločeno o prošnji za mednarodno zaščito; o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito pa ni bilo odločeno že od 23. 2. 2016, ko je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito in tako tožnik že 2 leti in 1 mesec čaka, da bi pristojni organ sploh začel obravnavati njegovo prošnjo. Poleg tega tožnik glede teka roka iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe ni imel nerazumne podlage za svoje stališče, da je postopek odločanja o vlogi za uporabo diskrecijske klavzule ločen od postopka, v katerem je bil sprejet pravnomočen sklep o predaji, kajti Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 1/2018 najprej v izhodišču obrazložitve navedlo, da se v predmetnem postopku “ni odločalo /…/ o določitvi pristojne države članice na podlagi postopkov predvidenih z Dublinsko uredbo“ /…/,30 in v nadaljevanju še, da “tudi uspeh tožnika v tem upravnem sporu /…/ ne pomeni posega v že pravnomočni sklep tožene stranke, ki navedeno predajo določa“ /…/.31 Tožnik je torej na podlagi teh stališč Vrhovnega sodišča imel utemeljeno pričakovanje, da vloga za uporabo diskrecijske klavzule in na tej podlagi izdana sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 2707/2017-7 nima vpliva na tek roka iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe. Upoštevajoč ob tem še sodbi Sodišča EU v zadevah Majid Shiri in Aziz Hasan, ki ju je Upravno sodišče upoštevalo v tej sodbi, pri čemer zlasti iz številnih vprašanj o (po)teku rokov, ki jih je postavilo Zvezno vrhovno upravno sodišče Nemčije v zadevi Aziz Hasan, izhaja, da Dublinska uredba poraja vrsto zelo zapletenih vprašanj, ni dvoma, da ni mogoče govoriti o nobenem indicu, da tožnik zlorablja svoje pravice, čeprav se tožnikove tožbe v Sloveniji kar kopičijo v postopku po Dublinski uredbi in odpirajo pomembna in zapletena pravna vprašanja.

63. Ker torej ni nikakršnih znakov o morebitni zlorabi pravic v tem postopku, je treba na prvo ključno vprašanje v tem upravnem sporu odgovoriti pritrdilno: tožnik ima glede poteka roka iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe v okoliščinah konkretnega primera pravico do učinkovitega sodnega varstva.

64. V nadaljevanju Upravno sodišče prehaja k obravnavi drugega ključnega vprašanja v tem sporu in to je, ali je za učinkovito sodno varstvo pravice tožnika, da ni predan na Hrvaško zaradi poteka roka iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe, nujno potrebno, da upravni organ odloči o vlogi tožnika, da ta rok je oziroma ni potekel, z upravno odločbo.

65. Določilo člena 26 Dublinske uredbe v zvezi s tem v naslovu uporablja izraz “obvestilo glede odločitve o predaji“, kar bi kazalo na to, da organ lahko o (po)teku roka stranko zgolj obvesti. Vendar pa to določilo v členu 26(1) določa, da država /…/ “uradno obvesti zadevno osebo o odločitvi o njeni predaji v odgovorno državo članico in kjer je ustrezno, o odločitvi, da njene prošnje za mednarodno prošnjo ne bo obravnavala.“ Določilo člena 26(2) Dublinske uredbe pa pravi, da “odločitev iz odstavka 1 vsebuje vse informacije o razpoložljivih pravnih sredstvih, vključno s pravico zaprositi za odložilni učinek, kadar je to ustrezno, in o rokih, ki veljajo za vložitev takih pravnih sredstev in za izvedbo predaje in po potrebi informacije o kraju, kamor mora zadevan oseba priti, če ta oseba v odgovorno državo članico potuje z lastnimi sredstvi.“ Tudi nadaljevanje tega določila ureja, katere informacije mora stranka prejeti od uradne osebe skupaj z “odločitvijo.“ Pojem “odločitve“ uporablja tudi določilo člena 27(1) Dublinske uredbe, ki ureja učinkovito pravno sredstvo zoper omenjeno “odločitev“. Tudi temeljna pravica do “dobrega upravljanja“ v smislu vsebine 41. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki po praksi Sodišča EU veže upravne organe držav članic na podlagi splošnega pravnega načela do obrambe,32 v povezavi z določbami ZUP (na podlagi delne procesne avtonomije Republike Slovenije) pomeni, da mora upravni organ o ugovoru prosilca, da je potekel zavezujoči rok za predajo iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe, odločiti z upravnim aktom, ki ima vse obvezne sestavine po ZUP in tudi informacije, ki jih zahteva določilo člena 26 Dublinske uredbe, in mora seveda obsegati tudi obrazložitev morebitne zavrnitve argumentov tožene stranke v skladu z določilom 1. odstavka 9. člena ZUP in 1. odstavka 138. člena ZUP ter v smislu člena 41(2)(a) Listine EU o temeljnih pravicah kot splošnega pravnega načela.

66. V konkretnem primeru se to ni zgodilo, čeprav je iz dopisa tožene stranke z dne 2. 3. 2018, ki ga tožnik izpodbija, razvidno, da je tožena stranka že začela z “vsemi potrebnimi aktivnostmi za izvedbo predaje,“ in tega tožena stranka niti ne zanika. To pomeni, da je treba tudi na drugo ključno vprašanje tega upravnega spora odgovoriti pozitivno, torej da je za učinkovito sodno varstvo pravice tožnika nujno potrebno, da tožena stranka o ugovoru tožnika o izteku roka iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe tudi v okoliščinah, ko je odločba o predaji že pravnomočna, odloči z upravnim aktom.

67. Vendar pa mora sodišče za razrešitev tega upravnega spora odgovoriti še na tretje ključno vprašanje, ki pa je, ali nima morda tožnik zagotovljenega drugega sodnega varstva v zvezi z njegovim pravnim upravičenjem v tem sporu. Upravni spor, ne samo zoper nezakonita dejanja, ki posegajo v temeljne človekove pravice (1. odstavek 4. člena ZUS-1), ampak tudi zoper upravne akte (1. člen ZUS-1 in 1. odstavek 157. člena Ustave), je namreč dopusten samo pod pogojem, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, ki pa mora biti učinkovito in, kot že rečeno, po sodbi Sodišča EU v zadevi Shiri mora biti to pravno sredstvo tudi “hitro“. To načelo pa ne velja samo v razmerju med sodnim varstvom v upravnem sporu in sodnim varstvom pred drugo vrsto sodišča, ampak tudi v razmerju med različnimi odprtimi postopki stranke bodisi v upravnem postopku ali v upravnem sporu. Če namreč bistvo učinkovitosti sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi zavrženja tožbe po 4. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1, ker ima tožnik zagotovljeno drugo učinkovito in hitro sodno varstvo v drugem odprtem upravnem postopku ali upravnem sporu, ni prizadeto, potem je uporaba omenjenega načela iz 1. člena ZUS-1 in 1. odstavka 157. člena Ustave tudi v funkciji preprečevanja (nepotrebnega) kopičenja pravnih sredstev v upravnem sporu.

68. Poleg tega, da v situaciji, ko stranka poda določen zahtevek oziroma vlogo v upravnem postopku, pa tožena stranka ne odloči z upravnim aktom, veljajo pravila glede molka organa iz 3. in 2. odstavka 28. člena ZUS-1, je za obravnavano zadevo bistveno tudi to, da ima tožnik že odprt upravni postopek na podlagi pravnomočne sodne odločbe Upravnega sodišča v zadevi I U 2707/2017-7 z dne 15. 12. 2017. Ta sodba je postala pravnomočna dne 15. 12. 2017. Upravno sodišče je s to sodbo sklep tožene stranke z dne 15. 11. 2017 o zavrženju tožnikove vloge z dne 7. 11. 2017, s katero je tožnik uveljavljal obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito po diskrecijski klavzuli iz 17. člena Dublinske uredbe, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek z napotkom, da mora tožena stranka v ponovnem postopku odločiti o (ne)uporabi diskrecijske klavzule (vsaj) v zvezi z varstvom njegove pravice iz 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah glede na zelo specifične okoliščine konkretnega primera.33 Po splošni določbi 4. odstavka 64. člena ZUS-1, na katerega se Upravno sodišče v zadevi I U 2707/2017-7 sklicuje v 12. odstavku sodbe, mora upravni organ po odpravi odločbe izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, če sodišče ne določi drugega roka. Sodišče ni določilo drugega roka za odločitev v ponovnem postopku, tožena stranka je dne 19. 12. 2017 prejela omenjeno sodbo in po podatkih, ki jih ima v času presoje v tem upravnem sporu, očitno ni odločila v roku 30 dni, to je do dne 19. 1. 2018 in je v približno dve-mesečni zamudi. Ker je tožnik svoj ugovor poteka roka iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe podal dne 26. 2. 2018, bo morala tožena stranka, ki ni spoštovala roka 30 dni za odločanje v ponovnem postopku o uporabi diskrecijske klavzule, v upravnem postopku z upravnim aktom odločati tudi o ugovoru poteka roka iz omenjenega določila, ki je od dne 26. 2. 2018 nova dejanska in pravna okoliščina v upravnem postopku. Tožnik ima torej zagotovljeno drugo sodno varstvo potem, ko bo tožena stranka v že odprtem upravnem postopku na podlagi pravnomočne sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 2707/2017-7 ponovno odločala tudi o (ne)uporabi diskrecijske klavzule. Na podlagi te odločitve upravnega organa, ki mora biti izdana v obliki upravnega akta, bo tožnik imel, če bo to potrebno, dostop do sodnega varstva v upravnem sporu in sicer s tožbo v upravnem sporu.

69. Vendar pa mora biti to drugo sodno varstvo, kot že rečeno, tudi učinkovito in hitro, da lahko sodišče tožbo zavrže na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Proti temu, da ima tožnik učinkovito sodno varstvo v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 2707/2017-7 prav gotovo govori dejstvo, da je Vrhovno sodišče s sklepom v zadevi I Up 1/2018 spremenilo odločitev Upravnega sodišča (iz druge točke izreka v zadevi I U 2707/2017-7), ki je izdalo začasno odredbo, in je Vrhovno sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe tožnika zavrglo. Kajti na tej podlagi, zgolj z upoštevanjem sklepa Vrhovnega sodišča, ki na koncu odstavka 19 pravi, da “uspeh tožnika v tem upravnem sporu (v zadevi I U 2702/17-7 – opomba Upravnega sodišča) ne pomeni posega v že pravnomočni sklep tožene stranke, ki navedeno predajo določa in ki ga je tožena stranka v času njegove veljave dolžna izvršiti“34 /…/, bi tožena stranka lahko izvršila pravnomočen sklep o predaji tožnika kljub dejstvu, da mora tožena stranka na podlagi pravnomočne sodbe Upravnega sodišča (iz prve točke izreka v zadevi I U 2707/17-7) v ponovnem postopku odločati o zahtevku tožnika za uporabe diskrecijske klavzule. To stališče Vrhovnega sodišča pomeni, da bi tožena stranka o tem lahko odločala brez udeležbe tožnika v postopku, potem ko bi bil tožnik že premeščen na Hrvaško. Poleg tega je Vrhovno sodišče v omenjenem sklepu I Up 1/2018 utrdilo svojo interpretacijo člena 32. ZUS-1,35 po katerem, četudi besedilo prvega odstavka tega člena ZUS-1 ne omejuje izdaje začasne odredbe na pravnomočnost “sodne“ odločbe, ampak na pravnomočnost “odločbe“, 3. odstavek tega člena pa celo izrecno predvideva začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, kar se v izjemnih primerih v praksi zaradi varstva človekovih pravic lahko pokaže kot edina možna učinkovita zaščita težko popravljive škode, ni mogoče izdati začasne odredbe, ki bi učinkovala preko teka predmetnega upravnega spora in da bi imela učinek tudi v ponovnem postopku pred upravnim organom v isti zadevi, med istima strankama in v istem spornem pravnem razmerju, četudi se pravnomočnost sodne odločbe lahko nanaša zgolj na pravnomočno odpravo izpodbijanega akta, ne pa na pravnomočno ureditev spornega razmerja, ki zadeva težko popravljivo škodo glede varstva človekovih pravic.

70. To pomeni, da bi bila tudi v primeru sprejema tožbe v obravnavo v tem upravnem sporu in če bi le-ta postala pravnomočna, izdaja začasne odredbe v okoliščinah, ko obstaja pravnomočen sklep o predaji tožnika še iz časa, ko povsem upravičeno ni bila relevantna okoliščina morebitnega poteka roka iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe, povsem brezpredmetna oziroma bi bila neučinkovito pravno sredstvo. Zaradi tega, če bi obstajal samo ta pravni vir (sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1/2018) za razlago učinkovitega sodnega varstva v tem primeru, potem tožnik v tem upravnem sporu brez dvoma nima drugega učinkovitega sodnega varstva in bi Upravno sodišče moralo po vsebini odločati o tožnikovi tožbi. To pomeni, da bi moralo meritorno presojati, ali je omenjeni rok iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe potekel oziroma ali je obveznost prešla na Republiko Slovenijo, da bi bilo tožnikovo pravno sredstvo učinkovito in hitro - vendar pod nadaljnjim pogojem, da bi ne glede na vsebino meritorne presoje Upravno sodišče ob tem izdalo tudi začasno odredbo. Vendar pa ob tem Upravno sodišče ne bi moglo iti mimo že izraženih vsebinskih stališč Vrhovnega sodišča RS o tem, da težko popravljive škode ni, če je mogoče tožnika vrniti iz Hrvaške v Slovenijo po izvedeni predaji na podlagi nove (drugačne) odločitve v upravnem postopku ali v upravnem sporu.36

71. Vendar pa navedena interpretacija ter vsebinske odločitve o težko popravljivi škodi v sklepu Vrhovnega sodišča I Up 1/2018 niso edini pravni vir, ki ga mora Upravno sodišče upoštevati v tej zadevi. Upravno sodišče mora poleg sklepa Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1/2018 upoštevati tudi sodbo Sodišča EU v zadevi Majid Shiri, ki pa vzpostavlja pogoje za to, da ima tožnik zagotovljeno drugo učinkovito in dovolj hitro sodno varstvo v ponovljenem upravnem postopku in v morebitnem nadaljnjem sodnem postopku. V zadevi Majid Shiri je namreč Sodišče EU podalo interpretacijo ob poznavanju dovolj primerljivih dejanskih okoliščin z obravnavanim primerom, ko “naj bi bila“ odločba o predaji sprejeta ob kršitvi iz člena 29(2) Dublinske uredbe, pri čemer “naj bi“ država članica, ki daje zahtevo, na dan sprejetja navedene odločbe že postala odgovorna država članica zaradi predhodnega izteka šestmesečnega roka;37 oziroma je Sodišče EU v zadevi Majid Shiri upoštevalo, da je zadevna oseba “trdila“, da se je šestmesečni rok iztekel po dnevu sprejetja odločbe o predaji.38 V tem upravnem sporu gre za to, da naj bi potek roka nastopil po izdaji odločbe o predaji, vendar pa je bila tako v zadevi Majid Shiri kot tudi v tem upravnem sporu okoliščina o poteku roka sporna, ker to uveljavlja (zgolj) tožnik in pri tem ne zlorablja svojih pravic. Ker je tudi v zadevi Majid Shiri Sodišče EU izhajalo iz tega, da “naj bi“ ta rok iztekel in je v teh okoliščinah odločilo, da je cilj rokov, določenih v členu 29 Dublinske uredbe ne samo “določitev mej“ za sprejetje, ampak tudi za “izvršitev odločbe o predaji“,39 tožena stranka na podlagi sodbe Sodišča EU v zadevi Majid Shiri, ki predstavlja obvezujočo pravno podlago, ne sme izvršiti odločbe z dne 14. 6. 2016 o predaji preden ne bo v ponovnem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 2707/2017-7 odločila (tudi) o tožnikovi vlogi glede poteka roka. Sodišče EU namreč v naslednjem odstavku obrazložitve nadalje pravi, da v zvezi s tem pristojni organi države članice, ki daje zahtevo, “v takem položaju ne morejo opraviti predaje zadevne osebe drugi državi članici“ in so, nasprotno, zavezani po uradni dolžnosti sprejeti potrebne določbe za priznanje odgovornosti prve države članice in za takojšnji začetek obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložila ta oseba.40 Tudi v obravnavani zadevi tožena stranka torej ne sme izvršiti predaje, preden ne bo odločila z upravno odločbo o tožnikovi vlogi glede poteka roka iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe.

72. Ob soočenju različnih interpretativnih razlag in stališč Vrhovnega sodišča RS in Sodišča EU mora Upravno sodišče upoštevati oziroma dati prednost sodni praksi Sodišča EU, pri čemer je Upravno sodišče upoštevalo tudi dejstvo, da Vrhovno sodišče v obrazložitev sklepa I Up 1/2018 ni vključilo metode razlage predpisov prava EU z vidika splošnega načela oziroma pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi z sodbo Sodišča EU v zadevi Ghezelbash z dne 7. 6. 2016 ter konkretnih stališč Sodišča EU v zadevi Majid Shiri z dne 25. 10. 2017, ki se nanašajo na primerljivo zadevo glede poteka rokov iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe, in ni mogoče oceniti, ali bi bila stališča Vrhovnega sodišča drugačna, če bi upoštevalo v svoji presoji tudi omenjeni sodbi v zadevah Ghezelbash in Majid Shiri; medtem ko sodbe Sodišča EU v zadevi Aziz Hasan z dne 25. 1. 2018 ter sklepa Ustavnega sodišča v zadevi Up-118/18-11 z dne 5. 3. 2018 Vrhovno sodišče niti ni moglo vključiti v svojo presojo, ker sta bila izdana po sklepu Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018.

73. Na tej podlagi Upravno sodišče ugotavlja, da ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo na podlagi postopka, o katerem je Upravno sodišče pravnomočno odločilo v zadevi I U 2707/2017-7. Tožnik je predlagal, da ga sodišče zasliši in da zasliši dve priči zgolj v povezavi z utemeljitvijo njegove zahteve za izdajo začasne odredbe, ne pa v zvezi z okoliščinami procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo, kar pomeni, da je navajal zgolj tista dejstva za razpis glavne obravnave in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 in prakso Vrhovnega sodišča RS sodišče ne more upoštevati oziroma niso pomembna za odločitev glede nato, da v konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče je zato tožbo zavrglo, ker izpodbijani akt ni akt, ki ga tožnik lahko izpodbija v tem upravnem sporu (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

74. Ker niso podane procesne predpostavke za sprejem tožbe v obravnavo, sodišče tudi ne more sprejeti v vsebinsko obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe. Sprejem začasne odredbe v obravnavo je namreč odvisen od tega, ali je tožba dopustna. Ker tožba ni dopustna je sodišče moralo zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe (5. odstavek 32. člena ZUS-1 v zvezi s 4. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

-------------------------------
1 O tem, zakaj je v tej zadevi vpleten najmanj procesni vidik pravice iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, glej obrazložitev v odstavku 40 te sodne odločbe ob navedbi opombe št. 4.
2 To je določeno v členu 49 Dublinske uredbe in členu 288(2) Pogodbe o delovanju EU.
3 Sodišče pripominja, da je slovenska različica te določbe Dublinske uredbe pomensko neustrezna, saj ne gre za “dejanski in zakonski pregled“, ampak za učinkovito pravno sredstvo, ki ga izvaja sodišče, in sicer tako glede dejanskih kot tudi pravnih vprašanj spora. Glej tudi sodbo Sodišča EU v zadevi: C-63715, Ghezelbash, 7. 6. 2016, odst. 36.
4 C-403/16, El Hasani, 13. 12. 2017, odst. 36, 42.
5 Glej mutatis mutandis: C-64/16, 27. 2. 2018, odst. 34-37.
6 I Up 1/2018, 12. 1. 2018, odst. 6.
7 Ibid. odst. 18 in 17.
8 C-63/15, 7. 6. 2016, odst. 34.
9 Ibid. odst. 57.
10 Ibid. odst. 36.
11 Ibid. odst. 46.
12 Ibid. odst. 48.
13 Ibid. odst. 51.
14 Glej na primer: C-670/16, Mengesteab, odst. 51-53, 59, 74; C-490/16, A.S., 26. 7. 2017, odst. 45-60; C-201/16, Majid Shiri, 25. 10. 2017, odst. 39.
15 Ibid. odst. 39, 41, 60.
16 To metodo razlage sekundarnega prava EU v zvezi s potekom šestmesečnega roka za predajo po prejšnji Dublinski uredbi št. 343/2003 je Sodišče EU uporabljalo tudi pred uveljavitvijo Listine EU o temeljnih pravicah, to je že pred 1. 12. 2009 (glej: C-19/08 Petrosian, 29. 1. 2009, odst. 47).
17 Po določilu 3. odstavka 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, osebam, ki nimajo zadostnih sredstev, se odobri pravna pomoč, kolikor je ta potrebna za učinkovito zagotovitev dostopa do sodnega varstva. Specialna določba o brezplačni pravni pomoči je v določilu 6. in 5. odstavka 27. člena Dublinske uredbe, kar pomeni, da je treba določila o brezplačni pravni pomoči prosilcem za mednarodno zaščito iz ZMZ-1 obravnavati kot implementacijske določbe določil člena 27(5) in (6) Dublinske uredbe in člena 47(3) Listine EU o temeljnih pravicah.
18 C-201/16, Majid Shiri, 25. 10. 2017, odst. 43.
19 Ibid. odst. 44, 46.
20 Sklep Ustavnega sodišča v zadevi Up-118/18-11, 5. 3. 2018, odst. 9.
21 Ibid. odst. 1. in 4.
22 Sklep Ustavnega sodišča v zadevi Up-118/18-11, 5. 3. 2018, odst. 9; C-360/16, Aziz Hasani, 25. 1. 2018, odst. 35.
23 Ibid. odst. 31.
24 Ibid. odst. 37.
25 Ibid. odst. 37.
26 Ibid. odst. 38.
27 Glej na primer sodbe Sodišča EU v zadevah: C-441/93, Pafitis, 12. 3. 1996, odst. 68; C-367/96, Kefalas, 12. 5. 1998, odst. 22-25; C-373/97, Diamantis, 23. 3. 2000, odst. 34, 36-39, 43, C-110/99, 14. 12. 2000, odst. 53, 59.
28 Po stališču Sodišča EU v zadevi A.S., ki jo je sprožilo Vrhovno sodišče RS, se namreč rok za predajo izteče v 6 mesecih od sprejema sodne odločbe, če le-ta ima odložilni učinek, in ne teče že od dneva, ko je bilo pravno sredstvo za začasno zadržanje vloženo (C-490/16, A.S., 26. 7. 2017, odst. 58-59).
29 V konkretnem primeru je bila sodna odločba Upravnega sodišča v zadevi I U 2707/2017-7 sprejeta dne 15. 12. 2017, tožnik pa je zahtevo za izdajo začasne odredbe skupaj s tožbo podal 11. 12. 2017, ko je sodišče to pravno sredstvo prejelo.
30 I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018, odst. 6.
31 Ibid., odst. 19. Tako je razumelo stališče Vrhovnega sodišča tudi Ustavno sodišče, kar je razvidno iz sklepa Ustavnega sodišča v zadevi Up-118/18-11 z dne 5. 3. 2018, odst. 1.
32 C-249/13, Boudjlida, 11. 12. 2014, odst. 31-34.
33 Sodba Upravnega sodišča RS v zadevi I U 2707/2017-7 z dne 15. 12. 2017, odst. 16 in 17.
34 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018, odst. 19.
35 Ibid. odst. 11-13.
36 Po stališču Vrhovnega sodišča toženi stranki ni treba izvršiti sklepa o predaji, če bi po uradni dolžnosti na podlagi diskrecije sprejela naknadno odločitev o tem, da bo obravnavala prošnjo tožnika za mednarodno zaščito (Ibid. odst. 19).
37 C-201/16, Majid Shiri, 25. 10. 2017, odst. 40.
38 Ibid. odst. 42.
39 Ibid. odst. 41.
40 Ibid. odst. 43.


Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 27, 29, 29/1, 29/2

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Listina evropske unije o temeljnih pravicah - člen 47

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-4
Datum zadnje spremembe:
08.05.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3NzQ2