<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba in sklep I U 657/2018-4
ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.657.2018.4

pomembnejša odločba

Evidenčna številka:UP00010686
Datum odločbe:10.04.2018
Senat, sodnik posameznik:dr. Boštjan Zalar (preds.), mag. Darinka Dekleva Marguč (poroč.), mag. Damjan Gantar
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
Institut:mednarodna zaščita - pristojna država za obravnavanje prošnje - rok za predajo prosilca - Dublinska uredba III - tožba zaradi molka organa - odločanje v sporu polne jurisdikcije - začasna odredba

Jedro

Sodišče ugotovavlja, da se je zaradi izteka šestmesečnega roka za predajo iz člena 29 (1) in (2) Dublinske uredbe odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito že prenesla na Republiko Slovenijo, ker je v času odločanja sodišča že potekel 6-mesečni obvezujoč oziroma prekluzivni rok, šteto od nastopa pravnomočnosti sklepa tožene stranke št. 2142-496/2016/7 (1313-08) z dne 14. 6. 2016, ki je postal pravnomočen 23. 8. 2017 s tem, ko je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo tožnika zoper sodbo naslovnega sodišča št. I U 942/2016-5 z dne 4. 7. 2016. Pri tem je sodišče upoštevalo, da gre za obvezujoč rok, ki ga ni mogoče razlagati široko oziroma širše, kot je izrecno določeno v Dublinski uredbi. Poleg tega je tožnik v Sloveniji že dve leti in dva meseca, pa se njegov postopek za vsebinsko obravnavanje prošnje sploh še ni začel, čeprav je legitimen cilj čim hitrejše obravnavanje prošenj in zmanjšanje negotovosti prosilcev za mednarodno zaščito, če se njihova prošnja dalj časa ne obravnava - še posebej, če gre za prosilca, ki brez dvoma prihaja iz vojnih območij, kot je Sirija.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se ugotovi, da se je zaradi izteka šestmesečnega roka za predajo iz člena 29 (1) in (2) Uredbe EU št. 604/2013 odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito z dne 23. 2. 2016 prenesla na Republiko Slovenijo.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je ob sklicevanju na določilo 3. alineje 1. odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vložil dne 29. 3. 2018 priporočeno po pošti tožbo v upravnem sporu zaradi molka organa.

2. V tožbi pojasnjuje, da je tožena stranka s sklepom št. 2142-496/2016/40 (1312-11) z dne 15. 11. 2017 predhodno že zavrgla njegovo vlogo za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito na podlagi diskrecijske klavzule po 17(1) členu Uredbe EU št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba), v kateri je tožnik trdil, da bi njegova predaja Republiki Hrvaški pomenila kršitev pravice do zasebnosti iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 35. člena Ustave Vendar je bil navedeni sklep odpravljen s sodbo in sklepom naslovnega sodišča št. I U 2707/2017-7 z dne 15. 12. 2017, s katero je sodišče z izrekom pod točko 1. odpravilo navedeni sklep in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, z napotkom, da mora tožena stranka vlogo tožnika za uporabo diskrecijske klavzule po členu 17(1) Dublinske uredbe vsebinsko obravnavati. Obenem pa je z izrekom pod točko 2 začasno zadržalo predajo tožnika Republiki Hrvaški do pravnomočne vsebinske odločitve o tožnikovi vlogi. Čeprav je Vrhovno sodišče s sklepom št. I Up 1/2018 spremenilo 2. točko izreka navedene sodbe in sklepa št. I U 2707/2017 tako, da je samo zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe, vendar pa je odločitev iz 1. točke izreka navedene sodbe in sklepa postala pravnomočna že 15. 12. 2017, ker pritožba v tem delu (zoper izrek pod točko 1) ni dovoljena. Pristojni organ, ki je navedeno sodbo in sklep št. I U 2707/2017 z dne 15. 12. 2017 prejel dne 19. 12. 2017, bi zato moral izdati v tej zadevi nov upravni akt v roku 30 dni od prejema sodne odločbe, to je do 19. 1. 2018, ko se je iztekel 30-dnevni rok za izdajo odločbe v ponovljenem postopku, saj mu sodišče ni določilo daljšega roka. Vendar tega ni storil vse do vložitve predmetne tožbe zaradi molka organa dne 29. 3. 2018.

3. V nadaljevanju tožbe še navaja, da je tožnik dne 26. 2. 2018 naslovil na toženo stranko (v nadaljevanju organ) ugovor, da je dne 23. 2. 2018 potekel prekluzivni rok za njegovo predajo iz člena 29 (1) in (2) Dublinske uredbe in da je že s tem prešla odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito na Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS). Vendar organ o tem vprašanju ni odločil z upravnim aktom, temveč je zgolj z dopisom obvestil tožnika o svojem stališču, da je ta rok začel teči znova. Zoper navedeni dopis je tožnik sprožil upravni spor s tožbo, ki jo je naslovno sodišče zavrglo s sklepom št. I U 515/2018-6 z dne 15. 3. 2018, iz razloga, ker ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo, v smislu preprečevanja nepotrebnega kopičenja pravnih sredstev v upravnem sporu, saj bo moral organ tožnikove trditve glede poteka roka za predajo Hrvaški upoštevati v ponovnem postopku odločanja o uporabi diskrecijske klavzule. Tožnik je zatem dne 20. 3. 2018 organu priporočeno po pošti poslal urgenco na podlagi 28. člena ZUS-1, da naj v roku 7 dni odloči glede uporabe diskrecijske klavzule skladno s 1. točko izreka sodbe in sklepa št. I U 2707/2017 in glede na stališče, izraženo v sklepu naslovnega sodišča št. I U 515/2018 v zvezi s trditvijo tožnika glede poteka prekluzivnega roka za njegovo predajo Hrvaški, in sicer, da bi moral organ to novo okoliščino upoštevati v ponovnem postopku odločanja o uporabi diskrecijske klavzule. Navedeno urgenco tožnika je organ prejel dne 21. 3. 2018, tako da je sedemdnevni rok potekel dne 28. 3. 2018, vendar vse do vložitve predmetne tožbe organ še ni odločil o navedenih vprašanjih. Pač pa je tožnik preko svojega pooblaščenca po elektronski pošti prejel dne 28. 3. 2018 obvestilo, da se bo njegova predaja Hrvaški izvedla naslednji dan, to je 29. 3. 2018, navkljub stališču naslovnega sodišča v sklepu št. I U 515/2018 (odstavek 71), da predaja tožnika drugi državi ne more biti opravljena, preden organ ne odloči z upravno odločbo o njegovi vlogi glede poteka roka iz člena 29 (1) in (2) Dublinske uredbe. Obenem pa navedeno sporočilo organa vsebuje še opozorilo, da se bo štelo, da je tožnik pobegnil v smislu člena 29 (2) Dublinske uredbe, če se ne bo odzval vabilu naslednji dan ob 6.00 h zjutraj. Iz navedenega po mnenju tožnika nedvoumno izhaja, da organ o poteku roka in o uporabi diskrecijske klavzule še vedno ne namerava odločiti, čeprav je to zamudo 30-dnevnega zakonskega roka od sprejema (pravnomočne) sodbe št. I U 2707/2017 za vsebinsko odločitev v ponovljenem postopku že ugotovilo tudi naslovno sodišče v sklepu št. I U 515/2018 z dne 15. 3. 2018. Ker tožnik meni, da povedano nedvoumno kaže na to, da organ take odločbe ne namerava izdati v ponovljenem postopku in da tudi ne bo upošteval navodil naslovnega sodišča v obeh izpostavljenih sodnih odločbah, v tožbenem zahtevku predlaga, kljub tožbeni novoti, ki jo predstavlja ta navedba, da je v njegovem primeru potekel rok za izvršitev predaje drugi državi. Tožnik v nadaljevanju tožbe obširno pojasnjuje razloge, zaradi katerih meni, da v tem primeru ne gre za nedopustno tožbeno novoto, pač pa za dopustno tožbeno novoto v skladu z 52. členom ZUS-1. To pa zato, ker se je šestmesečni rok za predajo iztekel 6 mesecev od vročitve sodbe Vrhovnega sodišča št. I Up 220/2016 z dne 23. 8. 2017, to je 23. 2. 2018, tožnik pa te okoliščine upravičeno ni mogel navesti v ponovljenem postopku izdaje upravnega akta o njegovi vlogi za uporabo diskrecijske klavzule, saj ta postopek sploh še ni bil izveden, ker organ zamuja z izdajo upravnega akta v navedeni zadevi. Zato tožnik tudi vlaga predmetno tožbo zaradi molka organa. V prid navedbi, da gre za prekluzivni šestmesečni rok za predajo po členu 29 Dublinske uredbe tožnik izpostavlja sodbi Vrhovnega sodišča št. I Up 255/2016 in I Up 304/2016, zato morata na morebiten potek tega roka po uradni dolžnosti paziti tako organ, kot tudi naslovno sodišče, kar nenazadnje izhaja tudi iz sklepa št. I U 515/2018, saj v tožnikovem primeru njegova predaja Hrvaški v tem roku ni bila izvršena, prav tako pa tudi ni razlogov za podaljšanje niti za ponoven začetek teka tega roka, saj tožnik ni ne pobegnil in tudi ni bil niti v zaporu. Prav tako ne morejo biti upoštevni niti morebitni očitki organa, da je tožnik pobegnil, česar organ sicer še ni nikdar izrecno zatrdil niti ni predložil dokazila, da bi Hrvaško obvestil o morebitnem ponovnem teku roka ali podaljšanju roka za tožnikovo predajo pred iztekom osnovnega 6-mesečnega roka, torej pred 23. 2. 2018. Tudi sicer pa tožnik ni nikoli pobegnil, kar v tožbi izrecno poudarja. Pri tem še dodaja, da je navedeno že ugotovilo tudi naslovno sodišče s sklepom št. I U 2759/2017-8 z dne 21. 12. 2017, ki sicer še ni pravnomočen. Kljub temu v tožbi še opozarja na nasprotno stališče, ki ga je zavzel organ v svojem dopisu št. 2142-496/2016/77 (131-01) z dne 2. 3. 2018, češ da se organ ne strinja, da je obveznost obravnave tožnikove prošnje prešla na RS, ker naj bi rok za izvršitev tožnikove predaje Hrvaški začel teči znova. Navedeno stališče organa, ki je po svojem bistvu pravno vprašanje, tako torej ostaja med strankama sporno ter po mnenju tožnika temelji na nepravilni uporabi Dublinske uredbe iz razlogov, ki jih tožnik podrobneje navaja v nadaljevanju. Ker iz citiranega dopisa jasno izhaja, da organ še naprej izvaja vse potrebno za tožnikovo predajo Hrvaški, navkljub stališčem in napotkom naslovnega sodišča v izpostavljenih sodbah in sklepih št. I U 2707/2017 in I U 515/2018, s čimer bi tožniku nedvomno nastala težko popravljiva škoda, predvsem glede na njegovo starost in opisano zdravstveno stanje, zaradi nasilnega pretrganja vzpostavljenih socialnih stikov v primeru izvršitve tožnikove predaje Hrvaški, sodišču tožnik primarno predlaga, naj ob ugotovitvi, da so izpolnjene procesne predpostavke za dopustitev tožbe zaradi molka organa, samo odloči o stvari tako, da ugotovi, da se je zaradi izteka šestmesečnega roka za predajo iz člena 29 (1) in (2) Dublinske uredbe odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje prenesla na RS, češ da narava stvari to dopušča, glede na to, da je v zadevi sporno pravno vprašanje o tem, ali je rok za predajo že potekel ali ne, podatki postopka pa dajejo za to zanesljivo podlago; če pa se sodišče odloči za vrnitev zadeve v nov postopek, ker bi moral organ o zadevi izdati upravni akt, tožnik naproša, da naj sodišče v obrazložitvi svoje odločitve poda organu svoje smernice za vsebinsko odločitev o navedenem pravnem vprašanju. Hkrati predlaga izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloži njegova predaja Hrvaški do izdaje pravnomočne odločbe. Četudi bi se morebiti izkazalo v bodočih postopkih pred Vrhovnim sodiščem (revizija) in Ustavnim sodiščem, da je bila odločitev naslovnega sodišča v zadevi št. I U 2707/2017-7 nepravilna, za to ne more posledic trpeti prosilec za azil na način, da mu začne rok za izvršitev predaje teči na novo. Na tak način bi namreč pravni sistem sankcioniral posameznika zaradi vlaganja pravnih sredstev, kar je tudi ustavnopravno nedopustno. Zgolj izjemoma pravni red predvideva, da lahko prekluzivni rok začne teči znova, kadar je tak poseg v pravno varnost sorazmeren s ciljem, ki ga zasleduje ponovni začetek teka roka. Taka možnost mora biti zato tudi jasno in nedvoumno zakonsko določena, kar v tem primeru ne velja. Zato hkrati s tožbo predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži predaja tožnika Hrvaški do izdaje odločitve sodišča v tem upravnem sporu, v dokazne namene pa predlaga tudi lastno zaslišanje tožnika in zaslišanje imenovanih dveh prič.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je zoper 1. točko izreka sodbe in sklepa št. I U 2707/2017 vložila predlog za revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče dopustilo s sklepom z dne 21. 2. 2018, vročenim 19. 3. 2018. Glede sklepa naslovnega sodišča št. I U 515/2018 z dne 15. 3. 2018 dodatno pojasnjuje, da le-ta še ni pravnomočen, ker je zoper navedeni sklep tožena stranka vložila pritožbo, zato so tožbene navedbe iz tega razloga v tem delu neupoštevne in naj ne bi mogle biti upoštevne niti če bi bil navedeni sklep pravnomočen. V zvezi s tožbenimi navedbami glede izvedbe predaje pa tožena stranka pojasnjuje, da ni nobenih pravnih zadržkov, da tožnikova predaja ne bi smela biti izvršena, saj noben od odprtih tožnikovih postopkov ne zadrži izvršitve, pri čemer tožena stranka poudarja, da je ne zavezujejo nobeni napotki sodišča v sklepu št. I U 515/2018 z dne 15. 3. 2018, ki ne izhajajo iz izreka citiranega sklepa. V zvezi s tožbenimi navedbami pod točko 3. in 4. tožena stranka meni, da nimajo zveze z odločanjem o tožbi zaradi molka organa, izpostavljeni odločitvi Vrhovega sodišča pa nimata nobene zveze s tožnikovim primerom. Glede navedb v 4. točki tožbe pa tožena stranka v nadaljevanju v celoti citira svoj odgovor na tožbo v zadevi I U 515/2018 in ponovi svoje stališče iz upravnega spora v zadevi I U 515/2018-6, da je Upravno sodišče dne 15. 12. 2017 začasno zadržalo predajo tožnika Hrvaški. Zato je rok za predajo prenehal veljati in je Slovenija o tem obvestila Hrvaško. Ko je Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku dne 12. 1. 2018 zahtevo tožnika za začasno zadržanje zavrglo, je tako začel teči nov rok 6 mesecev od dne 12. 1. 2018 in se izteče dne 12. 7. 2018. Ob tem se tožena stranka sklicuje tudi na mnenje Vrhovnega sodišča v sklepu opr. št. I Up 1/2018, da se v predmetnem postopku (I U 2707/2017-7) ni odločalo določitvi odgovorne države in da predmet vsebinske presoje ni akt tožene stranke, ki je podlaga za predajo tožnika Hrvaški in da sklep tožene stranke, ki predajo določa, tožena stranka v času njegove veljavnosti dolžna izvršiti. Navaja še, da se celotna spisovna dokumentacija nahaja v sodnih spisih v zadevah št. I U 2707/2017 in 515/2018, prilaga pa zgolj sklep št. 4142-496/2016/40 (1312-11) z dne 8. 11. 2017 (priloga B3), češ da gre za predmet molka organa. Smiselno predlaga, naj sodišče zavrže tožbo in naj zavrže tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, češ da le-ta nima pravne podlage in se pri tem v celoti sklicuje na obrazložitev Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 1/2018 z dne 12. 2. 2018.

Obrazložitev k točki 1:

5. Tožba je utemeljena.

6. Zakonodajalec je z določili 3. in 2. odstavka 28. člena ter 1. in 2. odstavka 69. člena1 ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 65. člena2 uredil pooblastila sodišča za odločanje v primerih, kadar pride do kršitve dolžnosti izdaje oziroma vročitve upravnega akta (molk organa). Če organ druge stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena (3. odstavek v zvezi z 2. odstavkom 28. člena ZUS-1).

7. Pravnomočna sodba št. I U 2707/2017 z dne 15. 12. 2017 je bila vročena toženi stranki 19. 12. 2017, kar med strankama niti ni sporno, tako da se je tridesetdnevni rok iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 za izdajo upravnega akta neuspešno iztekel dne 19. 1. 2018, kot navaja tožnik v tožbi in čemur tožena stranka niti ne nasprotuje, niti glede tega ne navaja kakorkoli drugače. Prav tako namreč ne izpodbija niti tožbene navedbe, da je tožnik vložil urgenco priporočeno po pošti dne 20. 3. 2018, kar pomeni, da je tudi zakonski rok sedmih dni potekel že pred vložitvijo predmetne tožbe z dne 29. 3. 2018. V obravnavani sporni zadevi razlogi, zaradi katerih je prišlo do prekoračitve tridesetdnevnega roka za izdajo upravnega akta v ponovljenem postopku skladno s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1 na podlagi pravnomočne sodbe naslovnega sodišča št. I U 2707/2017 z dne 15. 12. 2017, ki jih tožena stranka navaja v odgovoru na tožbo, po presoji sodišča molka organa v tem primeru ne opravičujejo. Tožena stranka se kot organ izvršilne veje oblasti očitno ne strinja s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 2707/2017, kar pa ne more biti opravičljiv razlog za neodločanje upravnega organa v ponovnem postopku na podlagi pravnomočne sodbe.

8. V primeru, da je tožba zaradi molka organa upravičena, sodišče tožbi s sodbo ugodi in pod pogoji iz 1. oziroma 5. odstavka samo odloči o stvari (1. odstavek 69. člena ZUS-1). Na tej podlagi temelji tudi sprejeta odločitev v konkretnem primeru, ker je v tem primeru glede na konkretne okoliščine obravnavanega primera sodišče spoznalo, da je tožba zaradi molka organa upravičena, tožnik pa s tožbo zahteva, da sodišče odloči o pravici tožnika, da je odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito odgovorna Republika Slovenija; poleg tega narava stvari v konkretnem primeru dopušča in podatki postopka dajejo zanesljivo podlago, da sodišče s sodbo odloči o stvari. Narava stvari in zanesljiva podlaga v konkretni zadevi pa se ne nanaša na ugovor pravne narave glede uporabe diskrecijske klavzule v zvezi z varstvom pravice iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), zaradi česar je bila vložena tožba zaradi molka organa, ampak zaradi temu spornemu pravnemu vprašanju predhodnega vprašanja, ki pa je ta, ali je obvezujoč rok iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe že potekel.

9. V zvezi z okoliščinami o poteku obravnavanega roka, ki dajejo zanesljivo podlago za meritorno odločitev o poteku obravnavanega roka, je sodišče ob tem upoštevalo tudi, da se je tožena stranka že izrekla o (po)teku roka iz člena 29(1)in (2) Dublinske uredbe, vendar je to storila na nezakonit način, kot je ugotovilo Upravno sodišče v zadevi I U 515/2018-6 z dne 15. 3. 2018, zgolj z dopisom z dne 2. 3. 2018 in ne v obliki ter z vsemi kumulativno predpisanimi sestavnimi deli upravnega akta, kot to določa 210. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se subsidiarno uporablja tudi v postopkih mednarodne zaščite na podlagi 33. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), s čimer je po nepotrebnem podaljšala celoten postopek in negotovo stanje tožnika. Tožena stranka se je o teku roka v konkretnih okoliščinah tega primera na enak način kot v zadevi I U 515/2018 izrekla tudi v odgovoru na tožbo v tem upravnem sporu.

10. Upoštevajoč argumente obeh strank sodišče v skladu s 1. odstavkom 69. člena v zvezi s 1. odstavkom 65. člena ZUS-1 lahko ugotovi, da se je zaradi izteka šestmesečnega roka za predajo iz člena 29 (1) in (2) Dublinske uredbe odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito z dne 23. 2. 2016 že prenesla na Republiko Slovenijo, ker je v času odločanja sodišča že potekel 6-mesečni obvezujoč3 oziroma prekluzivni rok, šteto od nastopa pravnomočnosti sklepa tožene stranke št. 2142-496/2016/7 (1313-08) z dne 14. 6. 2016, ki je postal pravnomočen 23. 8. 2017 s tem, ko je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo tožnika zoper sodbo naslovnega sodišča št. I U 942/2016-5 z dne 4. 7. 2016, s katero je bila zavrnjena njegova tožba zoper navedeni sklep tožene stranke št. 2142-496/2016/7 (1313-08) z dne 14. 6. 2016.

11. Pri odločitvi, da je omenjeni rok za predajo Hrvaški v konkretnem primeru potekel in da je Slovenija postala odgovorna država za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, je sodišče upoštevalo naslednje:

12. Gre za obvezujoč rok, ki ga ni mogoče razlagati široko oziroma širše, kot je izrecno določeno v Dublinski uredbi. Namen rokov je časovno omejiti odgovornost države članice na podlagi Dublinske uredbe.4 Sodišče se je oprlo tudi na stališča Vrhovnega sodišča, da se odgovorno državo članico določi „hitro“, kot izhaja iz uvodnih izjav Dublinske uredbe (točki 4 in 5), da je cilj uredbe hitro obravnavanje prošenj, ker se s tem tudi povečuje pravna varnost, pri čemer se je Vrhovno sodišče oprlo tudi na sodbo Sodišča EU v zadevi N.S. in M.E., ki je opozorilo na kršenje prosilčevih temeljnih pravic z nerazumno dolgim postopkom določitve odgovorne države.5 V obeh citiranih primerih je Vrhovno sodišče v obrazložitvi sodbe odločbe navedlo, da je odgovornost za obravnavo prošnje prešla na Slovenijo. Zato je tudi v tej zadevi Upravno sodišče upoštevalo, da je tožnik v Sloveniji že dve leti in dva meseca, pa se njegov postopek za vsebinsko obravnavanje prošnje sploh še ni začel, čeprav je legitimen cilj čim hitrejše obravnavanje prošenj6 in zmanjšanje negotovosti prosilcev za mednarodno zaščito, če se njihova prošnja dalj časa ne obravnava7 - še posebej, če gre za prosilca, ki brez dvoma prihaja iz vojnih območij, kot je Sirija. Nadalje je v tej presoji pomembno, da je Sodišče EU v sodbi, ko je šlo za tek 6 mesečnega in istovrstnega roka iz prej veljavne Uredbe EU št. 343/2003 odločilo, da rok šest mesecev začne teči ne že z začasno sodno odločitvijo, da se izvedba postopka predaje odloži, temveč šele s sodno odločitvijo, s katero se odloči „o temelju postopka“ in s katero ni več mogoče ovirati te izvedbe.8 Sodišče EU je to potrdilo tudi v (tožnikovi) zadevi A.S., ki temelji na zdaj veljavni Dublinski uredbi.9 Zato z izdajo začasne odredbe, ki je učinkovala v razmerju do tožene stranke od dne 19. 12. 2017 do 19. 1. 2019, ko je tožena stranka prejela sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1/2018, ni začel teči nov rok 6 mesecev za predajo, saj se v tistem postopku ni odločalo o „temelju postopka“ za predajo. „Temelj postopka“ v predmetni zadevi je bil odločen z sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 220/2016 z dne 23. 8. 2017, ne pa z odločitvami sodišča v zadevi I U 2707/2017-7. Za to govori tudi stališče Vrhovnega sodišča v upravnem sporu med istima strankama, na katerega se sklicuje tudi tožena stranka, in sicer da Upravno sodišče, ko je v zadevi I U 2707/2017-7 odločilo o tem, da mora upravni organ odločati o zahtevku stranke za uporabo diskrecijske klavzule zaradi varstva pravice iz 8. člena EKČP, „ni odločalo o določitvi pristojne države članice na podlagi postopkov predvidenih z Uredbo Dublin III“10 in da se v postopku v zadevi I U 2707/2017-7 „ni izpodbijal upravni akt, ki bi odločil o pravnem sredstvu zoper sklep tožene stranke o predaji tožnika Hrvaški, pa tudi ne akta ali dejanja iz postopka izvršitve citiranega sklepa, ki bi bili z njim vsebinsko in procesno povezani.“11 Morebiti gre glede na to specifičnost pravnega sredstva, o kateri se je izreklo Vrhovno sodišče, v zvezi z rokom za izvršitev predaje iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe, vezanimi na uporabo diskrecijske klavzule, za pravno praznino v pravu EU, vendar pa je to praznino zapolnilo sodišče z zgoraj navedeno argumentacijo in interpretacijo določbe člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe. Ob vsem navedenem je sodišče upoštevalo tudi, da je za Sodišče EU bistveno, da morajo biti vse države članice glede rokov iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe v enakem položaju, v tem smislu, da morajo vse države imeti „na voljo 6 mesecev, ki jih morajo popolnoma izkoristiti za določitev tehničnih podrobnosti izvedbe predaje.“12 Tožena stranka pa je ta rok 6 mesecev od 23. 8. 2017 do vložitve tožbe zaradi molka dne 29. 3. 2018 imela na voljo.

13. Ker dejansko stanje glede izpostavljenih odločilnih okoliščin po mnenju sodišča ni sporno, temveč gre izključno za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, je sodišče odločilo na podlagi 1. odstavka 69. člena ZUS-1. Tožeča stranka je v navedeni zadevi tudi (smiselno) predlagala razpis glavne obravnave s predlogom za zaslišanje tožnika in imenovanih dveh prič. Sodišče temu predlogu ni sledilo, saj ZUS-1 v 59. členu izrecno daje sodišču pooblastilo, da v določenih primerih lahko odloči tudi brez glavne obravnave in v tej zadevi je tak primer podan. Na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno.

Obrazložitev k točki 2:

14. Na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega (smiselno) opira tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče lahko stanje uredi drugače, kot sledi iz izpodbijanega akta, vendar le do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

15. Skladno z določbo 1. odstavka 73. člena v zvezi s 1. odstavkom 65. člena ZUS-1, ki se na podlagi 4. odstavka 71. člena ZMZ-1 uporablja tudi v tem postopku, zoper to sodbo ni dovoljena pritožba. Navedeno obenem pomeni, da je z izdajo sodbe sodišče pravnomočno odločilo v zadevi in bi zato odločitev o predlagani začasni odredbi ne imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano začasno odredbo ne izkazuje (več) pravnega interesa in da je zato treba njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.

-------------------------------
1 V 69. členu ZUS-1 določa: "Če je tožba vložena zaradi molka, sodišče pa spozna, da je upravičena, ji s sodbo ugodi in pod pogoji iz prvega oziroma petega odstavka 65. člena tega zakona samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda, oziroma, če odločba ni bila vročena, naloži vročitev odločbe (1. odstavek). Če pristojni organ ne ravna po navodilu iz prejšnjega odstavka in stranka zaradi tega vloži tožbo, ravna sodišče po 2. in 3. odstavku 65. člena tega zakona".
2 ZUS-1 v 1. odstavku 65. člena ZUS-1 določa: "Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti če: 1. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek". Določilo 2. odstavka 65. člena ZUS-1 se glasi: "Po prejšnjem odstavku sme sodišče odločiti tudi kadar pristojni organ ne izda v 30 dneh po odpravi upravnega akta oziroma v roku, ki ga določi sodišče, novega upravnega akta in tega ne stori niti na posebno zahtevo stranke v nadaljnjih sedmih dneh, če stranka s tožbo zahteva od sodišča, da odloči o pravici, obveznosti alki pravni koristi in je to zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice potrebno". Določilo 3. odstavka 65. člena ZUS-1 se glasi:"V primeru iz prejšnjega odstavka sodišče od pristojnega organa zahteva pojasnilo, zakaj upravnega akta ni izdal. Pristojni organ mora pojasnilo sporočiti v sedmih dneh. Če tega ne stori ali če ga dano sporočilo po mnenju sodišča ne opravičuje, sodišče odloči o stvari, v nasprotnem primeru pa tožbo zavrže".
3 C-201/16, Majid Shiri, 25. 10. 2017, odst. 39-41, 60.
4 C-490/16, A.S., 26. 7. 2017, odst. 47.
5 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 267/2016, 7. 12. 2016, odst. 11. V tej zadevi je Vrhovno sodišče odločilo, da če stranka vloži zahtevo za izdajo začasne odredbe po izteku roka iz člena 29(1) Dublinske uredbe, 6 mesečni rok ne začne teči znova. Enako je Vrhovno sodišče odločilo tudi v zadevi I Up 304/2016 z dne 7. 12. 2016.
6 Člen 29(1) in recital št. 28 Dublinske uredbe in sodba Sodišča Evropske unije v zadevi Puid, C- 4/11, 14. 11. 2013, odst. 35.
7 Glej na primer sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi B.A.C. v. Greece, 13. 10. 2016, odst. 35, 48.
8 C-19/08, Petrosian, 29. 1. 2008, odst. 53.
9 C-490/16, A.S., 26. 7. 2017, odst. 56-60.
10 I Up 1/2018, 12. 1. 2018, odst. 6.
11 I Up 1/2018, 12. 1. 2018, odst. 17.
12 C-19/08, Petrosian, 29. 1. 2008, odst. 44.


Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 29, 29/1, 29/2

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 33, 33/1, 33/1-3, 64, 65
Datum zadnje spremembe:
24.04.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3MzYx