<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba in sklep Pdp 230/2018
ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.230.2018

Evidenčna številka:VDS00013994
Datum odločbe:07.06.2018
Senat:mag. Biserka Kogej Dmitrovič (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - davki in prispevki

Jedro

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, po katerem sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se II. točka izreka delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna na neto znesek 6.138,08 EUR obračunati bruto znesek in od njega odvesti davke in prispevke.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani nespremenjeni del sodbe in sklepa.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom postopek v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 605,34 EUR, zaradi delnega umika tožbe, ustavilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek na mednarodni misiji v obdobju od 16. 3. 2013 do 16. 9. 2013 plačati neto znesek 6.138,08 EUR, na ta znesek obračunati bruto znesek in od njega odvesti predpisane davke in prispevke, od neto zneska pa plačati zakonske zamudne obresti od 27. 9. 2013 dalje do plačila. Kar je tožnik zahteval več (281,68 EUR), je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnika v višini 930,31 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sodbe in sklepa vlaga pritožbo tožena stranka, predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje s stroškovno posledico. Izpostavlja postopke po dopuščenih revizijah glede vprašanja, ali gre pri dosojenih zneskih za odškodnino, za nadomestilo ali za drug prejemek iz delovnega razmerja, in glede vprašanja, ali se od tega prejemka plačata dohodnina in prispevki. Meni, da je izpodbijana sodba obremenjena z materialnopravno kršitvijo, saj je dosojena odškodnina in hkrati nadomestilo. V kolikor sodišče prve stopnje zavzema stališče, da gre za odškodnino, uveljavlja kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena Ustave RS, saj ji ni bila dana možnost seznaniti se z nosilnimi razlogi sodne odločbe. Uveljavlja, da je treba za ugotovitev odškodninske odgovornosti zatrjevati in dokazati vse štiri zakonske predpostavke, česar tožnik ni storil. Meni, da je treba glede na ustavljeno sodno prakso upoštevati, da gre pri opravljanju vojaške službe v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske, ki utemeljujejo drugačno plačilo v okviru posebnega plačnega režima v skladu z 98.c členom ZObr. Zatrjuje, da gre za drugačne okoliščine glede na vsakodnevno delo v domači državi ter da je tudi vsebina dolžnosti in delovnih nalog vojaške službe v tujini drugačna. Glede na navedeno meni, da gre pripadniku v MOM v času koriščenja posebnega dopusta le plača v višini nominalne osnove (brez dodatkov), kar bi bilo treba upoštevati tudi pri tedenskem počitku. Nasprotuje načinu izračuna odškodnine. Navaja, da plača pripadniku v MOM pripada le za dejanske dneve dela zunaj države, pri čemer ti dnevi ne vplivajo na opravljeno redno mesečno delo v državi. S sklicevanjem na sodno prakso navaja, da je pri izračunu nadomestila za dan tedenskega počitka treba upoštevati le mesečno plačo brez dodatkov. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, ki se nanašajo na dopustno odstopanje po 17. členu Direktive 2003/88/ES, katerih udejanjenje je določba 53. člena ZSSloV, zaradi česar sta posebni misijski dopust in odsotnost v trajanju 96 ur urejena kot enakovredni nadomestni počitek oziroma ustrezno varstvo, čemur je namenjena tudi višja nominalna osnovna plača. V zvezi s tem zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena Ustave RS, saj se izpodbijana sodba ni opredelila do vseh relevantnih navedb, ampak je le neobrazloženo navedlo, da gre za različne institute. Podaja navedbe glede upravičenosti tožnika do plačila davkov in prispevkov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga, da se jo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep v izpodbijanem delu v mejah navedenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Bistveni očitek, ki ga uveljavlja pritožba, je v zmotni uporabi materialnega prava, glede česar tožena stranka poudarja sporno naravo obravnavane terjatve, na to pa navezuje tudi očitek postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba ne vsebuje potrebne obrazložitve elementov odškodninske odgovornosti. V obrazložitvi izpodbijane sodbe glede navedenega ni pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, tako da bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Pritožba glede elementov odškodninske odgovornosti uveljavlja tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z 22. členom Ustave RS), saj naj toženi stranki ne bi bila dana možnost, da se seznani z nosilnimi razlogi sodbe. Očitek navedene postopkovne kršitve uveljavlja tudi v zvezi z zatrjevanjem, da se sodišče ni zadosti opredelilo do njenih ugovorov o pravni naravi vtoževane terjatve in da gre pri opravljanju vojaške službe v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske ter da nošenje uniforme, upoštevanje hišnega reda oziroma pravil obnašanja v bazi ter higiene niso delovne naloge. Očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno obrazložilo, da gre v navedenih primerih za različne institute od obravnavanega. Zagotovitev misijskega dopusta oziroma navedene odsotnosti ter višja plača na misiji ne izključujeta pravice do tedenskega počitka oziroma upravičenja do plačila odškodnine v primeru, da ta pravica ni zagotovljena.

8. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek in pri odločitvi pravilno upoštevalo stališča ustaljene sodne prakse v istovrstnih primerih, odločitev pa je tudi v skladu s stališči iz sodbe VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek, izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke, in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, gre za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Bistvo pogodbene odškodninske odgovornosti je, da lahko pogodbi zvesta stranka od kršitelja pogodbe zahteva povrnitev vrednosti izjalovljenega pričakovanja. Na podlagi 2. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.) se uporabi 140. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), ki smiselno enako kot 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

9. Glede temelja terjatve je sodišče prve stopnje poleg omenjenega Pravilnika pravilno upoštevalo tudi da ima delavec v skladu s 156. členom ZDR poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu ZSSloV je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz 53. člena ZSSloV torej ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v zadevi opr. št. VIII Ips 30/2016 zavzelo jasno stališče, da tožena stranka delavcu ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, je delavec upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.

10. Ne glede na to, da sodišče prve stopnje ob zavzetem stališču, da gre v obravnavnem primeru za odškodnino za premoženjsko škodo, ni posebej obrazložilo posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe podlaga za pravni zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da tožnik ni navajal in dokazal vseh elementov odškodninske odgovornosti, kar pa niti ni relevantno. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so namreč protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti.1 Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom.2 To v predmetni zadevi ni bilo ugotovljeno. Vprašanje krivde bi bilo relevantno, če bi tožnik zahteval večji obseg škode od predvidljive (243. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), česar pa ne uveljavlja, saj veže škodo le na kršitev pogodbe oziroma obveznosti tožene stranke do zagotovitve tedenskega počitka. Tako nastanek škode kot protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) jasno izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje, pri čemer je treba upoštevati še nakazano domnevo vzročnosti. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da je bila toženi stranki zato, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo predpostavk odškodninske odgovornosti, kršena pravica do izjave v postopku po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člen Ustave RS. Tudi ni utemeljen očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s tem, prav tako ti razlogi med seboj niso v nasprotju. Ključno je vprašanje pravilnosti materialnopravnega razlogovanja, v posledici katerega pa sodišče prve stopnje ni zmotno ali nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, kar je torej prav tako neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke.

11. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik na dneve, ki naj bi bili njegovi prosti dnevi, ni bil prost, mu je priznalo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek v višini, ki je temeljila na s strani tožene stranke opredeljenih plačilih tožnika. ZObr v prvem odstavku 98.c člena določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma mednarodnimi pogodbami pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada Republike Slovenije. V drugem odstavku 98.c člena ZObr pa je še določeno, da se pripadniku iz prejšnjega odstavka plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo urno postavko, ki jo je ugotovilo tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174) in tožniku prisodilo odškodnino za 25 dni neizkoriščenega tedenskega počitka v pravilni višini. Pri izračunu višine urne postavke pravilno ni upoštevalo mesečne 30-dnevne obveznosti, namesto 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka, ker za to ni materialno pravne podlage.

12. Tožena stranka pa se utemeljeno pritožuje zoper odločitev v II. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa o predhodnem plačilu davkov in prispevkov. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, po katerem sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka (tako izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 313/2015 in VIII Ips 11/2018).

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 357. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP in 353. člen ZPP).

15. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

16. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
1 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 316/2017 z dne 16. 2. 2017.
2 Dr. Možina D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 260.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o službi v Slovenski vojski (2007) - ZSSloV - člen 2, 53, 53/3.
Zakon o javnih uslužbencih (2002) - ZJU - člen 140.
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 184.
Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 97f, 97f/2, 98c, 98c/1.

Pridruženi dokumenti:*

Opr št. sodišča II stopnje: VDSS Sodba Pdp 162/2018, z dne 24.05.2018, ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.162.2018

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
29.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIxMTgw