<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 176/2018
ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.176.2018

Evidenčna številka:VDS00013991
Datum odločbe:16.05.2018
Senat:Marko Hafner (preds.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - davki in prispevki

Jedro

Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenim poudarjanjem, da gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, ki utemeljuje poseben plačni režim, kar pa naj bi vplivalo tudi na posebno razumevanje pravice do tedenskega počitka. Tudi tožnikovo koriščenje posebnega misijskega dopusta ne izključuje pravice do tedenskega počitka. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, upravičen do odškodnine za neizkoriščen tedenski dopust.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v I. točki izreka zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v korist tožnika obračunati bruto znesek odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka za čas od 25. 3. 2014 do 31. 10. 2014 na neto osnovo 3.967,04 EUR ter od bruto zneska odškodnine odvesti pripadajoče davke in prispevke.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v korist tožnika obračunati bruto znesek odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka za čas od 25. 3. 2014 do 31. 10. 2014 na neto osnovo 3.967,04 EUR ter od bruto zneska odškodnine odvesti pripadajoče davke in prispevke, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (I. točka izreka), mu plačati znesek 3.967,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2014 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (II. točka izreka) in povrniti stroške postopka v višini 1.009,52 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Če gre za odškodnino, sodba glede tega ni obrazložena, kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS, saj toženi stranki ni bila dana možnost, da se seznani z nosilnimi razlogi sodbe. Niso obrazloženi elementi odškodninske odgovornosti (škoda, protipravnost, vzročna zveza, krivda), katerih tožnik ni zatrjeval in dokazoval, pri čemer je na toženi stranki breme dokazovanja neobstoja krivde. Tudi z vidika nadomestila zahtevek ne more biti utemeljen, saj je tožnik v skladu z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami dobil vse plačano. Navaja še, da je od narave terjatve odvisna tudi obveznost plačila davkov in prispevkov, do česar tožnik ni upravičen. Izpostavlja posebni pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske na misijah, ki se nanaša na posebni plačni režim. To je treba upoštevati tudi pri oceni, kaj je v tujini opravljanje dela in kaj počitek. Pri izračunu dnevne oziroma urne postavke bi bilo treba upoštevati le osnovo, brez dodatkov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter v večjem delu tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku iz naslova neizkoriščenih dnevov tedenskega počitka na misiji v času od 25. 3. 2014 do 31. 10. 2014. Tožena stranka v pritožbi poudarja sporno naravo obravnavane terjatve (sklicujoč se pri tem na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII DoR 31/2017 z dne 23. 5. 2017 o dopuščeni reviziji, v zvezi s katerim je Vrhovno sodišče RS tudi že izdalo sodbo VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, ki jo upošteva tudi pritožbeno sodišče v obrazložitvi predmetne zadeve), na kar navezuje tudi očitek postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba ne vsebuje potrebne obrazložitve elementov odškodninske odgovornosti. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, izpodbijana sodba glede tega nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, tako da navedena postopkovna kršitev ni podana. Pritožba glede elementov odškodninske odgovornosti uveljavlja tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z 22. členom Ustave RS), češ da toženi stranki ni bila dana možnost, da se seznani z nosilnimi razlogi sodbe, kar pa prav tako ne drži.

7. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo stališča ustaljene sodne prakse v istovrstnih primerih, pritožbeno sodišče pa pri odločanju o predmetni pritožbi upošteva tudi stališča iz omenjene novejše sodbe VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, gre za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Na podlagi 2. člena ZSSloV je uporabiti 140. člen ZJU, ki smiselno enako kot 179. člen ZDR-1 določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

8. Poleg omenjenega Pravilnika je glede temelja terjatve relevanten tudi 156. člen ZDR-1, ki poleg pravice do dnevnega počitka določa v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do tedenskega počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena ZObr ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu ZSSloV je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz 53. člena ZSSloV torej ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek.

9. Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenim poudarjanjem, da gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, ki utemeljuje poseben plačni režim, kar pa naj bi vplivalo tudi na posebno razumevanje pravice do tedenskega počitka. Tudi tožnikovo koriščenje posebnega misijskega dopusta ne izključuje pravice do tedenskega počitka. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, upravičen do odškodnine za neizkoriščen tedenski dopust.

10. Četudi sodišče prve stopnje ni posebej razlogovalo o elementih odškodninske obveznosti, je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe vendarle dovolj podlage za zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Tožena stranka v pritožbi glede tožnika izpostavlja, da ni navajal in dokazal škode, protipravnosti ter vzročne zveze, glede sebe pa izpostavlja breme dokazovanja neobstoja krivde, kar pa niti ni relevantno. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so namreč protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti. Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom1. To ni bilo ugotovljeno, protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) in nastanek škode jasno izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje, pri čemer je treba upoštevati še domnevo vzročnosti. Vprašanje krivde bi bilo relevantno, če bi tožnik zahteval večji obseg škode od predvidljive (243. člen OZ), česar pa ni uveljavljal, saj je vezal škodo le na kršitev pogodbe oziroma obveznosti tožene stranke do zagotovitve tedenskega počitka. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek kršitve 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS.

11. Sodišče prve stopnje je glede višine odškodnine upoštevalo tožnikovo nominalno mesečno plačo (3.081,64 EUR), kot jo je razbralo iz odločbe o plači za čas dela v tujini. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati le osnovo plače, brez dodatkov. Tudi iz sodbe VIII Ips 226/2017 izhaja, da je relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku. Sodišče prve stopnje je torej pravilno upoštevalo vrednost urne postavke v višini 17,71 EUR oziroma vrednost dnevne postavke v višini 141,68 EUR ter tožniku za 28 dni neizkoriščenega tedenskega počitka priznalo 3.967,04 EUR.

12. Utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper odločitev v I. točki izreka sodbe, ki se nanaša na vprašanje obračuna bruto zneska ter na odvod davkov in prispevkov. Vrhovno sodišče RS je v omenjeni zadevi v zvezi s tem vprašanjem zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Poudarilo je, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec torej navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni, zato je to predmet zavrnitve.

13. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo delno spremenilo tako, da je navedeni sporni del zahtevka zavrnilo. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi navedene delne spremembe izpodbijane sodbe se uspeh strank ni bistveno spremenil, zato pritožbeno sodišče v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka ni poseglo.

14. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v manjšem delu, krije sama svoje stroške pritožbe. Tožnikov odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi, zato stroške v zvezi s tem krije sam (154., 155. in 165. člen ZPP).

-------------------------------
1 Možina D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 260. Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 316/2017 z dne 16. 2. 2017.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 156, 179.
Zakon o službi v Slovenski vojski (2007) - ZSSloV - člen 2, 53, 53/3.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 243.
Zakon o javnih uslužbencih (2002) - ZJU - člen 140.
Datum zadnje spremembe:
28.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIxMTA5