<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 468/2017
ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.468.2017

Evidenčna številka:VDS00013995
Datum odločbe:12.04.2018
Senat:dr. Martina Šetinc Tekavc (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - davki in prispevki

Jedro

Tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, da tožniku zagotovi ustrezen tedenski počitek. Na ta način je opravil toliko dni več dela, zaradi kršitve nezagotovljenega tedenskega počitka pa je bil ob plači, kakor je bila določena (pavšalno na mesečni ravni, ob posebnem režimu delovnih obveznosti, časa dela, časa, ki se upošteva pri obračunu ter posebnem obračunu plač), prikrajšana tudi na premoženjskem področju. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na to, da je tudi plačilo za dneve tedenskega počitka zajeto v tožnikovi pavšalno določeni mesečni plači v neto znesku. Ta namreč obsega plačilo za obdobje enega meseca; v to so vključeni tudi dnevi minimalnega tedenskega počitka, zagotovljeni na podlagi Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, ki pa jih ni bilo.

V času sodnega postopka, v katerem se ugotavlja, ali in v kakšni višini je upnik upravičen do vtoževane odškodnine, davčne obveznosti plačnika davka še ni, saj še ni (potencialno) obdavčljivega dohodka, od katerega bi se lahko davki in prispevki obračunali in odvedli. Poleg tega, da bi bila taka odločitev preuranjena, bi sodišče z vsebinskim odločanjem o davčnih obveznostih, v tem sporu samo odločilo tudi o (potencialni) obveznosti plačila davkov in prispevkov tako delodajalca (kot plačnika davka) kot tudi samega delavca (kot prejemnika dohodka). Kdo je dolžan plačati davke oziroma prispevke in v kakšni višini izhaja iz kogentnih predpisov, pri katerih je nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja v pristojnosti davčnih organov.

Sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati. Tudi sicer je glede na naravo prisojenega zneska jasno, da se v tem primeru ne plačajo davki in prispevki od plače, saj tožniku ni bila prisojena plača.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika za obračun bruto zneskov odškodnine na neto osnovo 3.604,48 EUR ter odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine, v preostalem pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v korist tožnika obračunati bruto znesek odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka za čas od 24. 9. 2011 do 24. 3. 2012 in na neto osnovo 3.604,48 EUR ter od bruto zneska odškodnine odvesti pripadajoče davke in prispevke, v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 3.604,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2013 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku stroške postopka v višini 695,36 EUR, in sicer v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izteka roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 338. člena ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno pa odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Glede dejanskega stanja je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke, da se na glavni obravnavi zasliši predlagana priča A.A., ki je bil tisti, ki je pri toženi stranki vodil evidenco obremenjenosti in bi bil edini, ki bi jih lahko tudi pojasnil. Po mnenju tožene stranke sodišče v 9. točki sodbe prihaja samo s seboj v nasprotje. Sodišče navede, da izpoved priče ne more sanirati nezadostne trditvene podlage, pri čemer sodišče ni zaslišalo A.A.. Po drugi strani pa sodišče opre svojo odločitev na pričanje B.B., C.C., ter deloma tudi s strani tožene stranke predlaganega D.D.. Sodišče opre odločitev na izpovedbe s strani tožnika predlaganih prič, ne dovoli pa zaslišanja priče, ki bi lahko pojasnila predložene evidence obremenjenosti, ki so res da pomanjkljive, vendar je prav zato tožena stranka predlagala tudi zaslišanje priče.

Glede davkov Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti prevzetih v mednarodnih organizacijah z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 14/2009 in nadalj. - Uredba) določa, da je plača pripadnikov MOM sestavljena iz nominalne osnove za opravljanja vojaške službe izven države in dodatkov. Takšna plača torej predstavlja neto plačo, ki jo pripadnik dobi izplačano na račun. Prav tako je v četrtem odstavku Uredbe določeno, da plača v Republiki Sloveniji služi kot podlaga za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev ter obveznosti, ki bremenijo plačo pripadnika v času opravljanja vojaške službe izven države. Zakon o dohodnini - ZDoh-2 vsako izplačilo ali ugodnost, ki je neposredno ali posredno povezana z zaposlitvijo vključuje tudi dohodke zaposlitve. V prvem odstavku 42. člena ZDoh-2 je določeno, da je ne glede na določbe 41., 43., 44. in 45. člena tega zakona, obdavčena osnova od dohodka za delovna razmerja javnemu uslužbencu in funkcionarju po zakonu, ki ureja sistem plač v javnem sektorju, napotenemu na delo v tujino, vštevajo samo tisti dohodki oziroma deli dohodka iz delovnega razmerja, po vsebini in obsegu ustrezajoči dohodkom iz delovnega razmerja, ki bi jih prejemal za enaka dela v Sloveniji.

Glede prispevkov se z Zakonom o prispevkih za socialno varnost - ZPSV določa obračunavanje in plačevanje ter stopnja prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in za zaposlovanje. V 3. do 7. členu ZPSV je določeno od katerih dohodkov se plačujejo prispevki, med njimi pa ni nikjer navedena odškodnina, zato je sodišče nepravilno dosodilo plačilo prispevkov. Tudi v 144. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2 je določena osnova za plačilo prispevkov ter vrste dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki, vendar pa tudi ZPIZ-2 nikjer ne omenja odškodnine, kar pomeni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Tudi 3. člen ZPSV določa, da zavezanci, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji in so bili poslani na delo v tujino, plačujejo prispevke za socialno varnost od plače za enaka dela v Republiki Sloveniji, če ni z mednarodnimi pogodbami drugače določeno. V odločbi o plači določen znesek predstavlja znesek plače izplačan na račun delavca; davki in prispevki pa se obračunavajo od plače v Republiki Sloveniji, kot je izrecno določeno v drugem odstavku 4. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.). Upoštevaje navedeno znesek odškodnine, obračunan na podlagi "tujinske" plače, ne more biti upoštevan pri določanju višine davkov in prispevkov, saj se ti obračunavajo od plače v domovini. Tožena stranka navaja teden od ponedeljka do nedelje in sklep, da tožniku tedenski počitek za ta teden ni bil določen. Ker tožniku ni bil omogočen tedenski počitek je tožena stranka tožniku dolžna izplačati odškodnino; ne pa prispevkov, saj so bili ti pravilno odvedeni in izplačani za celoten teden. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A.A. je to kvečjemu kršitev reletivne bistvene kršitve pravil postopka, ki bi jo tožena stranka morala grajati do konca glavne obravnave, pa tega ni storila. Zato je sedaj prekludirana z očitki sodišču. Sodišče prve stopnje je pravilno odločalo glede pravne podlage iz 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost in 37. člena Zakona o dohodnini - ZDoh-2. Tožnik navaja, da se je sodna praksa, ki jo je potrebno upoštevati zaradi spoštovanja načela enakosti pred zakonom, že izrekla o spornem vprašanju. Tožnik primeroma navaja sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1189/2012 in opr. št. Pdp 1587/2014. Priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana relativna bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A.A., pri čemer bi to kršitev tožena stranka tudi morala grajati do konca glavne obravnave, pa tega ni storila, zato je prekludirana s temi očitki.

7. Tožena stranka je sicer v primerljivi zadevi vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 31/2017 z dne 23. 5. 2017 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanj, ali gre pri dosojenih zneskih za odškodnino, za nadomestilo ali za drug prejemek iz delovnega razmerja in ali se od prejemka zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka plačajo dohodnina in prispevki od plače, ki bi jo tožnik prejel za delo v domovini po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS št. 67/2008 in nadalj. - Uredba) ali od celotnega prejemka. Vrhovno sodišče je v zadevi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališča, ki predstavljajo novo sodno prakso in se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje nanje in v celoti povzema stališča te sodbe:

"K prvemu vprašanju dopuščene revizije

8. Tožena stranka je bila dolžna vojakom, napotenim na zgoraj navedeno misijo, zagotoviti tedenski počitek v trajanju 24 ur na podlagi Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini (v nadaljevanju Pravilnik). S Pravilnikom je tako tožena stranka konkretizirala vsebinsko odprt pojem "potrebnega počitka" iz drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski1 (v nadaljevanju ZSSloV) na 24-urni tedenski počitek.

9. Med strankama je sporno, kakšna je pravna narava reparacije oziroma denarnega zneska, ki je bil v tem sporu dosojen tožniku.

10. Odgovor na to vprašanje je ob upoštevanju narave razmerij med strankama oziroma kršitve pravic in obveznosti odvisen od opredelitve in vsebine tožbenega zahtevka. Tožnik v tem sporu od tožene stranke zahteva plačilo za tiste dni, ko bi mu morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek, in sicer v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan. Uveljavlja denarno terjatev, ki po vsebini predstavlja premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti2.

11. Pravno razmerje med strankama je nastalo s pogodbo o zaposlitvi. Čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi in odločbe o plači (oziroma to ni bilo izrecno ugotovljeno), gre tudi v tem primeru za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena oziroma njej enaka obveznost. V zvezi z vprašanjem odškodninske odgovornosti tožene stranke je na podlagi 2. člena ZSSloV treba uporabiti 140. člen Zakona o javnih uslužbencih3 (v nadaljevanju ZJU), ki smiselno enako kot 184. člen Zakona o delovnih razmerjih4 (v nadaljevanju ZDR) določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja. Na podlagi drugega odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika5 (v nadaljevanju OZ) je upnik, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala.

12. Tožnikova plača je bila za čas napotitve v mirovne sile določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku (osnovi in dodatkih)6 in se je začela obračunavati z dnem odhoda v državo, kjer se opravljajo naloge, in prenehala obračunavati naslednji dan po vrnitvi iz te države. Ne glede na le splošno oziroma okvirno določen in prilagojen delovni čas tožnika, se je temu plača "obračunavala in izplačevala za vsak dan napotitve na vojaško službo izven države, tako da se je v skladu z Zakonom o obrambi povprečno obračunala za 174 ur mesečno" - kot povprečni mesečni obveznosti.

13. Tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, da tožniku zagotovi ustrezen tedenski počitek. Na ta način je opravil toliko dni več dela, zaradi kršitve nezagotovljenega tedenskega počitka pa je bil ob plači, kakor je bila pač določena (pavšalno na mesečni ravni, ob posebnem režimu delovnih obveznosti, časa dela, časa, ki se upošteva pri obračunu ter posebnem obračunu plač), prikrajšana tudi na premoženjskem področju. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na to, da je tudi plačilo za dneve tedenskega počitka zajeto v tožnikovi pavšalno določeni mesečni plači v neto znesku. Ta namreč obsega plačilo za obdobje enega meseca; v to so vključeni tudi dnevi minimalnega tedenskega počitka, zagotovljeni na podlagi Pravilnika, ki pa jih ni bilo. Če je delavec upravičen do plačila v pavšalnem znesku, kadar mu je tedenski počitek zagotovljen, je v nasprotnem primeru (ko je dejansko opravil več dela, kot je bilo predvideno, prav v času ko bi moral vsak teden en dan počivati), prikrajšan in ima pravico do odškodnine za premoženjsko škodo za tiste dni, ko mu počitek ni bil zagotovljen. Zato dosojeni zneski v tem sporu predstavljajo odškodnino za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka (odgovor na prvo vprašanje).

K drugemu vprašanju dopuščene revizije

14. Tožnik ob plačilu odškodnine zahteva, da sodišče toženi stranki naloži tudi obračun odškodnine v bruto znesku ter odvod davkov in prispevkov od tako obračunanega zneska bruto odškodnine. V tožbi izhaja iz tega, da mu pripada plačilo neto zneska odškodnine; upošteva in izhaja namreč iz plače, ki je bila za delo v tujini določena v neto znesku.

15. V skladu z ZDoh-2 je plačnik davka oseba, ki izplačuje dohodke, obdavčljive po tem zakonu, če ni z zakonom, ki ureja davčni postopek, drugače določeno (tretji odstavek 125. člena ZDoh-2). Plačnik davka se (poleg davčnega zavezanca in osebe, ki je v postopku davčne izvršbe v skladu s tem zakonom dolžna plačati davek) šteje za zavezanca za davek (prvi odstavek 12. člena ZDavP-2), saj je nanj z zakonom prenesena obveznost za izračun in plačilo davka, ki se opravi z obračunom davčnega odtegljaja. Pri davčnem odtegljaju gre za t. i. plačevanje davka po odbitku, ki ga je dolžan izplačevalec dohodkov v imenu in za račun prejemnika dohodka, davčnega zavezanca, odtegniti od njegovega bruto dohodka pred izplačilom dohodka in ga plačati na ustrezne račune.

16. Glede izračuna obveznih prispevkov za socialno varnost drugi odstavek 352. člena ZDavP-2 določa, da se izračun prispevkov opravi v obračunu davčnih odtegljajev, kadar prispevke za zavarovanca izračuna, odtegne in plača zavezanec za prispevke za socialno varnost, ki ni hkrati tudi zavarovanec in je plačnik davka. Zavezanci, ki prispevke izračunajo v obračunu davčnega odtegljaja, morajo predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu v roku, ki je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V enakem roku morajo te prispevke tudi plačati in podatke o odtegnjenih in plačanih prispevkih za socialno varnost ter druge podatke, ki vplivajo na višino prispevkov za socialno varnost predložiti tudi davčnemu zavezancu (zavarovancu) (drugi odstavek 353. člena ZDavP-2).

17. Davčna obveznost plačnika davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, nastane šele v trenutku izplačila dohodka. To pomeni, da obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko dolžnik v korist tožnika dejansko izvršbi plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. V času sodnega postopka, v katerem se ugotavlja, ali in v kakšni višini je upnik upravičen do vtoževane odškodnine, davčne obveznosti plačnika davka še ni, saj še ni (potencialno) obdavčljivega dohodka, od katerega bi se lahko davki in prispevki obračunali in odvedli. Poleg tega, da bi bila taka odločitev preuranjena, bi sodišče z vsebinskim odločanjem o davčnih obveznostih, v tem sporu samo odločilo tudi o (potencialni) obveznosti plačila davkov in prispevkov tako delodajalca (kot plačnika davka) kot tudi samega delavca (kot prejemnika dohodka). Kdo je dolžan plačati davke oziroma prispevke in v kakšni višini izhaja iz kogentnih predpisov, pri katerih je nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja v pristojnosti davčnih organov.

18. To, ali se od določenega dohodka plačajo davki in prispevki ter od kakšne osnove in v kakšni višini, izhaja iz predpisov, ki jih mora pri izplačilu obdavčljivega dohodka upoštevati plačnik davka in s tem v zvezi podati tudi ustrezen obračun davkov in prispevkov pristojnemu davčnemu organu. Pri tem odločanju pa je delodajalec dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki izhaja iz sodbe v delovnopravnem sporu (npr. ali je prisojena plača v bruto ali neto znesku). Za nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo navedenega ravnanja so pristojni davčni organi, ki postopajo po zakonu, ki ureja davčni postopek oziroma splošni upravni postopek. Davčni organ je tisti, ki v okviru postopka nadzora obračuna davka v skladu s 129. členom ZDavP-2, pregleda obračun, ki ga sestavi plačnik davka in odloči o vprašanju obdavčljivosti prisojenega zneska. V kolikor se plačnik davka ali davčni zavezanec z odmero ne strinjata, lahko postopata po postopkih, ki jih predvideva davčna zakonodaja.

19. Navedeno pa ne pomeni, da bo moral dolžnik (plačnik davka), v primeru ko je upniku (davčnemu zavezancu) prisojen obdavčljiv dohodek, tega tudi v celoti nakazati na upnikov račun. Na podlagi prvega odstavka 280. člena OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov in prispevkov v zvezi s prejetim dohodkom (če jih je zavezan plačati), v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Ali je v zvezi z navedenim plačilom tudi sam delodajalec dolžan plačati prispevke, ki predstavljajo njegovo lastno obveznost, prav tako izhaja iz kogentnih pravnih norm, katerih (morebitna) uporaba ni predmet presoje sodišča v delovnopravnem sporu.

20. Glede na navedeno sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati7. Tudi sicer je glede na naravo prisojenega zneska jasno, da se v tem primeru ne plačajo davki in prispevki od plače, saj tožniku ni bila prisojena plača (odgovor na drugo vprašanje)."

21. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. Kljub delni spremembi prvostopne odločitve pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev o stroških postopka, saj se uspeh strank ni bistveno spremenil.

22. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj je s pritožbo uspela s sorazmerno majhnim delom. Tožnik pa sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.

-------------------------------
1 Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadaljnji.
2 Tožnik tudi sam navede, da je odškodnina, ki jo zahteva "po naravi odškodnina za premoženjsko škodo."
3 Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji.
4 Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji; gre za zakon, ki je veljal v času obdobja napotitve.
5 Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji.
6 Pri tem določena plača ni bila tudi podlaga za obračun davkov in prispevkov, temveč je to podlago predstavljala tožnikova plača v Sloveniji.
7 V tem obsegu gre za javno pravno razmerje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o dohodnini (2006) - ZDoh-2 - člen 125, 125/3.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwOTgx