<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sodba VIII Ips 20/2018
ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.20.2018

Evidenčna številka:VS00015539
Datum odločbe:12.09.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS Pdp 713/2017
Datum odločbe II.stopnje:25.10.2017
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Borut Vukovič (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Marjana Lubinič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zloraba instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga

Jedro

Sodišči sta tožnikovo odpoved pogodbe o zaposlitvi presojali celovito, z vidika zatrjevanega odpovednega razloga s strani toženke, kot tudi z vidika tožnikovih ugovorov, da je šlo za zlorabo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma za povračilni ukrep zoper tožnika. Njuna dokazna ocena je jasna, celovita in prepričljiva ter odgovarja tudi na vse tožnikove ugovore. Sodišče je vse indice, ki jih izpostavlja tožnik, upoštevalo, vendar je na njihovi podlagi sprejelo dokazno oceno, s katero se tožnik očitno ne strinja in z ugovori dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa z revizijo ni dovoljeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2015 nezakonita; da tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 10. 7. 2014 ni prenehala, temveč še traja; da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu zagotoviti vse pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in mu za čas nezakonitega prenehanja obračunati in izplačati nadomestilo plače v višini 1.996,50 EUR bruto in ne manj kot 1.330,00 EUR neto. Ugotovilo je, da je toženka dokazala obstoj tehnološkega in organizacijskega (poslovnega) razloga v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku 30. 9. 2015, ki je preprečeval njegovo nadaljnje delo pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi, da je toženka dokazala, da tožnika pri odpovedi ni diskriminatorno obravnavala oziroma šikanirala.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določbe pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče izvedlo napačno dokazno oceno in napačne materialnopravne zaključke. Razlog odpovedi ni bil objektivno utemeljen s poslovnim razlogom, temveč je temeljil na osebni zameri in šikaniranju, s ciljem odstraniti tožnika iz podjetja. Sodišči prve in druge stopnje sta prezrli širšo sliko konkretnega primera, saj sta bili zaverovani v ugotavljanje podrobnosti primera. Dokazov nista ocenili skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V konkretnem primeru se je toženka posluževala šikaniranja tožnika na način pretiranega izvajanja pravil, kar predstavlja mobing. Slednji je bil posledica dejstva, da si je tožnik drznil izpostaviti napako, ki jo je pri enem izmed postopkov storila nadrejena dr. J. H. Ta je nato vsako pravilo potencirala do skrajnosti, kar se je kazalo le v razmerju do tožnika. Do takrat so njegove delovne obveznosti potekale pod določenimi pogoji ter z dolgotrajnim izvajanjem pridobile stalnost (delovni čas, študij, poročanje o odsotnostih). Šlo je za dogovorjen princip fleksibilnosti delovnega časa in dogovorjeno dopuščanje šolanja. Nenazadnje je bil tožnik zaposlen na področju zavarovalništva, kjer ne veljajo strogi, tovarniški principi registracije delovnega časa, saj delovni proces tega ne zahteva. Drugačni dogovori glede delovnega časa so še posebej prisotni na višjih delovnih mestih, kamor je spadalo tudi tožnikovo delovno mesto senior cenilec škod. Vpeljevanje tovarniških principov urejanja delovnega časa je lahko razumeti kot povračilni ukrep oz. že samo po sebi vsebuje elemente poniževanja. Nadalje je sodišče tudi samo ugotovilo, da je tožnik pri nadrejeni ugotovil napako, vendar temu ni pripisalo ustrezne teže. Verjelo je izpovedi nadrejene, da napake niso povzročile zamude, pri čemer ni podalo dokazne ocene njene izpovedi in ni raziskovalo, kaj je povzročilo zamude. Slednje je pomembno posredno, zaradi izvora zatrjevanega in dokazanega prikritega mobinga, ki se je izvajal pod krinko preveč doslednega izvrševanja pravil. Sodišče prav tako ni podalo ustrezne dokazne ocene ostalih prič, ki so še vedno zaposlene pri toženki. Neutemeljeno je tudi stališče, da je imela nadrejena vso pravico zahtevati od tožnika, da ji pojasni predvidene odsotnosti z dela oz. mu jih ne odobri zaradi zahtev delovnega procesa. Sodišče očitno ni prepoznalo smisla te kontrole in je ni umestilo v potek dogajanja pred odpovedjo tožniku. V konkretnem primeru je potrebno do določene mere presojati tudi utemeljenost spremembe organizacije znotraj delodajalca. Skrajno nenavadno je, da zavarovalnica nima lastnega oddelka cenitve škod oz. da to ključno dejavnost zavarovalnice prenese na zunanjega izvajalca. Poleg tega je drug cenilec, ki je bil zaposlen na tem oddelku, ostal zaposlen v družbi na drugem delovnem mestu. Tudi glede študija sodišče ugotavlja, da je toženka tožniku študij sprva dopuščala, potem pa mu brez utemeljenega razloga začela nasprotovati. Poleg tega je bilo izobraževanje omogočeno sodelavcema V. in G., kar predstavlja neenako obravnavo. Slednjima je toženka študij plačala in dopuščala odsotnosti z dela, medtem ko tožniku študij ni bil dopuščen niti na lastne stroške. Sodišči se nista opredelili do skupnih indicev in ugotovljenih dejstev, ki jih ni mogoče prezreti in vsi kažejo v smeri nezakonite odpovedi oz. zlorabe odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

4. Toženka je podala odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča druge in prve stopnje, na katera je revizijsko sodišče vezano, je toženka na podlagi sklepa matične družbe 6. 5. 2015 sprejela sklep o reorganizaciji poslovanja in ukinila delovni mesti škodni avtomobilski cenilec (ki ga je zasedal M. G.) ter senior škodni cenilec (ki ga je zasedal tožnik) ter tožniku 14. 5. 2015 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Naloge navedenih delovnih mest sta prevzela zunanji izvajalec I., d. o. o. in tožniku nadrejena dr. J. H. Kot je sodišče pravilno ugotovilo, ukinitev tožnikovega delovnega mesta in prenos nalog na zunanjega izvajalca ter nadrejeno predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji, v nadaljevanju ZDR-1).

8. Sodišče je poleg tega presojalo vrsto okoliščin, ki naj bi kazale na navideznost oz. zlorabo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ki jih tožnik zatrjuje tudi v reviziji, vendar je tožnikove ugovore v zvezi s tem pravilno zavrnilo kot neutemeljene. Tožnik v reviziji izpostavlja, da je za zavarovalnico nenavadno, da nima lastnega oddelka cenitve škod. Četudi navedeno drži, to za rešitev predmetnega spora ni ključno. Bistvena je ugotovitev, da je toženka vsa delovna mesta na tem oddelku dejansko (ne le navidezno) ukinila in dejavnost dejansko prenesla na zunanjega izvajalca in dr. H. Prav tako za odločitev v tem sporu niso ključne druge (nove) zaposlitve v času podaje odpovedi tožniku. Kot sta ugotovili sodišči, sta bili ob reorganizaciji zaradi potrebe po pospeševanju oziroma okrepitvi prodaje oblikovani dve novi delovni mesti, in sicer delovno mesto skrbnik ključnih kupcev (na katero je toženka zaposlila tožnikovega sodelavca M. G.) in delovno mesto sklenitelja zavarovanj oziroma prevzemnika tveganj (na katero je toženka zaposlila nova delavca M. S. in M. J.). Navedeni delavci niso prevzeli tožnikovega dela. Poleg tega tožnik ni izpolnjeval pogojev za zasedbo teh delovnih mest (znanje nemškega jezika, pridobljen SIA certifikat, vsaj dve leti izkušenj kot trener ali inštruktor), zato te nove zaposlitve ne morejo vplivati na presojo, ali je potreba po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi dejansko prenehala.

9. Tožnik v reviziji nasprotuje tudi zaključku sodišča, da izpodbijana odpoved ni bila posledica zatrjevanega trpinčenja tožnika (ki naj bi se izvajalo na način pretiranega izvajanja pravil) oziroma njegove prijave v zvezi s tem. Sodišču očita, da je prezrlo širšo sliko konkretnega primera ter dokaze ocenilo v nasprotju z 8. členom ZPP. V reviziji izpostavlja pravila toženke oz. nadrejene dr. J. H. v zvezi z delovnim časom, vendar v zvezi s tem podaja lastno verzijo dogodkov, ki se razlikuje od tiste, ki sta jo sprejeli sodišče prve in druge stopnje. Iz dejanskih ugotovitev ne izhaja (kot to zatrjuje tožnik v reviziji), da je pri dr. H. šlo za pretirano izvajanje pravil v zvezi z delovnim časom, in to zgolj v razmerju do tožnika. Sodišči sta ugotovili, da je po prihodu nove nadrejene dr. H. pri toženki sicer prišlo do določenih sprememb v smeri bolj doslednega izvajanja pravil glede delovnega časa, vendar sodišče ni ugotovilo, da je bil tožnik v primerjavi s preostalimi delavci slabše obravnavan, temveč ravno obratno - da so bila nova pravila glede evidentiranja delovnega časa za vse delavce enaka. Prav tako sodišče ni ugotovilo, da bi šlo za potenciranje pravil do skrajnosti oziroma vpeljavo popolnoma tovarniškega (nefleksibilnega) delovnega časa. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bilo tožniku (enako kot ostalim delavcem) odobreno tudi koriščenje presežnih ur zaradi zasebnih opravkov, da so bili tudi pri tožniku v evidenci razvidni prihodi v službo po 8.00 uri, poračunavanje manjkajočih ur s presežnimi urami v okviru fleksibilnega delovnega časa ter zabeleženi prenosi presežkov ur z dovolilnico v naslednji mesec.

10. Glede na ugotovljena dejstva, se revizijsko sodišče strinja s presojo, da ravnanje nadrejene v zvezi z evidentiranjem delovnega časa ni predstavljalo šikaniranja tožnika na način pretirano doslednega izvajanja pravil. Že iz samih evidenc delovnega časa izhaja, da je toženka pri zaposlenih, tudi tožniku, dopuščala določeno fleksibilnost pri prihodih in odhodih z dela, kot tudi pri odsotnostih z dela. Očitno je bila tožniku v preteklosti, pred prihodom dr. J. H., omogočena večja mera fleksibilnosti, vendar drugačna pričakovanja oz. pravila nove nadrejene ne pomenijo nedopustnega ravnanja toženke. Ni namreč mogoče slediti ugovoru tožnika, da bi moralo sodišče upoštevati prejšnje dogovore oziroma pravila, ker naj bi ti z dolgotrajnim izvajanjem pridobili stalnost, saj bi to pomenilo, da tudi povsem dopustne spremembe pravil v delovnih kolektivih sploh ne bi bile mogoče.

11. Netočne so tožnikove revizijske trditve v zvezi z odobritvijo študija. Sodišči nista ugotovili (kot to v reviziji zatrjuje tožnik), da je toženka sprva njegov študij odobravala oziroma ga dopuščala, nato pa mu začela brez utemeljenega razloga nasprotovati. Tožnik se pri tem sklicuje na obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje na strani 9, točka 18, vendar, kot izhaja iz sodbe sodišča druge stopnje, gre v tem delu za pritožbene trditve tožnika, ki jih je sodišče zavrnilo kot neutemeljene. Ugotovitve sodišča v zvezi s študijem so drugačne - da se je tožnik z dr. J. H. o načrtih za nadaljnji študij pogovarjal le enkrat med kosilom, pri čemer mu je povedala, da se mora o tem dogovoriti z nadrejenimi delavci; da med tožnikom in toženko ni bil sklenjen noben dogovor glede študija; da je nadrejeno o vpisu obvestil šele 1. 10. ter da je nato toženka prošnjo za udeležbo na predavanjih med delovnim časom toženka zavrnila, ker potrebe delovnega procesa niso dopuščale takšne odsotnosti tožnika. Sodišče je prav tako pravilno izpostavilo, da ni utemeljena primerjava z delavcema V. in G., katerih študij je bil v interesu toženke in ki sta bila s toženko dogovorjena za nadaljevanje študija. Pri tožniku je po drugi strani šlo izključno za zaseben študij, zato je bil njegov položaj dejansko drugačen. Ob upoštevanju navedenega se revizijsko sodišče strinja tudi s presojo sodišča druge stopnje, da neodobritev prošnje za udeležbo na predavanjih med delovnim časom ni predstavljala trpinčenja. Sodišče namreč ni ugotovilo, da bi toženka tožnikovo prošnjo odklonila brez razloga oz. z namenom šikaniranja tožnika, temveč zato, ker potrebe delovnega procesa tega niso dopuščale.

12. Ker ni bilo ugotovljeno, da bi toženka izvajala prikrito šikaniranje tožnika na način preveč doslednega izvajanja pravil, je neutemeljen tudi ugovor tožnika, da je sodišče premalo raziskalo oz. dalo premajhno težo dogodku, ki naj bi bil povod za takšno šikaniranje (ugotovitev napake pri dr. J. H.). Neutemeljen je tudi ugovor, da naj bi sodišče prve stopnje slednje tudi samo ugotovilo v tč. 15 sodbe, saj sodišče v tej točki le povzema tožnikove trditve v vlogah. Sodišče je izpostavilo, da dr. J. H. tožnika ni obravnavala drugače v primerjavi z ostalimi zaposlenimi, da je zahtevala spoštovanje pravil (tudi tistih, ki se pred njenim prihodom niso spoštovala), s katerimi se tožnik ni strinjal ter da se je njun odnos zato zaostril oziroma je tožnik to razumel kot osebni napad nanj. Iz dejanskih ugotovitev sodišč ne izhaja, da bi bila odpoved posledica osebnega maščevanja nadrejene oziroma ena od oblik šikaniranja tožnika.

13. Glede na obrazloženo je neutemeljen očitek tožnika, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče dokazne ocene ni izvedlo v skladu z 8. členom ZPP. Kršitev te postopkovne določbe je podana, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična. Dokazni oceni sodišč ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala teh procesnih zahtev. Sodišči sta tožnikovo odpoved pogodbe o zaposlitvi presojali celovito, z vidika zatrjevanega odpovednega razloga s strani toženke, kot tudi z vidika tožnikovih ugovorov, da je šlo za zlorabo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma za povračilni ukrep zoper tožnika. Njuna dokazna ocena je jasna, celovita in prepričljiva ter odgovarja tudi na vse tožnikove ugovore. Sodišče je vse indice, ki jih izpostavlja tožnik, upoštevalo, vendar je na njihovi podlagi sprejelo dokazno oceno, s katero se tožnik očitno ne strinja in z ugovori dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa z revizijo ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

14. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1
Datum zadnje spremembe:
26.10.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIyNjM2