<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sodba VIII Ips 222/2017
ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.222.2017

Evidenčna številka:VS00008209
Datum odločbe:16.01.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS Pdp 77/2017
Datum odločbe II.stopnje:11.05.2017
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Borut Vukovič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zloraba instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - fiktiven razlog

Jedro

Pravilna je presoja sodišča, da odpovedni razlog ni navidezen oziroma da ni podana zloraba odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V zvezi s tem tožnik neutemeljeno ugovarja, da je sodišče prezrlo, da toženka formalno ni spremenila internega akta in ukinila tožnikovega delovnega mesta analitika. Sodišče je to upoštevalo, vendar zgolj to dejstvo (ob številnih ugotovitvah, ki kažejo na obstoj utemeljenega odpovednega razloga in ob odsotnosti drugih dejstev, ki bi kazale na navideznost odpovednega razloga) ne zadostuje za zaključek, da potreba po tožnikovem delu dejansko ni prenehala oziroma da je bil odpovedni razlog navidezen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2015 nezakonita; da tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 10. 7. 2014 ni prenehala, temveč še traja; da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu zagotoviti vse pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in mu za čas nezakonitega prenehanja obračunati in izplačati nadomestilo plače v višini 1.996,50 EUR bruto in ne manj kot 1.330,00 EUR neto. Ugotovilo je, da je toženka dokazala obstoj tehnološkega in organizacijskega (poslovnega) razloga v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku 30. 9. 2015, ki je preprečeval njegovo nadaljnje delo pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi, da je toženka dokazala odsotnost diskriminatorne obravnave in šikaniranja tožnika pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da mu je toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi zamere, ki jo je do njega gojil tedanji predsednik uprave ter da je bila izbira toženke, komu podati odpoved, izvršena iz diskriminatornih razlogov. Meni, da sta bila razlog za spremembo organizacije dela pri toženki navedena subjektivna razloga, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Šlo je za kreiranje okoliščin, ki bodo navzven razvidne kot reorganizacija dela, motiv za odpoved pa je povsem osebne narave. Sodišči prve in druge stopnje nista izvedli presoje navideznosti oziroma resničnosti odpovednega razloga. V kolikor bi pravilno uporabili pravilo o dokaznem bremenu, bi presoja pokazala, da je toženka zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče ni sledilo njegovim dokaznim predlogom, usmerjenim v dokazovanje, da računalniški program, ki naj bi ga toženka implementirala, ni nadomestil njegovega dela na dan podaje odpovedi, če ga je sploh, pa je ostalo v celoti nedokazano. Sodišči sta se v zvezi s presojo odpovednega razloga prehitro zadovoljili in sprejeli stališče, da je toženka dokazala objektiven, resen in utemeljen odpovedni razlog. Upoštevane so bile izpovedbe prič, ki so izpovedovale le glede uporabnosti programa, njegove funkcionalnosti in zmožnosti nadomestiti tožnikovo delo, kar ne zadošča za presojo, da odpovedni razlog ni navidezen. Posebej ob upoštevanju nespornih dejstev, da toženka internega akta ni spremenila, da njegovo delovno mesto ni bilo ukinjeno in da zato potreba po njegovem delu ni prenehala. Sodišči bi morali z vpogledom v dokaz o uvedbi programa preveriti, ali je uvedba programa dejansko posegla v sfero njegovih nalog. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je obstoju dejanskega oziroma navideznega odpovednega razloga. Tega nobeno od sodišč ni ugotavljalo v potrebnem obsegu oziroma je dokazne zaključke sprejelo preuranjeno.

4. Tožena stranka je podala odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o obstoju dejanskega oziroma navideznega odpovednega razloga, ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče je odpoved pogodbe o zaposlitvi presojalo celovito, z vidika zatrjevanega odpovednega razloga s strani toženke (10. in 12. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z 11. - 14. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), kot tudi z vidika tožnikovih ugovorov, da je šlo zgolj za navidezen odpovedni razlog (13. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z 15. - 18. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). V zvezi s slednjim je sodišče presojalo tudi tožnikova ugovora, ki jih izpostavlja v reviziji, in sicer da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi subjektivnega razloga - zamere, ki naj bi jo do njega gojil tedanji predsednik uprave, kakor tudi, da je bila izbira toženke izvršena na podlagi diskriminatornih razlogov. Oba ugovora je sodišče kot neutemeljena zavrnilo.

8. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da sodišče ni sledilo njegovim dokaznim predlogom, usmerjenim v dokazovanje, da računalniški program, ki naj bi ga toženka implementirala, ni nadomestil njegovega dela. Tožnik v reviziji izpostavlja le en dokaz, ki naj bi ga bilo dolžno sodišče izvesti, in sicer "vpogled v dokaz o uvedbi programa". Tudi iz sodnega spisa izhaja, da je tožnik v zvezi z implementiranim programom tekom postopka predlagal zgolj, da toženka predloži dokazilo o uvedbi programa. Glede na to, da so vse priče potrdile, da je bil program dejansko implementiran, in da to nenazadnje navaja tudi sam tožnik, je sodišče takšen dokazni predlog utemeljeno zavrnilo kot nepotreben. Da bi moralo sodišče izvesti še kakšen drug dokaz v zvezi s tem, da računalniški program ni nadomestil njegovega dela, tožnik v reviziji ne navaja.

9. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

10. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu analitik v oddelku za kontroling in upravljanje s tveganji. Toženka mu je 30. 9. 2015 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je toženka na začetku oktobra 2015 implementirala nov analitski sistem (računalniški program), ki poenostavlja pripravo analiz, za katere je bil sicer po pogodbi o zaposlitvi zadolžen tožnik. Zaradi izgradnje novega analitskega sistema in s prenosom posameznih nalog analitikov na skrbnike posameznih naložb znotraj sektorja upravljanja premoženja, je potreba po tožnikovem delu prenehala. Tožnikovo delo je bilo namreč v večini nadomeščeno z aplikacijo in s sposobnostmi upravljavcev, da to procesirajo. Toženka je pogodbo o zaposlitvi odpovedala obema oziroma edinima analitikoma, ki sta bila pri njej zaposlena, tožniku in A. A., pri čemer po odpovedi na to delovno mesto ni zaposlila nikogar.

11. Glede na ugotovljena dejstva je pravilna presoja sodišča, da je toženka dokazala obstoj tehnološkega in organizacijskega poslovnega razloga v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku 30. 9. 2015, na podlagi katerega je potreba po tožnikovem delu pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi dejansko prenehala, s čimer je podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami). Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je uvedba računalniškega programa posegla v sfero tožnikovih nalog oziroma nalog delovnega mesta analitika, na katerem je bil zaposlen tožnik. Drugačna tožnikova zatrjevanja v reviziji predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno, kar ne more biti predmet revizijske presoje.1

12. Pravilna je tudi presoja sodišča, da odpovedni razlog ni navidezen oziroma da ni podana zloraba odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V zvezi s tem tožnik neutemeljeno ugovarja, da je sodišče prezrlo, da toženka formalno ni spremenila internega akta in ukinila tožnikovega delovnega mesta analitika. Sodišče je to upoštevalo,2 vendar zgolj to dejstvo (ob številnih ugotovitvah, ki kažejo na obstoj utemeljenega odpovednega razloga in ob odsotnosti drugih dejstev, ki bi kazale na navideznost odpovednega razloga) ne zadostuje za zaključek, da potreba po tožnikovem delu dejansko ni prenehala oziroma da je bil odpovedni razlog navidezen. Sodišče po izvedenem dokaznem postopku tudi ni ugotovilo, da bi bila odpoved posledica osebnih razlogov, ki jih zatrjuje tožnik ali da bi bila izbira tožnika kot presežnega delavca diskriminatorna. Na to nenazadnje kaže tudi dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana obema delavcema, katerih potreba po delu je pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi tehnoloških in organizacijskih sprememb prenehala.

13. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del.

-------------------------------
1 Revizijsko sodišče je namreč na ugotovljeno dejansko stanje vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).
2 Navedeno izhaja iz 13. točke sodbe sodišča druge stopnje in 9. točke sodbe sodišča prve stopnje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1NTcw