<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba in sklep II Cp 2013/2012
ECLI:SI:VSLJ:2013:II.CP.2013.2012

Evidenčna številka:VSL0073047
Datum odločbe:27.03.2013
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočević (preds.), Zvone Strajnar (poroč.), Brigita Markovič
Področje:STVARNO PRAVO - ODZ
Institut:stvarna služnost - ugotovitev obstoja stvarne služnosti - negatorna tožba - priposestvovanje služnosti - prenehanje služnosti - družbena lastnina

Jedro

Stvarna služnost je stvarna pravica na tuji stvari, ki izhaja iz odnosa dveh nepremičnin tako, da učinkuje v korist vsakokratnega lastnika ene nepremičnine proti vsakokratnemu lastniku druge nepremičnine. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo obstoj služnostne pravice, posebej za vsako od nepremičnin tožencev.

Obravnavana tožničina nepremičnina, dokler je bila v družbeni lastnini, nikoli ni imela statusa družbenega pravnega sredstva v družbeni pravni osebi. Glede na navedeno je bilo na obravnavanem zemljišču, kljub dejstvu, da je bilo v družbeni lastnini, mogoče priposestvovati stvarno služnost.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v odločitvi o tožbenem zahtevku zoper peto, šesto in sedmo toženo stranko, s katero se jim nalaga opustitev peš hoje po nepremičnini parc. št. 148/1.S k.o. X. (drugi odstavek tč. II izreka sodbe), in v odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku o obstoju služnostne pravice peš hoje po nepremičnini parc. št. 148/1.S k.o. X. v korist parcel omenjenih tožencev (tretji odstavek tč. III) in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in četrtemu tožencu naložilo, da je dolžan opustiti poseganje v tožničino lastninsko pravico na parc. št. 148/1.S tako, da opusti vožnje z osebnimi vozili, ki niso namenjene za prevoz večjih stvari za potrebe gospodinjstva in gospodarske potrebe hiše, petemu, šestemu in sedmemu tožencu pa, da so dolžni opustiti vsakršno poseganje v tožničino lastninsko pravico na omenjeni nepremičnini, tako, da opustijo peš hojo in vožnje z motornimi in drugimi vozili, ki niso namenjeni opravljanju gospodarske dejavnosti in vzdrževanju nepremičnin. V preostalem delu je sodišče tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. V odločitvi po nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje odločilo, da obstaja v korist nepremičnine parc. št. 151.S k.o. X v lasti prvega in drugega toženca služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi in manjšimi tovornimi vozili za hrambo večjih stvari v prostorih pod teraso hiše in za ogrevanje hiše, in sicer v dolžini zgradbe parc. št. 151.S k.o. X in širini do zidov zgradb parc. št. 151.S in 148/1.S k.o. X v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 148/1.S k.o. X Odločilo je tudi, da v korist nepremičnine parc. št. 149.S k.o. X v lasti tretjega in četrtega toženca obstaja služnostna pravica hoje in voženj z osebnimi vozili za prevoz večjih stvari za gospodinjske in gospodarske potrebe hiše in tovornimi vozili za ogrevanje in vzdrževanje hiše po trasi, ki poteka od javne poti parc. št. 1103 k.o. X po parc. št. 148/1.S k.o. X in to po trasi med zgradbama parc. št. 151.S in 148/1.S k.o. X do zidov omenjenih zgradb, v nadaljevanju mimo dvorišča parc. št. 148/1.S k.o. X in v nadaljevanju na severni strani do meje parcel 152/3.S k.o. X, na južni strani pa od skrajnega SV vogala stanovanjske hiše parc. št. 148/1.S k.o. X, v ravni pravokotni črti do pločnika na parc. št. 149.S k.o. X v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 148/1.S k.o. X Končno je odločilo tudi, da obstaja služnostna pravica hoje in voženj s tovornimi vozili za potrebe opravljanja gospodarske dejavnosti in vzdrževanja nepremičnin v korist nepremičnine parc. št. 152/1.S k.o. X. v solasti petega, šestega in sedmega toženca ter drugih solastnikov ter v korist nepremičnine parc. št. 152/3.S, 152/4.S in 152/5.S, vse k.o. X v lasti pete toženke in ki poteka po trasi od javne poti parc. št. 1103 k.o. X po parc. št. 148/1.S k.o. X med zgradbama parc. št. 151.S in 148.S, k.o. X do zidov omenjenih zgradb, v nadaljevanju pa na severni strani do meje s parc. št. 152/1.S in 152/3 k.o. X, na južni strani pa od skrajnega SV vogala stanovanjske hiše parc. št. 148/1.S k.o. X v ravni pravokotni črti do pločnika parc. št. 149.S k.o. X in v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 148/1.S k.o. X. V preostalem delu je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

3. Proti takšni odločitvi sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljajo pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

4. Tožnica je vložila pritožbo sama in po svojem pooblaščencu. Tožnica navaja, da so imeli njeni in pravni predniki prvega in drugega toženca urejeno služnostno razmerje, tako, da se je njeno zemljišče uporabljalo kot pot za vožnjo surovin in kuriva za peč. Z ukinitvijo peči pa se je nepremičnina prenehala uporabljati za te namene, torej vse od leta 1959 dalje. Sodišče jima je priznalo služnostno pot še v dolžini preko vrat, to je več, kot sta zatrjevala toženca sama in glede na lokacijo odprtine, ki je nekdaj služila pekovski dejavnosti. Ta odprtina se nahaja 4,30 m od pričetka meje, kar bi sodišče lahko ugotovilo z ogledom sporne nepremičnine. Zatrjevana služnost do vrat se že več kot 20 let ne izvršuje, zato bi moralo sodišče tožbo prvega in drugega toženca zavrniti in v tem delu ugoditi njenemu zahtevku. Nepremičnina tretjega in četrtega toženca meji na javno pot, vendar oba ves čas izsiljujeta dostop – peš hojo in vožnje do tožničinega zemljišča. Ves čas se zavedata, da nista dobroverna, kar izkazujejo številni pravdni postopki. Tako kot je sodišče zavrnilo uveljavljano pravico voženj z osebnimi vozili, bi moralo iz istih razlogov zavrniti tudi pravico hoje preko tožničine parcele. Med odločitvami o tožbenem in nasprotnem tožbenem zahtevku je nasprotje, saj jima hkrati odreka pravico, istočasno pa jo dovoljuje. Tudi če bi sodišče ugotovilo, da so toženci pridobili služnostna upravičenja, pa so ta prenehala na podlagi določila 58. člena ZTLR, saj je tožnica pridobila nepremičnine vrnjene bremen proste in v dobri veri. Sodišče prve stopnje je samo ugotovilo, da so tožničini predniki dovolili uporabo spornega zemljišča pravnemu predniku petega, šestega in sedmega tožena. To razmerje je trajalo vse do leta 1998, ko je bila nepremičnina prodana. Kjer je bila uporaba zemljišča pogodbeno dogovorjena in časovno omejena, ni mogoče govoriti o dobrovernosti. Sodišče se do tega vprašanja ni opredelilo, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče napačno odreka verodostojnost tožničini izpovedi in pričevanju M. K. z navedbo, da sta zainteresirana za izid pravde. Opozarja na pomanjkljivost izreka, ko ugotovi obstoj služnosti hoje in vožnje z manjšimi osebnimi in manjšimi tovornimi v korist parcele 151.S in ne pove s čim. Priposestvovanje ni mogoče tudi zato, ker je bila nepremičnina, ki naj bi bila služeča, v družbeni lastnini. Sodišče je dejansko odločalo o nujni poti, za katero pa je predviden drug postopek.

5. Tretji in četrti toženec pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožničin tožbeni zahtevek, hkrati pa naj v celoti ugodi njunemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da četrti toženec in njegova žena nimata služnosti vsakodnevnih voženj z osebnimi vozili. Četrti toženec je izpovedal, da se način voženj po letu 1989 ni v ničemer spremenil. Na severni strani svoje parcele je začel parkirati po tem, ko se je uredila meja s parcelo 152/3.S. Frekvenca voženj pred in po odstranitvi ograje ni nič večja. Enako je izpovedal tudi tretji toženec. Iz izpovedi obeh izhaja, da ni mogoče slediti ugotovitvi sodišča, da naj bi se služnost v korist nepremičnine parc. št. 149.S izvajala le za prevoz večjih stvari za potrebe gospodinjstva in gospodarske potrebe hiše. Oba toženca sta vožnje z osebnimi vozili izvajala za vse potrebe hiše oziroma potrebe, ki jih ima družina z otroki. Takšno izvajanje voženj se tudi ni prekinilo za obdobje treh let. Poudarjata, da je breme za lastnico služečega zemljišča ves čas enako tako glede vsebine, kot trase izvrševanja služnosti. Izpodbijana sodba pa je tudi neizvršljiva, saj je nemogoče ugotavljati, katere vožnje se opravljajo za prevoze večjih stvari za gospodinjske in gospodarske potrebe gospodujoče nepremičnine. Sodišče te omejitve služnostne pravice hoje in voženj ni opredelilo in obrazložilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Dejansko stanje pa je zmotno ugotovljeno tudi glede trase služnostne poti. Toženca sta izpovedala, da uporabljata zemljišče pred vhodom hiše parc. št. 149.S, ki je široko več kot 2 m, natančneje od pločnika hiše 2 m. To zemljišče se uporablja takrat, ko se v hišo nosijo večji predmeti. Njunima izpovedbama nihče ni nasprotoval.

6. Vsi toženci izpodbijajo pravilnost stroškovne odločitve. Navajajo, da so po temelju v celoti uspeli z zahtevkom po nasprotni tožbi. Delno je bil zavrnjen le zahtevek glede obsega izvrševanja služnosti. Tožeča stranka pa je s svojim zahtevkom na vznemirjanje lastninske pravice po temelju v celoti propadla. Delno je uspela le glede nedoločenega dela, ko je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo. Menijo, da je najmanj 50 % stroškov nastalo z ugotavljanjem temelja. Glede višine pa sta stranki uspeli vsaka s 25 % zahtevka, tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 75 % njenih pravdnih stroškov, tožena stranka pa tožeči stranki največ 25 %.

7. Tretji in četrti toženec sta v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlagala njeno zavrnitev.

8. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

9. Tožnica je z opustitveno oziroma negatorno tožbo zahtevala od tožencev opustitev peš hoje in vožnje z motornimi in drugimi vozili po njeni nepremičnini parc. št. 148/1.S k.o. X. Tožencem očita, da si neupravičeno prilaščajo pravico do takšnih posegov. Toženci so se pred tožbenimi očitki branili z ugovorom in nasprotno tožbo, da njihovo poseganje v lastninsko pravico tožnice temelji na njihovi pravici do uporabe poti – služnostni pravici, ki je nastala s priposestvovanjem. Pogojem za priposestvovanje stvarne služnosti določajo pravila 217. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Toženci navajajo, da je prišlo do priposestvovanja stvarne služnosti že pred uveljavitvijo SPZ (prvi in drugi toženec zatrjujeta, da se služnost vrši že 80 let, tretji in četrti toženec od leta 1962, peti, šesti in sedmi toženec pa trdijo, da nepremičnino tožnice uporabljajo kot pot že od leta 1945 dalje), zato je treba v obravnavani zadevi za presojo pogojev za priposestvovanje služnosti uporabiti tudi pravila iz 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (veljavnost od 1. 9. 1980 dalje, ZTLR) in pravila Občega državljanskega zakonika (ODZ), katerega določbe so se uporabljale kot pravna pravila pred uveljavitvijo ZTLR.

10. Tožnica je ugovarjala pridobitvi služnostne pravice tožencev z navedbami, da je njihovi uporabi njene nepremičnine nasprotovala, poleg tega pa ji je sporni del (z.k. telo I) nepremičnine parc. št. 148/1.S pripadel v last šele z lastninjenjem nepremičnin v družbeni lastnini v letu 1997 (lastnica stavbe (z.k. telo II) je postala oziroma njeni pravni predniki v letu 1968). S pritožbenimi trditvami vztraja na stališču, da toženci niso mogli priposestvovati njene nepremičnine, ker je bila ta v družbeni lastnini. Po določbi 55. člena ZTLR se stvarna služnost ne more priposestvovati na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi. Vsebina pojma družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi je bila določena v 265. členu Zakona o združenem delu (Ur.l. SFRJ 53/75), ki je določal, da družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi sestavljajo stvari, denarna sredstva in materialne pravice, ki so materialni pogoj za delo delavcev in drugih delovnih ljudi v družbenopravni osebi oziroma so materialna osnova uresničevanja funkcije v tej družbeni pravni osebi. Obravnavana tožničina nepremičnina, dokler je bila v družbeni lastnini, nikoli ni imela statusa družbenega pravnega sredstva v družbeni pravni osebi, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Glede na navedeno je bilo na obravnavanem zemljišču, kljub dejstvu, da je bilo v družbeni lastnini, mogoče priposestvovati stvarno služnost (1).

11. Stvarna služnost je stvarna pravica na tuji stvari, ki izhaja iz odnosa dveh nepremičnin tako, da učinkuje v korist vsakokratnega lastnika ene nepremičnine proti vsakokratnemu lastniku druge nepremičnine. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo obstoj služnostne pravice, posebej za vsako od nepremičnin tožencev.

Nepremičnina parc. št. 151.S k.o. X. v lasti prvo in drugo toženca

12. Obstoj služnostne pravice hoje in vožnje po tožničini parceli v korist parcele prvega in drugega toženca za časa življenja njunih pravnih prednikov ni bil sporen. Tožnica sama v pritožbi navaja, da so imeli pravni predniki navedenih pravdnih strank med seboj „urejena služnostna razmerja.“ Sporno je, ali je navedena stvarna služnost prenehala, in sicer z ukinitvijo pekovske dejavnosti pravnih prednikov prvega in drugega toženca, ki se ne opravlja od leta 1961 dalje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni dokazala, da bi omenjena toženca opustila navedeno služnost, ampak je prišlo le do njene omejitve. Pritožbeno sodišče je že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu navedlo, da zaključek prvostopenjskega sodišča, da služnost ni prenehala, temelji na prepričljivih in logičnih razlogih, v katerih že sama lega obravnavanega dela nepremičnine tožencev in njene potrebe pogojujejo potrebnost uporabe dela tožničine nepremičnine. Izvrševanje lastninske oblasti na navedenem delu nepremičnine namreč ni mogoče brez uporabe dela nepremičnine tožnice, saj, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, večjih predmetov kot so drva, kolesa, čolnov, gledaliških rekvizitov, kar se nahaja v prostorih tožencev, ni mogoče vnašati v hišo drugače, kot skozi kovana železna vrata z obravnavane tožničine nepremičnine. Da se je služnost izvrševala v navedenem obsegu, izhaja iz izpovedi prvega in druga toženca ter priče I. K., ki je k omenjenima tožencema hodil žagati drva, pri čemer je „cirkular“ vedno postavil v bližino železnih vrat na nepremičnini tožene stranke. Služnost ni prenehala, saj jo omenjena toženca v ugotovljenem obsegu ves čas izvršujeta, zato niso izpolnjeni pogoji za njeno prenehanje iz 223. člena SPZ. Pravilna je zato odločitev o obstoju služnostne pravice hoje in voženj z osebnimi in manjšimi tovornimi vozili (2) za hrambo večjih stvari v prostorih pod teraso hiše obeh tožencev in za njeno ogrevanje. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da služnostna pravica v navedeni vsebini obstoji v celotni dolžini zgradbe tožencev, saj je to potrebno zaradi zmožnost njenega izvrševanja. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se služnost izvršuje tako, da vozilo zapelje z vožnjo naprej do železnih vrat, nato se z omenjenih vozil zloži stvari na ulico ter od tam odnese v prostore tožencev. Glede na navedeno je pritožba tožnice zoper zavrnitev njene tožbe v tem delu in zoper ugotovitev služnosti po nasprotni tožbi neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter v tem delu potrditi izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Nepremičnina parc. št. 149.S k.o. X., v lasti tretjega in četrtega toženca

13. Tožnica neutemeljeno očita tretjemu in četrtemu tožencu, da izsiljujeta dostop – peš hojo in vožnje preko njenega zemljišča zgolj zaradi lastne komoditete, ker njuna nepremičnina meji na javno pot. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je nepremičnina omenjenih tožencev z javno potjo povezana le z južne poti preko strmega kamnitega stopnišča. Glavni vhod v hišo pa je lociran na zahodni steni njune zgradbe, do katerega je dostop zgolj preko tožničine nepremičnine. Tako sodišče pravilno zaključuje, da že samo objektivno dani pogoji izkazujejo, da se je za potrebe hiše vozilo in hodilo preko tožničine nepremičnine, da sta toženca štela, da jima takšna uporaba pripada, tožnica pa jo je dovoljevala. Tožnica je zaslišana kot stranka sama izpovedala, da po njeni nepremičnini „Polaki hodijo, odkar so se vselili.“ V pravdni zadevi P 25/94 je v trditvah svoje tožbe navedla, da obstoji služnost v korist stanovanjskega dela hiše na nepremičnini omenjenih tožencev, v nepravdni zadevi N 46/88 pa, da je bila ta služnost priposestvovana. Ni dvoma, da služnost v korist stanovanjskega dela nepremičnine zajema služnost hoje. V kakšnem obsegu oziroma vsebini obsega služnost voženj, pa je bilo ugotovljeno v tej pravdi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila v korist nepremičnine omenjenih tožencev priposestvovana služnostna pravica voženj z osebnimi vozili za prevoz večjih stvari za gospodinjske in gospodarske potrebe hiše ter tovornimi vozili za ogrevanje in vzdrževanje hiše.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek obeh tožencev, da je takšna odločitev neizvršljiva. Pritožbeno sodišče je že v svojem prejšnjem razveljavitvenem sklepu navedlo, da je treba vsebino stvarne služnosti pri njeni ustanovitvi natančno opredeliti, pri tem pa pri priposestvovanju stvarne služnosti njeno vsebino določa prav način dejanskega izvrševanja (3). Sodišče je svojo odločitev utemeljilo na skladni izpovedi tožnice in tretjega toženca, da se z osebnim vozilom do hiše vozi ozimnica in drugi večji predmeti. Prav tako, da se je ves čas v korist nepremičnine obeh tožencev vozilo za potrebe ogrevanja, sprva drva in premog, nato pa kurilno olje. Hkrati pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je vsakodnevno vožnjo do nepremičnine parc. št. 149.S opustil že tretji toženec. Iz njegove izpovedi izhaja, da je od začetka 70-tih svoj avto garažiral v garaži „na G.“. Četrti toženec in njegova žena opravljata vsakodnevne vožnje z osebnimi vozili zadnji dve ali tri leta. Četrti toženec je zaslišan kot stranka na zadnjem naroku za glavno obravnavo navedel, da, odkar ima vozniški izpit (leta 1984), tudi sam s svojim vozilom pripelje k hiši kakšno večjo stvar namesto očeta in da je v letih 2005 ali 2006, ko se je uredila meja med njihovo parcelo in parcelo 152/3.S začel vozilo parkirati na severni strani njihove parcele. Do takšnih (vsakodnevnih) voženj pa ni upravičen, saj zaradi neizpolnjenosti pogoja glede poteka priposestvovalne dobe ni mogel pridobiti pravice voženj z osebnimi vozili, če ne gre za prevoz večjih stvari za potrebe gospodinjstva in gospodarske potrebe hiše. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, ki je v tem obsegu ugodilo tožničini negatorni tožbi zoper četrtega toženca, kot tudi odločitev o obstoju služnostne pravice v korist parc. št. 149.S, ki se je v ugotovljenem obsegu izvrševala več kot dvajset let, v enakem obsegu pa je bila tudi dovoljevana.

15. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo tožbenemu predlogu omenjenih tožencev, da je priposestvovana služnost tudi v delu, kjer se tožničino dvorišče razširi, saj se v tem delu ni izvrševala. Toženca pridobitve svoje pravice glede tega dela tožničine nepremičnine nista dejstveno substancirala, poleg tega je z določitvijo trase, kakršna izhaja iz izpodbijane sodbe, izpolnjen namen in narava navedene stvarne služnosti, za katere sicer velja načelo najmanjše obremenitve (če je dvom o vsebini stvarne služnosti, se šteje, da služnost obstaja v obsegu, ki je blažji za služečo nepremičnino). Iz navedenih razlogov je bilo treba tako pritožbo tožnice, kot tudi tretjega in četrtega toženca zoper ta del izpodbijane odločitve zavrniti in v navedenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Nepremičnine parc. št. 152/1.S, 152/3.S, 152/4.S in 152/5.S v solasti pete, šeste in sedme tožene stranke

16. Toženci so v dejanski trditveni podlagi nasprotne tožbe navedli, da je bila v delu parc. št. 152/1.S do leta 1950 gostilna, na mestu kjer je sedaj stavba parc. št. 152/2, pa je bila stanovanjska stavba, ki je imela vhod iz sedanjega dvorišča parc. št. 152/3. Stanovalci so kot edino dostopno in dovozno pot uporabljali sporno pot. Navedli so tudi, da se je do leta 1960 za vse potrebe hiše na parc. št. 152/1.S uporabljalo stopnišče na južnem delu stanovanjske stavbe 152/2. Do teh pa se je prišlo preko tožničine parcele. Sodišče prve stopnje je sprejelo te trditve omenjenih tožencev, ko je navedlo, da so po tožničini nepremičnini hodili in vozili stanovalci hiše parc. št. 152/2. Ugotovilo je še, da je bila na navedenih nepremičninah mesnica od leta 1953 in da se je za potrebe mesnice že takrat vozilo po tožničini nepremičnini. Po letu 1970 pa se je za dostavo surovin in izdelkov uporabljala le še pot preko tožničine nepremičnine. Z navedenimi ugotovitvami je izkazano izvrševanje služnosti več kot 20 let že pred uveljavitvijo ZTLR. Tožnica pa tudi ni uspela izpodbiti poštenosti oziroma dobrovernosti takratnih posestnikov gospodujočih nepremičnin (4). Tožnica je poštenost pravnih prednikov tožencev pri izvrševanju služnosti izpodbijala s trditvami, da so služnost prevozov izvrševali na podlagi dogovora z njo oziroma z njenimi pravnimi predniki. Svoje trditve dokazuje s pogodbo o najemu služnostne poti do poslovnih prostorov z dne 1. 3. 1989 ter izjavama in zaslišanji prič D. Č. in M. D., ki sta bila zaposlena pri pravnem predniku tožencev, s katerim naj bi tožnica sklenila pogodbeni dogovor. Pravilen je zaključek dokazne ocene sodišča prve stopnje, da se zatrjevani pogodbeni dogovori nanašajo na najem prostorov v pritličju tožničine hiše na M.t. 23, do katerih se je dostopalo preko tožničine nepremičnine, ki se je uporabljala tudi za potrebe razkladanja in nakladanja blaga. Navedeni pogodbeni dogovori pa se ne nanašajo na dostopanje do predelovalnih obratov pravnega prednika tožencev, ki so se nahajali na obravnavanih nepremičninah. Tako se priča M. D., direktor pravnega prednika tožencev, na prvem zaslišanju ni spomnil, da bi imel s tožničinimi starši dostop do predelovalnih obratov urejen s posebno pogodbo. Spomnil se je le, da je bilo v pogodbi za najem skladišča navedeno, da ne bodo preveč vznemirjali njihove lastninske pravice na dvorišču. Na zaslišanju na zadnjem naroku za glavno obravnavo pa je na izrecno vprašanje, koliko odškodnin se je tožnici in njenim staršem izplačevalo, odgovoril, da le eno, in sicer odškodnino, ki je vključevala uporabo skladišča v njihovi hiši. Na tem naroku je tudi navedel, da je bila pogodba o najemu služnostne poti do poslovnih prostorov z dne 1. 3. 1989 sklenjena zaradi ene od njihovih najemnic, ki se je ukvarjala z impregnacijo tkanin in je uporabljala nekdanje skladišče izdelkov v objektih na parc. št. 152/4.S in 152/5.S in kar naj bi po zaključku sodišča prve stopnje presegalo priposestvovano stvarno služnost. Toženci s hojo in vožnjami v korist njihovih parcel preko tožničine nepremičnine niso nikoli prenehali, zato ni prišlo do prenehanja pridobljene služnosti na podlagi zakona (prvi odstavek 58. člena ZTLR in 223. člen SPZ). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno ugotovilo služnost hoje in voženj s tovornimi vozili za potrebe opravljanja gospodarskih dejavnosti in vzdrževanja nepremičnin v solasti tožencev.

17. Pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) pa je pritožbeno sodišče ugotovilo nasprotje v izreku sodbe glede odločitve o tožbenem zahtevku tožnice zoper peto, šesto in sedmo toženo stranko, s katero se jim nalaga opustitev peš hoje po tožničini nepremičnini (drugi odstavek tč. II izreka sodbe), z odločitvijo o nasprotni tožbi pa se ugotavlja obstoj služnostne pravice peš hoje po tožničini nepremičnini v korist parcel omenjenih tožencev (tretji odstavek tč. III). Pri tem je iz razlogov izopodbijane sodbe razvidno, da se omejitev na potrebe opravljanja gospodarske dejavnosti in vzdrževanja nepremičnin nanaša le na vožnje. Odločitev o prepovedi peš hoje in hkrati o obstoju pravice peš hoje je sama s seboj v nasprotju, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Gre za bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je narekovala razveljavitev sodbe v tem obsegu in v istem vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

18. Neutemeljena je pritožba tožencev zoper stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določila drugega odstavka 154. člena ZPP z odločitvijo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Pravilno je navedlo, da zaradi nedenarne narave tožbenih zahtevkov ni mogoča matematična operacija, ki bi lahko določila uspeh pravdnih strank v tej pravdi. Uspeh vsake stranke v tej pravdi je bil delen, zato je izpodbijana stroškovna odločitev razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Pritožba zoper ta del odločitve je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 34/2000.

(2) Prav nikakršnega dvoma ni, da gre za „vozila“. Pomotno izpustitev navedene besede bo odpravilo prvostopenjsko sodišče s popravo po 328. členu ZPP

(3) M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 881.

(4) Po paragrafu 328 ODZ se v dvomu domneva, da je posest poštena.


Zveza:

SPZ člen 217, 223.
ZTLR člen 54, 55, 58, 58/1.
Zakon o združenem delu člen 265.
Datum zadnje spremembe:
12.08.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU1Nzk1