<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Gospodarski oddelek

VSC Sodba I Cpg 243/2017
ECLI:SI:VSCE:2017:I.CPG.243.2017

Evidenčna številka:VSC00006652
Datum odločbe:20.12.2017
Senat, sodnik posameznik:Irena Leskovšek Jurjec
Področje:STANOVANJSKO PRAVO
Institut:podatki o etažnih lastnikih - poravnava zapadlih obveznosti

Jedro

Sodišče prve stopnje je iz predloženih seznamov neplačnikov, ki jih je tožena stranka kot upravnik večstanovanjske stavbe posredovala tožeči stranki na njeno zahtevo, ker etažni lastniki niso plačali svojih obveznosti po izstavljenih računih tožeče stranke, ugotovilo, da ta seznama vsebujeta šifre etažnih lastnikov, njihov priimek in ime oziroma firmo, naslov, delež lastništva v % in datum od kdaj imajo tak delež. To pa so tudi po presoji pritožbenega sodišča vsi potrebni podatki za izterjavo dolga od neplačnikov - etažnih lastnikov. Zaključek sodišča prve stopnje, da seznami etažnih lastnikov, kot jih je tožeči stranki posredovala tožena stranka ustrezajo seznamom etažnih lastnikov po določbi drugega odstavka 71. člena SZ-1 je zato pravilen. Posledično je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odgovorna za plačilo vtoževanih računov in tožeča stranka ni upravičena od nje terjati plačila teh računov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila zneska 560,49 EUR s pp. (točka I. izreka) in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki (točka II. izreka). Iz dejanskih ugotovitev, da je tožena stranka kot upravnik večstanovanjske stavbe N. tožeči stranki posredovala seznama etažnih lastnikov neplačnikov zaračunanih storitev tožeče stranke s potrebnimi podatki, ki jih je tožeča stranka potrebovala za vložitev tožb zoper etažne lastnike v skladu z drugim odstavkom 71. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka izpolnila svojo obveznost do tožeče stranke in da tožeča stranka ni upravičena terjati plačila vtoževanih računov od tožene stranke. Posledično je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

2. Tožeča stranka s pravočasno pritožbo vloženo po svojem pooblaščencu izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke skupaj s stroškovnim delom, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je tožeča stranka s strani tožene stranke prejela sezname neplačnikov in da ti seznami skladno z 71. členom SZ-1, predstavljajo sezname z vsemi potrebnimi podatki na podlagi katerih bi lahko tožeča stranka zoper neplačnike vložila tožbo. Vztraja, da ti seznami neplačnikov ne vsebujejo podatkov, ki bi tožeči stranki omogočili, da zoper neplačnike vloži predlog za izvršbo na podlagi ZIZ, saj iz njih ne izhajajo osebni podatki neplačnikov, kot so davčna številka in EMŠO ali matična številka, rojstni podatki, hkrati pa iz seznama ne izhaja kdo od etažnih lastnikov dolga ni plačal ter v kakšni višini in po kakšnem delilnem ključu se delijo stroški med posameznimi etažnimi lastniki. Sodišču prve stopnje očita, da seznamov neplačnikov sploh ni vpogledalo, saj bi le tako lahko ugotovilo, da ti ne vsebujejo podatkov potrebnih za sprožitev ustreznih sodnih postopkov. Posledično tožeča stranka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava sicer določbe 71. člena SZ-1 in sodišču prve stopnje očita, da je to odločilo v nasprotju z obstoječo sodno prakso, ki pravi, da mora biti tretjim v tem primeru tožeči stranki zagotovljeno sodno varstvo, ko upravnik ne predloži seznama neplačnikov, pri čemer se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 256/2015 z dne 25. 3. 2017. Nadalje pa sodišču prve stopnje očita, da je to zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da se sodba ne more preizkusiti, saj da vsebuje pomanjkljive razloge, da so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker da sodišče v postopku odločanja ni uporabilo oziroma je zmotno uporabilo določbo 8. člena ZPP ter 1. člena ZPP, ki da predstavlja materialno podlago za uporabo postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine.

3. Tožena stranka je pritožbene navedbe tožeče stranke prerekala kot neutemeljene in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Postopek v tej zadevi se je začel pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017, v nadaljevanju ZPP-E). Vendar pa je bila sodba, s katero se je postopek končal pred sodiščem prve stopnje izdana 30. 5. 2017, kar je pred začetkom uporabe ZPP-E. Zato se je postopek pred pritožbenim sodiščem na podlagi 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so se uporabljale pred začetkom uporabe ZPP-E.

6. V obravnavanem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba izdana v postopku v sporu majhne vrednosti se sme po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

7. Po tožeči stranki uveljavljanih nedovoljenih pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče zato v tem pritožbenem postopku ni smelo upoštevati. Sicer pa ti tudi niso utemeljeni, ker je sodišče prve stopnje izvedene dokaze, med njimi tudi oba seznama etažnih lastnikov - neplačnikov, vestno in skrbno dokazno ocenilo kot mu to nalaga 8. člen ZPP in ne drži pritožbeni očitek, da teh seznamov sploh ni pogledalo. Svojo dokazno oceno je sodišče prve stopnje skrbno in prepričljivo obrazložilo z jasnimi in skladnimi razlogi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih. S tem pa je tudi že v izpodbijani sodbi odgovorilo na vse v pritožbi samo ponovljene navedbe tožeče stranke.

8. Ker je sodba sodišča prve stopnje jasna, vsebuje vse za odločitev potrebne razloge o odločilnih dejstvih ter so ti jasni in med seboj skladni, ter jo je tako moč preizkusiti, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev na katere pazi samo po drugem odstavku 350. člena ZPP.

9. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje na katere je pritožbeno sodišče vezano v tem postopku v sporu majhne vrednosti je z zavrnitvijo tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 71. člena SZ-1.1

10. Sodišče prve stopnje je iz predloženih seznamov neplačnikov, ki jih je tožena stranka kot upravnik večstanovanjske stavbe posredovala tožeči stranki na njeno zahtevo, ker etažni lastniki niso plačali svojih obveznosti po izstavljenih računih tožeče stranke, ugotovilo, da ta seznama vsebujeta šifre etažnih lastnikov, njihov priimek in ime oziroma firmo, naslov, delež lastništva v % in datum od kdaj imajo tak delež. To pa so tudi po presoji pritožbenega sodišča vsi potrebni podatki za izterjavo dolga od neplačnikov - etažnih lastnikov. Zaključek sodišča prve stopnje, da seznami etažnih lastnikov, kot jih je tožeči stranki posredovala tožena stranka ustrezajo seznamom etažnih lastnikov po določbi drugega odstavka 71. člena SZ-1 je zato pravilen. Posledično je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odgovorna za plačilo vtoževanih računov in tožeča stranka ni upravičena od nje terjati plačila teh računov.

11. Na v pritožbi ponovljene trditve, da bi tožena stranka tožeči stranki morala posredovati vse za izvršilni postopek potrebne identifikacijske podatke (EMŠO, davčno številko, rojstne podatke, naslov, itd.), je pritožbeno sodišče odgovorilo že v obrazložitvi izpodbijane sodbe2. Pritožbeno sodišče soglaša z mnenjem sodišča prve stopnje, da so podatki, kot jih je posredovala tožena stranka tožeči stranki v obravnavanem primeru, vsi podatki potrebni za vložitev tožbe skladno z določbami ZPP, ki določajo kaj mora vsebovati tožba. Ostale podatke, ki jih navaja tožeča stranka pa bi tožeča stranka lahko pridobila sama na podlagi posredovanih jih podatkov in ne drži pritožbeni očitek, da bi ji morala tožena stranka posredovati vse podatke potrebne za vložitev izvršilnega predloga. Pritožbena trditev, da seznami ne vsebujejo ključa po katerem sicer upravnik deli stroške med etažne lastnike je povsem zgrešena, saj je iz seznama jasno razviden procent lastništva, ta pa predstavlja ključ delitve stroškov med etažne lastnike.

12. Ob dejstvu, da so storitve po vtoževanih računih neporavnane v celoti kar pomeni, da noben od etažnih lastnikov zaračunane storitve ni poravnal, je neutemeljen nadaljnji očitek, da je tožena stranka na posredovana seznama vključila vse etažne lastnike morala pa bi le neplačnike.

13. Pritožbene navedbe tako niso utemeljene. Posledično niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni upoštevala določbe drugega odstavka 71. člena SZ-1 in da toženi stranki ni bilo zagotovljeno sodno varstvo.

14. Pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

15. Pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške in sicer tožeča stranka zaradi tega, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožena stranka pa zaradi tega, ker njeni stroški niso bili potrebni, saj njen odgovor ni prispeval k lažji odločitvi v tej zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
1 71. člen SZ-1 določa: (1) Upravnik mora brez odlašanja izpolniti zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe, glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika. (2) Če obveznosti do tretje osebe niso poravnane v celoti za vse etažne lastnike, mora upravnik tretji osebi na njeno zahtevo v roku 8 delovnih dni od prejema posredovati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti, potrebne za vložitev tožbe.
2 Glej točko 16 obrazložitve izpodbijane sodbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 71, 71/2
Datum zadnje spremembe:
14.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2MDY5