<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba II Cpg 1174/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:II.CPG.1174.2015

Evidenčna številka:VSL0082170
Datum odločbe:09.11.2015
Senat, sodnik posameznik:Milojka Fatur Jesenko
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:stroški upravljanja - obratovalni stroški - poslovna stavba - trditveno in dokazno breme - zastaranje - čas, ki je potreben za zastaranje - zastaralni rok - terjatve iz gospodarskih pogodb - upravnik - zahtevek za povračilo obratovalnih stroškov - zakonita subrogacija - ključ delitve stroškov - izračun glede na porabo - dogovor o ključu delitve - posel izrednega upravljanja - kršitev pravice do izjave

Jedro

Skladno z novim stališčem sodne prakse pride v trenutku, ko upravnik dobavitelju namesto etažnega lastnika poravna njegovo terjatev, do t.i. zakonite subrogacije, ki ima za posledico, da na upravnika preide dobaviteljeva terjatev, torej vključno z zastaralnim rokom, ki pa je v konkretnem primeru triletni, in ne petletni, kot navaja tožeča stranka.

Ker sprememba zakonsko predvidenega ključa delitve stroškov predstavlja neposreden poseg v lastninska upravičenja etažnih lastnikov, ga je treba šteti kot posel izrednega upravljanja, zanj pa se zahteva soglasje vseh (in ne le večine) etažnih lastnikov.

Stranka lahko odgovarja na navedbe (očitke) nasprotne stranke, in na ta način ponudi določena pojasnila v zvezi svojimi trditvami, kar pa ji je onemogočeno, če te očitke (namesto nasprotne stranke) izpostavi šele sodišče v končni odločbi.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

v III. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 2000766/2012 z dne 18. 12. 2012 v 1. odstavku izreka ohrani v veljavi še za 430,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2012 dalje do plačila;

v preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu III. točke izreka, in v IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 72,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 200766/2012 z dne 18. 12. 2012 v 1. odstavku glede zneska v višini 221,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2012 dalje do plačila in je postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka), ohranilo pa je 1. odstavek sklepa o izvršbi v veljavi za znesek 106,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2012 dalje do plačila in v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka). V preostalem delu je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo (to je glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 106,98 EUR za čas od 18. 12. 2012 do 27. 12. 2012 in glede zneska 3.255,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2012 do plačila ter v 3. odstavku izreka glede izvršilnih stroškov v višini 107,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2013 dalje do plačila) in je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati njene pravdne stroške v znesku 40,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper III. in IV. točko izreka sodbe vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da sklep o izvršbi obdrži v celoti veljavi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo dogovorila. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka na podlagi Pogodbe o upravljanju z dne 1. 11. 2007 (priloga A2 spisa) upravnik poslovne stavbe na naslovu A., tožena stranka pa lastnica poslovnega prostora št. 10 v tej stavbi. Tožeča stranka (po delnem umiku) vtožuje obratovalne stroške od vključno maja 2009 do vključno marca 2010, za mesece maj, junij in avgust 2010, ter januar in maj 2011.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na obratovalne stroške za mesece od maja 2009 do vključno oktobra 2009, ker je presodilo, da za povračilo teh stroškov veljajo pravila o zakoniti subrogaciji (275. člen Obligacijskega zakonika – OZ), in da zaradi tega vtoževane terjatve zastarajo v triletnem zastaralnem roku (prvi odstavek 349. člena OZ). Tožeča stranka tudi v pritožbi vztraja pri tem, da je presoja sodišča prve stopnje zmotna, ker ima zahtevek za povračilo obratovalnih stroškov naravo verzijskega zahtevka, ki je posebna oblika instituta neupravičene obogatitve, zaradi česar bi moral veljati petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ. Tožeča stranka s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Res je v starejši sodni praksi veljalo, da ima zahtevek za povračilo obratovalnih stroškov naravo neupravičene obogatitve, vendar je Vrhovno sodišče RS v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 40/2014 z dne 26. 11. 2014 izoblikovalo novo stališče, na podlagi katerega se je izoblikovala tudi nova sodna praksa. Skladno s tem (novim) stališčem pride v trenutku, ko upravnik dobavitelju namesto etažnega lastnika poravna njegovo terjatev, do t.i. zakonite subrogacije, ki ima za posledico, da na upravnika preide dobaviteljeva terjatev, torej vključno z zastaralnim rokom, ki pa je v konkretnem primeru triletni, in ne petletni, kot navaja tožeča stranka.

8. Res je, kar navaja tožeča stranka v pritožbi, da ključ delitve jasno izhaja tako iz njenih trditev, kakor tudi iz predloženih obračunov, ter da je predložila račune dobaviteljev in potrdila o njihovih plačilih, vendar pa to niso bili razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje (delno) zavrnilo tožbeni zahtevek, zaradi česar tožeča stranka s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je namreč v 12. točki obrazložitve navedlo, da tožeča stranka ni izkazala višine stroškov skupne električne energije (postavka elektrika ET), ker ga je izračunala po procentih glede na porabo, za kar ni bilo nobene veljavne opore. Višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka zatrjevala, da je poraba elektrike v tej stavbi problematična, ker se elektrika porablja mimo števcev, zaradi česar so etažni lastniki na zboru dne 6. 4. 2011 sprejeli sklep, da se bo ugotovljena razlika med (s strani dobavitelja) zaračunano elektriko in elektriko, evidentirano po števcih, obračunavala po procentih glede na siceršnjo porabo posameznega etažnega lastnika (list. št. 76 spisa). Tožena stranka je tem trditvam argumentirano nasprotovala, saj je zatrjevala, da se zbora etažnih lastnikov ni udeležila in da tožeča stranka ni izkazala, da bi bil sklep veljavno sprejet, saj iz zapisnika sestanka ni razvidna podpisna lista lastnikov, niti njihovi solastniški deleži. Poleg tega je navedla, da ima svoj števec in da ni logično, da mora plačevati elektriko za tiste, ki jo kradejo oziroma ki nimajo števca (list. št. 66 spisa). Ob povedanem se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje preseglo okvire spora s tem, ko je presojalo, ali sklepi, sprejeti na zboru lastnikov dne 6. 4. 2011, zavezujejo toženo stranko ali ne (s čemer smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Nadalje višje sodišče ugotavlja, da je glede na nasprotovanje tožene stranke predstavljenemu ključu delitve sodišče prve stopnje moralo presojati, ali obstaja pravna podlaga za zaračunavanje skupne elektrike na način, kot je to storila tožeča stranka (torej glede na procent siceršnje porabe po števcih), zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da tožena stranka ni postavila nobene trditve, s katero bi konkretizirano nasprotovala trditvam tožeče stranke. V zvezi z uporabljenim ključem delitve stroškov višje sodišče pripominja, da je v 115. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju – SPZ) določeno splošno pravilo, da so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določata drugače. V kolikor želijo etažni lastniki drugače razdeliti stroške in obveznosti, ki bremenijo etažne lastnike, se morajo o tem dogovoriti s pogodbo o medsebojnih razmerjih (prva alineja prvega odstavka 116. člena SPZ). Ker sprememba zakonsko predvidenega ključa delitve stroškov predstavlja neposreden poseg v lastninska upravičenja etažnih lastnikov, ga je treba šteti kot posel izrednega upravljanja, zanj pa se zahteva soglasje vseh (in ne le večine) etažnih lastnikov. Ker tožene stranke ni bilo na zboru etažnih lastnikov, je že glede na prehodno navedeno tam sprejeti sklepi o načinu delitve skupnih stroškov ne zavezujejo. Pravilno pa je sodišče prve stopnje poudarilo tudi to, da tožeča stranka drugačnega temelja za razdelitev stroškov električne energije ni uveljavljala (npr. po solastniških deležih).

9. Nadalje je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo, da ni mogoče preizkusiti višine postavk „priključna moč – elektrika“ in „poraba vode – okoljska dajatev“. Sprva višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno navedlo, da je tožeča stranka trdila, da ti dve postavki razdeli glede na kvadraturo njihovih prostorov. Tožeča stranka je namreč v zvezi s stroški porabe vode navedla, da tožena stranka nima števca in da je te stroške razdelila na način, da je najprej popisala števce, nato pa od skupnega zneska, ki ga je zaračunal dobavitelj, odštela (seštevek) porabe enot s števci, preostanek pa je razdelila med preostale etažne lastnike (torej med tiste, ki nimajo števcev) v skladu z njihovimi solastniškimi deleži. Pojasnila je torej, kako je razdelila te stroške, zaradi česar tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ni navedla ključa, v skladu s katerim bi lahko sodišče preverilo pravilnost višine terjatve. Je pa tožena stranka predstavljenemu ključu argumentirano nasprotovala. Navedla je namreč, da bi se ji morali stroški razdeliti po števcu, ker ima lasten števec (zanj je predložila fotografijo). To pomeni, da je argumentirano nasprotovala predstavljenemu ključu delitve, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da so ugovori tožene stranke ostali na ravni pavšalnosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo, ali je toženi stranki uspelo ovreči pravilnost zatrjevanega ključa delitve stroškov (in je ugotovilo, da ji je to uspelo, saj je imela tožena stranka števec za vodo, tožeča stranka pa ji je stroške razdelila, kot da ga nima). Res pa je, da je sodišče prve stopnje z (v sodbi izraženo) zahtevo, da bi morala tožeča stranka navesti tudi to, koliko oseb ima vgrajen števec za vodo in kolikšna je njihova poraba, preseglo trditveno podlago, saj tožena stranka v tej smeri ni podala nobene trditvene podlage in niti ni uveljavljala, da bi bili obračuni stroškov v tem smislu nejasni. Vendar pa tožeča stranka s temi pritožbenimi navedbami kljub temu ne more uspeti, in sicer zaradi predhodno navedenih razlogov.

10. Višje sodišče v zvezi s stroški za elektriko – priključna moč ugotavlja, da je tožeča stranka zatrjevala, da jih obračuna neodvisno od porabe, in sicer na način, da račun dobavitelja razdeli glede na delež površine posameznega poslovnega prostora glede na površino celotne poslovne stavbe (list. št. 56 spisa). Tem trditvam tožena stranka ni oporekala in v tem delu vtoževani terjatvi ni (konkretizirano) nasprotovala (list. št. 66 in 67 spisa). Ugotoviti je namreč, da se je tožena stranka opredelila le do razdelitve stroškov vode in skupne elektrike, do stroškov elektrika – priključna moč, pa ne. Sodišče prve stopnje je torej brez ustrezne trditvene podlage ugotovilo, da trditve tožeče stranke o razdelitvi stroškov niso skladne z razdelilniki, ker iz slednjih izhaja, da se ta postavka deli na 21 enot (oziroma 20 ali 22 enot), iz priloge Pogodbe o upravljanju pa izhaja, da ima stavba 104 enote. Ker tožena stranka v zvezi s tem ni navedla nobene trditvene podlage (in enot niti ni omenjala), je sodišče prve stopnje tožeči stranki kršilo pravico do obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Stranka lahko odgovarja na navedbe (očitke) nasprotne stranke, in na ta način ponudi določena pojasnila v zvezi svojimi trditvami, kar pa ji je onemogočeno, če te očitke (namesto nasprotne stranke) izpostavi šele sodišče v končni odločbi. Ker tožena stranka temu dela vtoževane terjatve sploh ni nasprotovala, je po določbi drugega odstavka 214. člena ZPP šteti, da je tožeča stranka v tem delu uspela izkazati tako temelj, kot tudi višino terjatve, ki se nanaša na stroške elektrika – priključna moč. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen (tudi) v višini 430,68 EUR, kar predstavlja seštevek postavk elektrika – priključna moč po mesečnih obračunih od novembra 2009 do vključno oktobra 2012. Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje (ki je v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati), da tožeča stranka ni uspela izkazati, da bi tožena stranka kateregakoli od računov prejela pred vložitvijo tožbe, ji tudi za ta del zahtevka gredo zamudne obresti le od 28. 12. 2012, torej od vložitve tožbe dalje.

11. Višje sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo, ker niso pravno pomembne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem delu pritožbene navedbe niso utemeljene, in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v preostalem zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu III. točke izreka in v IV. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zaradi česar je višje sodišče odločilo, da ji je tožena stranka dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Višje sodišče ocenjuje, da je njen uspeh 13,00%, saj je izpodbijala zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na glavnico v višini 3.255,50 EUR, pri čemer je uspela v delu, ki se nanaša na 430,68 EUR. Tožeča stranka bi bila, v kolikor bi s pritožbo v celoti uspela, upravičena do nagrade v višini 254,40 EUR za pritožbo (tar. št. 3210 ZOdvT), do pavšalnega zneska za PTT v višini 20,00 EUR (po tar. št. 6002 ZOdvT), do povračila DDV v višini 57,62 EUR, ter do vračila sodne takse v višini 225,00 EUR, kar skupaj znaša 557,02 EUR. Ker pa je s pritožbo le delno uspela, je upravičena do povračila pritožbenih stroškov v višini 72,41 EUR. Tožena stranka ji je dolžna povrniti stroške v roku 15 dni, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).


Zveza:

ZPP člen 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 275, 346, 349, 349/1. SPZ člen 115, 116, 116/1, 116/1-1.
Datum zadnje spremembe:
11.03.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkxNjk3