<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 1678/2010
ECLI:SI:VSLJ:2010:II.CP.1678.2010

Evidenčna številka:VSL0061353
Datum odločbe:21.07.2010
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:upravnik - obratovalni stroški - stroški upravljanja - verzija - pogodba o medsebojnih razmerjih - ključ delitve stroškov

Jedro

Ker ni bila sklenjena pogodba o medsebojnih razmerjih, ki bi določala drugačen ključ delitve stroškov, bi morala tožeča stranka skladno s tedaj veljavnim 30. členom SZ-1 toženi stranki obračunavati porabljeno vodo v skladu z njenim solastniškim deležem.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v:

I/1. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi, opr. št. I 2006/15595 z dne 27. 12. 2006 tudi v preostalem delu 1. in 3. točke izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne;

II/3. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi, opr. št. I 2005/12933 tudi v preostalem delu 1. in 3. točke izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne;

III/5. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi, opr. št. I 10190/2007 z dne 8. 10. 2007 tudi v preostalem delu 1. in 3. točke izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne;

IV/7. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi, opr. št. VI 83572/2008 z dne 20. 10. 2008 tudi v preostalem delu 1. in 3. točke izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne;

V. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 131,86 EUR stroškov postopka v roku 15. dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka, določenega za prostovoljno izpolnitev obveznosti, dalje.

Pritožba tožeče stranke pa se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (delu sodbe, s katerim je bil tožbeni zahtevek zavrnjen) potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2006/15595 z dne 27. 12. 2006 ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico 163,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 25,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (I/1. točka izreka izpodbijane sodbe), v preostalem delu je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (I/2. točka izreka izpodbijane sodbe); da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2005/12933 ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico 244,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 32,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II/3. točka izreka izpodbijane sodbe), v preostalem delu je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II/4. točka izreka izpodbijane sodbe); da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 10190/2007 z dne 8. 10. 2007 ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico 136,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 19,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (III/5. točka izreka izpodbijane sodbe), v preostalem delu je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (III/6. točka izreka izpodbijane sodbe); da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI 83572/2008 z dne 20. 10. 2008 ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico 163,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 34,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (IV/7. točka izreka izpodbijane sodbe), v preostalem delu je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (IV/8. točka izreka izpodbijane sodbe). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1,21 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (V. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje, iz vseh zakonsko predvidenih razlogov, zoper zavrnilni del sodbe. Strinja se s stališčem sodišča, da je potrebno upoštevati določilo Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), da se stroški delijo v skladu s solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače. Vendar pa je sodišče kljub temu neupravičeno zavrnilo zahtevek v delu, ki se nanaša na stroške ogrevanja, ki jih je tožeča stranka delila po neto površini. Takšen ključ delitve je namreč zgolj drugače izražen solastniški delež, zato je takšen ključ delitve skladen z navedenim določilom SZ-1. Prav tako je sodišče neupravičeno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na porabo tople in hladne vode. Glede na to, da je večina stanovanj imela vgrajene števce, je tožeča stranka porabo obračunavala skladno s stanjem števcev. Preostanek pa je razdelila po številu oseb, saj je takšen ključ za stroške porabe vode bolj primeren in pravičen od solastniškega deleža. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo temu ustrezno spremeni, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

Tožena stranka pa se pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Sodišče je zmotno presodilo, da je imela tožeča stranka podlago za obračunavanje obratovalnih stroškov v 7. členu pogodbe o upravljanju, ki določa, da se za storitve na področju obratovanja cena dela upravnika določi mesečno v višini 0,15 % od osnove za izračun neprofitne najemnine na stanovanjsko, poslovno ali nestanovanjsko enoto. Takšnemu zaključku oporeka, ker je tožeča stranka sama opredelila pomen teh stroškov, in sicer je navedla, da so se sredstva za obratovalne stroške (npr. deratizacijo, potrošni material, energetski servis,...) zbirala akontativno, pri čemer so se stroški delili po številu oseb. Tožena stranka je na te navedbe odgovorila, in sicer je navedla, da je v razdelilnikih za mesec 07/2004 za deratizacijo in 08/2004 za energetski servis razvidno, da so te storitve zaračunavali še enkrat posebej na podlagi faktur dobaviteljev. Torej ti stroški nimajo nič skupnega s posli upravljanja razen razdeljevanja teh stroškov. V zvezi s 7. členom pogodbe o upravljanju še pojasnjuje, da se cena za opravljanje pogodbenih storitev upravnika določi mesečno na naslednji način: za storitve upravljanja 0,30 %, za storitve na področju obratovanja 0,15 % od osnove za izračun neprofitne najemnine. Storitve upravljanja in storitve na področju obratovanja so v razdelilniku pod eno postavko z nazivom „Storit. upravljanja“, ki vsebuje storitve upravljanja in storitve na področju obratovanja. V tej postavki je vidna številka in datum originalnega računa, vrsta storitve, dobavitelj, količina, skupni znesek, način razdeljevanja, cena, torej vse kar postavka obratovalni stroški nima, to pa zato, ker enostavno ni dobavitelja. Če bi bili obratovalni stroški res to, kar navaja tožeča stranka, bi se znesek določal mesečno in bi se spreminjal. Deratizacija, potrošni material, energetski servis so periodične storitve, torej v nasprotju z obratovalnimi stroški, ki se zaračunavajo redno mesečno. Če bi se ti stroški zaračunavali ločeno od storitve upravljanja, potem bi morala obstajati še ena posebna faktura z vsemi podatki. Sodišče je imelo dovolj elementov za presojo, da gre za neupravičeno pobiranje sredstev, ki s pogodbo o upravljanju nima nobene zveze. Napačno je nadalje izhodišče sodišča, da so stroški za storitve upravljanja znašali 2,099,92 SIT in da je toženka ob upoštevanju njenega sorazmernega deleža, ki je 1,615 %, plačala 33,91 SIT teh stroškov. Stroški upravljanja so se namreč gibali okrog 130.000,00 SIT, kar pomeni, da so se stroški toženke glede na njen delež gibali okrog 2.099,50 SIT. Sodišče je računalo sorazmerni delež iz sorazmernega deleža in dobilo napačno podlago za presojo. Pravilen način izračunavanja prikazuje na priloženem razdelilniku.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je neutemeljena.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 10. 8. 2009 na podlagi 300. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) združilo v skupno obravnavanje pravdne zadeve, ki so se vodile pod opr. št. VII P 2246/2007, VII P 1496/2006, VII P 772/2008 in VII P 3282/2008. Pravde so kljub združitvi v skupno obravnavanje ohranile svojo samostojnost. Ker v vseh štirih pravdah nobeden izmed tožbenih zahtevkov ne presega zneska 2.000,00 EUR, gre za spore majhne vrednosti (glej prvi odstavek 443. člena ZPP). V skladu z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP pa se sme sodbo v sporu majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava.

V vseh štirih pravdah tožeča stranka kot upravnik vtožuje plačilo stroškov za storitve upravljanja in obratovalnih stroškov. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek v pretežnem delu zavrnilo, ker je ugotovilo, da je toženka stroške pravilno plačevala v skladu s svojim solastniškim deležem v večstanovanjski stavbi na Kajuhovi 42 v Ljubljani, glede določenih stroškov pa je ugotovilo, da tožeča stranka za njihovo zaračunavanje nima nobene pravne podlage. Ugodilo pa je delu zahtevka, s katerim je tožeča stranka vtoževala stroške z nazivom „obratovalni stroški“ ter delno zahtevku na plačilo stroškov za storitve upravljanja.

K pritožbi tožeče stranke:

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na porabo tople in hladne vode. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožeča stranka pred sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1A) in Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb (vsi stroški, katerih plačilo vtožuje tožeča stranka, so zapadli v plačilo pred začetkom veljavnosti omenjenih dveh pravnih aktov) ni imela podlage za obračunavanje porabe tople in hladne vode tistim etažnim lastnikom, ki so imeli vgrajene števce, po dejanski porabi, ostalim etažnim lastnikom pa po številu oseb. Ker ni bila sklenjena pogodba o medsebojnih razmerjih, ki bi določala drugačen ključ delitve navedenih stroškov, bi morala tožeča stranka skladno s tedaj veljavnim 30. členom SZ-1 toženki obračunavati porabljeno vodo v skladu z njenim solastniškim deležem. Glede na navedeno tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi vztraja na stališču, da je pri razdeljevanju stroškov tople in hladne vode uporabila pravilen ključ delitve.

Prav tako neutemeljeno pa je pritožbeno izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša na stroške ogrevanja. Sodišče prve stopnje je štelo, da je toženka dokazala, da je v posameznem mesecu plačala sorazmerni del stroškov – torej, da je stroške plačevala v skladu s svojim solastniškim deležem (tega dejstva tožeča stranka niti ni prerekala), razen stroškov za tekoče vzdrževanje, obratovalnih stroškov in stroškov koordinatorja s prispevki. Iz takšnega zaključka sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka plačevala tudi stroške ogrevanja v skladu s svojim solastniškim deležem, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na stroške ogrevanja, pravilno v celoti zavrnilo. Tožeča stranka ugotovitve sodišča prve stopnje o toženkinem plačevanju (tudi) stroškov ogrevanja v skladu s solastniškim deležem ne more izpodbijati s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče ugoditi temu delu zahtevka, saj je tožeča stranka stroške ogrevanja delila po neto površini. V sporu majhne vrednosti namreč, kot uvodoma pojasnjeno, ni mogoče uspešno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V kolikor pa tožeča stranka v pritožbi meri na nepravilno uporabo materialnega prava, pa velja le še dodati, da je sodišče prve stopnje v skladu s 30. členom SZ-1 utemeljeno štelo, da je pravilen ključ delitve (tudi) navedenih stroškov solastniški delež, pri čemer dejstvo, da znaša toženkin solastniški delež 1,615 %, niti ni bilo sporno.

Na podlagi obrazloženega se izkaže, da je pritožba tožeče stranke v celoti neutemeljena, obenem pa niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato jo je bilo treba v skladu s 353. členom ZPP zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih I/2., II/4., III/6. in IV/8. točkah potrditi.

K pritožbi tožene stranke:

Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati stroške, ki se v razdelilnikih stroškov vodijo pod postavko „obratovalni stroški“, je materialnopravno zmotna. Res je sicer, da je s pogodbo o upravljanju (7. člen), katero je kot podlago za zaračunavanje navedenega stroška štelo sodišče prve stopnje, določeno, da se za storitve na področju obratovanja cena dela upravnika določi mesečno v višini 0,15 % od osnove za izračun neprofitne najemnine na stanovanjsko, poslovno in nestanovanjsko enoto, vendar pa bi morala tožeča stranka, zato da bi sodišče prve stopnje lahko preverilo, ali je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljen, zatrjevati, katere storitve konkretno na področju obratovanja je opravljala, glede na to, da iz razdelilnika stroškov izhaja, da posamezne obratovalne stroške tožeča stranka obračunava posebej, na kar je toženka tekom postopka tudi pravočasno opozarjala (npr. deratizacijo, energetski servis,...). Ker je torej trditvena podlaga tožeče stranke glede postavke „obratovalni stroški“ presplošna in nezadostna, da bi utemeljevala tožbeni zahtevek, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek upravnika v tem delu zavrniti.

Sodišče prve stopnje pa je toženki nadalje tudi neutemeljeno naložilo plačilo dela stroškov za storitve upravljanja. Toženka je, kot že navedeno, zatrjevala, da je vse stroške, razen tistih, ki jih je izrecno navedla, plačevala v skladu s svojim solastniškim deležem (torej tudi stroške za storitve upravljanja), česar tožeča stranka niti ni prerekala. Sodišče prve stopnje je naveden ugovor toženke upoštevalo in štelo, da je toženka dokazala, da je v posameznem mesecu plačevala stroške v skladu s svojim solastniškim deležem. Navedenega ugovora toženke pa ni pravilno upoštevalo pri ugotavljanju, ali je tožena stranka plačala tudi celoten znesek stroškov za storitve upravljanja, ki ga je tožeča stranka zaračunala toženki. Namesto, da bi pri ugotavljanju oziroma računanju, kolikšen del tega stroška je toženka mesečno že plačala, štelo, da je toženka plačala 1,615 % od skupnega zneska stroškov za storitve upravljanja, kot ta izhaja iz predloženih razdelilnikov stroškov (ta je mesečno znašal cca. 130.000,00 SIT), v katere je sodišče prve stopnje vpogledalo, je napačno vzelo za izhodišče, da je toženka plačala 1,615 % od 2.099,92 SIT, kar predstavlja znesek stroškov za storitve upravljanja za toženko za posamezen mesec (ta strošek je bil ves čas enak oziroma se je le malenkostno spreminjal). Če bi sodišče prve stopnje naredilo pravilen izračun, bi ugotovilo, da je toženka dejansko mesečno plačevala celoten znesek, ki ji ga je tožeča stranka zaračunavala za opravljene storitve na področju upravljanja. Pritožba toženke je tako tudi v tem delu utemeljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v celoti ugodilo in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrnilo (358. člen ZPP).

V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče spremenilo tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Po spremenjeni sodbi je uspeh tožene stranke popoln, zato je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki vse njene stroške. Toženkini stroški postopka so po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jim pritožbi ne oporekata, v pravdni zadevi opr. št. VII P 2246/2007 23,79 EUR, v pravdni zadevi opr. št. VII P 1496/2006 23,79 EUR, v pravdni zadevi opr. št. VII P 772/2008 27,76 EUR in v pravdni zadevi opr. št. VII P 3282/2008 56,52 EUR. Glede na navedeno je tožeča stranka dolžna povrniti toženki skupaj 131,86 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude  z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP.


Zveza:

SZ-1 člen 30
.
Datum zadnje spremembe:
06.10.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ2NDIw