<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 119/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:II.CP.119.2015

Evidenčna številka:VSL0082960
Datum odločbe:23.03.2015
Senat, sodnik posameznik:Majda Urh
Področje:STANOVANJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:upravnik - aktivna legitimacija - stroški upravljanja - stroški obratovanja - spor majhne vrednosti

Jedro

Aktivno legitimacijo za izterjavo obratovalnih stroškov in stroškov posameznega stanovanja upravniku lahko podelijo sami lastniki stanovanj s prenosom svojih materialnopravnih upravičenj v pogodbi, ki so jo sklenili z upravnikom, ali v posebnem naročilu, če so bili stroški plačani z njihovih namensko zbranih sredstev. Kadar do takega prenosa ni prišlo, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev (verzija).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 102589/2013 z dne 20.6.2014 vzdržalo v veljavi za znesek 123,10 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od zapadlosti do plačila. V preostalem delu prvega odstavka izreka sklepa in v tretjem odstavku izreka pa je sklep razveljavilo in zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka. Sodišču očita, da je sodba nepravilna in nezakonita. Tožeča stranka kot upravnik je dolžan na podlagi 50. člena SZ izstaviti etažnim lastnikom stavbe mesečne obračune stroškov. Etažni lastniki morajo na podlagi tako izstavljenega obračuna redno in v roku izpolniti vse obveznosti zato, da upravnik lahko izpolni svojo dolžnost plačevanja računov dobaviteljev. Upravnik kot zakoniti zastopnik etažnih lastnikov res ni dolžan zalagati svojih sredstev za plačilo stroškov nepremičnine, ki jo upravlja, je pa dolžan zaradi interesa skupnosti etažnih lastnikov poskrbeti, da dolžniki svoje obveznosti, ki temeljijo tudi na določbi 59. člena SZ-1, poravnajo. Ne strinja se s stališčem sodišča, da upravnik lahko terja neplačilo zgolj, če je stroške založil sam oziroma jih plačal iz lastnih sredstev oziroma, da temelji zahtevek na verzijski podlagi. To je le ena možna podlaga, ne pa edina. Lastniki – neplačniki za plačilo obveznosti prejmejo en opomin in eno tožbo. Kar je tudi v interesu države, da se ne obremenjujejo z večjimi številom postopkov. Pritožnica trdi, da je sodišče neupravičeno zavrnilo njeno terjatev iz naslova stroškov opominjenja, saj je dolžna opomine izstaviti dolžnikom na podlagi 59. člena SZ-1.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe tožeče stranke in priglaša stroške, ki jih je imela v postopku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti v smislu določila člena 443/1 ZPP, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. Sodba, izdana v takem sporu se po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP sme izpodbijati samo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbene trditve, ki se nanašajo na ugotovljena dejstva ni dopustno upoštevati, saj je pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v tovrstnih zadevah izključen. Na to je bila tožeča stranka tudi opozorjena v pravnem pouku v sami sodbi. Po mnenju pritožbenega sodišča pa tudi ne gre za primer, ko je sodbo vendarle mogoče razveljaviti, če je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno (člen 458/2 ZPP).

6. Tožeča stranka je upravnik večstanovajske stavbe na naslovu X., v kateri je tudi stanovanje toženke. Upravnik stanovalcem mesečno izstavlja račune – obračune stroškov (prvi odstavek 50. člena SZ). Na podlagi 5. točke prvega odstavka 50. člena upravnik sprejema plačila etažnih lastnikov na podlagi mesečnega obračuna in plačuje obveznosti iz pogodb sklenjenimi s tretjimi osebami.

7. Prvo sodišče je zahtevku tožeče stranke ugodilo v delu, ki se nanaša na tiste stroške upravljanja, ki jih je opravila tožeča stranka kot upravnik sama – gre za njeno lastno terjatev do posameznih etažnih lastnikov. Drugačna pa je situacija v delu, ki se nanaša na obratovalne stroške (med drugim tudi stroške ogrevanja, ki je sporno v obravnavani zadevi). Položaj upravnika v večstanovanjskih stavbah opredeljuje Stanovanjski zakon. Upravnik ima zastopnika, zato na tej podlagi ne more kot stranka, torej v lastnem imenu izterjevati obratovalnih stroškov in stroškov posameznega stanovanja. Aktivno legitimacijo v takih sporih pa mu lahko podelijo sami lastniki stanovanj s prenosom svojih materialnopravnih upravičenj v pogodbi, ki so jo sklenili z upravnikom, ali v posebnem naročilu, če so bili stroški plačani z njihovih namensko zbranih sredstev. Kadar do takega prenosa ni prišlo, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev (verzija). Ne enega ne drugega tožeča stranka ne zatrjuje, zato je odločitev prvega sodišča, ki je zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrnilo pravilna.

8. Po povedanem pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Do kršitev določb postopka na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj pri nastalih stroških ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, ker tožena stranka s svojimi navedbami ni v ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve. Toženka pa uveljavlja tudi stroške, ki so nastali na prvi stopnji. Stroškov ne specificira pa tudi sicer je zahtevek v tem delu prepozen (163. člen ZPP).


Zveza:

SZ-1 člen 50, 50/1, 50/1-5.
Datum zadnje spremembe:
28.10.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg1OTYx