<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Gospodarski oddelek

VSM Sodba I Cpg 269/2018
ECLI:SI:VSMB:2018:I.CPG.269.2018

Evidenčna številka:VSM00016568
Datum odločbe:30.10.2018
Senat, sodnik posameznik:Danica Šantl Feguš
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
Institut:pasivna legitimacija upravnika - poravnava zapadlih obveznosti - obrazložitev zavrnitev dokaznega predloga

Jedro

Sodišče druge stopnje v nasprotju s pritožbo soglaša s presojo izpodbijane sodbe, da je toženka v zadevi pasivno legitimirana. Pa ne zato, ker bi zaradi izostanka dolžnega ravnanja po drugem odstavku 71. člena SZ-1 postala po samem zakonu materialno pravni zavezanec za plačilo obveznosti po spornem računu, ampak zato, ker je tožnici odgovorna za škodo, ki ji je zaradi tega nastala. Res je, da toženka glede na dejanske ugotovitve v postopku plačil s strani etažnih lastnikov ni prejela (vsaj v tem se dejanski stan te zadeve razlikuje od zadeve I Cpg 256/2015 z dne 25. 3. 2015), res pa je tudi, da obveznosti iz drugega odstavka 71. člena SZ-1 ni izpolnila, pa bi to morala storiti. Takšna dolžnost upravnika izhaja tudi iz tretjega odstavka 68. člena citiranega zakona in jo je mogoče smiselno uporabiti tudi za primere, kot je slednji, ko obveznosti etažnih lastnikov do tretje osebe niso niti delno poravnane. To obveznost upravniku nalaga zakon, zato se odgovornosti zanjo ne more rešiti s pritožbenim sklicevanjem na dejstvo, da si lahko tretji podatke o etažnih lastnikih v zemljiški knjigi pridobi sam. In prav trditve o takšnem protipravnem ravnanju (kršitvi citirane določbe SZ-1), zaradi katerega je tožnici nastala škoda v višini neporavnane obveznosti po spornem računu, je mogoče razbrati iz tožbene podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 102255/2017 z dne 7. 11. 2017 v veljavi v naložitvenem in stroškovnem delu. V točki II izreka je odločilo o stroških tega gospodarskega spora. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) jih je dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v znesku 504,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.

Zmotna je materialno pravna presoja sodišča prve stopnje, da je toženka kot upravnik v zadevi pasivno legitimirana. Sodišče prve stopnje presoje v tej smeri ni oprlo na katero od določb veljavne zakonodaje ali na ustaljeno sodno prakso. Zgolj nekritično je sledilo izvajanju tožnice. Ali so njena izvajanja z vidika materialnega prava pravilna, ni preverilo. Pritožnica se sklicuje na sodno prakso na tem področju, in sicer na odločbe VSL II Cpg 1144/2017 z dne 27. 3. 2018, VSL II Cpg 1127/2017 z dne 27. 3. 2018, VSM I Cpg 142/2015 z dne 27. 1. 2015, VSK Cpg 252/2015, s katero je bila potrjena sodba Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 1314/2014 z dne 13. 4. 2015 in VSL II Cpg 1643/2014 z dne 4. 3. 2015.

Pritožnica graja tudi presojo sodišča prve stopnje v zvezi z upravičenostjo do tako imenovanih „drugih stroškov“ v znesku 100,00 EUR. Sodišče prve stopnje se do ugovora toženke ni opredelilo, s tem pa storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V prejšnjem odstavku zatrjevano procesno kršitev je storilo tudi s tem, ko je dokaz z zaslišanjem prič zavrnilo s pavšalno in povsem „prazno“ obrazložitvijo.

Tožnica kljub pozivu toženke ni utemeljila višine stroškov postopka. Ne glede na to je sodišče izvršilne stroške natančno razdelalo po v posameznih postavkah in jih priznalo, vendar pa priznanega števila točk ni obrazložilo. S tem je storilo procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker je bila izpodbijana sodba izdana po uveljavitvi ZPP-E, velja najprej poudariti, da se v skladu s tretjim odstavkom 125. člena Prehodnih in končnih določb ZPP-E postopek pred sodiščem druge stopnje nadaljuje po določbah ZPP-E.

5. V obravnavani zadevi je bila izpodbijana sodba izdana v postopku spora majhne vrednosti. Takšna sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP), na kar je sodišče pravdni stranki pravilno opozorilo v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Glede na določilo petega odstavka 458. člena ZPP v zvezi s 480. členom ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

6. Po tehtni pritožbeni presoji zadeve v okviru dovoljenih pritožbenih razlogov sodišče druge stopnje ugotavlja, da je presoja izpodbijane sodbe o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilna.

Glede pasivne legitimacije

7. Tožnica za opravljene storitve v tem postopku zahteva plačilo enega od računov, ki ga je toženka zavrnila s pojasnilom, da ga ni dolžna poravnati, saj gre za reševanje reklamacije in ne za novo naročilo.

8. Že sodišče druge stopnje v točki 9 obrazložitve, ki ni pritožbeno sporna, ugotavlja med strankama nesporno dejstvo, da toženka spornega računa ni poravnala, zato jo je tožnica v skladu z drugim odstavkom 71. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) pozvala, da ji predloži seznam etažnih lastnikov, ki so obveznost sicer dolžni poravnati. Za primer, da upravnik zahtevanih podatkov ne predloži, čeprav je to dolžan storiti, po zatrjevanju tožnice tretjemu pravno varstvo nudi citirana določba SZ-1. Tretji lahko od upravnika, ki je kršil to določbo, ne glede na to, da slednji od etažnih lastnikov plačil ni prejel, zahteva plačilo dolgovanega zneska.

9. Toženka s takšnim stališčem tožnice ni in ne soglaša. Že med postopkom na prvi stopnji in tudi v pritožbi je ugovarja(la) svoji pasivni legitimaciji. Po njenem določbe drugega odstavka 71. člena SZ-1 ni kršila. Seznama etažnih lastnikov ni bila dolžna predložiti, saj obveznosti po spornem računu, za katerega je menila, da ga etažni lastniki niso dolžni poravnati, mednje sploh ni razdelila, tako da od etažnih lastnikov ni prejela nobenih plačil. Ker iz lastnih sredstev obveznosti ni (bila) dolžna poravnati (na to posebej, s sklicevanjem na sodno prakso, opozarja tudi v pritožbi), v zadevi ni pasivno legitimirana.

10. Sodišče druge stopnje v nasprotju s pritožbo soglaša s presojo izpodbijane sodbe, da je toženka v zadevi pasivno legitimirana. Pa ne zato, ker bi zaradi izostanka dolžnega ravnanja po drugem odstavku 71. člena SZ-1 postala po samem zakonu materialno pravni zavezanec za plačilo obveznosti po spornem računu, ampak zato, ker je tožnici odgovorna za škodo, ki ji je zaradi tega nastala. Res je, da toženka glede na dejanske ugotovitve v postopku plačil s strani etažnih lastnikov ni prejela (vsaj v tem se dejanski stan te zadeve razlikuje od zadeve I Cpg 256/2015 z dne 25. 3. 2015), res pa je tudi, da obveznosti iz drugega odstavka 71. člena SZ-1 ni izpolnila, pa bi to morala storiti. Takšna dolžnost upravnika izhaja tudi iz tretjega odstavka 68. člena citiranega zakona in jo je mogoče smiselno uporabiti tudi za primere, kot je slednji, ko obveznosti etažnih lastnikov do tretje osebe niso niti delno poravnane. To obveznost upravniku nalaga zakon, zato se odgovornosti zanjo ne more rešiti s pritožbenim sklicevanjem na dejstvo, da si lahko tretji podatke o etažnih lastnikih v zemljiški knjigi pridobi sam. In prav trditve o takšnem protipravnem ravnanju (kršitvi citirane določbe SZ-1), zaradi katerega je tožnici nastala škoda v višini neporavnane obveznosti po spornem računu, je mogoče razbrati iz tožbene podlage.

11. Glede na navedeno ni dvoma, da je toženka v zadevi pasivno legitimirana. Če bi sprejeli drugačno stališče (da smiselna uporaba drugega odstavka 71. člena SZ-1 ne pride v poštev), bi tolerirali nepravilno ravnanje upravnika, tretji pa bi bil v negotovosti, ali bo vse podatke o etažnih lastnikih sploh prejel oziroma bi se mu v smeri „dosega cilja“ nalagala nesorazmerna velika obveznost.

12. Po oceni sodišča druge stopnje v postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena procesna kršitev, niti kršitev iz 8. niti kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Presoja sodišča, katere dokaze bo izvedlo, je v njegovi domeni (287. člen ZPP), tako da zavrnitev dokaznega predloga nima (vedno) za posledico procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Je pa sodišče prve stopnje svojo odločitev, čeprav skopo, dovolj tehtno, obrazložilo, tako da očitana oziroma procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani.

14. Sodišče prve stopnje je dovolj tehtne razloge navedlo tudi glede presoje, da se sporni račun ne nanaša na reklamacijo, ampak na novo naročilo (razlogi odločbe v točkah 12 - 15 obrazložitve).

15. Res je, da so razlogi odločbe v točki 16 obrazložitve glede višine tožbenega zahtevka precej skopi, a po oceni sodišča druge stopnje dovolj tehtni, da je odločbo objektivno mogoče preizkusiti. Tožnica je po ugovorih toženke v vlogi z dne 5. 3. 2018 dovolj tehtno pojasnila „obračun“ višine tožbenega zahtevka, sodišče prve stopnje pa mu je utemeljeno sledilo, tako glede obračuna kilometrine, delovnih ur, stroškov. Nasprotni pritožbeni ugovori so tako neutemeljeni.

16. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker toženka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 68, 68/3, 71, 71/2.
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 287, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
Datum zadnje spremembe:
03.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzNTQz