<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 845/2010
ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CPG.845.2010

Evidenčna številka:VSL0064361
Datum odločbe:02.12.2010
Področje:PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:ničnost pogodbenega določila - nasprotovanje prisilnim predpisom - zloraba prevladujočega položaja - sklepčnost ugovora - relevantni trg - prevladujoč položaj - pravni standard - ugovor delne neizpolnitve pogodbe - zavračanje delne izpolnitve pogodbe - eventualni pobotni ugovor - neupravičena obogatitev - obogatitev - prikrajšanje - odsotnost pravne podlage

Jedro

Določba 2. odstavka 214. člena ZPP, na katero se opira sodišče prve stopnje pri ugotovitvi obstoja prevladujočega položaja, se namreč nanaša na dejstva, ne pa na pravno kvalifikacijo oziroma pravni zaključek. Pojem prevladujočega položaja nekega subjekta na trgu je pravni standard, katerega vsebino je treba napolniti s pravno relevantnimi dejstvi in okoliščinami, ki ga udejanjajo. Tako je za pravni zaključek, da ima nek subjekt prevladujoč položaj na trgu, treba najprej opredeliti relevantni stvarni (produktni ali storitveni) in geografski trg, saj je o prevladujočem položaju mogoče govoriti le glede na nek konkreten stvarni in geografski trg. Seveda pa mora stranka, ki se na zlorabo prevladujočega položaja sklicuje, navesti dejstva in predlagati dokaze, na podlagi katerih bo mogoče opredeliti stvarni in geografski trg, prav tako pa tudi navesti dejstva in predlagati dokaze, ki omogočajo zaključek, da ima subjekt na relevantnem trgu prevladujoč položaj. Ker tožena stranka teh dejstev ni navedla, sodišče ni moglo ugotavljati ne relevantnega trga ne obstoja prevladujočega položaja tožeče stranke na tem trgu. Že zato je ugovor tožene stranke o (delni) ničnosti spornega pogodbenega določila nesklepčen.

Predmet pogodbe je bil tako zakup podatkovnih vodov, kot tudi zakup podatkovnih vmesnikov, vendar pa je tožena stranka vztrajala pri uporabi svojih vmesnikov. Ker je tožena stranka izrecno zavračala (delno) izpolnitev po sporni pogodbi, se v pravdi ne more uspešno sklicevati na to, da tožeča stranka svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnila v celoti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom spremeni tako, da se:

sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0005 Ig 2002/08037, z dne 22. 10. 2002 vzdrži v veljavi tudi v 1. in 3. točki izreka;

da se ugotovi, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 5.164,41 EUR z zamudnimi obrestmi ne obstoji;

da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema te odločbe tožeči stranki plačati 256,58 EUR stroškov postopka, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0005 Ig 2002/08037 z dne 22. 10. 2002 v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne (1. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema odločbe plačati 2.547,64 EUR stroškov postopka, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka do plačila (2. točka izreka sodbe v zvezi s popravnim sklepom).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Tožeča stranka priglaša stroške, ki jih je imela z vložitvijo pritožbe.

Pritožba tožeče stranke je bila 08. 06. 2010 vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke z obrazložitvijo, da vtoževano plačilo temelji na ničnem pogodbenem določilu. Po stališču sodišča prve stopnje je ničnost spornega pogodbenega določila posledica nasprotovanja prisilnim predpisom, ki prepovedujejo zlorabo prevladujočega položaja. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožeča stranka imela prevladujoč položaj na trgu podatkovnih vodov in da je z nalaganjem dodatnih obveznosti, ki po svoji naravi niso povezane z vsebino pogodbe, ta svoj prevladujoč položaj zlorabila.

S pritožbo tožeča stranka izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je zlorabila svoj prevladujoč položaj na trgu. Smiselno navaja, da so bile trditve tožene stranke o prevladujočem položaju tožene stranke pavšalne in da sodišče na osnovi takšnih trditev ne more sprejeti ocene ne o prevladujočem položaju ne o zlorabi tega položaja. Dodaja, da je treba za zaključek, da je tožeča stranka zlorabljala svoj prevladujoč položaj, najprej določiti relevantni storitveni in geografski trg, nato ugotoviti prevladujoč položaj tožeče stranke na tem trgu in šele nato ugotavljati obstoj zlorabe položaja na tem trgu.

Temu pritožbenemu očitku gre pritrditi. Po presoji pritožbenega sodišča trditev tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 05. 05. 2004, da ima tožeča stranka prevladujoč položaj na trgu, in opustitev konkretiziranega prerekanja te trditve s strani tožeče stranke nima za posledico ugotovitve, da je prevladujoč položaj tožeče stranke na trgu podatkovnih vodov podan. Določba 2. odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero se opira sodišče prve stopnje pri ugotovitvi obstoja prevladujočega položaja, se namreč nanaša na dejstva, ne pa na pravno kvalifikacijo oziroma pravni zaključek. Pojem prevladujočega položaja nekega subjekta na trgu je pravni standard, katerega vsebino je treba napolniti s pravno relevantnimi dejstvi in okoliščinami, ki ga udejanjajo. Tako je za pravni zaključek, da ima nek subjekt prevladujoč položaj na trgu, treba najprej opredeliti relevantni stvarni (produktni ali storitveni) in geografski trg, saj je o prevladujočem položaju mogoče govoriti le glede na nek konkreten stvarni in geografski trg. Seveda pa mora stranka, ki se na zlorabo prevladujočega položaja sklicuje, navesti dejstva in predlagati dokaze, na podlagi katerih bo mogoče opredeliti stvarni in geografski trg, prav tako pa tudi navesti dejstva in predlagati dokaze, ki omogočajo zaključek, da ima subjekt na relevantnem trgu prevladujoč položaj. Ker tožena stranka teh dejstev ni navedla, sodišče ni moglo ugotavljati ne relevantnega trga ne obstoja prevladujočega položaja tožeče stranke na tem trgu. Že zato je ugovor tožene stranke o (delni) ničnosti spornega pogodbenega določila nesklepčen. Posledično se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ugotavljanje zlorabe prevladujočega položaja tožeče stranke. Te pritožbene navedbe za odločitev o pritožbi niso pravno relevantne (1. odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zaključuje, da je glavni ugovor tožene stranke neutemeljen.

Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljen tudi ugovor delne neizpolnitve pogodbe. Iz neprerekanih trditev tožene stranke izhaja, da je bil predmet pogodbe tako zakup podatkovnih vodov, kot tudi zakup podatkovnih vmesnikov, vendar pa je tožena stranka vztrajala pri uporabi svojih vmesnikov. Ker je tožena stranka izrecno zavračala (delno) izpolnitev po sporni pogodbi, se v pravdi ne more uspešno sklicevati na to, da tožeča stranka svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnila v celoti.

Glede na to, da sta se oba ugovora tožene stranke izkazala za neutemeljena, pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen. Slednje pa narekuje presojo eventualnega pobotnega ugovora, ki ga je tožena stranka postavila za primer, da bi sodišče tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Pobotni ugovor tožena stranka utemeljuje na trditvi, da je bila tožeča stranka s tem, ko je uporabljala modeme tožene stranke, neupravičeno obogatena. Za vzpostavitev obveznosti tožeče stranke na podlagi neupravičene obogatitve mora tožena stranka zatrjevati in dokazati vse štiri elemente neupravičene obogatitve, to je (1) obogatitev tožeče stranke, (2) svoje prikrajšanje, (3) odsotnost pravnega temelja in (4) vzročno zvezo med obogatitvijo in prikrajšanjem. Iz zgornjih trditev tožene stranke pa ne izhaja, v čem je bila obogatitev tožeče stranke, v čem je bilo prikrajšanje tožene stranke, prav tako tožena stranka ni pojasnila vzročne zveze med obogatitvijo in prikrajšanjem ter ni podala trditev o odsotnosti pravne podlage. Tak pobotni ugovor tožene stranke je nesklepčen in zato neutemeljen. Posledično je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke ne obstoji.

V sled navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0005 Ig 2002/08037 z dne 22. 10. 2002 vzdržalo v veljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in ugotovilo, da v pobot uveljavljanja terjatev tožene stranke v višini 5.164,41 EUR z zamudnimi obrestmi ne obstoji (5. alineja 358. člena ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je moralo v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka. Tožeča stranka je s tožbo v celoti uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pravdne stroške tožeče stranke odmerilo na podlagi priglašenega stroškovnika, Zakona o sodnih taksah in ZPP, tožeči stranki pa je priznalo stroške sodne takse za vložitev predloga za izvršbo v višini 17.100,00 SIT (71,36 EUR), materialne stroške za fotokopiranje v višini 200,00 SIT (0,83 EUR) in za poštnino v višini 222,00 SIT (0,93 EUR), stroške sodne takse za (prvo) sodbo sodišča prve stopnje v višini 8.550,00 SIT (35,68 EUR) in stroške sodne takse za napoved pritožbe zoper (drugo) sodbo sodišča prve stopnje v višini 147,78 EUR. Skupno je tožeči stranki priznalo pravdne stroške v višini 256,58 EUR in sklenilo, da jih je dolžna plačati tožena stranka v roku 15-ih dni od prejema te odločbe, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva po poteku izpolnitvenega roka do plačila.


Zveza:

ZPP člen 214, 214/2.
OZ člen 190.
ZPOmK člen 10.
Datum zadnje spremembe:
16.05.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU0MDA2