<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba in sklep II Ips 420/2011
ECLI:SI:VSRS:2013:II.IPS.420.2011

Evidenčna številka:VS0016356
Datum odločbe:19.09.2013
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 4498/2010
Senat:Anton Frantar (preds.), dr. Mateja Končiča Peternel (poroč.), mag. Nina Betetto, Aljoša Rupel, mag. Rudi Štravs
Področje:STVARNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - LASTNINJENJE
Institut:privatizacija stanovanj - tožba za odstranitev gradbenega objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja - večstanovanjska stavba - etažna lastnina - skupni deli stavbe - skupna lastnina - ničnost prodajne pogodbe - močnejši pravni naslov - razpolaganje s predmetom, ki ni v pravnem prometu - dopuščena revizija

Jedro

Res je, da je pri dvojnih prodajah (za kar gre tudi v obravnavanem primeru), zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo, pri vseh zahtevkih zoper pridobitelja lastninske pravice praviloma treba izkazati njegovo slabovernost. Drugače pa je v primeru, ko se izkaže, da je šlo za razpolaganje s predmetom, ki sploh ni v samostojnem pravnem prometu. Pravica na zemljišču in pravica na skupnih delih stavb sta se že po predpisih, ki so veljali v času sklepanja kupnih pogodb za stanovanja v naselju BS3, lahko prenašali (le) skupaj s pravico na stavbi oziroma njenem posameznem delu (drugi odstavek 7. člena Zakona o pravicah na delih stavb, 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami in kasneje 12. člen ZTLR). Iz predpisov, ki so urejali stanovanjska razmerja in iz zemljiškoknjižnih predpisov je izhajalo načelo akcesornosti - glavno stvar predstavlja stanovanje kot del stavbe, akcesorij pa je pravica uporabe zemljišča oziroma solastninska pravica na funkcionalnem zemljišču in ustrezna pravica na skupnih delih. Tudi potem, ko je prišlo do lastninjenja, stanovanja kot posebnega dela stavbe nikoli ni bilo mogoče prodati brez ustreznih upravičenj na skupnih prostorih, delih, napravah in zemljišču (112. člen SPZ). Razpolaganje s predmetom, ki ni v samostojnem pravnem prometu, ni dopustno, pogodba s takšnim predmetom pa je nična (47. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Tretja toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnikom njihove stroške odgovora na revizijo v znesku 1656,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Tožba

1. Tožniki so od sodišča zahtevali, naj razsodi, da morajo toženci v roku 60 dni odstraniti gradbeni objekt, ki so ga zgradili v skupnih prostorih pod ploščadjo med objekti Vojkova cesta 71, 73, 75 in 77 v Ljubljani, stoječi na parc. št. 480/1, 481/2 in 482/2 k. o. Brinje I, na ta način, da na teh prostorih vzpostavijo prvotno stanje, in sicer tako, da odstranijo vso notranjo opremo v objektu, ki so ga zgradili, vse dodatno zgrajene komunalne napeljave (električno, vodovodno in drugo napeljavo), odstranijo vse dodatno zgrajene zunanje in predelne stene objekta in vhoda iz ploščadi, odstranijo vrata na stopnišču s pohodne terase v kletne prostore in odstranijo stekleno steno, ki preprečuje izhod iz stopnišča iz ploščadi v kletne prostore lastnikov stanovanj Vojkova 71 do 77 tako, da bodo vsi lahko stopnišče prosto uporabljali, ter da nadalje zgradi zunanje in predelne stene prostorov v kleti, vgradi ponovno vrata in namesti ključavnico ter izroči ključe vsakokratnemu upravniku objekta Vojkova 71 do 77 v Ljubljani, sicer sme storiti to na stroške tožencev tožeča stranka sama, ali po izbranem pogodbenem izvajalcu.

Odločba sodišča prve stopnje

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da so tožniki z nakupom in prevzemom stanovanj v last in posest postali etažni lastniki stanovanj in solastniki skupnih delov in prostorov. Ugotovilo je tudi, da funkcionalno zemljišče večstanovanjskih stavb, v katerih se ta stanovanja nahajajo, še ni bilo določeno, in da za sporne prostore pod ploščadjo tudi še ni bila vzpostavljena etažna lastnina. Nesporno je bila v zemljiški knjigi na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) lastninska pravica na parc. št. 480/1, 481/2 in 482/2 k. o. Brinje I vknjižena v korist prve tožene družbe, ta pa je s pogodbo z dne 21. 6. 1999 sporne prostore prodala tretje toženi družbi. V pogodbi so bili sporni prostori opredeljeni kot kletni prostori, v izmeri 346,49 m², zgrajeni do tretje gradbene faze pod ploščadjo, in atrij v izmeri 58,15 m², med stolpnicama na Vojkova 71 do 75 v Ljubljani. Na podlagi te pogodbe se tretja tožena družba ni uspela vknjižiti v zemljiško knjigo kot lastnica, je pa v kupljenih prostorih zgradila restavracijo. Izvedenec je ugotovil, da iz gradbene dokumentacije izhaja, da so bili prostori pod ploščadjo namenjeni skupnim prostorom, servisnim delavnicam, prostorom za hišne svete ter dvorani za potrebe vseh stanovalcev soseske BS3 in da se je izgradnja zagotovila iz dela kupnine za stanovanja in lokale. Ugotovil je, da je v lokacijski dokumentaciji navedeno, da so v kletni etaži pod ploščadjo skupni prostori: boksi za ozimnico, kolesarnice, manjše število parkirnih mest, trafo postaja, stanovanjski servis, dvorana za razne namene s stranskimi prostori, umivalnice, garderobe, eventualno savna in skladišče za trgovski lokal. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da navedba, da bodo ti prostori namenjeni stanovalcem, ne pomeni nujno, da naj bi stanovalci na njih pridobili pravico uporabe, ampak le, da se bodo uporabljali za dejavnosti, ki bodo v korist stanovalcem. Ocenilo je, da se pod ploščadjo nahajajo tudi prostori, ki so bili namenjeni uporabi krajevne skupnosti, skladišča, trgovine in lokali, da torej vsi prostori niso bili v „lasti stanovalcev“, in da zato, ker tožniki niso natančno dokazali, kateri del prostorov je bil namenjen njihovi skupni uporabi, njihov zahtevek ne more biti utemeljen. Navedlo je, da bi tožniki tudi v zahtevku morali natančno opredeliti, kateri del spornih nepremičnin predstavlja skupne prostore in nato zahtevati odstranitev gradnje le na tem delu. Sodišče prve stopnje je opozorilo tudi, da se restavracija nahaja le pod parc. št. 480/1 in 482/2 in da je zahtevek zato v delu, ki se nanaša na parc. št. 481/2, neutemeljen že iz tega razloga.

Odločba sodišča druge stopnje

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku zoper tretjo toženo družbo. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da se restavracija nahaja le pod parcelama 480/1 in 482/2, je iz izreka izpustilo parc. št. 481/2. Ugotovilo je, da so bili prav vsi podhodni prostori zgrajeni do tretje gradbene faze in da so bili vsi zgrajeni kot skupni prostori k vsem objektom soseske BS3 in izključno iz 1 % od kupnin za stanovanja, iz 0,744 % od kupnin za poslovne prostore ter s prodajo dveh hišniških stanovanj. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da pravno podlago za pridobitev lastninske pravice tožnikov predstavljajo pogodbe o nakupu etažne enote, v katerih je navedeno, da so s tem pridobili pravico souporabe skupnih prostorov. Sodišče druge stopnje je poudarilo tudi, da je bila prva tožena družba le izvajalec gradnje in v nobenem primeru ni mogla biti lastnik prodanega dela nepremičnin, da lastnica tudi ni mogla biti občina, saj nikjer v predloženih listinah ni določeno, da naj bi krajevne skupnosti postale lastnice prostorov, ki so jim bili izročeni v upravljanje. Poudarilo je, da tretja tožena družba ni mogla pridobiti lastninske pravice na spornih prostorih, ker prva tožena družba ob prodaji ni bil več njihov lastnik, da pa je bila tudi nedobroverni pridobitelj, ker je bila o tem, da gre za skupne prostore, seznanjena že z gradbenim dovoljenjem z dne 8. 12. 1998, torej še pred sklenitvijo prodajne pogodbe. Odločilo je, da so tožniki domnevni lastniki, ki imajo močnejši pravni naslov od tretje toženke in je zahtevek zato utemeljen na podlagi 41. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR).

Revizija

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tretjetožena družba vložila dva predloga za dopustitev revizije in Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 143/2011 revizijo dopustilo v smeri preizkusa pravilnosti uporabe 41. člena ZTLR.

5. Na podlagi tega sklepa je tretja tožena družba vložila revizijo, v kateri poudarja, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da so sporni prostori skupni prostori k vsem objektom soseske BS3. Opozarja, da iz 2. člena prodajnih pogodb za stanovanja izhaja, da naj bi prostori služili objektu kot celoti, ne pa celotni soseski. Navaja, da takrat, ko so bile sklenjene prodajne pogodbe za stanovanje, sporni prostori sploh še niso bili zgrajeni, in da na neobstoječi stvari ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Poudarja, da z lastniki stanovanj nikoli ni bil sklenjen kakšen razpolagalni posel, niti niso prostorov nikoli prevzeli v posest. Opozarja, da naj bi lastniki po stališčih višjega sodišča pridobili solastninsko pravico v skladu s svojim solastninskim deležem, da pa ni jasno, kako naj bi se ta delež sploh izračunal. Meni, da je ocena o njeni nedobrovernosti napačna, kar naj bi izhajalo že iz tega, da sta odločitvi sodišč prve in druge stopnje nasprotni. Poudarja, da je prostore, ki so bili zapuščeni v pravnem in dejanskem pomenu, kupila od zemljiškoknjižnega lastnika in jih je od tedaj dalje imela ves čas v posesti. Meni, da so tako izpolnjeni pogoji, da se ji po 41. členu ZTLR nudi pravno varstvo. Navaja, da bi moralo biti v pogodbah za stanovanje natančno navedeno, če naj bi res vključevala tudi skupne prostore izven gabaritev stolpnic. Opozarja, da se je tako s pogodbami prenašalo le lastništvo na stanovanjih in se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 312/2006 in II Ips 135/95. Meni, da ne gre za tako neločljivo povezane prostore in objekte, da bi morali pravno varstvo nevknjiženih lastnikov širiti tudi na takšne primere. Poudarja, da bi moralo višje sodišče na podlagi dokumentov o gradnji ugotavljati, kdo je imel na dan uveljavitve ZLNDL na tem delu pravico uporabe, odločalo pa je na podlagi tega, kdo naj bi bil investitor, česar pa pravdni stranki tudi nista pričakovali. Meni, da dejstvo, da naj bi šel del kupnin v gradnjo spornih prostorov, nikakor ne pomeni, da naj bi lastniki stanovanj s tem pridobili lastninsko pravico na prostorih. Opozarja, da na to kaže tudi dejstvo, da je prva tožena družba v zvezi z gradnjo komunicirala z Mestno občino Ljubljana in ne z lastniki stanovanj. Opozarja tudi, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so v spornem objektu tudi prostori, ki lastnikom stanovanj ne pripadajo, da sodišče druge stopnje tega ni zanikalo, kljub temu pa je odločilo, da objekt v celoti pripada stanovalcem. Meni, da je s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in da je nepravilno tudi uporabljeno materialno pravo. Poudarja, da je v izreku sodbe sodišča druge stopnje navedeno, da naj se odstrani objekt v skupnih prostorih, da pa ni jasno, kje sploh so skupni prostori. Meni, da je zato sodba neizvršljiva in je kršena pravica toženke do pravnega sredstva. Tretja tožena družba v reviziji izpodbija tudi odločitev sodišča druge stopnje o stroških postopka.

Odgovor na revizijo

6. Tožniki so na revizijo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev. Povzemajo navedbe iz predloga za dopustitev revizije in same revizije in opozarjajo, da toženka z njimi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in bi jo bilo zaradi tega treba zavreči. Poudarjajo, da je sodišče ugotovilo, da prostori pod ploščadjo predstavljajo skupne prostore večstanovanjskih objektov. Opozarjajo tudi, da je bila ploščad pred stolpnicami pred posegom toženke preko okroglega stopnišča v atriju povezana s kletnimi etažami vseh treh stolpnic, da pa je investitor porušil okroglo stopnišče in v kletni etaži zaprl atrij. Natančno povzemajo razloge druge stopnje in tudi obširno utemeljujejo zakaj menijo, da so ti razlogi pravilni.

7. Revizija v delu, v katerem se nanaša na odločitev sodišča druge stopnje o stroških postopka, ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O zavrženju dela revizije

8. Po petem odstavku 128. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se odločba o stroških v sodbi šteje za sklep. Revizija zoper sklep pa je omejena (384. člen ZPP). Dovoljena je zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, sklep o pravdnih stroških pa ne spada med takšne sklepe. Zato revizija zoper odločbo o pravdnih stroških ni dovoljena (primerjaj pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, objavljeno v pravnih mnenjih II/98, stran 4) in jo je Vrhovno sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP in prvim odstavkom 384. člena ZPP).

O zavrnitvi revizije

9. Postopek se je začel pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), zato je za odločitev o sporu na podlagi 268. členu SPZ treba uporabiti določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR).

10. Tožniki zahtevajo odstranitev gradbenega objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja. ZTLR v 41. členu določa, da ima tisti, ki je pridobil individualno določeno stvar s pravnim naslovom in na zakonit način, ni pa vedel in tudi ni mogel vedeti, da ni postal lastnik stvari (domnevni lastnik), pravico zahtevati njeno vrnitev tudi od dobrovernega posestnika, pri katerem je stvar brez pravnega naslova ali s šibkejšim pravnim naslovom. Če se dva štejeta za domnevna lastnika iste stvari, ima močnejši pravni naslov tisti, ki je stvar pridobil odplačno, od tistega, ki jo je pridobil neodplačno. Če pa sta njuna pravna naslova enako močna, ima prednost tisti, pri katerem je stvar. V 42. členu pa ZTLR določa, da če kdo tretji neutemeljeno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha. Če je bila z vznemirjanjem iz prvega odstavka tega člena povzročena škoda, ima lastnik pravico zahtevati njeno povrnitev po splošnih pravilih o povrnitvi škode.

11. Ne tožniki ne tretje tožena družba niso vpisani kot lastniki v zemljiški knjigi. Tožniki zatrjujejo, da imajo močnejši pravni naslov, ker so s sklenitvijo prodajnih pogodb za stanovanja pridobili tudi pravico do uporabe funkcionalnega zemljišča in skupnih prostorov ter naprav, sporni prostori pa naj bi bil skupni prostori več večstanovanjskih hiš. Tretja tožena družba pa zatrjuje, da ima močnejši pravni naslov, ker njihova lastninska pravica temelji na sklenitvi prodajne pogodbe z zemljiškoknjižnim lastnikom – prvo toženo družbo.

12. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da tretja tožena družba nima prav, ko v reviziji navaja, da je višje sodišče o utemeljenosti zahtevka odločalo le na podlagi tega, kdo naj bi bil investitor. Višje sodišče je namreč na podlagi listinske dokumentacije v spisu in izdelanega izvedenskega mnenja drugače kot sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil namen izgradnje podhodnih prostorov, da služijo kot skupni prostori vsem stanovalcem soseske BS3, da so bili prav vsi podhodni prostori zgrajeni kot skupni prostori k vsem objektom soseske BS3 in da so bili zgrajeni izključno iz sredstev etažnih lastnikov in to do tretje gradbene faze. Ugotovilo je, da je takšne prostore s kupno pogodbo od prve tožene družbe dne 21.6.1999 kupila tretja tožena družba in jih preuredila v lokal za študentsko prehrano. Tretja tožena družba je v predlogu za dopustitev revizije zatrjevala, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je to dejansko ugotovitev spremenilo brez pritožbene obravnave, vendar je vrhovno sodišče ocenilo, da očitana bistvena kršitev postopka v tem delu ni izkazana in glede tega vprašanja revizije ni dopustilo. Ob pravilni dejanski ugotovitvi sodišča druge stopnje, da so vsi sporni podhodni prostori skupni prostori, je pravilen nadaljnji materialnopravni sklep, da pravno podlago za pridobitev solastninske in skupne lastninske pravice etažnih lastnikov predstavljajo njihove pogodbe o nakupu stanovanja.

13. V času, ko so tožniki kupovali posamezna stanovanja (po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bilo to v časovnem obdobju od leta 1977 dalje), sta pridobitev pravic na nepremičninah urejala Zakon o pravicah na delih stavb in Zakon o prometu z nepremičninami (oba Ur. l. SRS, št. 19/76). V 4. členu Zakona o pravicah na delih stavb je bilo določeno, da imajo na skupnih delih stavb v etažni lastnini, ki služijo stavbi kot celoti, vsi etažni lastniki skupno trajno pravico uporabe, če je taka stavba v družbeni lastnini; če pa stavba ni v družbeni lastnini, so ti deli njihova skupna lastnina. Po 6. členu tega zakona so na stavbnih zemljiščih v mestih, ki so bila družbena lastnina, lastniki stavbe oziroma posameznih delov stanovanja imeli tudi skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji stavba, in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 262/2009 pojasnilo, da sta sicer za nastanek etažne lastnine v klasičnem sistemu civilnega prava potrebna pravni naslov (pravni posel ali odločba sodišča) in pridobitni način (vpis v zemljiško knjigo), da pa je v obravnavanem primeru (kar pa je bilo v obdobju družbenolastninskega sistema običajno) etažna lastnina nastala brez pravne podlage, zgolj na podlagi dejstva, da v stanovanjski stavbi obstaja več samostojnih funkcionalnih enot in z njihovo prodajo kupcem. Čeprav je v družbenolastninskem sistemu etažna lastnina nastajala brez ustreznih pravnih podlag in stanovanjske stavbe niso bile povezane z določeno zemljiško parcelo, pa so glede na tedanjo zakonodajo kupci stanovanj pridobili pravico uporabe tako na skupnih delih in napravah kot tudi na funkcionalnem zemljišču, kot so ga opredeljevali tedanji predpisi. Njihova pravica uporabe pa se je transformirala v lastninsko pravico z uveljavitvijo ZLNDL. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 262/2009 poudarilo, da to velja ne glede na to, ali so bila zemljišča, na katerih so etažni lastniki pridobili lastninsko pravico, že določena kot funkcionalno zemljišče ali ne, enako pa velja tudi za skupne dele.

14. Tretja tožena družba tudi nima prav, ko v reviziji navaja, da ni mogoče, da bi prostori služili vsej soseski. Po 23. členu sedaj veljavnega SZ-1 imajo skupni deli večstanovanjske stavbe, ki so v posebni stavbi, ali pa so del druge stavbe (skupna kotlovnica, skupni hidrofori in podobno), ki služijo večstanovanjski stavbi kot celoti ali več večstanovanjskim stavbam ali drugim nepremičninam, pod pogoji iz SZ poseben pravni status. Za skupne dele, ki služijo več nepremičninam ali večstanovanjskim stavbam, se štejejo samo tisti skupni deli, ki so bili zgrajeni s tem namenom in katerih gradnjo so plačali lastniki oziroma etažni lastniki ali njihovi pravni predniki. Če je skupni del iz prejšnjega odstavka del druge večstanovanjske stavbe, se takšen del določi kot poseben skupni del in se vpiše v poseben zemljiškoknjižni podvložek. Šteje se, da je takšen skupni del skupna lastnina vseh lastnikov nepremičnin in etažnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb, ki jim takšen skupni del služi. V zemljiški knjigi se pravica skupne lastnine vknjiži v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb z navedbo zemljiškoknjižnega vložka, v katerega je stavba vpisana. Če večstanovanjska stavba še ni vpisana v zemljiško knjigo, se do vzpostavitve zemljiškoknjižnega vložka vpiše njen naslov. Če ima skupni del iz prvega odstavka 23.člena SZ samostojno zemljiško parcelo in služi izključno eni večstanovanjski stavbi, se ta nepremičnina šteje za skupni del te večstanovanjske stavbe. Če pa ta skupni del služi več večstanovanjskim stavbam, je zemljiška parcela, na kateri je skupni del, skupna lastnina vseh lastnikov nepremičnin in etažnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb, ki jim takšen skupni del služi.

15. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno odločilo, da je pravni naslov tožnikov močnejši od pravnega naslova tretje tožene družbe, čeprav materialnopravni razlogi sodišča druge stopnje niso povsem pravilni. Sodišče druge stopnje je namreč ocenilo, da tretja tožena družba ni pridobila lastninske pravice na spornih nepremičninah, ker prva tožena družba ob prodaji ni bil več njihova lastnica, da pa tretja tožena družba ob sklenitvi kupne pogodbe za sporne prostore tudi ni bila dobroverna, ker je bila že v enotnem gradbenem dovoljenju za gradnjo z dne 8.12.1998 seznanjena z dejstvom, da so podhodni prostori skupni prostori. Dejstvo, ali je bila tretja tožena družba ob nakupu dobroverna ali ne, v obravnavani zadevi ni pravno pomembno, zato sodišče druge stopnje s tem, ko je to dejstvo prvič ugotovilo na drugi stopnji brez obravnave, ni moglo poseči v pravico do izjave tretje toženke. Res je, da je pri dvojnih prodajah (za kar gre tudi v obravnavanem primeru), zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo, pri vseh zahtevkih zoper pridobitelja lastninske pravice praviloma treba izkazati njegovo slabovernost(1). Drugače pa je v primeru, ko se izkaže, da je šlo za razpolaganje s predmetom, ki sploh ni v samostojnem pravnem prometu. Na to je opozorilo Vrhovno sodišče že v zadevah II Ips 262/2009 in II Ips 110/2011. Pravica na zemljišču in pravica na skupnih delih stavb sta se že po predpisih, ki so veljali v času sklepanja kupnih pogodb za stanovanja v naselju BS3, lahko prenašali (le) skupaj s pravico na stavbi oziroma njenem posameznem delu (drugi odstavek 7. člena Zakona o pravicah na delih stavb, 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami in kasneje 12. člen ZTLR). Iz predpisov, ki so urejali stanovanjska razmerja in iz zemljiškoknjižnih predpisov je izhajalo načelo akcesornosti - glavno stvar predstavlja stanovanje kot del stavbe, akcesorij pa je pravica uporabe zemljišča oziroma solastninska pravica na funkcionalnem zemljišču in ustrezna pravica na skupnih delih.(2) Tudi potem, ko je prišlo do lastninjenja, stanovanja kot posebnega dela stavbe nikoli ni bilo mogoče prodati brez ustreznih upravičenj na skupnih prostorih, delih, napravah in zemljišču (112. člen SPZ). Razpolaganje s predmetom, ki ni v samostojnem pravnem prometu, ni dopustno, pogodba s takšnim predmetom pa je nična (47. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

16. Tako je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da imajo tožniki močnejši pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na spornih prostorih kot tretja tožena družba in da je zato njihov zahtevek utemeljen na podlagi 41. in 42. člena ZTLR.

17. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

18. Odločitev, da tretja toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tretja toženka tožnikom tudi povrniti njihove stroške odgovora na revizijo v znesku 1656,00 EUR (3000 točk po 0,46 EUR, kar znaša 1380 EUR in 20 % DDV v znesku 276 EUR). Glede na prehodno določbo 44. člena sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2003).

---.---

Op. št. (1): M. Juhart, Dobrovernost kot pogoj za učinkovanje načela zaupanja v zemljiško knjigo, Izbrane teme civilnega prava II, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2007, str. 157.

Op. št. (2): Primerjaj M. Juhart, Vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo, Gospodarski vestnik, 2000, str. 16 in 17.


Zveza:

ZTLR člen 41, 42.
Datum zadnje spremembe:
29.10.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU4NDUy