<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za socialne spore

VDSS sodba Psp 566/2014
ECLI:SI:VDSS:2015:PSP.566.2014

Evidenčna številka:VDS0013852
Datum odločbe:26.02.2015
Senat:Nada Perić Vlaj (preds.), Elizabeta Šajn Dolenc (poroč.), Jože Cepec
Področje:INVALIDI
Institut:invalidnost - invalid III. kategorije - kontrolni pregled - nadomestilo

Jedro

Zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi pravico do ustreznega nadomestila pod pogojem, da se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri Zavodu za zaposlovanje. Gre za zakonsko določbo, s katero je pridobitev ustreznega nadomestila pogojena s prijavo pri Zavodu za zaposlovanje. To pa ne pomeni avtomatično, da se je tudi tožnik, ki je sedaj ponovno zaposlen, dolžan prijaviti pri zavodu. To velja samo v primeru, če tožnik še vedno ni obvezno zavarovan. V primeru, da je tožnik, tako kot zatrjuje, ponovno zaposlen, mu je skladno z določbo 2. odstavka 91. člena ZPIZ-1 pravico do premestitve dolžan zagotoviti delodajalec. Gre za obveznost, določeno v zakonu in posebna odločitev, da mu je delodajalec dolžan zagotoviti drugo delo v skladu z omejitvami, za kar se zavzema pritožba, ni potrebna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 24. 5. 2012 in št. … z dne 25. 1. 2012 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, da gre za psihofizično nezahtevno delo, brez dvigovanja ali prenašanja bremen nad 8 kilogramov, brez dvigovanja s tal ali nad višino ramen ter brez vsiljenega tempa in ritma dela, v ugodnih mikroklimatskih pogojih v polnem delovnem času in pravico do nadomestila za invalidnost od 11. 8. 2011 dalje. Obenem je odločilo, da se je tožnik dolžan v roku 30 dni prijaviti na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in da je kontrolni pregled potreben septembra 2016 ter, da bo o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost toženec odločil s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, kjer tožnik zahteva priznanje pravice do dela v skrajšanem delovnem času od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine ter naložilo tožencu, da tožniku povrne stroške tega postopka v znesku 306,83 EUR in jih nakaže na račun Delovnega in socialnega sodišča, dolžan pa je tožniku povrniti tudi stroške tega postopka v znesku 3,87 EUR po pošti na njegov naslov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zahteval, da se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in prizna pravica do dela s skrajšanim delovnim časom in pravica do delne invalidske pokojnine. Meni, da je časovna razbremenitev nujna, saj nobenega dela ne zmore 8 ur. Vratno hrbtenico z rameni ima zgolj omejeno gibljivo. Proti bolečinam mora jemati analgetike, včasih tudi injekcije. Če bi moral delati 8 ur, bi se mu njegovo zdravstveno stanje zagotovo poslabšalo, saj bi ga 8 urni delavnik fizično izčrpal. Napačna je odločitev, da se je dolžan v 30 dneh prijaviti na Zavodu za zaposlovanje. V času vložitve tožbe in na pregledu pri izvedencu, je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, vendar je nato uspel v delovnem sporu in je sedaj spet zaposlen pri A. d.d.. Sodišče je tudi napačno odločilo, da je potreben kontrolni pregled septembra 2016. Pri njem izboljšanje zdravstvenega stanja ni možno, saj fibromialgija ni ozdravljiva. Ne strinja pa se tudi s tem, ko je sodišče tožencu naložilo plačilo zgolj 75 % stroškov, saj ni uspel le v delu, ki se nanaša na delo s krajšim delovnim časom. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev, na katere smiselno opozarja pritožba.

V tem sporu je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 24. 5. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo opr. št. ... z dne 25. 1. 2012 in ugotavljalo utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka, s katerim je uveljavljal razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do dela s skrajšanim delovnim časom in delne invalidske pokojnine.

S citirano prvostopno odločbo z dne 25. 1. 2012, potrjeno z dokončno odločbo z dne 24. 5. 2012 je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je ugotovil, da pri tožniku ni prišlo do takšnih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerega je bil razporejen, to je „blagovni manipulant“, in da zato pri njem ni invalidnosti.

Pravna podlaga za odločitev o sporni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1). Ta v 60. členu določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V 3. alineji 2. odstavka citirane določbe je določeno, da se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

V izvedenih dokazih in sicer v mnenju sodnega izvedenca specialista za medicino dela, prometa in športa, je sodišče prve stopnje imelo dovolj prepričljive strokovno objektivizirane podlage za zaključek, da je pri tožniku prišlo do zmanjšanja zmožnosti za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerega je bil razporejen, to je blagovni manipulant, da pa je zmožen za delo v delokrogu svojega poklica blagovni manipulant z omejitvami oziroma za drugo ustrezno delo, ki bo psihofizično nezahtevno, brez dvigovanja ali prenašanja bremen do 8 kilogramov, brez dvigovanja s tal ali nad višino ramen ter brez vsiljenega tempa in ritma dela ter v ugodnih mikroklimatskih pogojih s polnim delovnim časom in da je pri njem podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni od 1. 6. 2011 dalje. Hkrati je izvedenec menil, da bo tožnik zaradi predolge odsotnosti z dela zaradi diagnostično terapevtskega postopka nezaposljiv šele postal in da ga je zato potrebno čimprej usmeriti med iskalce zaposlitve, prav tako pa je potrebno intenzivirati zdravljenje fibromialgije, saj do sedaj pri zdravljenju tega obolenja niso bile izkoriščene vse medikamentozne možnosti zdravljenja.

Izvedenec je takšno mnenje podal potem, ko je tožnika osebno pregledal in preučil predloženo medicinsko dokumentacijo. Iz te izhaja, da so pri tožniku s slikovno diagnostiko ugotovili degenerativne spremembe aksialnega skeleta ter fibromialgijo ter reaktivno pogojeno depresivno anksiozno motnjo v izvenevanju. Na podlagi takšnega zdravstvenega stanja pri tožniku, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni nobenih razlogov še za časovno razbremenitev pri delu. Mnenje sodnega izvedenca je skladno z medicinsko in drugo dokumentacijo in izvidi osebnega pregleda in tudi dovolj strokovno obrazloženo v pisnem mnenju, izvedenec pa je bil tudi zaslišan neposredno na glavni obravnavi.

Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v 4. točki izreka napačno odločilo, da je kontrolni pregled potreben septembra 2016.

Skladno z določbo 2. odstavka 106. člena ZPIZ-1 se namreč zavarovancu lahko določi kontrolni pregled tudi po dopolnitvi starosti 45 let, oziroma pred ali po poteku 5 letnega roka. Gre za določbo, ki ureja fakultativni kontrolni pregled. Ta je odvisen od diagnoze obolenja ter pričakovanih sprememb v zdravstvenem stanju, do katerih lahko pride v določenem obdobju, bodisi do izboljšanja, lahko pa tudi do poslabšanja zdravstvenega stanja ter posledično do sprememb v invalidnosti in nove podlage za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Glede na tožnikovo starost, naravo njegovega obolenja, potrebo in pomen zdravljenja ter po mnenju izvedenca glede pričakovanih sprememb v zdravstvenem stanju, je sodišče prve stopnje utemeljeno določilo kontrolni pregled septembra 2016.

Zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi pravico do ustreznega nadomestila pod pogojem, da se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja, prijavi pri Zavodu za zaposlovanje. Gre za zakonsko določbo, s katero je pridobitev ustreznega nadomestila pogojena s prijavo pri Zavodu za zaposlovanje. To pa ne pomeni avtomatično, da se je tudi tožnik, ki je po njegovih navedbah, sedaj ponovno zaposlen, ne glede na to, da je sodišče z izpodbijano sodbo glede na podatke, s katerimi je razpolagalo, tako odločilo, dolžan prijaviti pri zavodu. To velja samo v primeru, če tožnik še vedno ni obvezno zavarovan. V primeru, da je tožnik tako kot zatrjuje, ponovno zaposlen, mu je skladno z določbo 2. odstavka 91. člena ZPIZ-1 pravico do premestitve dolžan zagotoviti delodajalec. Gre za obveznost, določeno v zakonu in posebna odločitev, da mu je delodajalec dolžan zagotoviti drugo delo v skladu z omejitvami, za kar se zavzema pritožba, ni potrebna.

Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno v skladu z določbo 154. člena ZPP odločilo o stroških postopka. Upoštevalo je, da je tožnik s tožbenim zahtevkom delno uspel, saj je poleg odprave izpodbijanih odločb uveljavljal priznanje pravice do dela s skrajšanim delovnim časom in priznanje pravice do delne invalidske pokojnine. Tožnik je namreč s tožbenim zahtevkom uspel le glede odprave izpodbijanih odločb, ni pa uspel s priznanjem pravice do dela s skrajšanim delovnim časom in pravice do delne invalidske pokojnine, kar jasno izhaja tudi iz pritožbenih navedb.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.


Zveza:

ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3, 91, 91/2, 106, 106/2.
Datum zadnje spremembe:
25.08.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzgzMjAz