<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za socialne spore

VDSS sodba Psp 37/2014
ECLI:SI:VDSS:2014:PSP.37.2014

Evidenčna številka:VDS0011845
Datum odločbe:30.01.2014
Senat:Elizabeta Šajn Dolenc (preds.), Jože Cepec (poroč.), Edo Škrabec
Področje:INVALIDI
Institut:invalidnost - nadomestilo - invalid III. kategorije - pokojninska osnova - nadomestilo za invalidnost

Jedro

V primerih, ko invalidska pokojnina, ki bi tožniku pripadala ob nastanku invalidnosti, ne dosega zneska pokojnine, ki bi bil odmerjen od najnižje pokojninske osnove zavarovancu s polno pokojninsko dobo 40 let, se ta odmeri od osnove za odmero dodatnih pravic iz 57. člena ZPIZ-1. Pri tožniku gre ravno za takšen primer in mu je bilo zato nadomestilo za invalidnost pravilno odmerjeno od najnižje pokojninske osnove in ne od njegove nižje dejanske pokojninske osnove.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, št. ... z dne 25. 5. 2010 in odločba ZPIZ Slovenije, Območna enota A., št. ... z dne 4. 1. 2010 ter da se tožniku kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni prizna pravica do invalidnosti v znesku 150,00 EUR na mesec od 14. 10. 2009 dalje in da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno razlogovalo, da je z izvedenskim mnenjem izvedenke finančne stroke v celoti razjasnilo okoliščine glede ustreznosti izračuna tožniku pripadajoče pokojninske osnove, kot osnove za odmero pravic iz njegove invalidnosti, saj izvedenka v izračunu pokojninskih osnov ni upoštevala (stran 19 in 22) nadomestil tožniku iz obdobja njegove začasne odsotnosti z dela in si tako sodišče prihaja v nasprotje z 41. členom ZPIZ-1 in ne ugotovi pravilne višine bruto prejemkov tožnika. Sodišče je tožniku tudi kršilo pravico do poštenega sojenja, ko ni sledilo predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja, da se ugotovijo pokojninske osnove pri tožniku od leta 1991 dalje. Sodišče ni dokazno preverilo zatrjevane nepravilnosti revalorizacije in nepravilnosti preračuna iz bruto zneska v neto zneske. Potrebno bi bilo preračunati bruto zneske plače in nadomestil plače v neto zneske in še revalorizacijo teh osnov - gre za zapleteno, zelo obsežno izračunavanje. Sodba glede tega nima razlogov in ni sposobna pritožbenega preizkusa. Tudi ob upoštevanju povprečne stopnje dajatev za posamezno leto v Republiki Sloveniji je preračun iz bruto zneskov v neto zneske napačen. Sodišče prve stopnje je prav tako ravnalo napačno, ko ni sledilo dokaznemu predlogu in pridobilo podatke o plačah tožnika pri davčnem organu in pri delodajalcih tožnika za obdobje od leta 1991, saj je tožnik že z listinami, ki jih je predložil izkazal, da so podatki iz matične evidence napačni.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba, v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih navaja v svoji pritožbi tožnik.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) preizkušalo pravilnosti in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 25. 5. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. z dne 4. 1. 2010. S slednjo je bilo odločeno, da se tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti, zaradi posledic bolezni, prizna pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 101,91 EUR na mesec, od 14. 10. 2009 dalje.

Spor v predmetni zadevi se nanaša na to, ali je bila pri tožniku ugotovljena pokojninska osnova za izračun nadomestila za invalidnost ugotovljena v pravilni višini. Tožnik je tekom predsodnega postopka in v okviru sodnega postopka navajal, da je toženka zmotno in nepopolno ugotovila višino plač tožnika in nadomestil za vsa leta zavarovanja od leta 1986 dalje, torej za vseh 21 let do vključno leta 2008. Navajal je tekom prvega postopka pred sodiščem prve stopnje in v pripravljalnih vlogah ter tudi v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje, da je toženka prenizko ugotovila višino dejansko izplačanih neto plač in nadomestil, od katerih so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Pritožbeno sodišče je že v svojem sklepu opr. št. Psp 242/2012 z dne 23. 8. 2012, s katerim je ugodilo pritožbo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 21. 3. 2012 navedlo, da je sodišče prve stopnje tožniku pravilno pojasnilo, kako poteka preračun bruto plač v neto plače in da zneski navedeni v matični evidenci predstavljajo tožnikovo bruto plačo, v pokojninsko osnovo pa se prevedejo tako, kot je to pojasnila toženka na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje dne 21. 3. 2012 in kakor je tožniku to pojasnilo, v takrat izpodbijani sodbi, sodišče prve stopnje v točki 7. obrazložitve.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). V skladu z določbo 94. člena ZPIZ-1 se zavarovancu, pri katerem je nastala III. kategorija invalidnosti in se je zaposlil na drugem delovnem mestu, nadomestilo odmeri v višini 25 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadalo ob nastanku invalidnosti (3. alinea 3. odstavka 90. člena ZPIZ-1). V skladu z 72. členom citiranega zakona se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove izračunane na enak način, kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. ZPIZ-1 v 39. členu določa, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so za zavarovanca najugodnejša. Po 4. odstavku istega člena se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v R Sloveniji. Povprečne stopnje davkov in prispevkov ugotovi in določi minister, pristojen za finance. Minister pristojen za delo predpiše metodologijo za določitev plač, ki se upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. 47. člen citiranega zakona določa, da se pri določitvi pokojninske osnove plače oziroma zavarovalne osnove iz prejšnjih let preračunajo z valorizacijskimi količniki, tako da ustrezajo gibanjem povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. Valorizacijski količnik se vsako leto določi na novo tako, da se povprečno plačo na zaposleno osebo v državi, izplačano za oktober 1990 in povečano za odstotek vseh uskladitev pokojnin po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona in po 150.a in 150.b členu ZPIZ-1 opravljenih od 1. 1. 1991 do konca koledarskega leta pred letom uveljavitve valorizacijskih količnikov, deli z zneskom povprečne plače na zaposleno osebo v državi, dosežene v letih, iz katerih se plače upoštevajo za izračun pokojninske osnove. Tudi višina povprečne stopnje prispevkov in davkov, veljavnih v posameznem koledarskem letu določi minister, pristojen za finance. V skladu z 48. členom ZPIZ-1 se zavarovancu starostna pokojnina odmeri od najnižje pokojninske osnove, če starostna pokojnina, odmerjena glede na dopolnjeno pokojninsko dobo zavarovančeve pokojninske osnove, skupaj s pripadajočimi uskladitvami, ne dosega zneska starostne pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjene od najnižje pokojninske osnove.

Toženka je pri izračunu pokojninske osnove upoštevala podatke o plačah in nadomestilih, kot so vsebovani v podatkih o matični evidenci (izračun z dne 4. 1. 2010, ki je priloga prvostopni odločbi z dne 4. 1. 2010). Iz primerjave podatkov izračuna pokojninske osnove in podatkov o plačah iz matične evidence je razvidno, da so podatki o neto plačah pri izračunu pokojninske osnove od leta 1987 do 1991 prikazani v neto zneskih in se številčno ujemajo s podatki, ki so navedeni na obrazcih M-4. Od leta 1992 dalje se podatki o neto plačah, navedenih na izračunih za pokojninsko osnovo, ne ujemajo več s podatki o plačah, navedenih na obrazcih M-4 zaradi izračuna pokojninske osnove, kot je določeno v 4. odstavku 39. člena ZPIZ-1. Za obdobje od leta 1991 do zaposlitve tožnika pri podjetju B. d.o.o. (7. 7. 1997), tožnik ne v predsodnem ne v sodnem postopku, razen pavšalnih navedb, da pač podatki v matični evidenci niso pravilni, ni navedel ali predložil nobenih listin, ki bi izkazovale drugačno dejansko stanje. V zvezi s tem šteje tudi pritožbeno sodišče, da je tožena stranka za odmero pokojnine pravilno upoštevala osebne dohodke oziroma plače, kot so jih matični evidenci sporočili delodajalci tožnika za posamezno koledarsko leto na obrazcu M-4, saj gre za javno listino, glede katere podatke o plačah oziroma osnovah in nadomestilih plač za delavce v delovnem razmerju navedejo delodajalci podatkov v prijave, na podlagi z zakonom določenih evidenc oziroma poslovne dokumentacije po predpisih o računovodstvu in finančnem poslovanju, kot izhaja iz določbe 2. odstavka 38. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami). Za izračun pokojninske osnove tako tožena stranka uporabi le tiste podatke o plačah in osnovah ter nadomestilih plač, ki jih delodajalci podatkov prijavijo najpozneje do 30. aprila tekočega leta za preteklo koledarsko leto. Tudi iz 203. člena ZPIZ-1 izrecno izhaja, da se pokojninska doba, plača, v plačila prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Pritožbeno sodišče tako šteje, da sodišče prve stopnje tožniku ni kršilo pravico do poštenega sojenja, ko ni sledilo njegovemu predlogu, da bi pridobilo podatke o plačah pri davčnem organu in pri delodajalcih tožnika za obdobje od leta 1991 in da bi izvedenki naložilo dopolnitev izvedenskega mnenja tako, da bi ta opravila preračun ugotovljenih bruto plač v neto zneske in ugotovila neto zneske od osnov od leta 1991 do 2008. Tožnik je v svojih dosedanjih navedbah konkretiziral le razhajanja, ki naj bi bila glede zavarovalnih osnov - neto plač za leta 2002, 2003, 2005, 2006, 2007 in leto 2008, ne pa za katerokoli drugo obdobje. Za navedena leta pa je sodišče prve stopnje pravilnost podatkov o višini plač in nadomestil plač za tožnika pri oblikovanju pokojninske osnove preverilo tako s pomočjo izvedenke finančne stroke, prav tako pa je tožena stranka opravila ponovni izračun nadomestila za invalidnost v katerem je pri oblikovanju pokojninske osnove za obdobje od leta 2002 do 2008 upoštevala višino bruto plač, kot jih je ugotovila sodna izvedenka C.C. ter je pri tem ugotovljeno, da je za tožnika še vedno najugodnejša odmera nadomestila za invalidnost od najnižje pokojninske osnove, kot je bilo izračunano z izpodbijano odločbo z dne 4. 1. 2010.

Tako je napačno zatrjevanje pritožbe, da z izvedenskim mnenjem izvedenke finančne stroke ni bilo v celoti razjasnjeno dejansko stanje, ker izvedenka v izračunu pokojninskih osnov ni upoštevala nadomestil tožnika iz obdobja njegove začasne odsotnosti z dela. Za čas tožnikove odsotnosti z dela - bolniškega staleža je tožena stranka upoštevala vštevnost nadomestila v skladu z 41. členom ZPIZ-1. Ta določa, da zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju in predpisih o delovnih razmerjih, po predpisih o starševskem dopustu, oziroma po predpisih o zavarovanju za primer brezposelnosti, o delovnih razmerjih za delavce, kateri delo ni več potrebno, ali nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije iz 1. odstavka 89. člena tega zakona, se za čas prejemanja nadomestila, za izračun pokojninske osnove upošteva plača oziroma osnova od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila. Kadar se v plačo za izračun pokojninske osnove všteva plača iz preteklega leta, se ta plača valorizira z istim valorizacijskim količnikom, kot bi se plača, ki je bila podlaga za izračun osnove za odmero nadomestila. Pri tožniku je tako tožena stranka za leto 2002 kot za ostala leta upoštevala višino nadomestila za čas bolniškega staleža (v letu 2002 75.307,59 SIT, za leto 2003 30.953,35 SIT in za leto 2006 176.554,19 SIT) in pri tem upoštevala tudi pravilne količnike. Za leto 2002 1,205, za leto 2003 1,098 in za leto 2006 0,922, kakor je to določeno v 41. členu ZPIZ-1. Navedeni podatki so bili tožniku posredovani skupaj s prvostopenjsko odločbo, ki se izpodbija v tej pravdi, prav tako pa tudi v okviru izračuna, kakor ga je naložilo sodišče prve stopnje, toženki v odločbi z dne 11. 10. 2013, kjer je poleg podatkov o pokojninski dobi, o plačah in nadomestilih plač, prikaza 18 letnih pokojninskih osnovah tudi podatek o plačah in nadomestilih.

Sodišče prve stopnje je tako svojo odločitev pravilno oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke finančne stroke in na izračun višine nadomestila za invalidnost, ki ga je sodišču posredovala tožena stranka z dne 22. 10. 2013 in navedeno obširno obrazložilo v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. S tako ugotovljenim dejanskim in pravnim stanjem se pritožbeno sodišče strinja.

Pritožbeno sodišče je že v prej citiranem svojem sklepu ugotovilo, da gre pri podatkih za minimalna odstopanja v višini nekaj odstotkov in je zato tudi sodišču prve stopnje naložilo, da najprej preveri, ali bi bilo nadomestilo za invalidnost večje, v kolikor bi se upoštevali podatki, ki jih je tožniku za posamezno leto posredoval delodajalec. Tudi ob upoštevanju teh podatkov bi bilo za tožnika še vedno najbolj ugodno, da se pri odmeri nadomestila za invalidnost upošteva najnižja pokojninska osnova in ne njegova dejanska pokojninska osnova.

Pri tožniku je odmerni odstotek bil določen v višini 65,75 % od pokojninske osnove 449,01 EUR in je tako bila njegova invalidska pokojnina 295,22 EUR, kar pa je manj od osnove za odmero dodatnih pravic, kot to določa 57. člen ZPIZ-1. V primerih, ko invalidska pokojnina, ki bi tožniku pripadala ob nastanku invalidnosti, ne dosega zneska pokojnine, ki bi bil odmerjen od najnižje pokojninske osnove (535,51 EUR) zavarovancu s polno pokojninsko dobo 40 let, se ta odmeri od osnove za odmero dodatnih pravic iz 57. člena ZPIZ-1. Pri tožniku gre ravno za takšen primer in mu je bilo zato nadomestilo za invalidnost pravilno odmerjeno od najnižje pokojninske osnove in ne od njegove nižje dejanske pokojninske osnove.

Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti temu, da toženka v svojih izračunih ni pravilno upoštevala revalorizacijske faktorje in da je napačno preračunavala zneske iz bruto v neto plače. Valorizacijski količniki za preračun plač iz prejšnjih let je toženka navedla pri podatkih o plačah in pri preračunu plač na raven plač in pokojnin iz leta 2008 (količniki so navedeni v Uradnem listu RS, št. 42/09), povprečne letne stopnje davkov in prispevkov pa so prav tako objavljene v Uradnem listu RS (za leto 2002 v Uradnem listu RS, št. 34/03; za leto 2003 v Uradnem listu RS, št. 52/04; za leto 2004 v Uradnem listu RS, št. 19/05; za leto 2005 v Uradnem listu RS, št. 28/06; za leto 2006 v Uradnem listu RS, št. 26/07; za leto 2007 v Uradnem listu RS, št. 33/08 in za leto 2008 v Uradnem listu RS, št. 23/09). Pri tem pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da gre zgolj za pavšalne navedbe tožnika, da izračunu za vsa leta zavarovanja niso pravilni, ne da bi tožnik v pritožbi navedel v čem in za katero leto niso pravilni.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 7. 11. 2013, glede dokaznega predloga tožnika, da se dopolni izvedensko mnenje z izračuni za celotno tožnikovo obdobje delovne dobe od leta 1991 do 2008, s sklepom zavrnilo in svoj sklep tudi obrazložilo s tem, da je sodna izvedenka mnenje podala v skladu z vprašanji in sklepom sodišča prve stopnje z dne 6. 2. 2013 in na vsa vprašanja odgovorila. V kolikor se tožnik s takšnim dokaznim sklepom sodišča prve stopnje ni strinjal in je menil, da je prišlo do kršitev določb pravdnega postopka, bi moral v skladu z določbo 286.b člena ZPP, kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, torej na samem naroku za glavno obravnavo. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Navedenega pa tožnik v pritožbi ne utemelji.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti odgovorilo na relevantna dejanska in pravna vprašanja in ima sodba glede tega tudi vse razloge ter se lahko preizkusi.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.


Zveza:

ZPIZ-1 člen 39, 47, 48, 57, 72, 90, 90/3, 90/3-3, 94, 94/1, 94/1-3, 94/3, 150.a, 150.b, 203.
Datum zadnje spremembe:
06.05.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY1MzMz