<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 29/2011
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.29.2011

Evidenčna številka:VDS0006540
Datum odločbe:20.01.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - diskriminacija - invalidnost

Jedro

V kolikor tožena stranka dokaže, da je spremenila organizacijo dela, tako da ni več potrebe, da bi nekdo opravljal zgolj delo, ki ga je opravljala tožnica, in da tožnica ne more opravljati dela, ki se pri toženi stranki še opravlja, je treba šteti, da tožena stranka ni ravnala diskriminatorno, ko je tožnici podala odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 15. 12. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožnici (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača stroške postopka v znesku 393,00 EUR v roku 8 dni, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica. Navaja, da iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo povrnitev tistega dela priglašenih stroškov postopka, ki se nanašajo na nagrado za nadaljnje naroke za glavno obravnavo. V tar. št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) je določeno, da nagrada pripada za narok. V kolikor bi bilo veljavno odvetniško tarifo razumeti tako, da se odvetniško delo na vseh narokih poravna z enkratno priznano nagrado za vse naroke, bi v odvetniški tarifi bilo zapisano, da gre za nagrado za naroke in ne za nagrado za narok. Tudi v drugem odstavku opombe št. 3 k tarifi piše, da nagrada za narok nastane za zastopanje stranke na naroku. Sicer pa iz sodb Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 3285/2010 in Višjega sodišča v Mariboru opr. št. III Cp 355/2010 izhaja, da sta obe višji sodišči mnenja, da odvetniku pripada nagrada po tar. št. 3102 za vsak opravljeni narok. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka spremeni tako, da prizna nagrado za vse opravljene naroke.

Zoper izpodbijano sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da se je zelo zmanjšala potreba po delih, ki jih je tožnica edino lahko opravljala, to je pakiranje in polnjenje toasta. Tožena stranka je delo v organizacijski enoti P.V. organizirala tako, da so delo tožnice prevzeli drugi delavci in so ti potem skupno opravljali vse faze dela v organizacijski enoti. Nobenega dvoma ni, da je postalo konkretno opravljanje dela delavke na njenem delovnem mestu nepotrebno in da je bil razlog za to organizacijsko ekonomske narave. Zaradi navedenega ni mogoče sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da ni obstajal utemeljen razlog, ki bi onemogočal nadaljnje delo delavke in da tožena stranka ni dokazala dejanskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Stališče sodišča prve stopnje, da delodajalec ne bi smel izvesti organizacijskih sprememb v smislu prerazporeditve del tožnice na druge delavce in da bi tožnica morala ohraniti delo na svojem delovnem mestu, čeprav je potreba zanj obstajala le v zelo zmanjšanem obsegu, je v nasprotju z osnovno intenco in smislom določbe 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Tožena stranka ob tem, ko je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici, ni bila dolžna oblikovati kriterijev za določitev presežnih delavcev, saj ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev. Tožnica je zaradi omejitev po invalidski odločbi lahko delala samo in izključno pri pakiranju in polnjenju toasta, drugih del v fazi proizvodnje toasta pa ne, prav tako delavka ni smela delati ponoči. Delavka A.M. takšnih omejitev ni imela. Neutemeljen je očitek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala diskriminatorno, ko je ugotovila, da delo tožnice lahko prerazporedi na druge delavce in da tožnico lahko produktivno zaposli na drugih delih, katerih ustreznost je bila ugotovljena z dopolnilnim mnenjem Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožena stranka je dokazala, zakaj so določeni delavci imeli višek ur in zakaj je za določen čas zaposlovala druge delavce od zunaj. Šlo je za povečane potrebe po delu zaradi sezone in nadomeščanja delavcev zaradi bolniškega staleža. Večina potreb po delu v organizacijski enoti je bila v nočnem času. V izpodbijani sodbi niso navedeni pravi razlogi o odločilnih dejstvih. O odločilnih dejstvih je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v obrazložitvi sodbe in med vsebino listin ter izpovedbami prič. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne.

Pritožbi sta utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da v izpodbijani sodbi niso navedeni pravi razlogi o odločilnih dejstvih, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Ta je med drugim vselej podana tudi takrat, kadar v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba sicer ima očitno napačne razloge glede vprašanja, ali je tožena stranka dokazala, da ni ravnala diskriminatorno pri opredelitvi tožnice za tisto delavko, ki ji bo odpovedala pogodba o zaposlitvi s ponudbo nove, vendar navedeno ne pomeni, da izpodbijana sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Navedena pomanjkljivost v izpodbijani sodbi sicer lahko pomeni zmotno uporabo materialnega prava in v tej zvezi tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa tudi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sicer pa pritožbeno sodišče na to kršitev pazi tudi po uradni dolžnosti, vendar ugotavlja, da ni podana.

Z navedbo o nasprotju med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v izpodbijani sodbi in vsebino listin ter izpovedb prič, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja, tožena stranka pa v pritožbi tudi ni navedla, glede katerih listin oziroma zapisnikov o zaslišanju prič naj bi bilo nasprotje med vsebino teh listin in tem, kar se o njihovi vsebini navaja v razlogih izpodbijane sodbe.

Pač pa si sodišče prve stopnje očitno zmotno razlaga, kaj pomeni pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu v primeru, ko delavec zatrjuje, da je bila kršena prepoved diskriminacije. V skladu s šestim odstavkom 6. člena ZDR mora delodajalec dokazati, da ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije, če je kandidat oziroma delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Tožnica je v tem sporu zatrjevala, da je pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove njena invalidnost in pa to, da je z dela večkrat odsotna zaradi začasne nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov. Tožena stranka pa je dokazovala, da je spremenila organizacijo dela v PE V. tako, da po spremembi nihče ni delal zgolj na pakiranju toasta, kar je bilo delo tožnice do odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, ampak so zaradi zmanjšanega obsega proizvodnje toasta delo organizirali tako, da so vsi delavci delali v vseh fazah postopka, česar pa tožnica poprej ni delala in zaradi omejitev tudi ni smela delati. Sodišče prve stopnje je sicer izvajalo dokaze glede teh trditev, vendar jih ni ocenilo zaradi zmotnega stališča, da tudi v kolikor je šlo za razporejanje del med druge delavce, ostaja domneva, da je tožena stranka ravnala diskriminatorno, glede na nesporno ugotovitev, da ima tožnica status delovne invalidke.

Takšno stališče sodišča prve stopnje pa je zmotno. V kolikor tožena stranka dokaže, da je spremenila organizacijo dela, tako da sedaj ni potrebe, da bi nekdo delal zgolj delo, ki ga je opravljala tožnica in da tožnica dejansko ne more opravljati dela, ki se pri toženi stranki še vedno izvaja na tako spremenjenih delokrogih, potem to obenem pomeni, da je tožena stranka dokazala, da ni ravnala diskriminatorno, ko je podala tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi in ji hkrati ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev.

Da je pri toženi stranki v resnici šlo za zmanjšanje obsega dela ne nazadnje dokazuje tudi izpovedba priče S.V. (v tem delu prav tako dokazno neocenjena) o tem, da je poprej v celotnem procesu proizvodne toasta sodelovalo pet delavcev, sedaj pa jih dela samo pet. Navedeno ne potrjuje pavšalne ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove obstajal le fiktivni in ne dejanski razlog.

Diskriminacijo naj bi dokazovala okoliščina, da je pri toženi stranki na istem delovnem mestu „pomožnega živilskega delavca – pakiranje izdelkov in pomožna dela v proizvodnji v skladišču“ še naprej ostala zaposlena druga delavka (A.M.), ki je sicer tudi delovna invalidka, vendar z manjšimi omejitvami kot tožnica, odpoved s ponudbo nove pogodbe pa je dobila le tožnica. Vendar pa navedena okoliščina sama po sebi ne pomeni nedopustne diskriminacije. V kolikor je ta druga delavka zmožna za opravljanje vseh del, ki se po novi organizaciji dela zahtevajo od vseh preostalih petih delavcev, ki še delajo na proizvodnji toasta, tožnica pa po spremenjeni organizaciji dela zaradi zdravstvenih omejitev teh del ne sme opravljati, potem ne gre za nobeno nedopustno diskriminacijo, če delodajalec ob dejstvu, da za tožnico nima več dela, le-tej poda odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe. Ob razlagi, ki jo ponuja sodišče prve stopnje, bi bilo diskriminatorno tudi, če bi tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove podala drugi delavki A.M. in bi tožnica ohranila zaposlitev, saj je tudi ta druga delavka delovna invalidka.

Takšno pojmovanje diskriminacije bi pomenilo, da delodajalec nikoli ne bi smel spremeniti organizacije dela v tem smislu, da bi zmanjšan obseg dela, ki ga opravljajo delovni invalidi, razporedil med druge delavce tako, da bi bili ti polno obremenjeni in bi zaradi tega, ker delovni invalidi novih delokrogov ne morejo oziroma ne smejo opravljati, zanje zagotovil drugo primerno delo, ki pa bi ga v skladu s svojimi omejitvami lahko opravljali.

Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja sodišče prve stopnje ni ocenilo izvedenih dokazov in ni ugotovilo, ali sploh drži, da je tožnica v organizacijski enoti P.V. opravljala le delo pri pakiranju toasta in potic, da je tožena stranka spremenila organizacijo dela tako, da sedaj nobeden od delavcev ne dela izključno na pakiranju, temveč opravlja tudi drugo delo, ki ga tožnica ne more opravljati.

Očitno zmotna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da pogodbo o zaposlitvi za določen čas, sklenjena z M.K., dokazuje, da ni prenehala potreba po delu tožnice. V pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo za čas od 1. 1. 2010 do 28. 2. 2010 (priloga B/5) sklenila tožena stranka in M.K., namreč ne gre za ista dela, kot jih je opravljala tožnica.

O diskriminaciji tudi ni možno sklepati zgolj na podlagi dejstva, da so imeli drugi delavci v pekarni višek ur, tožnica pa manko, saj niso opravljali enakega dela kot tožnica.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, saj je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je pri tem ocenilo, da te pomanjkljivost ne more odpraviti samo oziroma da bi bilo to nesmotrno, saj bi pritožbeno sodišče moralo zaradi načela neposrednosti še enkrat izvesti vse dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje že izvedlo, ni pa jih ocenilo. Sodišče prve stopnje bo v novem postopku lahko le prebralo zapisnike o do sedaj izvedenih dokazi in nato o zadevi znova odločilo v skladu z gornjimi napotili.

Ob takšni odločitvi je bilo potrebno ugoditi tudi pritožbi tožnice, čeprav tožnica povsem zgrešeno navaja, da bi ji sodišče prve stopnje za vsakega od opravljenih narokov moralo priznati nagrado po tar. št. 3102 ZOdvT. V skladu s prvim odstavkom 14. člena ZOdvT nagrade zajemajo celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, če ta zakon ne določa drugače. Ta določba pomeni, da se tudi nagrada za postopek po tar. št. 3102 v višini količnika 1,2 odmeri le enkrat, ne glede na to, koliko narokov je bilo dejansko opravljenih. Glede tega vprašanja je praksa pritožbenega sodišča enotna, morebitno drugačno odločanje na sodiščih splošne pristojnosti pa ni razlog za odstop od te prakse.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje na podlagi že izvedenih dokazov, ki jih bo po potrebi še dopolnilo, ugotovilo, kakšno delo je tožnica dejansko opravljala pred izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in ali je pri toženi stranki v poslovni enoti P.V. zaradi zmanjšanega obsega dela v resnici prišlo do spremembe organizacije dela tako, da sedaj vsi preostali delavci, ki naj bi jih bilo manj, opravljajo vsa dela pri proizvodnji toasta tako, da noben delavec ne opravlja več izključno del, ki naj bi jih opravljala tožnica (ročno polnjenje in embaliranje izdelkov), ampak tudi dela, ki jih tožnica ne more opravljati. Po tako dopolnjenem postopku bo sodišče prve stopnje ob upoštevanju pravnih stališč, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče, znova odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.


Zveza:

ZDR člen 6, 6/6, 88, 88/1, 88/1-1, 88/3, 90.
Datum zadnje spremembe:
07.07.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU1MTU0