<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 158/2016
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.158.2016

Evidenčna številka:VDS0016096
Datum odločbe:17.03.2016
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Sonja Pucko Furman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:pogodbena kazen - konkurenčna klavzula - zavarovalni zastopnik

Jedro

Toženec je pri svojem delu pri tožeči stranki pridobil številne poslovne zveze, to so stranke, ki so prek toženca kot zavarovalnega zastopnika sklenile zavarovanja pri tožeči stranki. Stranke zavarovalnice pomenijo posebno vrednost v okviru poslovanja tožeče stranke, saj je vsebina njenega poslovanja prav sklepanje zavarovalnih poslov z njimi, življenjsko logično pa je, da želi gospodarska družba pridobljene stranke ohraniti. Toženčevo delo je sklepanje in obnavljanje (trženje) zavarovalnih pogodb v imenu in za račun zavarovalnice, izvajanje aktivnosti, ki so povezane s pripravo na sklenitev zavarovalne pogodbe ter pomoč pri izvrševanju pravic iz pogodbe, širitev portfelja - iskanje novih strank ali širitev zavarovanj pri obstoječih strankah, inkasiranje in spremljanje plačevanja zavarovalnih premij, pripravljanje podatkov za potrebe trženjskih raziskav, vodenje kartotek zavarovancev in drugo. Bistvo dela toženca kot zavarovalnega zastopnika je stik z obstoječimi strankami in pridobivanje novih strank za tožečo stranko, ki to delo po naravi stvari lahko opravlja le prek zavarovalnih zastopnikov. Ker je baza strank za zavarovalnico bistvenega pomena in ker ima stik z njimi prek zavarovalnih zastopnikov, ima zavarovalnica pravico s konkurenčno klavzulo zaščititi poslovne zveze, saj bi nepooblaščeno prenašanje teh poslovnih zvez (strank) na drugega delodajalca (drugo zavarovalnico) temu omogočilo nelojalno konkurenco. Toženec je kršil sklenjeno konkurenčno klavzulo že s tem, da je sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, saj to za tožečo stranko pomeni konkurenco. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati dogovorjeno pogodbeno kazen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pogodbeno kazen v višini 21.887,10 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2013 dalje (I. točka izreka), ter da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 897,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščenki vlaga pritožbo toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen in tožeči stranki naloži plačilo njegovih pravdnih stroškov oziroma podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje dejstvu, da je sodišče prve stopnje glede vprašanja, ali je toženec pridobljeno znanje koristno uporabil pri novem delodajalcu, sodbo večinoma oprlo na izpovedi prič, ki jih je predlagala tožeča stranka in zatrjuje njihovo neverodostojnost. Po njegovem mnenju zgolj dejstvo, da je po njegovi zaposlitvi pri drugi zavarovalnici določeno število zavarovancev zamenjalo zavarovalnico, ne dokazuje, da je do tega prišlo zaradi „uporabe“ znanj in zvez, ki jih je toženec pridobil pri tožeči stranki. Trdi, da za to obstajajo povsem objektivni vzroki, neodvisni od toženčevega aktivnega ravnanja. Pove, da zavarovalnice lahko pridobivajo podatke o strankah iz splošno dostopnih virov, zato ne potrebujejo podatkov o strankah konkurenčnih zavarovalnic. Ker sodišče za potrditev tega dejstva ni izvedlo dokaza s postavitvijo predlaganega izvedenca, naj bi kršilo določbe pravdnega postopka. Po njegovem mnenju ni dokazano, da je imel „skadencarje“, niti da je iz njih dobil podatke o strankah. Sodišču prve stopnje očita napačno dokazno oceno, saj se je pri ugotovitvi dejstva, da je toženec obiskal stranke, ki so se nato odločile za zamenjavo zavarovalnice, oprlo izključno na posredne dokaze. Po njegovem mnenju je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, saj se toženec ni mogel opredeliti do trditev tožeče stranke, ki ni navedla konkretnih imen zavarovancev. Nasprotuje sklepu sodišča, da je aktivno klical stranke zaradi zamenjave zavarovalnice, stranke namreč lahko prehajajo k drugi zavarovalnici tudi brez aktivnega ravnanja zastopnika, npr. zaradi ugodnejše cene. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz sodbe ni razviden čas in narava obiskov pri strankah, niti razlog za zamenjavo zavarovalnice, niti druga odločilna dejstva, na podlagi katerih je bilo zahtevku ugodeno. Meni, da mu ni mogoče očitati kršitve konkurenčne klavzule, če so se stranke svobodno odločile prestopiti k Zavarovalnici A., do česar bi prišlo tudi, če bi se zaposlil zunaj zavarovalništva. Po njegovem mnenju se namreč z odhodom matičnega zastopnika pretrga vez med zavarovancem in zavarovalnico, ki v glavnem obstaja samo zaradi navajenosti zavarovanca na posamezno osebo in ne na zavarovalnico. Tožeča stranka bi po njegovem mnenju morala dokazati, da je izkoriščal pridobljena poslovna znanja in zveze, zgolj potencialna možnost njihovega izkoriščanja pa ne zadostuje. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do navedb, da je konkurenčna klavzula (in pogodbena kazen) v nasprotju z njegovimi ustavno varovanimi pravicami. Sklicuje se na navedbe pred sodiščem prve stopnje glede ničnosti konkurenčne klavzule. Vztraja, da pogodbena kazen ni inštrument, ki bi bil dopusten v delovnem pravu, in ponavlja, da je konkurenčna klavzula nična. Navaja, da iz sodbe ne izhaja, v čem naj bi bili podatki (glede avtomobilskih zavarovanj) uporabni za drugo zavarovalnico oziroma zakaj teh podatkov ta ne bi mogla dobiti drugje. Te informacije po njegovem mnenju niso ekskluzivne, niso trajne narave in niso konkurenčno nevarne. Predmet konkurenčne klavzule naj bi bila le specifična znanja in zveze (...), ki jih toženec ne bi mogel pridobiti nikjer drugje in ki hkrati predstavljajo za tožečo stranko konkurenčno prednost pred drugimi zavarovalnicami, česar pa toženec ni pridobil pri tožeči stranki. Navaja, da zgolj njegova seznanjenost s strankami iz portfelja tožeče stranke glede na njihovo dejansko neuporabnost za izboljšanje konkurenčne prednosti toženčevega novega delodajalca ne more biti podlaga za prepoved zaposlitve toženca pri drugi zavarovalnici oziroma plačila kazni zaradi tega. Po njegovem mnenju je vztrajanje tožeče stranke pri kaznovanju toženca onemogočanje konkurence na zavarovalniškem trgu. Trdi, da so tako zavarovalni zastopniki povsem onemogočeni pri zaposlovanju (poklicni poti), zlasti upoštevaje dejstvo, da je s V. stopnjo izobrazbe trenutno praktično nemogoče dobiti zaposlitev, z zgolj 40 % nadomestilom za spoštovanje konkurenčne klavzule pa se ne da preživeti. Kot nevzdržno graja ugotovitev sodišča, da tožencu ni bila onemogočena pridobitev primerne zaposlitve zgolj zaradi dejstva, ker drugega dela zunaj zavarovalništva sploh ni iskal. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti pa niso v medsebojnem nasprotju niti v nasprotju z izrekom.

6. V predmetni zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo, in sicer je sodbo sodišča prve stopnje z dne 3. 12. 2014, s katero je to zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (sklep opr. št. Pdp 263/2015 z dne 17. 9. 2015). Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v predmetnem individualnem delovnem sporu. Ta so zlasti naslednja:

- da je bil toženec zaposlen pri tožeči stranki od leta 2006 dalje za opravljanje dela zavarovalnega zastopnika,

- da je toženec odpovedal pogodbo o zaposlitvi pri tožeči stranki in se že naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici za opravljanje dela zavarovalnega zastopnika, ne da bi od tožeče stranke dobil soglasje za opravljanje dela, pri katerem bi lahko izkoriščal pri njej pridobljene poslovne zveze in znanja,

- da je tožeča stranka po prenehanju delovnega razmerja toženca prejela večje število odstopnih izjav strank iz toženčevega portfelja oziroma „skadencarja“ (do septembra 2014 je prejela 87 odpovedi polic od skupno 923 polic iz toženčevega skadencarja, pri čemer je običajna obnovljivost portfelja pri tožeči stranki med 90 in 95 %, obnovljivost toženčevega portfelja od avgusta 2013 do avgusta 2014 pa je bila samo 57 % oziroma premijsko gledano le 37 %, od 390 polic je bilo s toženčevim novim delodajalcem sklenjenih kar 251 zavarovanj za avtomobilska zavarovanja, v letu 2014 pa je imela tožeča stranka 122 odpovedi polic, od tega 47 polic ali 32 strank, ki so bile del toženčevega portfelja),

- da so podatki o strankah, njihovih policah in pogojih zavarovanja za posamezno stranko poslovne zveze tožeče stranke iz 13. člena pogodbe o zaposlitvi, zato jih je utemeljeno zaščitila s konkurenčno klavzulo in določila pogodbeno kazen za njeno kršitev.

7. Pritožba nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženec pri tožeči stranki pridobil poslovne zveze, ki upravičujejo dogovor o prepovedi opravljanja konkurenčnih dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (konkurenčna klavzula) po prvem odstavku 38. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR).

8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec pri svojem delu pri tožeči stranki pridobil številne poslovne zveze, to so stranke, ki so prek toženca kot zavarovalnega zastopnika sklenile zavarovanja pri tožeči stranki. Stranke zavarovalnice vsekakor pomenijo posebno vrednost v okviru poslovanja tožeče stranke, saj je vsebina njenega poslovanja prav sklepanje zavarovalnih poslov z njimi, življenjsko logično pa je, da želi gospodarska družba pridobljene stranke ohraniti (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 233/1999 z dne 7. 3. 2000). Toženčevo delo je skladno z opisom delovnega mesta zavarovalnega zastopnika, ki je priloga njegove pogodbe o zaposlitvi pri tožeči stranki (priloga A 2), sklepanje in obnavljanje (trženje) zavarovalnih pogodb v imenu in za račun zavarovalnice, izvajanje aktivnosti, ki so povezane s pripravo na sklenitev zavarovalne pogodbe ter pomoč pri izvrševanju pravic iz pogodbe, širitev portfelja - iskanje novih strank ali širitev zavarovanj pri obstoječih strankah, inkasiranje in spremljanje plačevanja zavarovalnih premij, pripravljanje podatkov za potrebe trženjskih raziskav, vodenje kartotek zavarovancev in drugo. Iz navedenega opisa izhaja, da je bistvo dela toženca kot zavarovalnega zastopnika stik z obstoječimi strankami in pridobivanje novih strank za tožečo stranko, ki to delo po naravi stvari lahko opravlja le prek zavarovalnih zastopnikov. Ker je baza strank za zavarovalnico bistvenega pomena in ker ima stik z njimi prek zavarovalnih zastopnikov, ima zavarovalnica vsekakor pravico s konkurenčno klavzulo zaščititi poslovne zveze, saj bi nepooblaščeno prenašanje teh poslovnih zvez (strank) na drugega delodajalca (drugo zavarovalnico) temu omogočilo nelojalno konkurenco (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 245/2007 z dne 28. 5. 2008). Skladno s sodno prakso je konkurenčna klavzula med drugim namenjena tudi zaščiti poslovnih zvez, ki pomenijo za delodajalca poslovno tajnost in vplivajo na njegov položaj na trgu, njihovo nepooblaščeno prenašanje na drugega delodajalca pa omogoča nelojalno konkurenco (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 319/2005 z dne 26. 9. 2006).

9. Pritožbene navedbe, da lahko druge zavarovalnice pridobivajo stranke iz javno dostopnih virov, na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vplivajo. Toženec je imel v času zaposlitve pri tožeči stranki določen krog „svojih“ strank. Splošno znano dejstvo je, to pa v pritožbi izrecno priznava tudi sam, da so stranke bolj navajene na osebo zavarovalnega zastopnika kot na samo zavarovalnico. Glede na to je pravilen sklep, da gre že pri samih podatkih o strankah za podatke, ki pomenijo za tožečo stranko posebno vrednost v okviru njenega poslovanja kot zavarovalnice. Obenem je zaradi navezanosti strank na zavarovalnega zastopnika bolj kot na samo zavarovalnico, ki je njegov delodajalec, dopustno, da delodajalec zavaruje pridobljene poslovne zveze s konkurenčno klavzulo, kakršna je bila dogovorjena med tožečo stranko in tožencem. Konkurenčna zavarovalnica seveda lahko pridobiva stranke tudi iz javno dostopnih virov, ne drži pa pritožbena navedba, da poslovne zveze, ki jih je pridobil toženec pri tožeči stranki, zanjo niso uporabljive. S prehodom toženca kot zavarovalnega zastopnika k konkurenčni zavarovalnici bi si ta lahko izboljšala svoj konkurenčni položaj, saj bi lahko zaradi vezanosti na toženca prešli k njej tudi zavarovanci tožeče stranke. Pri tem niti ni bistveno, da je imel toženec podatke o strankah in z njimi sklenjenih zavarovalnih pogodbah (zlasti o izteku njihove veljavnosti) v t. i. „skadencarjih“ oziroma, ali je „skadencarje“ shranil ali podatke iz njih celo uporabil pri novem delodajalcu za aktivno vabljenje strank k njemu. Bistveno je, da je toženec pridobil poslovne zveze, ki so del pojma „...“, obenem pa poslovna tajnost tožeče stranke, zaradi česar bi tožeči stranki z njegovim prehodom k konkurenci lahko nastala večja škoda, kot v primeru, da bi konkurenčne zavarovalnice iskale nove stranke zgolj iz javno dostopnih virov. Dokazni postopek pa je celo pokazal, da je prišlo pri tožeči stranki do odhoda večjega števila strank, s katerimi je toženec delal v času zaposlitve pri tožeči stranki, čemur toženec niti ne nasprotuje. Zgolj z navedbo, da se stranke lahko prosto odločijo, pri kateri zavarovalnici bodo sklenile zavarovanje, pri čemer jih vodi predvsem višina cene zavarovanja, pa ni mogoče dokazati, da do (možnosti) kršitve konkurenčne klavzule ni prišlo.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je toženec kršil sklenjeno konkurenčno klavzulo že s tem, da je sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, saj to za tožečo stranko pomeni konkurenco, zato je tožeči stranki dolžan plačati dogovorjeno pogodbeno kazen. Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice (prim. s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 374/2006 z dne 25. 3. 2008). Sodišče prve stopnje v to smer pravilno ni izvajalo dokazov. Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebno znanje ali poslovne zveze dejansko uporabi in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delodajalca toženca. Glede na to za ugotovitev o kršitvi konkurenčne klavzule zadošča, da je toženec pridobival pri tožeči stranki take poslovne zveze, ki jih je dopustno zaščititi s konkurenčno klavzulo, kar so potrdili vsi izvedeni dokazi. Ker za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule v konkretnem primeru zadošča, da bi toženec s poslovnimi zvezami pri zaposlitvi pri drugem delodajalcu lahko konkuriral tožeči stranki (prim. s sklepoma Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 147/2012 z dne 23. 3. 2012 in Pdp 1724/2004 z dne 8. 12. 2005), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je konkurenčno klavzulo toženec kršil, zaradi česar je dolžan plačati pogodbeno kazen.

11. Toženec v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost prič, zaposlenih pri toženi stranki, z navedbami o lojalnosti in eksistenčni odvisnosti od tožene stranke. Res je sicer, da so zaslišane priče pri toženi stranki še vedno zaposlene, vendar zgolj na podlagi navedene okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njihovemu pričanju. Njihove izpovedi so, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržene dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Glede na to, da je toženec pridobival poslovne zveze pri tožeči stranki, je logično, da so o tem lahko izpovedovali njegovi sodelavci oziroma nadrejeni, sicer zaposleni pri toženi stranki. Prav tako so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, njihove izpovedi so glede vsebine in narave pridobljenih znanj med seboj enake in skladne z listinskimi dokazi.

12. Pritožnik izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank ter drugih izvedenih dokazov. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče ali stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi toženčevih nadrejenih oziroma sodelavcev, ki so še zaposleni pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

13. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožencu dogovor o konkurenčni klavzuli preprečuje zamenjavo delodajalca in zaposlitev v isti panogi oziroma njegovo poklicno pot. Temu nasprotuje že samo dejstvo, da se je toženec takoj po izteku na njegovo pobudo skrajšanega odpovednega roka zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici. Toženec v pritožbi povsem splošno navaja, da je s V. stopnjo izobrazbe trenutno praktično nemogoče dobiti zaposlitev, s 40 % nadomestilom za spoštovanje konkurenčne klavzule pa ni mogoče preživeti, vendar navedeno ne pomeni, da mu je dogovorjena konkurenčna klavzula izključila primerno zaposlitev. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem pravilno oprlo na ugotovitev, da toženec zaposlitve zunaj področja zavarovalništva sploh ni iskal, čemur toženec niti ni nasprotoval. Pritožbeno sodišče še dodaja, da bi glede na plačo, ki jo je toženec prejemal pri tožeči stranki pred prenehanjem delovnega razmerja (A 9), že samo nadomestilo plače za spoštovanje konkurenčne klavzule precej preseglo znesek minimalne plače v letu 2013.

14. Zgolj splošne so pritožbene navedbe v zvezi z ničnostjo konkurenčne klavzule in neprimernostjo pogodbene kazni kot inštrumenta delovnega prava, zato se pritožbeno sodišče v zvezi s tem v celoti sklicuje na razloge v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ter na stališča iz sklepa pritožbenega sodišča, s katerim je razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje v predmetni zadevi.

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

16. Toženec odločitve sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na višino pogodbene kazni, v pritožbi izrecno ne izpodbija in v zvezi s tem ne podaja nobenih trditev. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Toženec s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

ZDR člen 38, 38/1.
Datum zadnje spremembe:
21.11.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAwMDU4