<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba in sklep I Cp 1419/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.1419.2019

Evidenčna številka:VSL00029235
Datum odločbe:20.11.2019
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočević (preds.), Matjaž Voglar (poroč.), Brigita Markovič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:pogodba o lizingu - finančni lizing - poroštvo - obveznosti poroka - zastaranje obveznosti poroka - začetek teka zastaralnega roka - pretrganje zastaranja - odstop od pogodbe - pravica do odstopa od pogodbe - razveza pogodbe - posledice odstopa od pogodbe - zapadlost - zapadlost obrokov v primeru razdrtja pogodbe - odtujitev stvari med pravdo - objektivna sprememba tožbe - cesijska pogodba - stranska intervencija

Jedro

Odstop od pogodbe o lizingu ima za posledico zapadlost vseh obrokov (tako že zapadlih neplačanih kot tudi bodočih, še ne zapadlih), s tem pa tudi začne teči zastaranje. V trenutku, ko je lizingodajalec zaradi kršitev pogodbe od nje odstopil, je lahko že vedel za obseg škode zaradi neizpolnitve pogodbe, saj so kriteriji določeni v pogodbi in splošnih pogojih.

Odstop (razveza, prenehanje) pogodbe je nepreklicen in lizingodajalec ne more v nadaljevanju pogodbe spet samovoljno "oživiti" s tem, da po zahtevi za vrnitev predmeta lizinga (kar smiselno vsebuje tudi izjavo o odstopu od pogodbe) začne lizingojemalcu pošiljati "opomine" za plačilo obrokov, kot da bi pogodba še bila veljavna.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba z dne 2. 10. 2018 spremeni:

- v II. točki izreka tako, da se zavrne zahtevek za plačilo 39.506,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 10. 2010 dalje do plačila, in

- v VI. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 485,35 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Pritožba zoper IV. in V. točko izreka izpodbijane odločbe z dne 2. 10. 2018 se zavrne in se v tem delu izpodbijana, vendar nespremenjena sodba in sklep potrdita.

III. Pritožba zoper III. točko izreka sodbe z dne 2. 10. 2018 se zavrže.

IV. Pritožba zoper sklep z dne 5. 6. 2017 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da bo zaradi jasnosti tožnico, ki je hkrati tudi toženka po nasprotni tožbi (H., d. o. o.), v nadaljevanju imenovalo tožnica oziroma tožeča stranka, toženca, ki je hkrati tudi tožnik po nasprotni tožbi (D. A.), pa toženec oziroma tožena stranka. Zahtevki tožnice temeljijo na štirih pogodbah o finančnem lizingu (za osebni avto Š., dva delovna stroja in nepremičnino). Toženec je z nasprotno tožbo zahteval plačilo odškodnine in to, da mora tožnica »priznati« različne listine ter dejstva.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom z dne 2. 10. 2018 razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka); naložilo tožencu, da plača stranskemu intervenientu B., d. o. o., 39.506,22 EUR s pripadki (II. točka izreka); zavrnilo višji tožbeni zahtevek (III. točka izreka); zavrglo nasprotno tožbo v delu, ko je toženec (nasprotni tožnik) zahteval od tožnice (nasprotne toženke), da prizna različne dobropise, cenitve predmetov in pravico do končnega obračuna (IV. točka izreka); zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo 4.767,95 EUR s pripadki (V. točka izreka) in naložilo tožencu, da tožnici plača pravdne stroške 4.372,63 EUR s pripadki (VI. točka izreka).

3. S sklepom z dne 5. 6. 2017 je sodišče ugotovilo (II. točka izreka sklepa), da se dopusti stranska intervencija družbe B., d. o. o., na strani tožeče stranke oziroma po nasprotni tožbi tožene stranke. Ker zoper II. točko izreka (o dopustitvi stranske intervencije) ni bilo posebne pritožbe (tretji odstavek 200. člena Zakona o pravdnem postopku1), je toženec pritožbene razloge zoper navedeni sklep uveljavljal v pritožbi zoper končno odločbo.

4. Zoper odločbo z dne 2. 10. 2018 se laično, izrecno zoper vse točke odločbe, pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja tudi razloge zoper sklep z dne 5. 6. 2017, zato je sodišče vlogo obravnavalo tudi kot pritožbo zoper slednji sklep.

5. Pritožba je obsežna, mestoma nerazumljiva in se večkrat ponavlja, zato bo pritožbeno sodišče posamezne pritožnikove navedbe, kolikor terjajo odgovor, povzelo v nadaljevanju obrazložitve. Bistveni pritožbeni razlogi so: da so vsi tožbeni zahtevki zastarali; da stranski intervenient B., d. o. o., nima pravnega interesa za intervencijo; da sodišče ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe na način, da mora toženec plačati stranskemu intervenientu; da bi moralo sodišče upoštevati vseh sedem sklenjenih pogodb o lizingu in upoštevati določilo pogodb o vračunavanju izpolnitev; da cenitve sodnega cenilca D. P. niso verodostojne, ker je bil slednji z odločbo Ministrstva za pravosodje razrešen prav zaradi napačnih cenitev; da pritožnikove poroštvene izjave niso veljavne in da so nična nekatera določila pogodb o lizingu.

6. Pritožba je bila vročena tožeči stranki ter stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila.

7. Pritožba je deloma utemeljena.

8. Za odločitev pomembno dejansko stanje v zadevi je naslednje: tožnik oziroma njegov pravni prednik A., d. o. o., je s podjetjem G., d. o. o., sklenil tri pogodbe o lizingu premičnin (osebnega avta Š. in dveh delovnih strojev – midi bagrov) ter pogodbo o lizingu nepremičnine – stanovanja na I.; te pogodbe so predmet pravde. Med pravno prednico tožnice in družbo G. d.o.o. je bilo sklenjenih še več drugih lizing pogodb, ki jih toženec pogosto omenja, vendar niso predmet te pravde. Toženec je bil v času podpisovanja pogodb zakoniti zastopnik (direktor) družbe G. d.o.o. in je v tem svojstvu tudi podpisal vse sporne pogodbe o lizingu, hkrati pa je pri vseh pogodbah tudi nastopal kot solidarni porok (porok in plačnik). Družba G. d.o.o. pogodbenih obveznosti ni izpolnjevala, zato je tožnica od pogodb odstopila in zahtevala od lizingojemalca ter poroka plačilo vseh pogodbenih obveznosti.

Glede stranske intervencije in spremembe tožbe:

9. Tekom pravde, natančneje dne 12. 5. 2015, je tožnica z družbo B., d. o. o., sklenila pogodbo o odstopu terjatev (cesijska pogodba, priloga A149 in C 12), ki je med drugim zajemala tudi terjatve, ki so predmet te pravde. Neresnične so pritožbene navedbe, da stranski intervenient ni dokazal pravnega interesa, saj je v zvezi s tem predložil pogodbo (priloga A149 in C 12), sodišče prve stopnje pa se je na to pogodbo tudi pravilno sklicevalo (16. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). V posledici navedene cesije sta tožnica in družba B., d. o. o., najprej predlagali subjektivno spremembo tožbe na aktivni strani (da bi namesto dosedanje tožnice kot tožnica v pravdo vstopila družba B., d. o. o.,), vendar zaradi nasprotovanja toženca sodišče prve stopnje subjektivne spremembe tožbe ni dopustilo, je pa dopustilo objektivno spremembo tožbenega zahtevka tako, da tožnica sedaj zahteva, da naj toženec dolgovani znesek plača družbi B., d. o. o.

10. Ta odločitev je po oceni pritožbenega sodišča pravilna in sodišče prve stopnje se je pri tem tudi pravilno sklicevalo na določbe 190. člena ZPP o odtujitvi stvari med pravdo. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tej objektivni spremembi tožbe toženec ne more upirati, saj gre za t.i. privilegirano spremembo tožbe, ki je posledica spremenjenih razmer tekom pravde (cesije terjatve), za kar je podlaga v 186. členu ZPP, pa tudi v stališčih pravne teorije2. Torej je procesna odločitev sodišča prve stopnje, da dovoli objektivno spremembo tožbe, pravilna.

11. Pritožba tudi navaja, da cesijska pogodba ni veljavna, ker ni bila notarsko overjena v predpisanem roku. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da za veljavnost pogodbe o odstopu terjatve (cesiji) zakon sploh ne predpisuje nobene posebne oblike (primerjaj 417. do 426. člen Obligacijskega zakonika3), zato za njeno veljavnost ni treba, da bi bila pogodba ali kateri koli njen del notarsko overjena. V sporni cesijski pogodbi (priloga A149) je sicer določeno, da naj bi se notarsko overil podpis zakonitega zastopnika odstopnika terjatve (tožeče stranke – primerjaj 7. člen pogodbe), vendar pa notarska overitev tega podpisa ni pogoj za njeno veljavnost, saj je v pogodbi izrecno določeno (9. člen), da je sklenjena in prične veljati z dnem podpisa obeh pogodbenih strank. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je cesijska pogodba bila veljavno sklenjena.

12. Glede stranske intervencije pritožbeno sodišče ugotavlja, da jo je sodišče prve stopnje utemeljeno dopustilo. Prej omenjena cesijska pogodba tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazuje pravni interes za vstop stranskega intervenienta v pravdo, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je s sklepom z dne 5. 6. 2017 stransko intervencijo dopustilo.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe (4. stran pritožbe), da naj bi sodišče neutemeljeno sámo ponudilo in svetovalo tožeči stranki oziroma družbi B., d. o. o., naj vstopi v pravdo kot stranski intervenient. Prvič in predvsem pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika naroka z dne 9. 5. 2019, ki je javna listina (prvi odstavek 224. člena ZPP), ne izhaja nič takega; iz zapisnika nasprotno izhaja, da je pooblaščenec tožeče stranke (Odvetniška družba G.), ki je hkrati tudi pooblaščenec družbe B., d. o. o., predlagal, da navedena družba vstopi v pravdo kot stranski intervenient. Glede na to, da je ta isti pooblaščenec že vložil v spis tudi pooblastilo družbe B., d. o. o., z dne 25. 1. 2016 (priloga C11), je bil poziv sodišča neposredno družbi, ali želi vstopiti kot stranski intervenient, pravzaprav nepotreben, saj je izjavo o stranski intervenciji sodišče že prejelo od pooblaščenca navedene družbe. Vendar to v ničemer ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve o dopustitvi stranske intervencije. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da sta že 1. 3. 2016 tožeča stranka in družba B., d. o. o., vložili skupno vlogo (list. št. 416), v kateri se sklicujeta na odstop terjatve in predlagata vstop družbe B., d.o.o. v pravdo. Torej ne drži, da bi sodišče samoiniciativno sugeriralo tožeči stranki, kako naj ravna, saj je že leta 2016 dobilo izjavo družbe B., d.o.o. da želi sodelovati v pravdi, nato pa (na naroku 9. 5. 2017) še izrecno izjavo pooblaščenca navedene družbe (četudi morda nekoliko nejasno formulirano in/ali zapisano), da želi v pravdi intervenirati. Pritožbene navedbe o nedopustnem ravnanju sodišča in neupravičeni dopustitvi stranske intervencije so torej neutemeljene. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo zoper sklep o dovolitvi stranske intervencije z dne 5. 6. 2017 in navedeni sklep potrdilo.

Glede zastaranja:

14. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je pritožba utemeljena glede zastaranja tožničinih terjatev. Z zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika zastara tudi obveznost poroka (prvi odstavek 1034. člena OZ); zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti poroku le, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika (tretji odstavek 1034. člena OZ).

15. V zvezi s pogodbama št. LJ 100841 in LJ 100843 (za dva enaka midi bagra) je sodišče ugotovilo (točki 63 in 80 obrazložitve), da je tožnica zaradi lizingojemalčevega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti dne 8. 10. 2019 odstopila od obeh pogodb. V obeh pogodbah je določeno (8. člen pogodb v prilogah A40 in A74), da ima lizingodajalec v taksativno naštetih primerih pravico z enostransko izjavo in brez nadaljnjega opominjanja ter odpovednega roka odstopiti od pogodbe. Tožnica je zatrjevala, da so pogoji za odstop od pogodbe nastopili in sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar sploh ni prerekano, da je tožnica od pogodb za midi bagra odstopila 8. 10. 2009. Odstop od pogodb pa ima za posledico zapadlost vseh obrokov (tako že zapadlih neplačanih kot tudi bodočih, še ne zapadlih), s tem pa je tudi začelo teči zastaranje. V trenutku, ko je lizingodajalec zaradi kršitev pogodbe od nje odstopil, je namreč lahko že vedel za obseg škode zaradi neizpolnitve pogodbe, saj so kriteriji določeni v pogodbi in splošnih pogojih.4 Tudi v sodni praksi je uveljavljeno stališče, da v primeru odstopa od pogodbe o lizingu začne zastaranje vseh obveznosti iz take pogodbe teči z odstopom od pogodbe.5 V praksi se pojavljajo celo (za lizingodajalca) še strožja stališča.6

16. Ker je torej zastaranje za obe pogodbi za midi bagra začelo teči z odstopom lizingodajalca od pogodbe 8. 10. 2009, predlog za izvršbo pa je bil vložen 12. 10. 2012, je triletni zastaralni rok7 ob vložitvi predloga že potekel. Prijava terjatve v stečajnem postopku (dne 9. 1. 2013, priloga A 9) ni mogla (več) pretrgati zastaranja, saj je bila vložena potem, ko je terjatev zoper glavnega dolžnika že zastarala (primerjaj tretji odstavek 1034. člena OZ). Zato sta tožničini terjatvi za navedeni dve pogodbi ob vložitvi predloga za izvršbo že zastarali. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo datum odstopa od pogodb (63. in 80. točka), vendar je nato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da naj bi obveznost zapadla šele po poteku roka v končnem obračunu (primerjaj 91. točko).

17. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zastarala tudi terjatev iz pogodbe št. LJ 06947 o lizingu avtomobila Š. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi z navedeno pogodbo tožnica pošiljala glavnemu dolžniku številne opomine,8 kar pomeni, da je lizingojemalec dalj časa, notorično kršil pogodbo in so že zdavnaj nastopili pogoji za odstop od pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica od pogodbe ni odstopila vse do leta 2012, pri čemer se sodišče prve stopnje opira na dopis, naslovljen Odstop od pogodbe, z dne 11. 4. 2012 (priloga A 31). Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je taka materialnopravna ocena navedenih listin zmotna. Dopis z dne 10. 1. 2007, naslovljen »zahtevek za vrnitev predmeta pogodbe« (priloga A30), po oceni pritožbenega sodišča pomeni odstop od pogodbe, saj v dopisu lizingodajalec med drugim lizingojemalca poziva, naj vrne predmet lizinga.

18. Tudi v zvezi z lizingom nepremičnine (pogodba št. LJ 31019) je tožnica postopala na enak način, ki je skregan z osnovno življenjsko logiko,9 in pošiljala v letih 2005-2007 lizingojemalcu številne »prve«, »druge« in »zadnje« opomine (v prilogah A101-A123), nato pa (domnevno) odstopila od pogodbe šele leta 2012. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (in tožnica se zoper to ni pritožila), da je tožnica od pogodbe odstopila že z dopisom z dne 22. 3. 2007 (priloga A125), saj zahtevek za prevzem nepremičnine, kar pomeni vrnitev predmeta lizinga, vsebuje tudi odstop od pogodbe (99. točka obrazložitve sodbe prve stopnje).10

19. Vsebina dopisov, naslovljenih »zahtevek za prevzem nepremičnine« (priloga A125) in »zahtevek za vrnitev predmeta pogodbe« (priloga A30), je praktično enaka. Bistvena značilnost obeh pisanj je, da lizingodajalec zaradi neizpolnitev obveznosti poziva lizingojemalca, da vrne predmet lizinga; ta dopisa torej glede na v prejšnjem odstavku povedano pomenita uresničitev lizingodajalčeve pravice do odstopa od pogodbe. Odstop (razveza, prenehanje) pogodbe je nepreklicen in lizingodajalec ne more v nadaljevanju pogodbe spet samovoljno »oživiti« s tem, da po zahtevi za vrnitev predmeta lizinga (kar smiselno vsebuje tudi izjavo o odstopu od pogodbe) začne lizingojemalcu pošiljati »opomine« za plačilo obrokov, kot da bi pogodba še bila veljavna. Predvsem pa s takim postopanjem ne more preprečiti začetka teka zastaralnega roka (ki, glede na prej povedano, začne teči na dan odstopa od pogodbe). Dejstvo, da naj bi tožnica pogodbo, od katere je že pred leti odstopila, knjigovodsko vodila kot »aktivno« vse do leta 2012, je povsem nepomembno in ne more spremeniti dejstva, da je od pogodbe št. LJ 06947 odstopila že v letu 2007. S tem pa je začel teči zastaralni rok, ki je potekel že v letu 2010.

20. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tudi tožbeni zahtevek iz naslova pogodbe o lizingu avtomobila Š. (11.183,40 EUR s pripadki) zastaran. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine oz. jih ni ustrezno presodilo (v konkretnem primeru dopisa z dne 10. 1. 2007, ki pomeni odstop od pogodbe št. LJ 06947), v zvezi z začetkom teka zastaranja zahtevka po tej pogodbi pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Stranki sta se imeli možnost izjaviti o tej listini, zato je pritožbeno sodišče to listino ponovno in pravilno presodilo (2. in 3. alineja 358. člena ZPP) ter ugotovilo, kar je navedeno zgoraj.

21. Ker je torej pritožbeno sodišče ugotovilo, da so ob pravilni uporabi materialnega prava in pravilni presoji listin vsi zahtevki po treh še spornih lizing pogodbah zastarali, je na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP pritožbi deloma ugodilo in sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek po tožbi za plačilo 39.506,22 EUR s pripadki zavrnilo.

22. Ker je sodišče zahtevke tožnice v celoti zavrnilo, so nepomembne in ne terjajo odgovora vse obširne pritožbene navedbe v zvezi z domnevno napačnimi cenitvami dveh bagrov, z uporabo mnenj cenilca D. P., veljavnostjo ali neveljavnostjo poroštvenih izjav ter ničnostjo posameznih določil lizing pogodb.

Glede zahtevkov po nasprotni tožbi:

23. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek iz nasprotne tožbe deloma zavrglo v delu, ko je tožnik zahteval, da naj tožnica »prizna« različna dejstva oziroma listine (dobropise, cenitve, »pravico do končnega obračuna«), z obrazložitvijo, da sploh ne gre za zahtevek, ki bi ga bilo mogoče obravnavati v pravdnem postopku, saj se mora tožbeni zahtevek nanašati na to, da mora tožena stranka nekaj dati, storiti, opustiti ali dopustiti, ne more pa se s tožbenim zahtevkom zahtevati priznanja dejstev. Teh argumentov sodišča prve stopnje, ki so po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilni, pritožba obrazloženo sploh ne izpodbija.

24. Toženec je v nasprotni tožbi postavil tudi denarni zahtevek za plačilo 4.767,59 EUR iz naslova odškodnine, ki ga je sodišče zavrnilo z argumentacijo (114. točka obrazložitve sodbe), da razlika v oceni vrednosti delovnih strojev še ne pomeni, da je tožnica za ta znesek obogatena ali celo, da navedeni znesek za toženca (ki je porok in ne glavni dolžnik) predstavlja škodo ter da sploh ni jasno, kakšna škoda naj bi tožencu nastala. Denarni zahtevek po nasprotni tožbi je torej zavrnilo kot nesklepčnega, ker ga tožnik niti na trditveni ravni ni uspel utemeljiti tako, da bi iz njegovih navedb izhajala (hipotetična) utemeljenost zahtevka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec tudi te odločitve sodišča prve stopnje konkretizirano in argumentirano sploh ne izpodbija, saj ne pojasni, kako in zakaj naj bi mu nastala navedena oziroma vtoževana škoda. Posplošeno in pavšalno sklicevanje na domnevne ugotovitve v nekih drugih postopkih in na to, da naj bi lizingodajalec ravnal v nasprotju s pogodbo, ne zadošča, saj bi moral toženec pritožbene navedbe konkretizirati.

25. Toženec v pritožbi na več mestih obširno ponavlja, da naj bi sporne in še nekatere druge pogodbe ostale »nezaključene,« pri čemer sploh ni jasno, ali ima s tem v mislih, da pogodbe niso bile odpovedane (tudi to je tekom pravde večkrat zatrjeval) ali pa kaj drugega. Ker se navedbe o domnevno »nezaključenih« pogodbah smiselno nanašajo tudi na zahtevek iz nasprotne tožbe, mora pritožbeno sodišče nanje odgovoriti. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje in pritožba tega ne uspe izpodbiti, da lizingojemalec ni poravnal svojih obveznosti,11 zato je tožnica na podlagi določb teh pogodb in splošnih pogojev od pogodb o lizingu utemeljeno odstopila. Teh ugotovitev toženec ni uspel izpodbiti.

26. Sodišče druge stopnje je že v obrazložitvi glede zastaranja poudarilo, da v primeru odstopa od lizing pogodbe z dnem odstopa lizingodajalec pridobi pravico, da terja celotno obveznost od lizingojemalca in/ali poroka. Sodišče prve stopnje je (sicer v zvezi s pogodbo št. LJ 31019 za nepremičnino) pravilno ugotovilo (100. točka obrazložitve), da lizingodajalec ne more po odstopu od pogodbe le-te še naprej knjigovodsko voditi kot »aktivno«, kot da od nje ni odstopil, predvsem pa s tako knjigovodsko operacijo ne more doseči, da zastaranje ne bi začelo teči že s trenutkom odstopa od pogodbe; pritožbeno sodišče je iz enakih razlogov ugotovilo tudi zastaranje zahtevka iz naslova lizing pogodbe za avto. Vprašanje, kako se po odstopu od pogodbe zaključi (likvidira) pogodbeno razmerje med lizingodajalcem in lizingojemalcem (ter eventuelno porokom), torej kako se unovči predmete lizinga, izterja morebitne dolgove ipd. in predvsem, kako se vsa ta opravila in posli računovodsko, davčno oziroma finančno beležijo, nima nikakršnega vpliva ne na vprašanje zastaranja ne na vprašanje veljavnosti pogodbe. Torej dejstvo, na katerega se sklicuje pritožnik, da naj bi pogodbe ne bile »zaključene,« nikakor ne more pomeniti, da še niso zapadle obveznosti glavnega dolžnika in s tem tudi solidarnega poroka.12

27. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec s tem, ko se sklicuje na »nezaključenost« pogodb in na poračunavanje oziroma vračunavanje izpolnitev po 287. členu OZ, meri na določilo zadnjega odstavka 5. člena vseh treh pogodb o lizingu premičnin (priloge A12, A40 in A74), ki se glasi: »Če ima lizingojemalec z lizingodajalcem sklenjenih več pogodb, sta stranki sporazumni, da se v primeru zamude plačila po kateri koli od teh pogodb šteje prvo nakazilo po nastopu zamude za plačilo tiste od lizingodajalčevih terjatev, ki je prej zapadla v plačilo, ne glede na to, kaj je lizingojemalec pri plačilu navedel kot namen plačila.« Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje do te pogodbene določbe ni posebej opredelilo, vendar gre za presojo listine, ki je bila v postopku predložena in glede katere sta se obe stranki imeli možnost izjaviti (sta se tudi izjavljali), zato lahko pritožbeno sodišče presodi to listino tudi samo (3. alineja 358. člena ZPP).

28. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je citirana pogodbena določba uvrščena v člen z nadnaslovom »plačila,« medtem ko je odstop od pogodbe urejen šele pozneje (v 8. členu). Določba tudi izrecno govori o nakazilih lizingojemalca in o tem, kaj je lizingojemalec navedel pri plačilu kot namen plačila (poudarilo pritožbeno sodišče). Torej se navedeno določilo nanaša zgolj na vračunavanje plačil pri več odprtih pogodbah v situaciji, ko lizingojemalec prostovoljno in v skladu s pogodbo plačuje svoje pogodbene obveznosti lizingodajalcu, torej v času, ko je pogodba še veljavna. Tega člena ni mogoče širiti, kot se neutemeljeno zavzema pritožnik, tudi na situacije, ko je pogodba odpovedana zaradi lizingojemalčevih neizpolnitev. Vsaka pogodba o lizingu je samostojen pravni posel, ki ima lahko tudi samostojno usodo, torej samostojne datume prenehanja veljavnosti, zastaranja ipd., zato je neutemeljeno obširno pritožbeno sklicevanje na različne druge pogodbe, ki sploh niso predmet tožbenega zahtevka (vse to je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje).

29. Pritožnik tudi uveljavlja kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem toženca ter predlaganih prič. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo s strani toženca predlaganih prič z obrazložitvijo, da so bili dokazi predlagani za dokazovanje nerelevantnih dejstev. Pritožbeno sodišče se s tem strinja. Toženec v pritožbi sploh konkretizirano ne pojasni, katere priče je predlagal za dokazovanje katerih dejstev in zakaj bi bila ta dejstva po njegovem mnenju pomembna, torej sploh obrazloženo ne polemizira z razlogi sodišča prve stopnje. Poleg tega pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile priče V. A., T. N., M. D., D. P. in B. A. (dokazni predlogi toženca so v njegovih vlogah z dne 17. 4. in 11. 6. 2015 ter v nasprotni tožbi z dne 8. 9. 2015) predlagani v zvezi s cenitvami bagrov, glede zahtevkov v zvezi z bagroma pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta zastarana, torej je šlo resnično za dokazovanje nerelevantnih dejstev. B. A. in V. A. sta bila predlagana tudi v zvezi z dokazovanjem zahtevkov iz nasprotne tožbe, ki je bila deloma zavržena (kolikor ni bilo postavljenega zahtevka, kakršen je lahko predmet varstva v pravdi) in deloma nesklepčna (česar pritožba ne uspe izpodbiti), torej zopet ni šlo za dokazovanje relevantnih dejstev. Uveljavljana procesna kršitev tako ni podana.

30. Tega, da sodišče ni izvedlo nekaterih dokazov, ki jih je predlagala tožnica, toženec v pritožbi ne more uveljavljati, saj s tem, ko sodišče ni izvedlo dokazov nasprotne stranke, tožencu že pojmovno ni moglo kršiti njegovih procesnih pravic. Enako velja za neizvedeni dokaz z izvedencem, ki ga je tudi predlagala tožnica.

31. Neutemeljeno je tudi toženčevo obširno navajanje o domnevnih napakah v stečajnem postopku, v gospodarskem sporu X Ipg 3105/2013 in o dogajanju v kazenskem postopku IV Kpr 27321/2015, saj gre za samostojne sodne postopke, ki so se vodili in končali samostojno. Zaradi načela prirejenosti postopkov in pravil o pravnomočnosti sodišče v tej pravdi ne more in ne sme presojati ravnanja sodišča oziroma drugih subjektov v nekih drugih sodnih postopkih.

32. Toženec v pritožbi obširno navaja tudi o pogodbi o lizingu nepremičnine št. LJ 31019 (8. in 9. stran pritožbe). Sodišče prve stopnje je zahtevek v zvezi s to pogodbo zavrnilo kot zastaran, torej je odločilo v korist toženca. Za pritožbo zoper ta del odločitve (III. točka izreka) toženec nima pravnega interesa, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP).

33. Ker je pritožbeno sodišče deloma spremenilo izpodbijano odločbo, je ponovno odločilo o celotnih stroških postopka. Po spremembi odločitve je toženec v celoti uspel v postopku po tožbi, medtem ko je v celoti propadel v postopku v zvezi z nasprotno tožbo. Sodišče prve stopnje je toženčeve stroške po tožbi odmerilo na 2.269,20 EUR (s čimer je v celoti priznalo njegove priglašene stroške), stroške tožnice in stranskega intervenienta po nasprotni tožbi pa na 1.783,85 EUR (oboji stroški so obrazloženi v 120. točki prvostopenjske sodbe). Ker pritožba stroškovne odločitve sploh ne izpodbija, pritožbeno sodišče nima pomislekov zoper odmero. Po pobotanju je tako tožnica dolžna tožencu povrniti 485,35 EUR pravdnih stroškov. Pritožbenih stroškov toženec ni priglasil.

-------------------------------
1 Uradni list RS, št. 73/2007 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
2 Primerjaj A. Galič, Odtujitev stvari, o kateri teče pravda, Pravna praksa št. 41/2004, stran 7; glej tudi A. Galič, Komentar 190. člena ZPP v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 235, kjer se izrecno omenja tudi primer cesije sporne terjatve tekom pravde.
3 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
4 Primerjaj sodbo VSL II Cp 3361/2014 z dne 4. 12. 2015.
5 Primerjaj na primer odločbe VSRS III Ips 83/2016 z dne 28. 11. 2017, VSL I Cp 40/2016 z dne 17. 5. 2016, VSL II Cp 2985/2009 z dne 11. 11. 2009, VSL III Cp 1149/2009 in VSC Cpg 29/2017 z dne 15. 3. 2017.
6 Na primer odločba VSC Cp 431/2008 z dne 26. 11. 2008, ki pravi, da lizingodajalec ne more samostojno in samovoljno določati datuma odstopa od pogodbe, temveč ta nastopi takrat, ko se stečejo pogoji za odstop, in takrat začne teči zastaranje. Podobno tudi odločba VSM I Cp 1637/2011 z dne 13. 3. 2017, ki je začetek teka zastaranja vezala na dan, ko ni bil plačan drugi zaporedni obrok, kar je bil pogodbeno dogovorjen pogoj oziroma možnost za odstop od pogodbe.
7 Vse sporne pogodbe o lizingu so bile gospodarske pogodbe v smislu 13. člena OZ, saj so bile sklenjene med dvema gospodarskima subjektoma, kar je že ugotovilo sodišče prve stopnje (35. točka obrazložitve) in ni pritožbeno izpodbijano.
8 Samo v zvezi s pogodbo št. LJ 06947 je v spisu osem »prvih« (sic!) opominov, štirje »drugi« opomini, dva »zadnja« opomina in še en »tretji« opomin iz leta 2012 (priloge A13-A29).
9 Po naravi stvari je vse samo enkrat prvič in samo enkrat zadnjič, zato je lahko samo en opomin »prvi« in samo en »zadnji«.
10 To stališče je potrjeno tudi v sodni praksi: sodba VSRS II Ips 736/2008 z dne 15. 3. 2012.
11 Toženec že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navaja, da je lizingojemalec do konca aprila 2009 mesečno poravnaval svoje obveznosti, kar implicitno pomeni, da jih po tem datumu ni več poravnaval.
12 Sodišče druge stopnje zgolj pripominja, da bi v primeru, če bi ta toženčeva teza držala, bil v celoti neutemeljen tudi toženčev ugovor zastaranja.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 335, 336, 336/1, 1034, 1034/1, 1034/3
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 186, 190, 199
Datum zadnje spremembe:
19.06.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM3NDQx