<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sklep II Ips 246/2014
ECLI:SI:VSRS:2015:II.IPS.246.2014

Evidenčna številka:VS0017401
Datum odločbe:22.01.2015
Opravilna številka II.stopnje:VSK Cp 630/2013
Senat:Anton Frantar (preds.), dr. Mateja Končina Peternel (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Vladimir Horvat, mag. Rudi Štravs
Področje:STVARNO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:dopuščena revizija - izbrisna tožba - prodaja kmetijskih zemljišč - neveljavnost pogodbe - izpodbojnost - ničnost - kršitev moralnih načel - dvojna prodaja - sklepčnost tožbe - tožbeni zahtevek - vmesni ugotovitveni zahtevek - predhodno vprašanje

Jedro

V primeru, ko so podane okoliščine za ničnost pravnega posla po 86. členu OZ, tožniku ni treba postaviti vmesnega ugotovitvenega zahtevka, ampak se o tem vprašanju lahko odloča kot o predhodnem vprašanju pri odločanju o utemeljenosti zahtevka iz izbrisne tožbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je navedel, da je prvi toženec 18.2.2005 v skladu z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) na pristojni upravni enoti podal ponudbo za prodajo dveh kmetijskih zemljišč parc. št. 7109/3 in 7109/4 k.o. ... Navedel je, da je to ponudbo v roku sprejel in uveljavljal predkupno pravico kot drug kmet, nato pa je prvega toženca 27.2.2006 pozval k sklenitvi pogodbe. Ker ta pogodbe ni hotel skleniti, je pod opr. št. P 146/2006 vložil tožbo, s katero je zahteval sklenitev pisne prodajne pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Tožnik je navedel, da je prvi toženec nato dne 15.12.2005 vložil ponovno ponudbo za prodajo prve nepremičnine, dne 14.9.2005 pa ponudbo za zakup druge nepremičnine. Dne 8.8.2006 pa je prvi toženec podal še ponovno ponudbo za prodajo drugega zemljišča. Na te ponudbe se tožnik ni odzval, jih je pa sprejel drugi toženec in s prvim tožencem sklenil prodajni in zakupno pogodbo, vse pogodbe pa je odobrila pristojna upravna enota in toženec se je že vpisal kot lastnik obeh nepremičnin v zemljiško knjigo. Tako tožnik od sodišča zahteva, naj zato, ker je bilo ravnanje tožencev v nasprotju z moralo, razveljavi vse sporne pogodbe in v zemljiški knjigi vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje.

2. Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku ugodilo in razsodilo, da se pogodba, ki sta jo 20. 1. 2006 sklenila toženca za prodajo nepremičnine parc. št. 7109/4 k.o. ..., pogodba, ki sta jo dne 1. 12. 2005 sklenila toženca za zakup nepremičnine parc. št. 7109/3 k.o. ... in pogodba, ki sta jo dne 1. 9. 2006 sklenila toženca za prodajo nepremičnine parc. št. 7109/3 k.o. ..., razveljavijo in se v zemljiški knjigi vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje z lastništvom prvega toženca.

3. Zoper takšno odločitev sta se toženca pritožila in sodišče druge stopnje je njuni pritožbi ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti tožbe zavrnilo. Odločilo je, da tožnik zato, ker se na drugo ponudbo ni odzval, ne mora uveljavljati razveljavitvenega zahtevka po 512. členu Obligacijskega zakona (v nadaljevanju OZ), da bi razlogi, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje in se nanašajo na vprašanje dobre vere in izigravanja, sicer lahko utemeljevali odločitev o ničnosti pogodbe na podlagi 86. člena OZ, da pa tožnik ničnostnega zahtevka (oz. zahtevka po izbrisni tožbi) ni postavil.

4. Zoper takšno odločitev je tožnik predlagal dopustitev revizije in Vrhovno sodišče je revizijo dopustilo s sklepom II DoR 35/2014 glede pravnega vprašanja (ne)sklepčnosti konkretne tožbe.

5. Tako je tožnik vložil revizijo, v kateri navaja, da je napačna odločitev sodišča druge stopnje, da tožba ni bila sklepčna. Poudarja, da je sodišče prve stopnje po četrtem obravnavanju njegovemu zahtevku ugodilo na podlagi ugotovitve, da sta toženca tožnika izigrala, ker sta ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter prepovedjo zlorabe pravic. Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri utemeljevanju svoje odločitve sklicevalo tudi na 86. člen OZ o ničnosti pogodb, a poudarilo, da je v primeru, če prepoved varuje interese zgolj ene stranke, dovolj, da je pravni posel izpodbojen. Poudarja, da je sodišče prve stopnje kot pravno podlago za utemeljenost zahtevka za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja navedlo 243. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Tožnik navaja, da je sodišče druge stopnje poudarilo, da zahtevek ne more biti utemeljen na podlagi 512. člena OZ, da pa je že sam v predlogu za dopustitev revizije poudaril, da sploh ni zahteval varstva na podlagi tega člena. Meni, da je napačno tudi stališče sodišča druge stopnje, da bi moral postaviti zahtevek za ugotovitev ničnosti. Poudarja, da je tak zahtevek ugotovitvene narave in bi mu bila tožba, glede na to, da je postavil tudi zahtevek za razveljavitev pogodb in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, v tem delu lahko celo zavržena. Poudarja, da sodišče lahko vprašanje ničnosti pogodbe reši kot predhodno, če pa je sodišče menilo drugače, bi mu moralo po opravljenem materialnoprocesnem vodstvu omogočiti, da zahtevek ustrezno oblikuje. Tožnik meni, da mu je sodišče z izpodbijano odločitvijo kršilo ustavne pravice iz 67., 33., 22. in 23. člena Ustave.

6. Sodišče je revizijo vročilo tožencema in prvi toženec je nanjo odgovoril. Navaja, da Vrhovno sodišče revizije ne bi smelo dopustiti, ker je tožnik označil le eno vrednost spornega predmeta, čeprav gre za tri različne zahtevke, da tudi nima pravnega interesa za razveljavitev zakupne pogodbe, ker je bila naknadno sklenjena še prodajna pogodba za isto nepremičnino in da revizija tudi ni ustrezno obrazložena. Primarno predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrže, podrejeno pa, da jo zavrne kot neutemeljeno in priglaša stroške revizijskega postopka.

7. Revizija je utemeljena.

8. Vrhovno sodišče glede na navedbe prvega toženca v odgovoru na revizijo uvodoma pojasnjuje, da so zahtevki, ki jih v tej pravdi uveljavlja tožnik, med seboj tako povezani, da upoštevajoč peti odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zadošča navedba skupne vrednosti spornega predmeta.

9. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 151/2012 izčrpno obrazložilo, da so določbe ZKZ, ki urejajo institut predkupne pravice, prisilne narave in so namenjene usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči tako, da ostanejo v primarni pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije. Posebej je pojasnilo, da upoštevajoč spremenjene določbe SPZ in ZKZ in na njuni podlagi sprejeto načelno pravno mnenje iz leta 2012, v primeru kršitve prisilnih določb ZKZ, ni več mogoče na načelni ravni izključiti zahtevkov za ugotovitev ničnosti pogodbe. Poudarilo pa je, da je odločitev o utemeljenosti zahtevka na ugotovitev ničnosti vselej odvisna od okoliščin konkretnega primera.

10. V zadevi II Ips 155/2012, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, so bile okoliščine primera zelo podobne okoliščinam v obravnavani zadevi, le da je v zadevi II Ips 155/2012 tožnik poleg zahtevka, s katerim je zahteval vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, postavil tudi vmesni ugotovitveni zahtevek, s katerim je od sodišča zahteval, naj ugotovi, da je sklenjena pogodba nična. V obravnavani zadevi tožnik takega zahtevka ni postavil, ampak je zahteval razveljavitev pogodb.

11. Revident ima prav, ko opozarja, da v primeru, ko so podane okoliščine za ničnost pravnega posla po 86. členu OZ, tožniku ni treba postaviti vmesnega ugotovitvenega zahtevka, ampak se o tem vprašanju lahko odloča kot o predhodnem vprašanju pri odločanju o utemeljenosti zahtevka iz izbrisne tožbe. Na to vprašanje je Vrhovno sodišče odgovorilo že v zadevi II Ips 420/2007, kjer je obrazložilo, da ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da bi morala tožnika, če zatrjujeta ničnost zavezovalnega pravnega posla, nujno postaviti vmesni ugotovitveni zahtevek. To je potrebno le, ko mora stranka pravno razmerje preoblikovati s tožbo, torej ko zahteva razveljavitev pogodbe. Vrhovno sodišče je poudarilo, da je to razvidno tudi iz besedila določbe 1. točke drugega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Kadar pa stranka zatrjuje, da je pogodba prenehala že po samem zakonu, kar velja zlasti v primeru, ko stranka zatrjuje ničnost pogodbe, pa vmesni ugotovitveni zahtevek ni potreben, ampak lahko sodišče o tem odloči kot o predhodnem vprašanju.

12. Oba toženca sta v pritožbi izpodbijala tudi pravilnost ocene sodišča prve stopnje o nemoralnosti njunega ravnanja. Drugi toženec je izpodbijal ugotovitev sodišča, da je vedel za spor po tožbi tožnika zoper prvega toženca, prvi toženec pa ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kdaj je bil obveščen o pravočasnosti izjave tožnika o sprejemu prve ponudbe. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in je štelo, da bi moral tožnik za sklepčnost izbrisne tožbe obvezno postaviti tudi vmesni ugotovitveni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodb, na te pritožbene ugovore ni odgovorilo. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku reviziji ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje.

13. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).


Zveza:

OZ člen 86. ZZK-1 člen 243, 243/2-1.
Datum zadnje spremembe:
24.02.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc1MTQ5