<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep I Cp 1178/2017
ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.1178.2017

Evidenčna številka:VSL00005466
Datum odločbe:15.11.2017
Senat, sodnik posameznik:Polona Marjetič Zemljič (preds.), Barbara Krpač Ulaga (poroč.), Katarina Marolt Kuret
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
Institut:izbrisna tožba - ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice - vmesni ugotovitveni zahtevek - aktivna legitimacija za izbrisno tožbo - večkratno razpolaganje z nepremičnino - dvojna prodaja - ničnost razpolagalnega pravnega posla - ničnost zemljiškoknjižnega dovolila - dobroverni pridobitelj - ugovor pasivne legitimacije - nujni sosporniki

Jedro

Izbrisna tožba mora zajemati ugotovitveni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe (razpolagalnega posla), ter dajatveni zahtevek, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma izbris izpodbijane vknjižbe. Zahteve po vmesnem ugotovitvenem zahtevku na ugotovitev ničnosti pravnega posla zakon ne postavlja.

Pridobiteljeva dobrovernost sanira pravno neučinkovitost razpolaganja, zaradi česar s vknjižbo pridobi lastninsko pravico, četudi odsvojitelj ni bil lastnik.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov po ugotovitvi, da je vknjižba solastninske pravice pri sporni nepremičnini v deležu 2/18 od celote v korist toženke nična in da se pri njenem solastniškem deležu vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje v korist odsvojitelja.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo zahtevek z obrazložitvijo, da ni podana pasivna stvarna legitimacija toženke, ker bi morala tožnika s tožbo poleg toženke tožiti tudi pravnega prednika obeh pravdnih strank G. Š. kot nujnega sospornika. Izpodbijana sodba izraža temeljno nerazumevanje inštituta izbrisne tožbe, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma je prezrlo, da pasivno stvarno legitimacijo glede izbrisne tožbe ureja 244. člen Zakona o zemljiški knjigi 1 (v nadaljevanju: ZZK-1), ki določa, da se zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe lahko uveljavlja proti tistemu, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice. Pri tem se tožnika sklicujeta na prvi odstavek 244. člena ZZK-1 ter navajata, da je bila toženka neposredna pridobiteljica, kar samo po sebi zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku. Podlaga predmetne izbrisne tožbe je trditev, da je vknjižba lastninske pravice v korist toženke nična iz razloga, ker pravni prednik toženke G. Š. ni imel razpolagalne sposobnosti za prenos navedenega deleža. Sodišče se je zmotno sklicevalo tudi na preostale določbe 243. člena ZZK-1. Tožnika predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.

3. V odgovoru na pritožbo toženka navaja, da sta tožnika imela vse od sklenitve prodajne pogodbe v letu 2007 možnost, da dosežeta vknjižbo lastninske pravice pri njunem trisobnem stanovanju v zemljiško knjigo, vendar tega nista storila niti do sklenitve sodne poravnave v letu 2013, s katero je toženka pridobila solastninsko pravico pri sporni nepremičnini v višini do 3/18. Poleg tega je toženka z bivšim možem H. D. imela lastninsko upravičenje na predmetni nepremičnini že pred sklenitvijo prodajne pogodbe tožečih strank in sicer iz naslova skupnih vlaganj na podlagi dogovora H. D. s G. Š. Toženka se sklicuje na učinek načela zaupanja v zemljiško knjigo iz drugega odstavka 8. člena ZZK-1 ter navaja, da morata tožnika nositi škodljive posledice opustitve vpisa v zemljiško knjigo. V primeru kolizije dveh pravic, med katerima je ena vpisana v zemljiško knjigo, druga pa ne, je varovan dobroverni pridobitelj. V nadaljevanju obrazloži, da ji ob sklepanju sodne poravnave, niti pred tem, niso bile poznane nobene okoliščine, zaradi katerih bi bila vknjižba lastninske pravice v njeno korist neveljavna. Toženka je bila ves čas v dobri veri in prepričana, da ji delež, ki ga je pridobila, pripada in ustreza dejanskemu stanju lastništva. Ob sklepanju sodne poravnave ni imelo najmanjšega dvoma niti sodišče, ki je takšno poravnavo dopustilo. Toženki niso bile poznane okoliščine, da bi odsvojitelj že prej razpolagal s spornim deležem nepremičnine. Poudarila je, da gre v konkretnem primeru za dejansko etažno lastnino ter zato tožnika vknjižbe solastninske pravice na navedeni nepremičnini v spornem solastniškem deležu ne moreta doseči z vložitvijo izbrisne tožbe. Opozorila je tudi na pomanjkanje pasivne legitimacije in na dejstvo, da se z zahtevkom tožnikov posega v lastniška razmerja ostalih solastnikov, kateri bi morali biti zajeti s tožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Določbe ZZK-1 se uporabljajo za vsa razmerja, v katerih zemljiškoknjižno sodišče do uveljavitve tega zakona še ni odločalo o vpisu (prvi odstavek 246. člena ZZK-1). V konkretni zadevi je bil vpis že opravljen. V tem postopku sodišče odloča o njegovem izbrisu, kar je samostojni postopek. To narekuje uporabo določb ZZK-1.1

6. V obravnavani zadevi tožnika zatrjujeta, da sta od odsvojitelja G. Š., ki je bil solastnik nepremičnine parcele št. 25/6 k.o. ... do 3/9 (6/18), s pogodbo z dne 30. 5. 2007 pridobila delež do 1/9 (2/18), ki v naravi predstavlja trisobno stanovanje v pritličju stanovanjskega bloka, skupaj z notarsko overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom. Pogodba zemljiškoknjižno ni bila izvedena. Odsvojitelj G. Š. je delež do 1/18, ki v naravi predstavlja enosobno stanovanje v pritličju stanovanjskega bloka, prodal F. V., delež do 2/18, ki v naravi predstavlja trisobno stanovanje v pritličju stanovanjskega, je prodal M. G. Ostal mu je delež do 1/18, ki bi v naravi lahko predstavljal le še dvosobno stanovanje v pritličju stanovanjskega bloka. To stanovanje je na podlagi sodne poravnave, ki je bila sklenjena pri Okrožnem sodišču v Novem mestu pod opr. št. P 195/2012 dne 11. 1. 2013, pridobila toženka. V sodni poravnavi je navedeno, da dvosobno stanovanje toženke predstavlja 3/18, za kar je odsvojitelj G. Š. toženki izstavil zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se je v zemljiško knjigo vknjižila do 3/18. Tožnika tako zatrjujeta dvojno prodajo deleža 2/18 in sicer ga je G. Š. v letu 2007 prodal njima, s sodno poravnavo v letu 2013 pa je delež do 3/18, ki je vključeval tudi delež do 2/18 od tožnikov, prenesel na toženko. Tožnika zatrjujeta, da G. Š. ob sklenitvi sodne poravnave ni imel razpolagalne sposobnosti za odsvojitev deleža do 2/18, zaradi tega je prenos ničen in posledično z izbrisno tožbo zahtevata vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Zgoraj navedene postopke prodaj in vpisov v zemljiško knjigo izkazujejo podatki v sodnem spisu in podatki zemljiške knjige tako v času sojenja sodišča prve stopnje kot v času odločanja pritožbenega sodišča.

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi glede vprašanja pasivne legitimacije zmotno uporabilo materialno pravo, posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Poleg tega se sodišče prve stopnje do več trditev in ugovorov pravdnih strank (prekluzija, pravni interes, aktivna legitimacija, pasivna legitimacija, ugovor prej pridobljene pravice) ni izreklo, zato sodba o tem nima razlogov, torej ima takšne pomanjkljivost, zaradi katerih je ni bilo mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V nadaljevanju pritožbeno sodišče podaja materialnopravna stališča in procesna napotila sodišču prve stopnje.

8. Tožnika sta vložila izbrisno tožbo. V obravnavani zadevi gre za dvojno prodajo solastniškega deleža nepremičnine do 2/18. Iz dokaznega postopka izhaja, da je prvotni lastnik G. Š. v dogovoru s takratnim toženkinim možem H. D. v pritličnem delu večstanovanjskega bloka iz poslovnega prostora izdelal štiri stanovanja, ki so predstavljala solastniški delež G. Š. do 3/9 (6/18) od celotne nepremičnine. G. Š. je vsa štiri stanovanja odsvojil s tremi prodajnimi pogodbami in s sodno poravnavo, tako, da so se s pogodbami in poravnavo prenašali solastniški deleži, saj je bila v zemljiški knjigi zavedena solastnina, dejansko pa so se s pogodbami in poravnavo prodajala stanovanja. Tožnika zato v tožbi zatrjujeta, da je v stanovanjski stavbi, kjer se poleg navedenih štirih stanovanj nahajajo še druga stanovanja, vzpostavljena dejanska etažna lastnina, ter je med etažnimi lastniki določeno, katero stanovanje komu pripada, ne glede na višino solastniških deležev. Kljub temu zatrjujeta, da imata pravno priznan interes, da se kot solastnika vpišeta v zemljiški knjigi, saj s tem pridobita močnejši pravni položaj, ker je že iz zemljiške knjige razvidno, kdo je navidezni solastnik, ki mu pripada tudi izključna lastnina na posameznem delu. Toženka tožnikoma lastninska upravičenja oporeka in navaja, da sta jih s tem, ko se nista pravočasno vpisala v zemljiško knjigo, izgubila, ona pa jih je zaradi dobrovernosti pridobila. V odgovoru na tožbo toženka prereka trditve, da naj bi bila v stanovanjskem bloku vzpostavljena dejanska etažna lastnina ter navaja, da bi bilo ob oblikovanju etažne lastnine hkrati nujno urediti tudi vprašanje skupnih prostorov in naprav ter pripadajočih kletnih prostorov, kar je tožnikoma že predlagala, pa se s tem nista strinjala. V odgovoru na pritožbo pa nasprotno navaja, da gre v konkretnem primeru že za dejansko vzpostavljeno etažno lastnino, le da posamezni deli še niso vpisani v zemljiško knjigo.

9. V zvezi z lastninskimi upravičenji tožnikov glede spornega deleža 2/18, ki v naravi predstavlja trisobno stanovanje, je tolmačenje toženke zmotno. Tožnika sta s sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 1. 12. 2007 (priloga A3) pridobila tako imenovano pravico v pričakovanju. Po ustaljeni sodni praksi se vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini, pridobljeni s pravnim poslom, ne pripisuje več izključnih absolutnih učinkov, se pa v zvezi s tem postavlja vprašanje dobre vere tretjega.2 Pogoj za pridobitev lastninske pravice v pričakovanju sta veljavna zavezovalni pravni posel in razpolagalni posel. Da sta tožnika oboje pridobila s prodajno pogodbo, v obravnavanem primeru ni bilo prerekano. Na podlagi lastninske pravice v pričakovanju izkazujeta pravni interes za vložitev tožbe, s katero želita urediti zemljiškoknjižno stanje. Ob navedenem se izkaže za nebistveno vprašanje ali je v stanovanjskem bloku vzpostavljena dejanska etažna lastnina. Tudi če gre za že vzpostavljeno etažno lastnino in posledično le za navidezno solastnino, ki je zavedena v zemljiški knjigi,3 imata tožnika ekonomski in s tem pravni interes, da se vknjižita v zemljiško knjigo, glede na to, da sta kupila solastniški delež do 2/18 nepremičnine. Pravna teorija in sodna praksa4 sta že izrekli, da je v primeru večkratnega razpolaganja z nepremičnino izbrisna tožba ustrezno pravno sredstvo. Ob navedenem tožnikoma pravnega interesa za vložitev izbrisne tožbe ni mogoče oporekati.

10. Zgoraj je obrazloženo, da sta tožnika z odsvojiteljem G. Š. sklenila prodajno pogodbo (zavezovalni pravni posel) ter pridobila njegovo dovoljenje za vknjižbo njunega solastniškega deleža v zemljiško knjigo (razpolagalni posel). Tožnika sta s tem pridobila pravico v pričakovanju. Tudi je povedano, da je G. Š. v okviru sodne poravnave razpolagal s solastniškim deležem do 3/18, ki ga je prenesel na toženko, čeprav bi lahko razpolagal le še s prostim solastniškim deležem do 1/18. Pravilno zato tožnika zatrjujeta, da je podana njuna aktivna legitimacija za vložitev izbrisne tožbe po 243. členu ZZK-1. ZZK-1 v 243. členu določa kdo lahko vloži izbrisno tožbo. Izbrisni upravičenec s tožbo lahko zahteva, da sodišče ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga. V drugem odstavku tega člena je določeno, kdaj je vknjižba neveljavna iz materialnopravnega razloga. Pritrditi je tožnikoma, da v odsvojitelj pri drugi odsvojitvi ni imel razpolagalnega upravičenja in na toženko ni mogel prenesti lastninskih upravičenj.

11. Pravilno nobena od pravdnih strank ne zatrjuje ničnosti pravnega posla, to je sodne poravnave, iz katere izhaja, da je bilo stanovanje z dogovorom preneseno na toženko,5 vendar je obstoječa sodna praksa že izrekla, da neobstoj podlage zemljiškoknjižnega dovolila kot razpolagalnega pravnega posla pomeni njegovo ničnost (četrti odstavek 39. člena OZ) in da je vknjižba na podlagi takega dovolila materialnopravno neveljavna. ZZK-1 v 243. členu, v katerem ureja izbrisno tožbo zaradi materialnopravne neveljavne vknjižbe, med primeri izbrisne tožbe izrecno ne predvideva enakega položaja kot je tu obravnavani, vendar gre za položaj primerljiv s položajem iz 1. točke drugega odstavka 243. člena ZZK-1. Po navedeni določbi je vknjižba neveljavna iz materialnopravnega razloga, če je zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga za izpodbijano vknjižbo, neveljavno že ob njegovi izstavitvi zaradi ničnosti zavezovalnega pravnega posla. V obeh primerih je podlaga razpolagalnega posla nična oziroma neobstoječa.6 V podobnem primeru je bilo pred sodiščem že odločeno na način, da je sodišče ugodilo zahtevku za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini in odredilo vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (le) na podlagi zatrjevanja ničnosti razpolagalnega pravnega posla, torej brez, da bi bila zatrjevana ničnost zavezovalnega pravnega posla.7 Izbrisna tožba mora zajemati ugotovitveni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe (razpolagalnega posla) ter dajatveni zahtevek, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma izbris izpodbijane vknjižbe. Zahteve po vmesnem ugotovitvenem zahtevku na ugotovitev ničnosti pravnega posla zakon ne postavlja.8 Zato tožnikoma ni mogoče oporekati aktivne legitimacije za postavitev zahtevka, kot sta ga podala s tožbo. Aktivno legitimacijo izkazujeta na podlagi 1. točke drugega odstavka 243. člena ZZK-1, prav tako sta pravilno oblikovala zahtevek.9

12. Tožnika zatrjujeta pasivno legitimacijo toženke ter navajata, da je neposredna pridobiteljica ter je njena pasivna legitimacija podana po prvem odstavku 244. člena ZZK-1. Toženka ugovarja svoji pasivni legitimaciji s trditvami, da je bila v času nakupa dobroverna. Pravno tolmačenje tožnikov glede pasivne legitimacije toženke je zmotno. Toženka ni neposredna pridobiteljica po prvem odstavku 244. člena ZZK-1. O pasivni legitimaciji v zvezi z dvojno prodajo nepremičnine je uveljavljena obširna sodna praksa, kot tudi pravna teorija. Ugovor dobre vere ne pride v poštev, ko je izbrisna tožba vložena proti neposrednemu pridobitelju, to je proti osebi, katere vknjižba temelji na dovolilu takega zemljiškoknjižnega lastnika, ki je hkrati tudi resnični lastnik. Vprašanje dobre vere v teh primerih logično ni relevantno, saj je izdajatelj dovolila resnični lastnik.10 Ker tožnika razpolagata tako z veljavnima zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za vknjižbo deleža do 2/18, so na njiju, kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa, v razmerju do prodajalca G. Š. že prešla lastninsko pravna upravičenja. Prodajalčevo nadaljnje razpolaganje v poravnavi pred sodiščem s solastniškim deležem do spornih 2/18 ni moglo biti pravno učinkovito, saj ni bil več lastnik tega deleža in ni imel več možnosti razpolagati z lastninsko pravico na njem. Njegovo pomanjkanje razpolagalne sposobnosti pri ponovni odsvojitvi bi lahko nadomestila zgolj dobra vera novega pridobitelja. Če je novi pridobitelj že vedel, da je bil razpolagalni posel med prodajalcem in pridobiteljem že opravljen (nedobroverna oseba), je začel zoper njega prenos lastninske pravice učinkovati že pred vknjižbo in sicer takrat, ko je izvedel za razpolaganje11. Pridobiteljeva dobrovernost sanira pravno neučinkovitost razpolaganja, zaradi česar s vknjižbo pridobi lastninsko pravico, četudi odsvojitelj ni bil lastnik.

13. Ob povedanem obstoji pasivna legitimacija toženke kot tretje osebe, na katero je bil sporni solastniški delež prenesen in gre za pasivno legitimacijo po drugem in tretjem odstavku 244. člena ZZK-1. V obravnavani zadevi je za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku ključno vprašanje dobre vere toženke v času sklepanja sodne poravnave, ko ji je prvotni lastnik G. Š. izstavil zemljiškoknjižno dovolilo. Trenutek, na katerega se veže presoja dobrovernosti pridobitelja, se pokriva s trenutkom, ko nepremičnina ni več del odsvojiteljevega premoženja oziroma, ko postane del pridobiteljevega premoženja.12 Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišče prve stopnje dobrovernosti oziroma nedobrovernosti prve toženke ni ugotavljalo, čeprav so pravdne stranke v zvezi s tem podale obširne trditve in predlagale dokazila.

14. Dodatno k ugovoru pasivne legitimacije pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ugovor toženke ni utemeljen ne v smeri, da so vsi lastniki stanovanjskega bloka sosporniki, niti v smeri, da bi morala tožnika tožbo vložiti vsaj proti lastnikom štirih stanovanj v pritličju, katera se nanašajo na solastniški delež G. Š. do 3/9. Pritožbeno sodišče je zgoraj pojasnilo, da je G. Š. svoj solastniški delež do 3/9 (6/18) prodal tako, da je delež do 1/18 pridobil kupec F. V. in je vknjižen v zemljiški knjigi, delež do 2/18 M. G., ki je prav tako vknjižena v zemljiški knjigi. Ostal je delež do 3/18. Od tega je G. Š. najprej delež do 2/18 prodal tožnikoma, s sodno poravnavo pa je na toženko prenesel delež do 3/18, čeprav bi lahko prenesel le še delež do 1/18. V obravnavanem primeru spor obstaja le med pravdnimi strankami, to je tožnikoma in toženko v zvezi z deležem do 2/18. Ta spor v ničemer ne posega v solastniške deleže kupcev preostalih dveh stanovanj v pritličju stanovanjske stavbe, niti v solastniške deleže kupcev ostalih stanovanj v stanovanjskem bloku. Iz tega razloga ne gre za materialne in nujne sospornike ter ugovor pasivne legitimacije v tem delu ni utemeljen.

15. Tudi ugovor toženke o prej pridobljeni pravici ni utemeljen. Toženka navaja, da je njen bivši mož iz poslovnega prostora za G. Š. izdelal štiri stanovanja, ki jih je ta prodal naprej. Šlo je za skupno gradnjo po 48. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) in sta se G. Š. ter bivši mož toženke dogovorila, da bo G. Š. kot plačilo prejel eno stanovanje v pritličju. Izpoved strank in prič takšen dogovor potrjuje. Vendar pa takšen ustni dogovor, četudi je dokazan, še ne pomeni pridobitve lastninskih upravičenj. Po 48. členu SPZ mora za prenos lastninske pravice obstajati dogovor, torej zavezovalni pravni posel, graditelj pa lahko na podlagi dogovora zahteva izstavitev listine za vpis solastnine v zemljiško knjigo. Takšno listino, to je zemljiškoknjižno dovolilo, je G. Š. podal toženki v letu 2013 s sodno poravnavo, šele takrat je toženka (pod pogojem, da je bila dobroverna) pridobila lastninska upravičenja, zato njen ugovor, da je lastninska upravičenja pridobila pred tožnikoma, ne more vzdržati.

16. V četrti pripravljalni vlogi je toženka podala ugovor prekluzije navedb tožnikov v njuni zadnji pripravljalni vlogi z dne 31. 1. 2017. Sodišče prve stopnje se bo na navedenem ugovoru moralo izreči, pritožbeno sodišče pa pojasnjuje, da sta tožnika s to vlogo odgovarjala na tretjo pripravljalno vlogo toženke ter da sta bila po vložitvi njune vloge opravljena še dva naroka z zaslišanjem strank in prič, tako, da se zaradi navedb tožnikov v tretji pripravljalni vlogi postopek ni v ničemer podaljšal.

17. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev in ne odločitev na drugi stopnji je potrebna, ker bi bile sicer pravdne stranke prikrajšanje v pravici do pritožbe. Gre namreč za samostojni sklop dejstev, ki jih bo moralo sodišče prve stopnje (prvič) ugotoviti. Sodišče prve stopnje je glede vprašanja dobrovernosti oziroma nedobrovernosti toženke dokazni postopek izvajalo, kar je razvidno iz izpovedi strank in prič ob zaslišanju, je pa v zvezi s tem bistvenim vprašanjem izostala obrazložitev v sodbi. Pritožbeno sodišče zato glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ni moglo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti (355. člen ZPP).

18. Sodišče prve stopnje naj v nadaljevanju ugotovi odločilna dejstva o dobrovernosti oziroma nedobrovernosti toženke pri pridobitvi sporne solastninske pravice s sodno poravnavo ter naj o zahtevku tožnikov ponovno odloči. Če bo treba, naj za razjasnitev vprašanja dobre vere dokazni postopek dopolni z dodatnimi zaslišanji strank in prič ter z drugimi predlaganimi dokazi. Sodišče prve stopnje naj se izreče tudi o trditvah in ugovorih pravdnih stranki (prekluzija, pravni interes, aktivna legitimacija, pasivna legitimacija, sosporništvo in ugovor prej pridobljene pravice) ter naj svoje razloge za odločitev argumentirano in prepričljivo obrazloži (3. odstavek 360. člena ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------
1 Odločba VS RS II Ips 304/2014 z dne 23. 6. 2016 .
2 Sodba VS RS II Ips 132/2009 z dne 12. 7. 2012.
3 Sklep VS RS II Ips 51/2015 z dne 30. 6. 2016, kjer revizijsko sodišče obrazloži razmerje med dejansko etažno lastnino in navidezno solastnino.
4 Jasna Hudej, Izbrisna tožba - analiza aktualne sodne prakse s komentarjem, 1. 12. 2014, primerjaj odločbe: VSL sodba in sklep I Cp 390/2013 z dne 13. 11. 2013, VSL sodba II Cp 2319/2016 z dne 25. 1. 2017 in VSL sklep II Cp 356/2016 z dne 22. 6. 2016.
5 VS RS sodba II Ips 101/2014 z dne 11. 2. 2016, kjer je obrazloženo, da sodne poravnave iz ničnostnih razlogov ni dopustno izpodbijati s tožbo.
6 VSL sodba II Cp 2319/2016 z dne 25. 1. 2017.
7 Glej sodno odločbo pod opombo št.5.
8 Glej sodno odločbo pod opombo št.1.
9 ZZK-1 v 243. členu govori o neveljavnosti vknjižbe, vendar je pojem neveljavnosti širši in vključuje tudi ničnost.
10 Primerjaj: O nekaterih dilemah načela zaupanja v zemljiško knjigo in učinkih overjenega zemljiško knjižnega dovolila, Odvetnik, 2017, št. 80, str. 16, Iztok Černjavič, odvetnik v Ljubljani, pod poglavjem Izbrisna tožba in ugovor dobre vere; Primerjaj tudi: Izbrisna tožba, Tomaž Pavčnik, Pravosodni bilten 1/12, str. 167 Primerjaj tudi: Miha Juhart, Nekaj dodatnih pomislekov k stvarnopravnim izhodiščem pri prenosu lastninske pravice na nepremičninah, Pravna PP, št. 2, letnik 2013. Primerjaj tudi: VS RS sodba II Ips 167/2014 z dne 17. 12. 2015, VS RS sodba II Ips 101/2014 z dne 11. 2. 2016, VS RS sodba in sklep II Ips 277/2010 z dne 12. 12. 2013, VSL sklep II Cp 356/2016 z dne 22. 6. 2016, VSM sklep I Cp 660/2014 z dne 27. 8. 2014, VSL sodba in sklep I Cp 390/2013 z dne 13. 11. 2013.
11 VSL sodba in sklep I Cp 390/2013 z dne 13. 11. 2013.
12 Primerjaj: O nekaterih dilemah načela zaupanja v zemljiško knjigo in učinkih overjenega zemljiško knjižnega dovolila, Odvetnik, 2017, št. 80, str. 16, Iztok Černjavič, odvetnik v Ljubljani, pod poglavjem Izbrisna tožba in ugovor dobre vere.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 243, 243/2, 243/2-1, 244, 244/1, 244/2, 244/3, 246, 246/1
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 39, 39/1
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 48
Datum zadnje spremembe:
18.01.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE0MzE4