<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 53/2004
ECLI:SI:VSRS:2005:I.IPS.53.2004

Evidenčna številka:VS22950
Datum odločbe:13.10.2005
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kazniva dejanja zoper gospodarstvo - davčna zatajitev - davek po odbitku - davek na izplačane plače

Jedro

Ker je po določbi 114. člena ZDP in po 107. člena ZDoh za davčnega zavezanca, to je za fizično osebo, ki skladno z določbo 15. člena ZDoh prejema plačo iz delovnega razmerja oziroma druge prejemke (npr. regres), dolžan obračunati in plačati davek izplačevalec osebnih prejemkov in drugih dohodkov, če je izplačevalec pravna oseba, gre glede na določbi 1. alineje 1. odstavka 16. člena ZDoh in 1. odstavka 6. člena ZZPSV ter način plačevanja teh dajatev za davek po odbitku.

V obdolženčevem ravnanju, ki je kot direktor gospodarske družbe v nasprotju z zakonskimi določbami odredil izplačilo regresa za prehrano oziroma izplačila regresa za letni dopust v bonih, zaradi česar ni bil obračunan davek od osebnih prejemkov, in ob ostalih izpolnjenih pogojih (namen izogniti se plačilu davkov, preslepitev davčnega organa, pridobitev velike premoženjske koristi s tem namenom) so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 3. in 1. odstavku 254. člena KZ.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani kršena določba 3. v zvezi s 1. odstavkom 254. člena KZ na način, določen v 1. točki 372. člena ZKP.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 5.6.2002 obdolženega A.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja davčne zatajitve po 3. v zvezi s 1. odstavkom 254. člena KZ. Na podlagi 50. člena in 51. člena KZ je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 3. odstavku 254. člena KZ določilo kazen 8 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi 2 let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Naložilo mu je tudi povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo povprečnine v znesku 200.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ob reševanju pritožbe obdolženčevega zagovornika sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženega A.K. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 3. v zvezi s 1. odstavkom 254. člena KZ, po 1. odstavku 96. člena ZKP pa odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vrhovni državni tožilec A.P. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da je pritožbeno sodišče s pravnomočno sodbo prekršilo kazenski zakon na način, določen v 1. točki 372. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 254. člena KZ. Navaja, da je višje sodišče izhajalo iz napačnega izhodišča, kajti v konkretnem primeru ni šlo za odmero davka na podlagi odločbe davčnega organa, ampak za drugačen način plačevanja davka, to je za davek po odbitku. Presoja s tega vidika pa po mnenju vložnika kaže, da ima obdolženčevo ravnanje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je sodišče druge stopnje na način, določen v 1. točki 372. člena ZKP, prekršilo določbo 1. odstavka 254. člena KZ.

Obdolženi A.K., ki mu je bila zahteva poslana v odgovor na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, nanjo ni odgovoril.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišče druge stopnje pravilno navaja, da je pri kaznivem dejanju davčne zatajitve storilčevo izvršitveno ravnanje usmerjeno v preslepitev pristojnega davčnega organa, pri čemer je preslepitev tudi vsako ravnanje, s katerim se lažno prikazuje dejansko stanje. To kaznivo dejanje je dokončano, ko so ti podatki posredovani pristojnemu davčnemu uradu.

Državni tožilec ima prav, da je pritožbeno sodišče tako pravilno oblikovano teoretično stališče glede enega od znakov kaznivega dejanja napačno razlagalo.

Zahteva navaja, da gre pri plačevanju javnih dajatev na podlagi 3. in 6. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV), 16., 18. in 107. člena Zakona o dohodnini (ZDoh) in po 3. členu Zakona o davku na izplačane plače (ZDIP), za drugačen način plačevanja davka, to je po odbitku (člen 114. do 119. takrat veljavnega Zakona o davčnem postopku - ZDP).

Za davek po odbitku je značilno plačevanje na podlagi obračuna, ki ga za zavezanca izvrši izplačevalec, kot nekakšen pomožen odmerni organ davčne uprave, ki upravlja blagajniško službo za davčne organe. Drži navedba v zahtevi, da je po določbi 114. člena ZDP in po 107. člena ZDoh dolžan za davčnega zavezanca, to je za fizično osebo, ki skladno z določbo 15. člena ZDoh prejema plačo iz delovnega razmerja (1. alinea izreka sodbe) oziroma druge prejemke (regres, 2. alinea izreka sodbe) obračunati in plačati davek izplačevalec osebnih prejemkov in drugih dohodkov, če je izplačevalec pravna oseba, v konkretnem primeru je to navedena gospodarska družba. Zato ima vložnik prav, da gre glede na določbi 1. alinee 1. odstavka 16. člena ZDoh in 1. odstavka 6. člena ZZPSV ter način plačevanja teh dajatev, za davek po odbitku.

Navedba v zahtevi, da je bila davčni zavezanec za navedeni javni dajatvi gospodarska družba L., d.d. konfekcija, N.m., ki je bila izplačevalec osebnih prejemkov, po katerih je potrebno plačati davek, sicer ni točna. Davčni zavezanci za plačilo prispevkov za socialno varnost in na podlagi ZDoh so bili delavci, katerim so bili ti prejemki izplačani. Vendar ta pomanjkljivost zahteve za presojo njene utemeljenosti ni pomembna.

Kar pa zadeva plačilo davka po ZDIP, je davčni zavezanec gospodarska družba, ki je v primeru, da tega davka od osebnih prejemkov Davčni upravi Republike Slovenije (DURS) ne plača, sama neposredno okoriščena. Čeprav za presojo zakonitosti izpodbijane pravnomočne odločbe to ni pomembno, gre v primeru obračunavanja davka na podlagi ZDIP za plačevanje davka na podlagi obračuna, ki ga izvrši zavezanec sam, torej takoimenovane samoobdavčitve.

Pritrditi je treba vložniku, da je s strani delodajalca plačani davek od osebnih prejemkov akontacija davka, ki ga je v skladu s 120. členom ZDP in po 5., 6. ter 15. členom ZDoh dolžan plačati davčni zavezanec, ki mu po vložitvi napovedi za odmero dohodnine davčni organ izda ustrezno odločbo. Iz opisa dejanja je razvidna navedba, da je bil davčni organ preslepljen že s samim obračunom davka od osebnih prejemkov, saj da je obdolženec odredil način izplačila regresa za prehrano, od katerega se davek ne plačuje, čeprav je v resnici šlo za redno plačo. Regres za letni dopust pa da je bil izplačan v obliki bonov, neresnično prikazanih kot materialni strošek, kar da je imelo za posledico manjšo osnovo za obračun in plačilo davkov. Gospodarska družba je bila dolžna do 31.1.1998 davčnim zavezancem izročiti podatke o obdavčljivih prejemkih in obračun davka za vse dohodke. Zato se je treba strinjati z vrhovnim državnim tožilcem, da je že iz opisa dejanja določno razvidno, da ni bilo nikakršne praktične možnosti, da bi fizične osebe v napovedi za odmero dohodnine lahko prikazale pravilno davčno osnovo. Glede na mesečno posredovane podatke DURS-u gospodarska družba tudi ni mogla prikazati drugačnega plačila davka po ZDIP (in ga do 28.2.1998, ko je bil za to zadnji rok, tudi ni, opomba Vrhovnega sodišča). Zato je treba pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da dejanje, tako kot je opisano, ko se obdolžencu očita zavestno napačen obračun davka, ne pomeni le prekrška po 16. členu ZPSV, po 127. členu ZDoh in po 11. členu ZDIP, kot zmotno meni napadena sodba, ampak pomeni preslepitev davčnega organa glede osnove za odmero davka od osebnih prejemkov. Strinjati se je z vložnikom, da drugačno dajanje krivih podatkov s prikazovanjem nižje davčne osnove od dejanske, pri tej vrsti davka sploh (praktično) ni mogoče. Način preslepitve, opisan v izreku sodbe in še dovolj določno zatrjevano dejstvo, da so bili podatki v obliki napačnega obračuna poslani na DURS, ta pa davkov v navedenem znesku ni obračunala in da je gospodarska družba zato pridobila veliko premoženjsko korist, vsebuje vse zakonske znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja davčne zatajitve po 3. in 1. odstavku 254. člena KZ.

Sodba sodišča druge stopnje sicer navaja, da v izreku ni naveden opis izvršitvenega ravnanja davčne zatajitve, to je dajanje krivih podatkov davčnemu organu oziroma preslepitev davčnega organa, temveč zgolj očitek obdolžencu kot direktorju gospodarske družbe, da je v nasprotju z naštetimi določbami odredil izplačilo regresa za prehrano oziroma izplačila regresa za letni dopust v bonih, zaradi česar ni bil obračunan davek od osebnih prejemkov.

Pri tem sodišče druge stopnje ni upoštevalo tistega dela opisa dejanja, v katerem je navedeno, da je obdolženec v svojem ravnanju z zatajitvijo davkov, navedenih v 1. in 2. alinei izreka sodbe, oškodoval Republiko Slovenijo - DURS za skupno 53,817.054 SIT. V zakonskem opisu kaznivega dejanja je navedeno, da je obdolženec na opisani način ravnal z namenom, da bi preslepil davčni organ in da se je gospodarska družba zato izognila plačilu navedenih davkov ter pridobila veliko premoženjsko korist, pri čemer da je obolžencu šlo za to, da ji pridobi korist v taki višini. Iz celotnega opisa dejanja je zato dovolj določno razvidno, da na obdolženca ni bil naslovljen samo očitek, da je odredil način izplačila, ampak da je to storil z namenom prelepitve davčnega organa, glede na nastalo prepovedano posledico, pa tudi, da so bili tako napačni podatki kot podlaga za odmero davkov DURS-u posredovani. Opis dejanja je sklepčen, saj vsebuje vse zakonske znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

V opisu dejanja je sicer deloma napačno navedeno, kdo je pridobil protipravno premoženjsko korist, vendar pa je to vprašanje mogoče presojati v okviru ocene, ali je obdolžencu dokazano dejanje, tako kot mu je očitano, vendar ta pomanjkljivost v ničemer ne vpliva na presojo, ali dejanje, tako kot je opisano, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 254. člena KZ.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je utemeljena. Zato ji je Vrhovno sodišče na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP ugodilo tako, da je ugotovilo, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 17.12.2003 kršena določba 3. v zvezi s 1. odstavkom 254. člena KZ na način, določen v 1. točki 372. člena ZKP.


Zveza:

KZ člen 254, 254/1,254/3.ZDIP člen 3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNTczNA==