<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 364/2003
ECLI:SI:VSRS:2004:I.IPS.364.2003

Evidenčna številka:VS22235
Datum odločbe:19.02.2004
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kazniva dejanja zoper gospodarstvo - davčna zatajitev - preslepitev davčnega organa

Jedro

Ker je obsojenec dal krive podatke o stroških, ki vplivajo na odmero dohodnine (1. odstavek 254. člena ZKP), navedba glede višine prijavljene dohodnine ni nujna sestavina izreka, temveč spada med razloge sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 180.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Lenartu je s sodbo z dne 17.10.2002 obs. S.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja davčne zatajitve po 1. odstavku 254. člena KZ ter mu izreklo kazen 8 mesecev zapora. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 70.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 1.10.2003 delno ugodilo obsojenčevi pritožbi in prvostopno sodbo v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen znižalo na 5 mesecev zapora, v ostalem pa njegovo pritožbo in pritožbi zagovornika ter državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Z isto pravnomočno sodbo je bila obd. M.K. po 3. točki 358. člena ZKP oproščena obtožbe za pomoč h kaznivemu dejanju davčne zatajitve po 1. odstavku 254. člena v zvezi s 27. členom KZ ter odločeno, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik B.K. iz M., je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil dne 9.12.2003 zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter obtožbo zavrne, podrejeno pa zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec., v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njenem mnenju izrek sodbe sodišča prve stopnje vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja davčne zatajitve. V 1. odstavku 254. člena KZ je dajanje krivih podatkov o dohodkih, stroških ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev obveznosti plačila davkov, dohodnine in drugih predpisanih obveznosti, opredeljeno kot eden izmed načinov preslepitve davčnega organa. Prav ta način, pri čemer bi bil možen kakšen drug, je v opisu dejanja konkretiziran, saj iz opisa izhaja, kakšne podatke je obdolženec predložil davčnemu organu. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v podobnem primeru in sicer v zadevi, opr. št. I Ips 28/98. Nadalje ocenjuje, da izrek sodbe zaradi tega, ker v njem ni višine dohodnine, ki jo je obsojenec prijavil, ni nepopoln. Višina prijavljene dohodnine ni zakonski znak kaznivega dejanja davčne zatajitve, temveč je to le višina obveznosti, ki se ji storilec izogne. V izreku je potrebno navesti le tista dejstva, ki so znaki kaznivega dejanja (višina obveznosti, ki se ji storilec izogne), na podlagi katerih drugih dejstev je sodišče na obstoj dejstev iz izreka sklepalo, pa mora pojasniti v obrazložitvi (kakšna je bila dejanska prijavljena ter kakšna bi bila pravilno prijavljena dohodnina).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila po naziranju vložnika zahteve za varstvo zakonitosti podana, ker je izrek izpodbijane pravnomočne sodbe nepopoln. V opisu kaznivega dejanja bi morala biti navedena višina prijavljene dohodnine, višina dohodnine, ki odgovarja dejanski višini stroškov in razlika med obema vrednostima. V izpodbijani sodbi je sodišče opredelilo višino premalo plačane dohodnine, ne da bi povedalo, koliko dohodnine je obsojenec prijavil. Po drugi strani zahteva, ki sicer kršitve kazenskega zakona konkretno ne opredeli, s trditvijo, da opisu kaznivega dejanja manjka zakonski znak, da je obsojenec z navajanjem "lažnih" stroškov preslepil (spravil v zmoto) davčni organ, nakazuje na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Kaznivo dejanje davčne zatajitve po 1. odstavku 254. člena KZ stori, kdor da z namenom, da bi se sam ali kdo drug izognil plačilu dohodnine, davkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, krive podatke o dohodkih, stroških, predmetih ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev takšnih obveznosti ali na drug način preslepi davčni organ, pa obveznosti, ki se jim je izognil, pomenijo večjo premoženjsko korist. Gre za dve izvršitveni obliki, od katerih prva obsega dajanje krivih podatkov, ki vplivajo na ugotovitev predpisanih obveznosti, druga pa se nanaša na druge načine preslepitve davčnega organa. Iz take vsebine zakonske določbe je razvidno, da je izvršitveno dejanje v eni ali drugi obliki usmerjeno v preslepitev pristojnega davčnega organa, kar pomeni, kot sicer pravilno utemeljuje zahteva, da storilec z različnimi oblikami lažnih navedb prikaže glede dohodkov, stroškov, predmetov ali glede drugih okoliščin, ki vplivajo na odmero davka, dejansko stanje, ki je drugačno od pravega, tako, da ga davčni organ dojame kot takega. V konkretnih zadevah mora opis dejanja v izreku sodbe vsebovati eno izmed izvršitvenih oblik.

V obravnavani zadevi je v izreku pravnomočne sodbe med drugim navedeno, da je obsojenec dal krive podatke o stroških, ki vplivajo na odmero dohodnine na tak način, da je v napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za določeno obdobje navedel stroške v skupni višini 10.636.244,30 SIT, za katere je vedel, da niso nastali in jih tudi ni plačal ter se tako izognil plačilu dohodnine v višini 4,995.126,00 SIT. Opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja z vsemi ostalimi v njem navedenimi dejstvi in okoliščinami, vsebuje izvršitveno obliko, ki zadeva dajanje krivih podatkov o dejansko nenastalih stroških. Takšen način obsojenčevega ravnanja sam po sebi pomeni preslepitev pristojnega davčnega organa. Zmotno je zaradi tega naziranje vložnika zahteve, da bi izrek sodbe poleg teh dejstev in okoliščin moral vsebovati še pojem preslepitve, ki je tudi v zakonskem besedilu zajet z različnimi oblikami dajanja krivih podatkov.

Prav tako nima prav zahteva za varstvo zakonitosti, ko vidi nepopolnost izreka pravnomočne sodbe, ker v njem ni navedena višina prijavljene dohodnine. Ob opredeljenih zakonskih znakih tega kaznivega dejanja, ki se nanašajo predvsem na dajanje krivih podatkov, navedba glede višine prijavljene dohodnine ni nujna sestavina izreka, temveč spada med razloge sodbe. Opis kaznivega dejanja davčne zatajitve po 1. odstavku 254. člena KZ, kot ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, ima vse njegove zakonske znake, zaradi česar sodišče ni kršilo kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Po drugi strani pa v izreku napadene sodbe ni nobenih takih pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče oceniti kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Še posebej, ker ta določba ne pozna pojma nepopolnosti izreka.

Bistvena kršitev kazenskega postopka, ki je po navedeni določbi povezana z izrekom, je lahko podana le, če je nerazumljiv, ali če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. S.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti zadeve ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).


Zveza:

KZ člen 254, 254/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNTAzNg==