<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Kazenski oddelek

VSC Sklep III Kp 52209/2016
ECLI:SI:VSCE:2020:III.KP.52209.2016

Evidenčna številka:VSC00039218
Datum odločbe:18.08.2020
Senat, sodnik posameznik:Andrej Pavlina (preds.), Marija Bovha (poroč.), Zinka Strašek
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:utemeljen sum - preiskava - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zavrnitev zahteve za preiskavo

Jedro

Senat sodišča prve stopnje je po ponovni proučitvi zahteve za preiskavo in njene dopolnitve ter vsega relevantnega zbranega dokaznega gradiva utemeljeno zavrnil zahtevo za preiskavo glede vseh osumljencem očitanih kaznivih dejanj.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom ob ponovnem odločanju o nestrinjanju preiskovalnega sodnika z zahtevo za preiskavo Specializiranega državnega tožilstva RS št. Kt/13704/2015 z dne 7. 12. 2016 in dopolnitve z dne 22. 8. 2017 pod točko I izreka zahtevo za preiskavo zoper osumljenega M. K., zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaje pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1, zoper osumljenega L. G., zaradi suma storitve kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi s členom 38 KZ-1 in pod točko II izreka zoper osumljene L. G., V. M., P. Š. in J. M. C. zaradi suma storitve kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena v zvezi s členom 38 KZ-1, na podlagi sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnil. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločil, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki osumljencev, stroški ter potrebni izdatki njihovih zagovornikov proračun.

2. Zoper sklep se pritožuje državni tožilec, ki ob uveljavitvi pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP predlaga naj sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da zoper osumljene, ki so navedeni v zahtevi za preiskavo z dne 7. 12. 2016 in njeni razširitvi z dne 23. 8. 2017 ter glede na sklep senata Okrožnega sodišča v Celju X Ks 52209/2016 z dne 30. 8. 2018 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju III Kp 52209/2016 z dne 7. 5. 2019 uvede preiskavo zaradi kaznivih dejanj, kot so ta opisana v zahtevi za preiskavo in njeni razširitvi (izjema dejanje pod točko I - osumljeni P. Š.).

3. Na pritožbo državnega tožilca so odgovorili zagovorniki osumljenega M. K., odvetniki iz Odvetniške pisarne ..., zagovorniki osumljenega L. G., odvetniki iz Odvetniške družbe ... in zagovornik osumljene J. M. C. R. P., odvetnik v L. Vsi menijo, da pritožba državnega tožilca ni utemeljena in temu posledično pritožbenemu sodišču predlagajo naj jo kot takšno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb in navedb v odgovorih na pritožbo sodišče druge stopnje ugotavlja, da se državni tožilec neutemeljeno zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa.

6. V utemeljitev nestrinjanja s prvostopenjsko odločitvijo o zavrnitvi zahteve za uvedbo preiskave z dne 7. 12. 2016 in dopolnitve zahteve z dne 22. 8. 2017 zoper osumljenega M. K. v smeri kaznivega dejanja zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, zoper L. G. v smeri kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena in 38. členom KZ-1 ter zoper osumljene L. G., V. M., P. Š. in J. M. C. v smeri kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena v zvezi z 38. členom KZ-1 državni tožilec najprej v 2. točki obrazložitve pritožbe povzema del razlogov razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča z dne 7. 5. 2019 in napotke, ki jih je pritožbeno sodišče dalo sodišču prve stopnje. V točki 3 in 4 obrazložitve pritožbe se dotika razlogov izpodbijanega sklepa. V 5. točki obrazložitve pa navaja, da iz previdnosti ponovi argumentacijo - vsebino, ki jo je podal v pritožbi z dne 17. 9. 2018 zoper sklep z dne 30. 8. 2018, čemur nato sledi razen 6. točke obrazložitve dobeseden prepis pritožbe z dne 17. 9. 2018 (list. št. 542-545 spisa).

7. Kar zadeva v tokratno pritožbo dobesedno povzete pritožbene navedbe iz že citirane pritožbe zoper prejšnjo odločitev senata o nestrinjanju preiskovalnega sodnika z zahtevo in dopolnitvijo zahteve za preiskavo, se pritožbeno sodišče do njih ne bo opredeljevalo. Do relevantnih pritožbenih navedb se je namreč opredelilo v razveljavitvenem sklepu III Kp 52209/2016 z dne 7. 5. 2019, državni tožilec pa v predmetni pritožbi ne uveljavlja, da odgovora na katerokoli pritožbeno problematizirano dejstvo ali okoliščino ni dobil.

8. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na izpodbijani sklep ima državni tožilec popolnoma prav, da je temeljni namen sodne preiskave zbiranje dokazov in podatkov, ki so potrebne za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek (drugi odstavek 167. člena ZKP). Vendar do tega lahko pride le tedaj, kadar je podan temeljni pogoj za uvedbo preiskave, to je obstoj utemeljenega suma, da je prav oseba zoper katero se zahteva preiskava storila kaznivo dejanje (prvi odstavek 167. člena ZKP). Po ustaljeni sodni praksi je utemeljen sum kot pravni standard, ki se zahteva za uvedbo preiskave podan tedaj, če je stopnja verjetnosti, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil. Podan mora biti že ob uvedbi preiskave, ne pa da se zanj v preiskavi podatki in dokazi šele zbirajo.

9. Glede zatrjevanja obtožbe o obstoju utemeljenosti suma, da so osumljenci storili v zahtevi za preiskavo in dopolnitvi zahteve očitana jim kazniva dejanja sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbeno izpostavljenimi deli napotkov pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu z dne 7. 5. 2019, ne deli mnenja državnega tožilca, da jim senat sodišča prve stopnje ni sledil. Drži sicer, da prvostopenjski senat tudi tokrat ostaja na stališču, da iz opisa dejanja pod točko I. zahteve za preiskavo glede opisanega ravnanja L. G. ne izhajajo zakonski znaki očitanega mu kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi z 38. členom KZ-1, oziroma, da slednji niso konkretizirani. Sodišče druge stopnje je v že citiranem razveljavitvenem sklepu pojasnilo zakaj tako stališče sodišča prve stopnje ni sprejemljivo (točka 15. obrazložitve sklepa). V razlogih izpodbijanega sklepa se ne navaja nič novega, kar ne bi bilo navajano že v predhodnem sklepu s katerim je bilo odločeno o nestrinjanju preiskovalnega sodnika z zahtevo za preiskavo. Tako ni nobenega utemeljenega razloga, da bi sodišče druge stopnje od že zavzetega stališča odstopilo.

10. Kot izhaja iz 10. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa prvostopenjski senat ponovljeno stališče o nekonkretizaciji očitka osumljenemu G. pomoči h storitvi osumljenemu K. očitanega kaznivega dejanja gradi zgolj na presoji dela opisa dejanja in sicer, da je osumljenec angažiral Odvetniško pisarno ... d.o.o. Gre za iztrgan del iz celotnega opisa dejanja pod točko I. zahteve za preiskavo. Iz celotnega opisa dejanja pa je moč razbrati očitek, da naj bi osumljenec dal na razpolago sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja, ki se očita osumljenemu K.. Vendar pa ta ponovna napačna presoja na pravilnost prvostopenjske odločitve nima vpliva. Iz določbe prvega odstavka 38. člena KZ-1, ki pomoč opredeljuje kot naklepno podporo pri naklepnem kaznivem dejanju izhaja, da pomagač odgovarja le, če je glavni storilec ravnal naklepno. V konkretnem primeru je prvostopenjski senat sprejemljivo ugotovil, da ni podan utemeljen sum, da naj bi osumljeni M. K. kot glavni storilec storil očitano mu kaznivo dejanje zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 h storitvi katerega naj bi mu osumljeni L. G. pomagal. Temu posledično pa glede na akcesornost pomoči ni podan utemeljen sum, da naj bi osumljeni G. storil kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi z 38. členom KZ-1.

11. V nasprotju z državnim tožilcem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je senat sodišča prve stopnje po ponovni proučitvi zahteve za preiskavo in njene dopolnitve ter vsega relevantnega zbranega dokaznega gradiva utemeljeno zavrnil zahtevo za preiskavo glede vseh osumljencem očitanih kaznivih dejanj. Zaključek, da ni podan utemeljen sum, da naj bi osumljeni M. K. z namenom sebi ali drugim pridobiti veliko premoženjsko korist, ki je bila tudi pridobljena zlorabil svoja pooblastila pri vodenju gospodarske dejavnosti, glede razpolaganja s premoženjem družbe s tem, da je kot direktor družbe V. (prej D.) d.d. I. (ki je bila v 100 % lasti V. d.d. V.) in direktor družbe N. d.o.o. I. (ki je bila v 100 % lasti V. d.d. I.), v nasprotju z dolžnostjo ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (263. člen ZGD-1), izvedel prikrito in škodljivo prodajo nepremičnin last družbe V. d.d. dejanskemu in končnemu kupcu S. d.o.o. I. za ceno 790.000,00 EUR, ki je bistveno za 2,353.482,50 EUR nižja od realne vrednostni nepremičnin, ki so bile predmet prodaje, je prvostopenjski senat tokrat utemeljil z opredelitvijo do vseh v predkazenskem postopku relevantnih zbranih podatkov in dokazov. Zanj je navedel razloge s katerimi sodišče druge stopnje soglaša. V skladu z napotki v razveljavitvenem sklepu se je prvostopenjski senat izrecno opredelil do vseh tistih podatkov in dokazov na katere je bil opozorjen v razveljavitvenem sklepu in navedel razloge zakaj nimajo take teže, da bi pritrjevali stališču obtožbe o obstoju utemeljenega suma, ki jih je sodišče druge stopnje lahko preizkusilo in zato izpodbijanem sklepu ni moč očitati procesne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki mu jo sicer očita državni tožilec.

12. Prvostopenjski senat se je v točki 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa opredelil do izjave cenilca D. Č., dane policiji (list. št. 106 spisa) in obrazložil zakaj šteje, da ne predstavlja zadostne podlage za uvedbo preiskave zoper osumljence. Takšni presoji se sodišče druge stopnje pridružuje, saj ne drži, da prvostopenjski senat popolnoma arbitrarno vrednoti poročilo o oceni vrednosti z dne 22. 7. 2010 in izjavo D. Č. ter omenja neznane zbrane dokaze; da popolnoma arbitrarno vrednoti cenilno poročilo z dne 7. 1. 2008 in izjavo D. Č. ter sprejme arbitraren in neobrazložen zaključek o tem, zakaj zemljišča niso primerljiva in da popolnoma arbitrarno vrednoti poročilo o oceni vrednosti z dne 21. 4. 2010, izjave D. Č., T. Č. in J. M. ter sprejme arbitraren in neobrazložen zaključek o tem, zakaj zemljišča niso primerljiva ter da je vse to možno odpraviti in ugotoviti le z zaslišanjem D. Č., V. H., T. Č. in J. M. v preiskavi, medtem ko je za vsa sporna strokovna vprašanja o nepremičninah (D. in sporna zemljišča, ki glede na kronologijo zagotovo sodijo v kompleks D.) potrebno pridobiti odgovore sodnega izvedenca, ki ima strokovno znanje o nepremičninah in njihovi vrednosti v času storitve kaznivega dejanja, kar mu očita državni tožilec. Prvostopenjski senat je v izpodbijanem sklepu popolnoma jasno in določno navedel, da očitek osumljenemu K. o bistveno podvrednoteni vrednosti predmetnih nepremičnin pri njihovi prodaji temelji na oceni sosednih zemljišč prodanih kupcu H. d.o.o. Po povzetju bistvene vsebine poročila o oceni vrednosti predmetnih nepremičnin z dne 22. 7. 2010, ki ga je izdelal cenilec D. Č.; cenilnega poročila, ki ga je dne 7. 1. 2008 izdelal V. H. po naročilu družbe V. d.d. in poročila o oceni vrednosti nepremičninskih pravic kompleksa tovarne D., ki ga je 21. 4. 2010 po naročilu H. d.o.o. izdelala ... d.o.o., zanjo pa T. Č., je senat ugotovil, da sta bili cenitvi izdelani s strani cenilca V. H. in ... za druge nepremičnine in ne tiste, katerih vrednost je ocenil cenilec D. Č. in ki so bile predmet predmetnih sklenjenih pogodb, pri čemer sta bili izdelani tudi na podlagi drugačnih predpostavk oziroma drugačnih namenov, kot je bila izdelana cenitev Č., ki je bila podlaga za predmetne nepremičninske posle očitane osumljenemu K.. Ni res, da izpodbijani sklep nima razlogov zakaj zemljišča niso primerljiva. Državni tožilec ne izpodbija ugotovitve izpodbijanega sklepa na 18. strani, da iz dokumentov, ki so jih predložili osumljenci ob zagovorih izhaja, da gre pri predmetnih nepremičninah za nepremičnine, ki v pretežnem delu niso zazidljive, saj je na njih cesta, obremenjene so s služnostmi, preko ene izmed njih pa teče tudi glavni i. kanalizacijski izpust v morje (da cesta in kanalizacijski vod zavzemata cca. 50 % celotnega zemljišča). Temu sledi navedba, da je državno tožilstvo te nepremičnine primerjalo s sosednimi nepremičninami, na katerih naj bi bila v prihodnosti dopustna gradnja stanovanjskih ter hotelskih oziroma turističnih nepremičnin (cenitvi ... in H.), ocenjevana so bila po metodi reziduala oziroma metodi zemljiškega ostanka (vrednost zemljišč po izgrajenem projektu turistično - stanovanjskega kompleksa z odštetjem predvidenih stroškov), do česar vse pa da še ni prišlo.

13. Senat je dalje ugotovil, da je položaj nepremičnin še vedno enak kot tudi v času sklepanja očitanih pravnih poslov; da za območje še vedno veljajo stari prostorski ureditveni pogoji iz leta 2000, da OPN - občinski prostorski načrt ter OPPN - občinski podrobnosti prostorski načrt še vedno nista bila sprejeta. Državni tožilec se pravilnostjo teh ugotovitev ne dotika. Ob takem stanju in po prvostopenjski opredelitvi do izjave cenilca D. Č., dane policiji v predkazenskem postopku, tudi v povezavi z oceno predmetnih nepremičnin po podatkih GURS-a, se po oceni sodišča druge stopnje v nasprotju s stališčem državnega tožilca odločitev sodišča prve stopnje o zavrniti zahteve za preiskavo iz razloga neobstoja utemeljenosti suma, da naj bi osumljeni K. storil očitano mu kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, osumljeni L. G. pa naj bi mu pri storitvi tega kaznivega dejanja pomagal, pokaže kot pravilna.

14. Pravilna je odločitev senata sodišča prve stopnje tudi glede zavrnitve zahteve za preiskavo zoper osumljene L. G., V. M., J. M. C. in P. Š. v smeri očitanega jim kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena v zvezi s členom 38 KZ-1. Razlogom, ki jih je prvostopenjski senat navedel v utemeljitev te odločitve v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pa glede na vsebino pritožbenih navedb državnega tožilca ni treba ničesar dodati.

15. Glede na obrazloženo in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa kršitve iz petega odstavka 402. člena ZKP sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 167, 167/1, 167/2, 169, 169/7
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 38, 240, 245

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
31.12.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQyNTAz