<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL Sodba II Kp 15577/2011
ECLI:SI:VSLJ:2017:II.KP.15577.2011

pomembnejša odločba

Evidenčna številka:VSL00002764
Datum odločbe:04.07.2017
Senat, sodnik posameznik:Igor Mokorel (preds.), Maja Baškovič (poroč.), Katarina Turk Lukan
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
Institut:ločenost premoženja družbe in družbenika - kršitev kazenskega zakona - kazniva dejanja zoper gospodarstvo - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - ponareditev poslovnih listin - enoosebna gospodarska družba - družba z omejeno odgovornostjo - edini družbenik - protipravno ravnanje - navidezna (simulirana) pogodba - fiktivni pravni posel

Jedro

Odločitve edinega družbenika v enoosebni gospodarski družbi ne morejo derogirati protipravnosti njegovega ravnanja, ki se kaže v prikazovanju navideznih (fiktivnih) pravnih poslov, na podlagi katerih je prišlo do nezakonitega zmanjšanja sredstev oškodovane družbe z omejeno odgovornostjo. Premoženje slednje je ne le navzven, temveč tudi v razmerju do edinega družbenika, tuje premoženje, družbenik pa mora kot poslovodja zasledovati (tudi) premoženjske interese družbe, sicer lahko uresniči vse zakonske znake kaznivega dejanja po 235. členu KZ-1.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 870,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic (pravilno: zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti) po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1 in prvem odstavku 54. člena KZ-1 (izrek tč. I/1) ter kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1 (tč. I/2). Za kaznivo dejanje pod tč. I/1 mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen 200 dnevnih zneskov po 50,00 EUR, tj. 10.000,00 EUR, za kaznivo dejanje pod tč. I/2 pa kazen štiri mesece zapora. Izreklo je enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora ter že opredeljeno stransko denarno kazen, ki jo je obtoženec dolžan poravnati v roku treh mesecev, v primeru neizterljivosti pa jo bo sodišče izvršilo s spremembo v zapor. B. B. je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja pranja denarja po petem, tretjem in prvem odstavku 245. člena KZ-1 (tč. I/II), pod tč. II pa oproščen obtožbe za kaznivi dejanji pomoči pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ-1 ter za kaznivo dejanje po 235. členu KZ-1. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1 C. C. odvzelo znesek 227.800,00 EUR, ki predstavlja protipravno pridobljeno premoženjsko korist, odločilo pa tudi, da sta obtožena dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zoper obsodilni del sodbe, kolikor se nanaša na obtoženega A. A., sta se pravočasno pritožila obtoženec in njegov zagovornik:

- zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe, oziroma da sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje;

- obtoženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, s predlogom, da ga sodišče druge stopnje obtožbe oprosti.

3. Na pritožbi je odgovorila okrožna državna tožilka s Specializiranega državnega tožilstva RS. Predlagala je zavrnitev pritožb kot neutemeljenih in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Po preizkusu izpodbijanega dela sodbe, navedb v pritožbah in odgovoru na pritožbi ter podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva, naredilo je tehtne in prepričljive dokazne ter utemeljene materialnopravne zaključke, pri tem pa ni prekršilo določb kazenskega postopka, kot to uveljavljata pritožnika.

6. V okvirih preliminarne presoje, ali je dejanje po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, glede katerega je bil obtoženi A. A. spoznan za krivega, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da v škodo obtoženega kazenski zakon ni bil prekršen. Ne glede na to, da je bil obtoženec v kritičnem obdobju edini "lastnik" družbe D. d.o.o., kar pomeni, da je šlo za t. i. enoosebno gospodarsko družbo, je prvostopenjsko sodišče na str. 25-26 izpodbijane sodbe (kljub nespretnemu opredeljevanju razmerja do kaznivega dejanja po 235. členu KZ-1, storjenega v t. i. pravem steku) navedlo utemeljene materialnopravne razloge, s katerimi je pravno presojo, tj. da kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti lahko izvrši tudi družbenik, ki ima 100 % lastniški delež v družbi z omejeno odgovornostjo, obrazložilo smiselno enako kot Vrhovno sodišče RS v nedavni precedenčni odločbi I Ips 35999/2015-165 z dne 23. 3. 2017, s katero je poenotilo mestoma neusklajeno sodno prakso. Dejansko stanje, kot je judicirano v sodbi precedenčnega sodišča, je neposredno uporabljivo tudi v obravnavani zadevi, kjer se osrednji modus operandi obtoženčevega ravnanja izraža v sklenitvi številnih fiktivnih pogodb in aneksov z družbo E., tj. za posredniške, svetovalske, informacijske in druge storitve, ki v resnici niso bile nikdar opravljene, ter v potrditvi in uporabi računov (za le navidez opravljene storitve), v posledici katerih je prišlo do zmanjšanja sredstev oškodovane družbe in zrcalno do protipravnega povečanja sredstev družbe E. d.o.o. v skupni višini 935.123,25 EUR. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 141/2006 z dne 24. 5. 2007 zapisalo, da smejo družbeniki (čeprav s 100-odstotnim soglasjem, kar je vsebinsko primerljivo s situacijo, ko o poslovanju odloča edini družbenik) s premoženjem družbe razpolagati izključno v mejah zakonskih predpisov, kar pa pomeni, da soglasje oziroma odločitve edinega družbenika ne morejo derogirati morebitne protipravnosti njegovega ravnanja. Aplicirano na konkretni primer in sledeč razlogovanju precedenčnega sodišča v zadevi I Ips 35999/2015 sodišče druge stopnje kot relevantno ugotavlja, da že iz temeljnih določil obligacijskega prava (prvi odstavek 50. člena OZ) izhaja prepoved sklepanja navideznih pogodb med pravnimi subjekti, fingirani pravni posli pa nimajo nobenih pravnih učinkov ter so že v esenci protipravni (prim. odločbo v zadevi I Ips 7935/2009 z dne 13. 9. 2012). Neveljavnost navideznih pravnih poslov, s čimer zakon varuje poštenost v pravnem prometu, implicira zaključek, da fingirani pravni posli, na podlagi katerih se razpolaga s tujim premoženjem (družbe), povzročijo nezakonito zmanjšanje sredstev ene od pogodbenih strank, v obravnavanem primeru družbe D. d.o.o. Premoženje enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo je namreč ne le navzven, temveč tudi v razmerju do njenega edinega družbenika, tuje premoženje. Tudi obtoženi je bil kot družbenik in hkrati poslovodja (direktor) družbe dolžan poslovati vestno in pošteno (prvi odstavek 263. člena ZGD-1) ter pri tem prvenstveno zasledovati poslovne (premoženjske) interese gospodarske družbe kot samostojne pravne osebe z ločenim premoženjskim substratom. Ker tega ni storil, pač pa je, kot bo še pojasnjeno, na škodo družbe razpolagal z njenimi sredstvi, drugemu (družbi E. d.o.o.) pa protipravno pridobil premoženjsko korist, je uresničil vse zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1. Ker predmetna določba primarno varuje premoženjske interese družbe in ne interese družbenikov, zlasti pa ob dejstvu ločenosti premoženja kapitalske družbe ter premoženja njenih družbenikov, ni mogoče sprejeti pritožbenih stališč, da naj bi bil obtoženi kot edini družbenik istočasno tudi neposredni oškodovanec, kar bi (saj storilec in oškodovanec ne moreta biti v isti osebi) izključevalo protipravnost ravnanja ter posledično obstoj kaznivega dejanja.

7. Z zavrnitvijo dokaznega predloga po postavitvi izvedenca ekonomsko-finančne stroke sodišče prve stopnje ni prekršilo pravic obrambe na glavni obravnavi v kontekstu pritožbenega razloga po drugem odstavku 371. člena ZKP, niti pravice do izvajanja dokazov v obtoženčevo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave RS. Pritožbeno je tehtno ugotovljeno, da je sodišče dolžno izvesti zgolj tiste dokaze, ki so materialnopravno relevantni, pritrditi pa je razlogom izpodbijane sodbe (str. 12), da za zaključek o znesku oškodovanja družbe D. d.o.o. (enako višini okoriščenja družbe E. d.o.o.) ni potrebno nobeno posebno strokovno znanje, saj znesek 935.123,25 EUR predstavlja "zgolj" seštevek izvršenih nakazil po vseh fakturah za dejansko neopravljene storitve, opisanih v izreku sodbe, ki jih je bil odredil obtoženi A. A. Navedeni znesek pomeni torej celoten obseg zmanjšanja likvidnih sredstev oškodovane družbe kot neposredne posledice kaznivega dejanja, za ugotovitev česar ni nujno angažiranje izvedenca; toliko manj za opredelitev do vprašanja (ne)fiktivnosti poslov, prikazanih v poslovnih listinah, saj je to stvar dokazne ocene sodišča, ne pa izvedeniškega dela. Četudi so poslovne listine (pogodbe, aneksi, računi) v računovodskem smislu "perfektne", kot zatrjujeta pritožnika, še to ne pomeni, da njihova vsebina ni fingirana, kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku. Glede pritožbeno problematizirane opredelitve v tenorju obtožnice (prav: izreka izpodbijane sodbe), tj. da je zavoljo nakazil v skupnem znesku 935.123,25 EUR prišlo do "znižanja kapitala" družbe D. d.o.o., pa pritožbeni senat odgovarja, da gre le za nespretno dikcijo, pri čemer pojma kapitala ni mogoče ovrednotiti v bilančnem pomenu, temveč, kot je že bilo pojasnjeno, očitek logično razumeti v kontekstu zmanjšanja sredstev družbe D. V tej posledici pa niso relevantna izvajanja obeh pritožnikov, ki izpostavljata ugodno bilančno situacijo D. v kritičnem obdobju, vključno s povečevanjem kapitala v letih 2008 - 2009. Čeravno je podjetje takrat delovalo v razmerah prosperitete, to ne izključuje očitka, da je prišlo do protipravnega zmanjšanja likvidnostnih sredstev, kar se glede na obseg siceršnjega poslovanja, ki ni predmet tega kazenskega postopka, očitno ni odrazilo v tektonskih slabitvah, ki bi omajale celotno finančno sliko družbe. Nič tosmernega pa niti ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, kar velja tudi za motiv ravnanja obtoženca, ki ga sodišču ni treba ugotoviti, za razliko od namena povzročiti premoženjsko škodo/omogočiti táko korist drugemu. Sodbeni očitek, da je obtoženec ravnal iz koristoljubnosti, se torej ne veže nujno na pridobitev premoženjske koristi le sebi, kot trdi obtoženi.

8. Težišče obtoženčevega zagovora, tj. da so bili vsi inkriminirani pravni posli med podjetjema D. d.o.o. kot naročnikom in E. d.o.o. kot (pod)izvajalcem dejansko ter v celoti opravljeni, kar bi tako pomenilo, da je opredeljena poslovna dokumentacija verodostojna, nakazila na podlagi vseh odobrenih računov pa upravičena, je ponovljeno v obeh pritožbah. Dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je zagovor na podlagi izvedenih dokazov z zanesljivostjo ovrglo, se pritožbeno sodišče pridružuje in ji na pritožbeni ravni ni potrebno nič ključnega dodati. Personalni in listinski dokazi v spisu sicer ne dopuščajo pomislekov v dejstvo, da je družba D. opravila storitve po posredniških pogodbah s podjetjema F. in G. (vgradnje protipožarnih sistemov pri gradbenih investicijah, prodaja gasilskih vozil), svetovanje za družbo F. (dizajniranje tovarne lesnih izdelkov) ter IT storitve za več projektov naročnikov iz javnega sektorja, za kar vse je gotovo prejela tudi plačila. Povedano pa ne pomeni, da so kot podizvajalci pri omenjenih projektih sodelovali kadri družbe E., ki bi posledično D. utemeljeno izstavila problematizirane fakture za podizvajalske storitve, čeravno z nižjimi provizijami, kar bi se v sferi D. logično odrazilo v dobičkonosnem poslovanju. Prav nasprotno; zaslišani priči H. H. in I. I., kot izvršni direktor oziroma vodja razvoja v D., torej kot hierarhično za direktorjem najvišja kadra družbe, nista vedela nič o tem, da bi pri predmetnih projektih obstajalo kakršno koli poslovno sodelovanje s podjetjem E. I. I. je naštel nekaj zunanjih izvajalcev, med katerimi družbe E. ni najti, H. H. pa je kot edinega podizvajalca identificiral neko fizično osebo. Pritožbeno sodišče pritrjuje življenjsko logični dokazni oceni izpodbijane sodbe, da bi bili omenjeni priči nedvomno seznanjeni z morebitnim sodelovanjem s E., kolikor bi to obstajalo (po izpovedbi I. I. se je za projekte dogovarjal prav H. H. kot izvršni direktor), še zlasti iz razloga, ker gre za projekte v vrednosti skoraj milijona EUR, kar ne more podpreti zagovornikovih pritožbenih navedb, da je šlo le za "tekoče posle", s katerimi podrejenih ni bilo treba seznanjati. Zagovornikovo izpodbijanje verodostojnosti priče H. H. (v postopku niti ne edine obremenilne priče), ki da ga pestijo "hude zamere", pa ostaja na ravni pavšalne neupoštevnosti.

9. Po uradnih podatkih AJPES in sodnega registra, ki se nahajajo v spisu, je družba E. d.o.o. ves čas poslovanja opravljala izključno registrirano dejavnost točenja in strežbe pijač ter sorodnih, zlasti gostinskih storitev, kar nima nikakršne vsebinske povezave z domnevnimi projekti, ki so predmet tega kazenskega postopka. Družba je v kritičnem času zaposlovala tri osebe (administratorko, organizatorja in natakarico), ki že v izhodišču niso imele potrebnega znanja za opravljanje spornih podizvajalskih nalog. Soobtoženi B. B., ki je po izsledkih dokaznega postopka opravljal vlogi "slamnatega" družbenika in zastopnika, družbo pa sta v resnici upravljala C. C. ter pokojni K. K., je izrecno zanikal, da bi kot direktor E. podpisal inkriminirano poslovno dokumentacijo ali da bi družba, ki se je ukvarjala le z gostinsko dejavnostjo (enako je izpovedala L.), kot podizvajalec sodelovala z D. Ker sodišče druge stopnje pritrjuje dokazni oceni, da podizvajalske storitve niso bile opravljene, so brezpredmetna pritožbena izvajanja v smeri ugotavljanja, kdo je na strani E. podpisal fiktivne pogodbe, anekse ter fakture, ki jih je v sferi D. odobril obtoženi A. A., česar slednji niti ne zanika. Zagovorne in sedaj pritožbene navedbe, da naj bi vse prikazane storitve (tj. posredovanja v gradbenem lobiju, dizajn tovarne, zahtevne storitve informacijske tehnologije itn.) nadvse kvalitetno opravljali študentje, ki jih je po dogovoru s A. A. angažiral K., ne morejo preseči poskusa obtoženčeve neuspešne obrambne ekskulpacije. V dokaznem postopku je le priča M. M. izpovedal, da sta mu K. K. in morebiti tudi A. A. naročila opravo računalniških uslug za neke projekte ("tanke, vojake in krave"), pri čemer je vrednost svojega dela ocenil na 20-30.000 EUR, od česar je dobil plačan le manjši delež, pa še to "na roke", tj. brez vsake pogodbene ali druge pravne podlage. Strinjati se je z naziranjem sodišča prve stopnje, da ta izolirana izpovedba nikakor ne more dokazovati, da so M. ali kateri drugi študentje izvedli tudi vsa naročila v vrednosti 935.123,25 EUR, tj. vse v poslovni sferi družbe E., o čemer spisovno gradivo ne vsebuje prav nobenih podatkov. Listinska dokumentacija v spisu sicer razkriva nekaj faktur, ki jih je E. izdajal dolžnikom za storitve, ki se ne nanašajo na gostinsko dejavnost (npr. delavci za večja fizična dela, dela v zvezi z vozili, transporterji, vzdrževanjem, polaganjem parketa ipd.), kar gotovo kaže na določene malverzacije najmanj na področju obdavčenja ter pravic delavcev. V nobenem primeru pa te listine, ki nimajo niti zveze z domnevnim poslovanjem z družbo D., ne potrdijo resnicoljubnosti zagovora obtoženca glede odločilnih dejstev, kot je razbrati iz obeh pritožb, tj. da naj bi bile vse storitve opravljene, nadrobnosti izvedbe pa obtoženega niti niso zanimale, kar vse ne prestane preizkusa življenjske sprejemljivosti, širitve dokaznega postopka pa ne zahteva. Obtoženec v pritožbi protispisno zatrjuje, da naj bi policist N., potrdil, da so bili "vsi posredovani posli s strani E. opravljeni", saj priča tega ni povedala; sploh pa, kolikor bi to držalo, policija ne bi imela razloga za podajo tosmerne kazenske ovadbe. Zapisanemu je pomenljivo dodati, da so prihodki podjetja E. v letu 2008 v razmerju do predhodnega leta narasli prav za dober milijon EUR, česar ni mogoče pojasniti z rezultati rednega (gostinskega) prometa družbe.

10. Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sodišče druge stopnje preizkusi izključno v okvirih pritožbenih navedb, ki v ničemer ne omajejo tehtnih dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča, da sta obtoženemu A. A. očitani kaznivi dejanji z zanesljivostjo dokazani tako v objektivnem kot v subjektivnem pomenu, kot je že bilo obrazloženo. Prejemnica protipravne premoženjske koristi je bila družba E. d.o.o., saj je bilo 935.123,25 EUR (kar je naklepno odredil obtoženi) nakazanih na poslovne račune te družbe. Dejanske okoliščine naknadnih dvigov gotovine (B. B. in L.) s teh računov pa za ugotovitev prvotnega prejemnika koristi ali za odločitev o krivdi obtoženega A. A. niti niso relevantne ter ob odsotnosti pritožb soobtoženega B. B. in C. C., ki mu je bil del premoženjske koristi (227.800,00 EUR, kolikor je dvignil B. B.) sodbeno odvzet na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1, niso predmet pritožbenega preizkusa, saj se uradoma v tej smeri ne more širiti. Do kritike obtoženega, ki nakazuje na domnevno pristranskost sodečega sodnika, pa se je v sklepu z dne 27. 5. 2015, s katerim je bila zavrnjena zahteva obtoženca za izločitev sodnika, že zadostno opredelil predsednik sodišča prve stopnje.

11. Odločbo o kazenskih sankcijah pritožbeno izpodbija le obtoženi s pavšalno navedbo, da je "kazen 1,8 let skregana z vso logiko", ter opozarja na "ostale zlikovce, ki so kradli milijone in dobili milejše kazni", zato je sodišče druge stopnje predmetno odločbo preizkusilo na podlagi 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče ob ustreznem ovrednotenju vseh sodbeno obrazloženih okoliščin, ki vplivajo na izbiro in odmero določenih ter zatem izrečenih kazni, izreklo pravično in primerno (enotno) efektivno kazen zapora ter tudi stransko denarno kazen z ustreznim številom in višino dnevnih zneskov, zaradi česar za poseg v odločbo o kaznih ni najti podlage.

12. Pritožbeni razlogi niso podani, sodbe pa ne obremenjujejo kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni, sodbo sodišča prve stopnje pa je v izpodbijanem delu potrdilo (391. člen ZKP).

13. Zaradi neuspeha pritožb je obtoženi A. A. na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati sodno takso v višini 870,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka. Zneska takse 500,00 EUR po tar. št. 7113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in 80,00 EUR po tar. št. 7119 ZST-1, v seštevku pomnožena s količnikom 1,5 za zavrnitev pritožb (tar. št. 7122), sta bila odmerjena po kriterijih trajanja in zahtevnosti postopka ter podatkov o dohodkovnih razmerah obtoženega kot taksnega zavezanca (op. 7.1/a k tarifni tabeli ZST-1), kot izhajajo iz spisovnih listin.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 235, 235/1, 235/2, 240, 240/1, 240/2
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 372, 372-1
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 263, 263/1
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 50, 50/1
Datum zadnje spremembe:
18.10.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDExODM1