<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL sodba in sklep I Kp 1317/99
ECLI:SI:VSLJ:2000:I.KP.1317.99

Evidenčna številka:VSL21408
Datum odločbe:15.03.2000
Področje:kazensko materialno pravo
Institut:zloraba - spolni napad na otroka - velika tatvina

Jedro

Zgolj strokovno mnenje Oddelka za kriminalistično tehniko pri UNZ o tem, da gre v vseh štirih primerih za identične odtise obtožencu zasežene superge z najdenimi sledmi na krajih storitve kaznivih dejanj, ne da bi bilo v postopku pojasnjeno, koliko in kakšne individualne karakteristike so za takšen zaključek potrebne, po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja dovolj tehten dokaz za krivdorek, še posebno, ker bi sodišče prve stopnje ugotovitve kriminalističnega strokovnjaka lahko preverilo tudi z izvedencem, česar pa ni storilo.

Ker tako zaradi nepopolne izvedbe dokazov utegne biti dejansko stanje zmotno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi obtoženca in njegove zagovornice ter izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo.

 

Izrek

1. Pritožbama obtoženca in njegove zagovornice se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazni ter odvzemu premoženjske koristi in premoženjskopravnih zahtevkih glede nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I tč. 1 KZ, opisanega pod tč. III. izreka sodbe ter v odločbah o enotni in stranski kazni razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; glede nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po čl. 183/II KZ in kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po čl. 182/I KZ, pa se v odločbah o krivdi in kaznih, pritožbe obtoženca, njegove zagovornice ter okrožne državne tožilke zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Zoper obtoženca se na podlagi sedmega odst. 392. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. tč. prvega odst. 201. čl.

istega zakona, pripor podaljša.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega v izreku te odločbe navedenih kaznivih dejanj ter mu izreklo za nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po čl. 183/II KZ kazen pet let zapora, za kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po čl. 182/I KZ kazen dve leti zapora in za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 212/I tč. 1 KZ kazen dve leti in tri mesece zapora ter mu nato izreklo enotno kazen osem let in osem mesecev zapora. V tako izrečeno enotno kazen mu je vštelo pripor od 12.2.1999 dalje, mu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za dobo desetih let, trem oškodovancem v celoti ali deloma prisodilo njihove premoženjskopravne zahtevke ter obtožencu odvzelo premoženjsko korist. Istočasno je oškodovani S.T. in M.B. z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo ter obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper takšno sodbo so se pritožili obtoženec, njegova zagovornica in okrožna državna tožilka. Obtoženec se je pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, smiselno pa tudi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pri čemer je svojo obširno pritožbo dopolnil tudi na seji senata sodišča druge stopnje in predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga za vsa očitana kazniva dejanja oprosti, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja se je pritožila tudi njegova zagovornica ter predlagala razveljavitev sodbe, državna tožilka pa je v pritožbi menila, da je bilo dejansko stanje pri vseh treh kaznivih dejanjih pravilno in popolno ugotovljeno, pač pa je sodišče prve stopnje za obe nadaljevani kaznivi dejanji (po čl. 183/II KZ in 212/I tč. 1 KZ) obtožencu določilo prenizki kazni in s tem tudi prenizko enotno zaporno kazen. Zato je predlagala za obe kaznivi dejanji določitev višjih posamičnih in izrek višje enotne kazni.

Višja državna tožilka iz Ljubljane je v pisnem mnenju in na seji senata sodišča druge stopnje predlagala zavrnitev pritožb obtoženca in njegove zagovornice in ugoditev pritožbi okrožne državne tožilke.

Seje senata sodišča druge stopnje sta se, poleg višje državne tožilke, udeležila tudi obtoženec in njegova zagovornica. Oba sta vztrajala pri svojih pritožbenih navedbah, pri čemer je obtoženec obširnemu ustnemu izvajanju dodal še 37 strani pisnih pripomb, ki pa jih je sodišče druge stopnje lahko upoštevalo le v toliko, kolikor jih je mogoče razumeti kot dopolnitev njegovih siceršnjih pritožbenih izvajanj, ker so bile predložene po poteku pritožbenega roka.

Pritožbi obtoženca in njegove zagovornice sta delno utemeljeni.

Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi izvajanji obtoženca in njegove zagovornice, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede štirih posamičnih kaznivih dejanj, pravno opredeljenih kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine, v celoti nepopolno, deloma pa tudi zmotno ugotovilo. Zaključilo je namreč, da so obtožencu vsa štiri kazniva dejanja dokazana na podlagi izpovedb oškodovancev (od katerih nobeden ni videl obtoženca), izpovedbe priče K.K., da je skozi steklo videl enega od vlomilcev, predvsem pa na podlagi uradnega zaznamka o prepoznavi po fotografijah, ki je bila opraviljena z navedeno pričo, uradnega zaznamka o razgovoru s to pričo in na podlagi štirih strokovnih mnenj o najdenih sledeh obuvala.

Kot je razvidno iz vsebine uradnega zaznamka o prepoznavi po fotografijah (list 206), je K.K. res izločil tri fotografije moških, med katerimi je bila tudi obtoženčeva, ki naj bi bili podobni vlomilcu, ki ga je videl v trgovini M..., vendar je sodišče prve stopnje popolnoma prezrlo, da je zaslišan kot priča nato K. pojasnil, da je že na policiji povedal, da so moški na izločenih fotografijah le podobni tistemu, ki ga je videl v trgovini, da pa je prepričan, da nihče od njih v trgovini ni bil. Že samo zaradi takšne trditve priče se v nobenem primeru ni mogoče opreti na vsebino uradnega zaznamka, še manj pa na sicer potrjeno trditev iste priče, da je storilec v času storitve kaznivega dejanja nosil rdečo bundo. Prav ima namreč obtoženec v svoji pritožbi, da se nikoli ni zagovarjal, da je takrat (v času storitve tega kaznivega dejanja) nosil rdečo jakno, ki je podobna anoraku, kar kot posredni dokaz navaja sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe. Iz zapisnika o zaslišanju obtoženca z dne 7.4.1999 (list 250) namreč izhaja, da je na vprašanje preiskovalne sodnice, če ima rdeč suknjič, odgovoril, da ga ima, da gre pravzaprav za jakno, ki je podobna anoraku in da je bil zadnjič oblečen v njej, ko je bil pripeljan na zaslišanje na sodišče. Ker je bil obtoženec na zaslišanje pripeljan dne 12.2.1999 ter se od navedenega dne nahaja tudi v priporu, tega datuma ni mogoče enačiti z datumom storitve obravnavanega kaznivega dejanja (3.10.1998). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil obtoženec viden pri vlomu v trgovino M..., je najmanj preuranjena, če že ne zmotna.

Iz kazenskemu spisu priloženih štirih strokovnih mnenj je sicer res razvidno, da je bila v vseh štirih primerih v prostorih, kamor je bilo vlomljeno, najdena sled obuvala, ki naj bi bila identična sledi obtoženčeve superge, pri čemer naj bi bile individualne značilnosti potrjene v vseh štirih primerih v petih do šestih individualnih značilnostih, kar po prepričanju sodišča prve stopnje dokazuje, da so sledi, ki so bile najdene na krajih storitve vlomnih tatvin, identične odtisu obuvala obtoženca. To ugotovitev sodišče prve stopnje povezuje tudi z zagovorom obtoženca, da v času storitve kaznivih dejanj nihče drug ni nosil njegovih superg in da je tedaj tudi po tej plati izključena možnost, da bi bil storilec kaznivega dejanja lahko kdo drug. Takšni zaključki sodišča prve stopnje pa so po oceni pritožbenega sodišča preuranjeni in nezanesljivi ter zato utegnejo biti tudi zmotni. Sklep o tem, ali je kakšno odločilno dejstvo dokazano ali ne, sodišče sprejme potem, ko vestno in skrbno pretehta vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi. Prav glede na izostanek kakršnihkoli drugih dokazov, bi moralo sodišče prve stopnje kritičneje oceniti rezultate kriminalistično tehnične preiskave, vsebovane v štirih strokovnih mnenjih istega kriminalističnega tehnika (G.V.) iz Urada kriminalistične službe pri Upravi za notranje zadeve Ljubljana, ki je tudi podala kazenske ovadbe zoper obtoženca. Navedenega tehnika namreč sodišče ni zaslišalo, čeprav je zagovornica obtoženca že v fazi preiskave želela na takšen način preveriti njegove zaključke, predvsem pa dobiti odgovor na vprašanje, koliko individualnih značilnosti je potrebnih za zanesljiv zaključek o identičnosti spornega in primerjalnega odtisa. Nedvomno gre za še bolj občutljivo vprašanje kot pri prstnih odtisih, kajti za razliko od slednjih, šele dolgotrajna uporaba obuvala povzroči spremembe na sicer povsem enakih, tovarniško izdelanih podplatih. Ker naj bi bile individualne značilnosti v enem primeru potrjene le v štirih, v drugem v šestih, v preostalih dveh pa v petih točkah (in torej ne v petih do šestih točkah, kot se zatrjuje v sodbi), ni mogoče sodbe v tem delu preizkusiti oziroma brez pojasnil strokovnjaka, ki je opravil analize, predvsem pa ne brez pritegnitve ustreznega izvedenca, z dovolj visoko stopnjo verjetnosti ugotoviti, ali gre v vseh štirih primerih res za tiste individualne značilnosti, ki ločijo najdene odtise od ostalih odtisov obuval enake znamke. Ker je iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo, o pritožbi državne tožilke glede določene kazni za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine ni moglo odločati.

Ni pa se mogoče strinjati s pritožbenimi izvajanji obtoženca, njegove zagovornice in državne tožilke glede preostalih dveh kaznivih dejanj.

Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje tako glede oškodovane S.T., kakor glede oškodovane M.B., pravilno in popolno ugotovilo. Ker je na podlagi izpovedi zaslišanih prič, predvsem pa na podlagi ugotovitev izvedenke iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše, pravilno ocenilo, da obeh oškodovank zaradi njune umske prizadetosti ni mogoče zaslišati, se je lahko oprlo le na izpovedi preostalih prič, podprtih z mnenjem izvedenke in medicinsko dokumentacijo. Oškodovana S.T. je res svoji materi le na splošno opisala ravnanje obtoženca, vendar pa je pedopsihiatrinji podrobno opisala, kaj je delal obtoženec njej in prijateljici M., kdaj in kje je do dogodkov prišlo in zakaj ji je obtoženec zabičal, da tega ne sme nikomur povedati. Ker je o vseh bistvenih okoliščinah dogodke kasneje enako opisala tudi svojemu očetu, obe socialni delavki pa sta podrobno osvetlili okoliščine iz oškodovankinega življenja ter podrobnosti v zvezi z ravnanjem obtoženca, kot jima jih je opisala oškodovanka sama, še več pa povedala sestram v pediatrični kliniki ter so jih te zabeležile v sestrskem poročilu, tudi sodišče druge stopnje ne dvomi, da je obtoženec storil vsa očitana kazniva dejanja na škodo S.T. Takšne zaključke namreč v celoti potrjuje tudi ginekološki izvid, pri čemer iz nobenega podatka kazenskega spisa ni razvidno, da bi imela oškodovanka, razen z obtožencem, tesnejše stike še s katerim drugim moškim. Ker je ob povedanem tudi izvedenka V.R. poudarila, da je bila oškodovanka na obtoženca navezana ter je pri njem očitno iskala naklonjenost in toplino, istočasno pa je izključila možnost, da bi si prizadeta oškodovanka mogla izmisliti ali pa pod vplivom nekoga poročati o dogajanju, če tega v resnici ne bi doživela, je jasno, da je storilec nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka lahko le obtoženec. Zato se ni mogoče strinjati s pritožbenimi izvajanji obtoženca in njegove zagovornice, da spolni odnos obtoženca z oškodovanko dne 29.1.1999 ni dokazan.

Oškodovanka je namreč o dogodkih med tem vikendom ob vrnitvi v bolnišnico podrobno seznanila obe medicinski sestri, kasneje pa tudi pedopsihiatrinjo ter svojega očeta, pri čemer se je tudi njena mati spomnila, da jih je v tistih dneh obiskoval obtoženec, da je odšla oškodovanka večkrat ven in ni hotela povedati, kje je bila, oče pa je tudi pojasnil, da je bila tedaj agresivna, da je ob 23.00 uri hotela iz stanovanja ter bila pol ure v kopalnici. Ker je bilo ob ginekološkem pregledu oškodovanke dne 1.2.1999 ugotovljeno, da je imela oškodovanka pred tem datumom spolne odnose, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obtoženčeve zagovornice za ponovno zaslišanje oškodovankine matere ter eventuelno tudi njene babice, pri kateri naj bi se oškodovanka nahajala ob prvem odhodu za vikend iz bolnice (29.1.1999). Ob dejstvu, da se obtoženec na glavnih obravnavah ni hotel zagovarjati (in ne ni smel, kot to neutemeljeno zatrjuje v pritožbi), je njegova zagovornica šele na drugi in tretji glavni obravnavi (dne 13.7. in 21.9.1999) pripomnila, da je obtoženec prepričan, da je kritični vikend preživel z oškodovankinim očetom in da je bila takrat oškodovanka pri svoji babici. Ob izvedenih dokazih pa je očitno prezrla, da je obtoženec v dveh zagovorih pred preiskovalno sodnico (dne 12.2. in 15.3.1999) pojasnil, da se ne spominja, kje se je nahajala S. prvi vikend, ko je prišla domov in da tudi ne ve, če je bila takrat pri njem v stanovanju. V zvezi s tem so zato tudi brezpredmetna njegova obširna pritožbena izvajanja, dopolnjena tudi na seji pritožbenega sodišča, kaj vse naj bi v petek dne 29.1.1999 počel, saj glede na predhodna zagovora ni mogoče, da bi se po več kot letu dni nenadoma praktično za vsako uro tega dne spomnil, kaj naj bi takrat delal in s kom naj bi bil. Ob tem se tudi neutemeljeno sklicuje na vsebino izpovedi dr. A.F., iz katere res izhaja, da je bila ob ginekološkem pregledu dne 1.2.1999 ugotovljena raztrganina na himnu oškodovanke starejša kot dva dni, kar naj bi po oceni obtoženca dokazovalo, da oškodovanka dne 29.1.1999 ni imela spolnih odnosov in da on tedaj sploh ni mogel storiti kaznivega dejanja. Tudi po oceni sodišča druge stopnje namreč takšna ocena ginekologinje še zdaleč ne more pomeniti, da oškodovanka kritičnega dne ni imela spolnih odnosov, pač pa kvečjemu, da je bila razdevičena že pred navedenim datumom.

Tudi glede oškodovane M.B. je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec zlorabil njeno hujšo zaostalost, zaradi katere se ni mogla upreti, ko je v novembru ali decembru 1998 imel z njo v svojem stanovanju spolni odnos. Pri tem se je utemeljeno oprlo na izpoved oškodovankinega učitelja - defektologa S.T., ki je podrobno opisal, kaj vse mu je oškodovanka zaupala, enake podrobnosti, ne le o inkriminiranem dogodku, pač pa tudi o obeh dogodkih, povezanih z oškodovano S.T., pa je oškodovana M.B. zaupala tudi svoji materi. Ker je tudi v tem primeru dr. F. ugotovila spolno zlorabo ter je izvedenka V.R., ki je opravila razgovor z oškodovanko, izključila možnost, da bi dekle ne govorilo resnice, je tudi sodišče druge stopnje prepričano, da je obtoženec storil kaznivo dejanje v obsegu in na način, kot je to opisano v izreku sodbe. Neutemeljena so zato pritožbena zatrjevanja obtoženca in njegove zagovornice, da tega kaznivega dejanja ni storil in da zato ne obstoje dokazi. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi pri tej oškodovanki ginekologinja dr. F. ugotovila spolno zlorabo, temelji na izvidu ginekološke klinike (list. št. 36), ki ga je izdala prav ta zdravnica, ki je poleg diagnoze tudi zapisala, da se iz dekličinega pripovedovanja zdi, da je imela spolni odnos z nekim D. Ker je sodišče prve stopnje navedeni izvid med dokaznim postopkom na glavni obravnavi prebralo (list 372), ni utemeljena pritožbena trditev obtoženca, da ta dokaz ni bil izveden in da so zato ugotovitve sodišča prve stopnje o spolni zlorabi pri tej oškodovanki brez podlage.

Ob oceni obtoženčeve osebnosti se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca psihiatra, ki je bil v kazenski postopek pritegnjen na predlog obtoženčeve zagovornice in s katerim se obtoženec res ni želel pogovoriti, pa je vendar kljub temu lahko izpolnil zastavljeno nalogo, saj je pri izdelavi mnenja upošteval podatke kazenskega spisa in medicinsko dokumentacijo o obtožencu, ki se nahaja v ZPKZ Dob pri Mirni. Iz njegovega mnenja, dopolnjenega na glavni obravnavi, jasno izhaja, da je res obtožencu lahko postavil le nekaj vprašanj, vendar je tudi na podlagi vsebine njegovih dopisov in njegovega neverbalnega odziva lahko zaključil, da je njegova zavest prosta, da je časovno, krajevno in situacijsko orientiran, da način njegovega vedenja ne kaže na doživljanje zaznavnih motenj ali na manifestne vsebinske motnje mišljenja in da čustvovanje oscilira pretežno na osi strah - zadovoljstvo. Pritožbene navedbe obtoženca, s katerimi smiselno izpodbija tiste ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na zaključke izvedenca psihiatra, ki naj bi razpolagal z "mističnimi močmi", so tako tudi neutemeljene.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in preostalih pritožbenih navedb obtoženca, ki se smiselno nanašajo na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da nobena od zatrjevanih kršitev ni podana. Res je sicer sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo na treh mestih, da gre pri oškodovani M.B. za mladoletno osebo (stran 11 in stran 12 izpodbijane sodbe), kar v času storitve kaznivega dejanja seveda ni bila, saj je rojena dne 30.3.1980, kar je razvidno tudi iz izreka sodbe pod tč. II., vendar ta napaka nima nikakršnega vpliva na sicer pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, nepomembna pa je tudi glede same kvalifikacije kaznivega dejanja. Obtoženec je bil namreč spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odst. 182. čl. KZ, pri katerem starost oškodovanca nima vpliva na kvalifikacijo kaznivega dejanja, pač pa takšen vpliv ima duševna bolezen, začasna duševna motnja, hujša duševna zaostalost, slabost ali kakšno drugo stanje, zaradi katerega se ne more upirati storilcu. V pritožbi obtoženec nadalje zmotno meni, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo vsebino zapisnika o zaslišanju priče S.T., ko je povzelo, da sta obe deklici prišli k njemu in mu sami povedali, kaj se je dogajalo. Dejansko je mogoče iz obeh zapisnikov (list. št. 129 do 132 in 370 do 371) brez dvoma zaključiti, da se je ta defektolog pogovarjal z obema oškodovankama, res pa je, da očitno več z oškodovano M.B. Povsem neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja obtoženca v tistem delu, ko poskuša s poudarjanjem nepomembnih razlik v izpovedbah nekaterih prič v preiskavi in na glavni obravnavi omajati dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tako za presojo obtoženčeve kazenske odgovornosti ni pomembno, ali je priča V.B. B.D.-ja, zoper katerega državni tožilec ni vložil obtožnice, prvič videla na hodniku pred zaslišanjem, ali pa ga je poznala že prej in, ali je imenovani tudi zlorabil hujšo zaostalost oškodovane M.B. in z njo spolno občeval. Čeprav sodišče prve stopnje res nepravilno povzema zagovor obtoženca glede dogodka z dne 22.1.1999, saj je obtoženec zanikal, da bi sploh bil v družbi s S., M. in B. (iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da je bil v njihovi družbi le pred novim letom), pa tudi ta napaka sodišča prve stopnje nima vpliva na celotno vsebino povzetega zagovora obtoženca, iz katere jasno izhaja, da je storitev vseh kaznivih dejanj zanikal.

Prav tako brezpredmetni so očitki obtoženca v pritožbi glede sodelovanja sosodnika, sodnikov porotnikov in okrožnega državnega tožilca na glavnih obravnavah. Čeprav je sosodnik v isti kazenski zadevi res sodeloval kot sodnik poročevalec pri izdaji sklepa o podaljšanju pripora obtožencu (list. št. 122), to sodelovanje ni mogoče opredeliti kot izločitveni razlog po 4. tč. 39. čl. ZKP, saj ni opravljal nobenega od procesnih opravil, taksativno naštetih v tej točki. Kršitve tudi ne predstavlja sodelovanje drugega sodnika porotnika na glavni obravnavi dne 13.7.1999, ki se je prav zaradi te okoliščine v skladu z določbo prvega odst. 311. čl. ZKP začela znova, kakor tudi ne zamenjava zastopnika obtožbe na glavni obravnavi, saj glede takšnega ravnanja državnega tožilca zakon o kazenskem postopku ne pozna nikakršnih omejitev.

Državna tožilka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je pri nadaljevanem kaznivem dejanju na škodo mladoletne S.T. premalo kritično ocenjevalo obteževalne okoliščine in sicer podatek, da so v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja zajeta kar tri kazniva dejanja, ki so bila storjena v sorazmerno kratkem časovnem obdobju, da se je spolno nasilje nad to oškodovanko stopnjevalo in da je že za posamično kaznivo dejanje zagrožena kazen zapora najmanj treh let.

Poleg tega je bilo kaznivo dejanje storjeno v posebno obteževalnih okoliščinah, ko je obtoženec izkoristil zaupanje družine T., saj mu je mati oškodovanke prala, ga hranila ter mu zaupala ukvarjanje z oškodovanko, katere prav zaradi njegovega ravnanja kasneje ni bilo mogoče več obvladati. Veliko večino navedenih okoliščin, na katere pritožnica opira svoj predlog za izrek strožje zaporne kazni, je sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije izrecno upoštevalo in jih v povezavi z drugimi okoliščinami tudi ustrezno ovrednotilo (str. 14 in 15 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Vse naštete obteževalne okoliščine so ob zagroženi kazni najmanj treh let zapora ter ob upoštevanju ugotovljene obtoženčeve osebnostne motenosti disocialnega tipa, prišle tudi po oceni pritožbenega sodišča v ustrezni meri do izraza pri določitvi petletne zaporne kazni za nadaljevano kaznivo dejanje po členu 183/2 KZ, s katero bo tudi po oceni pritožbenega sodišča dosežen namen kazenskopravnega varstva pri obtožencu.

Ob povedanem sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da glede kaznivih dejanj, storjenih na škodo S.T. in M.B., nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan, torej je izpodbijana sodba v tem delu pravilna in zakonita. Ker ob tem tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbe obtoženca, njegove zagovornice in državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje v preostalem delu dopolniti kazenski postopek s pritegnitvijo sodnega izvedenca, ki bo moral predvsem pojasniti, ali in s kolikšno stopnjo verjetnosti najdene sledi obuval na vseh štirih krajih storitev kaznivih dejanj vlomnih tatvin, potrjujejo trditev v obtožnem aktu, da gre za odtise obtoženčevega obuvala. V izogib kakršnimkoli dvomom v vsebino izpovedbe, pa bo potrebno na glavni obravnavi zaslišati tudi pričo K.K., kako je izgledal storilec, ki je vlomil v trgovino M... in kaj je v zvezi s tem navedel policistom ob prepoznavi po fotografijah.

Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo lahko sodišče prve stopnje zanesljivo odločilo tudi o tem delu obtožnice, s tem pa tudi o premoženjski koristi, premoženjskopravnih zahtevkih ter enotni in stranski kazni.

Ker zaradi delne razveljavitve sodbe in posledične razveljavitve odločbe o enotni kazni, določeni kazni za kaznivi dejanji po čl. 183/II KZ in 182/I KZ nista izvršljivi, je bilo potrebno preizkusiti tudi priporni razlog, zaradi katerega je bil pripor zoper obtoženca odrejen in podaljšan. Ob tem pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da je ta priporni razlog še vedno podan, saj se okoliščine, ugotovljene ob odreditvi in kasnejših podaljšanjih pripora, niso v ničemer spremenile. Obtoženec ni državljan Republike Slovenije, je brez zaposlitve ter nima prijavljenega niti začasnega, niti stalnega prebivališča. Ob potrjenih posamičnih zapornih kaznih je utemeljena bojazen, da bi obtoženec v primeru izpustitve na prostost pobegnil, še toliko večja ter je zato priporni razlog begosumnosti še vedno podan. Sodišče druge stopnje je zato obtožencu pripor podaljšalo.

 


Zveza:

KZ člen 182, 183, 212.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01MTkyNQ==