<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 2036/98
ECLI:SI:VSLJ:1999:I.CP.2036.98

Evidenčna številka:VSL41619
Datum odločbe:27.10.1999
Področje:civilno procesno pravo - pogodbeno pravo
Institut:popravni sklep - posredovanje

Jedro

V skladu z določbo prvega odstavka 339. člena ZPP (1977) bi moralo sodišče izdati dopolnilno sodbo, saj sodišče s sodbo z dne 10.11.1997 ni odločilo, o vseh zahtevkih, o katerih se mora odločiti s sodbo. Tožena stranka za stanovanje ni sklenila prodajne pogodbe, zato ni zavezana k plačilu provizije.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: 1. Sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani opr. št. VI I 1007/93 - 2 z dne 17. 5. 1993 se razveljavi v 1. in 3. točki izreka.

2. Tožbeni zahtevek pod točko 2. : "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.000 DEM tolarske protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 3. 3. 1993, odtlej dalje pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi v tolarski protivrednosti do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo," se zavrne.

3. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 204.845,50 SIT.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani, opr. št.

VI I 1077/93 - 2, z dne 17. 5. 1993 ter v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.000,00 DEM tolarske protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 3. 3. 1993, odtlej dalje pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi v tolarski protivrednosti do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. Toženi strank-i je tudi naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 93.249,00 SIT.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP 1977). V pritožbi navaja, da je za razmerje med pravdnima strankama pomembna le posredniška pogodba pri prodaji stanovanja štev. 2150 z dne 8. 9. 1992, ki jo je tožena stranka sklenila s tožečo stranko. Vsebino posredniške pogodbe določa 813. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Prvi odstavek 823. člena Z-OR določa, da posrednik pridobi pravico do plačila tedaj, ko je sklenjena pogodba, če ni dogovorjeno kaj drugega. Enaka ureditev izhaja iz pogodbe štev.

2150, sklenjene med pravdnima strankama. V obrazložitvi izpodbijane sodbe, po prepričanju tožene stranke ni zaključka, katero pogodbo, kdaj in s kom je s posredovanjem tožeče stranke sklenila tožena stranka. Sodba tako nima razlogov, iz katerih bi izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožena -stranka še navaja, da je po nasvet tožeče stranke podarila svoje stanovanje, ki ga je nameravala prodati, svojemu možu I. M. To je bila tudi edina pogodba, ki jo je sklenila tožena stranka. Stanovanje je nato I. M., ki ni bil stranka tožeče stranke, zamenjal z zakoncema O., ki tudi nista bila stranki tožeče stranke. I. M. je bil v pogodbenem razmerju le s podjetjem P.

d.o.o., Ljubljana. Če je tožeča stranka karkoli delala, je bilo to na podlagi pogodbe štev. 2073 in 2074, k-i jo je sklenila z A. B., od katerega pa je tudi prejela plačilo. Ker tožena stranka ni sklenila nobene pogodbe s posredovanjem tožeče stranke, tudi ni dolžna ničesar plačati tožeči stranki. Zaradi navedenega tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

V skladu z določbo 359. člena ZPP(1977) je bila pritožba vročena nasprotni stranki, ki je v odgovoru na pritožbo trdila, da je pritožba tožene stranke neutemeljena.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej opozarja, da je sodišče prve stopnje na predlog tožeče stranke dne 22. 10. 1998 izdalo popravni sklep. V skladu z določbo prvega odstavka 339. člena ZPP(1977) pa bi moralo, izdati dopolnilno sodbo, saj sodišče s sodbo z dne 10.11.1997 ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih se mora odločiti s sodbo. Ker zoper popravni sklep nobena od strank ni vložila pritožbe, je postal pravnomočen in s tem sestavni del izpodbijane sodbe opr. št. VIII P 840/93 z dne 10.11.1997. Zato je -potrebno, kljub temu, da je tožena stranka vložila pritožbo dne 16. 2. 1998, torej pred izdajo popravnega sklepa, šteti, da se pritožuje zoper celotno sodbo (tudi zoper s popravnim sklepom dodano točko 3 sodbe). Pritožbo je potrebno obravnavati tako tudi zato, ker je že obrazložitev prvotne sodbe na peti strani smiselno vsebovala tudi ta del odločbe. V pritožbi pa tožena stranka med drugim navaja, da ni sklenila nobene pogodbe s posredovanjem tožeče stranke, zato tudi ni dolžna ničesar plačati tožeči st-ranki; torej v celoti ugovarja tožbenemu zahtevku tožeče stranke, kot mu je ugodilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 8. 9. 1992 sklenili posredniško pogodbo št. 2150, ki v III. točki določa, da plača naročnik I. provizijo v višini 2% prodajne vrednosti predmeta pogodbe. Pravilno je tudi ugotovilo, da je bilo toženkino stanovanje, po nasvetu tožeče stranke, najprej prepisano na I. M., da je nato A. O. kupil hišo A. B. ter da je nazadnje I. M. sklenil menjalno pogodbo z A. O.

Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo da je tožeča stranka za toženo stranko opravila kar dva posredniška posla. Tožeča stranka je v postopku zatrjevala, da sta bila posla, ki naj bi ju opravila za toženo stranko in za katera zahteva plačilo provizije, posredovanje pri prodaji stanovanja in posredovanje pri nakupu hiše. Tožena stranka je, kot je ugotovilo pritožbeno sodišče, v dokaznem postopku na prvi stopnji d-okazala, da je glede spornega stanovanja sklenila eno samo pogodbo in sicer darilno pogodbo z I. M.

Od takrat dalje tožena stranka več ni bila lastnica stanovanja in z njim ni več razpolagala.

V skladu z določbo 813. člena ZOR se posrednik zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe; naročitelj pa se zavezuje, da bo posredniku dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena. Iz pogodbe št. 2150 med tožečo in toženo stranko izhaja, da je predmet pogodbe posredovanje pri prodaji dvosobnega stanovanja.

Tožena stranka pa za stanovanje ni sklenila prodajne pogodbe, zato ni zavezana k plačilu provizije.

Kolikor je mogoče razumeti tožbeni zahtevek in trditve tožeče stranke, ko navaja, da ji "pripada tudi provizija za posredovanje pri poslu s hišo" v smislu kupne pogodbe z dne 18. 2. 1993, je potrebno poudariti, da toženka ni stranka te pogodbe in zato ne more biti zavezana k plačilu provizije. V nadaljevanju je bila res sklenjena tudi menjalna pogodba z zakoncema O. (z dne 24. 2. 1993), vendar jo je sklenil tedanji lastnik stanovanja I. M. ki jo je sam tudi podpisal. Toženka ni stranka menjalne pogodbe, prav tako pa tudi ni pooblastila tožeče stranke za posredovanje pri takšni pogodbi, zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke, tudi kolikor se nanaša na obveznost toženke plačati provizijo za menjalno pogodbo, neutemeljen.

Kot izhaja iz zgoraj navedenega, je sodišče prve stopnje dejansko stanje sicer pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. točke 373. člena ZPP(1977) spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka sodbe.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/1999, z dne 15. 4. 1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/1977).

V sodbi naštete zvezne predpise nekdanje SFRJ je sodišče uporabilo pri odločanju v skladu s 1.odst. 4.čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS, po katerem se ti predpisi v Sloveniji smiselno še uporabljajo kot republiški predpisi.

V skladu z določbo drugega odstavka 166. člena ZPP (1977) je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Ker je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla mora toženi stranki povrniti njene stroške. Stroški tožene stranke predstavljajo stroške za zastopanje in za sodne takse. Sodišče je stroške odmerilo v skladu z veljavnim zakonom o sodnih taksah in odvetniško tarifo. V skladu z določbo 16. člena Odvetniške tarife je sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov zastopanja upoštevalo vrednost toč-ke po tarifi ob odmeri (87,40), število točk pa ob opravi posameznega dejanja. V skladu z določbo 155. člena ZPP je sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upoštevalo samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Sodišče je priznalo tožeči stranki stroške za zastopanje na prvi stopnji in v pritožbenem postopku v višini 2040 odvetniških točk (ni priznalo točk za konferenci s stranko, saj je to že upoštevano pri številu točk za ugovor in pritožbo; za prejem odločbe prve in -druge stopnje ter za poročilo stranki pa je priznalo po 10 točk), kar znaša 178.296,00 SIT. Natančnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika Sodišče je priznalo tudi stroške takse za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 5.849,50 SIT in takse za pritožbo v višini 13.500,00 SIT ter kilometrino v znesku 7.200 SIT (ni priznana kilometrina za obravnavo, ki se je je udeležil substitut, odvetnik v Ljubljani).

 


Zveza:

ZPP (1977) člen 339, 342, 342/I, 339, 342, 342/I. ZOR člen 813, 814, 815, 816, 817, 818, 819, 820, 821, 822, 823, 824, 825, 826, 813, 814, 815, 816, 817, 818, 819, 820, 821, 822, 823, 824, 825, 826.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00ODcwOQ==