<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sklep Cst 4/2017
ECLI:SI:VSLJ:2017:CST.4.2017

Evidenčna številka:VSL0074836
Datum odločbe:24.01.2017
Senat, sodnik posameznik:Mateja Levstek (preds.), Andreja Strmčnik Izak (poroč.), Damjan Orož
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:poenostavljena prisilna poravnava - zloraba

Jedro

Odsotnost vsebinske presoje ne sme omogočiti zlorabe tega postopka za doseganje ciljev, ki z zakonom niso predvideni. Če se izkaže, da je dolžnik s predlogom za poenostavljeno prisilno poravnavo prekoračil dopustnost takega predloga, temu pravnega varstva ni mogoče nuditi.

V kolikor ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo dolžnikova insolventnost odpravljena, potem namena poenostavljene prisilne poravnave ni mogoče doseči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik in upnika Š. in partnerji d.o.o. ter K. d.o.o. sami nosijo pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da se izpodbijani sklep razveljavi in izda sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave, podrejeno, vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasil je tudi stroške pritožbenega postopka („dosedanje in bodoče“ stroške).

3. Na pritožbo je odgovoril upnik DUTB d.d., ki navedbam v pritožbi nasprotuje ter predlaga potrditev izpodbijanega sklepa. Nasprotno sta se upnika Š. in partnerji d.o.o. ter K. d.o.o. v celoti pridružila navedbam dolžnika ter predlagala isto kot dolžnik: da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in izda sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave, podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila sta tudi stroške odgovora na pritožbo (upnika tako kot dolžnik priglašata „dosedanje in bodoče“ stroške).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo utemeljilo z nosilnim razlogom, da dolžnikov predlog ni v skladu z namenom postopka poenostavljene prisilne poravnave. Ta zaključek je utemeljilo na ugotovitvi, da je bil dolžnik na dan vložitve predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo v likvidaciji, pri čemer sta namen likvidacije in postopka prisilne poravnave v nasprotju. Cilj prve je prenehanje in izbris družbe, in sicer po celotnem poplačilu upnikov in prodaji premoženja, cilj druge pa je omogočiti insolventnemu dolžniku, da z ukrepi finančnega prestrukturiranja, s katerimi odpravi vzroke insolventnosti, ponovno postane plačilno sposoben (kratkoročno in dolgoročno), torej da še naprej posluje.

6. Teh zaključkov pritožnik ne izpodbija, pač pa sodišču prve stopnje očita, da je zmotno njegovo stališče, po katerem bi morala skupščina dolžnika – če bi imela namen izvesti postopek poenostavljene prisilne poravnave in s tem omogočiti nadaljnje poslovanje dolžnika – sprejeti sklep o nadaljevanju družbe, likvidacijski upravitelj pa bi moral predlagati izbris vpisa začetka likvidacije. Pritožnik opozarja, da niti ZFPPIPP niti drug predpis ne določa, da bi bil postopek likvidacije formalna ovira za postopek poenostavljene prisilne poravnave, graja pa tudi stališče sodišča, ki je opravilo vsebinsko presojo predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo in ugotavljalo, kaj pomeni predlagano 2% poplačilo upnikov. Pritožnik meni, da sodišče pri poenostavljeni prisilni poravnavi nima nobenih pristojnosti, da kakorkoli presoja vsebino predloga poenostavljene prisilne poravnave, še manj, da presoja dolžnikov predlog glede višine in pogojev poplačila.

7. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Drži sicer pritožbena navedba, da ob odločanju o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave sodišče ne preizkuša in s tem ne presoja pravilnosti in resničnosti posameznih navedb in postavk v predlogu in listinah, ki jih je treba priložiti k predlogu za začetek poenostavljene prisilne poravnave (1. odstavek 221.d člena ZFPPIPP), kar pomeni, da ne opravi vsebinske presoje, temveč opravi le formalen preizkus predloga in listin (ali so priložene potrebne listine, ki imajo vse potrebne sestavine, ter obstoj procesnih ovir za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave iz 221.c člena ZFPPIPP). Toda čeprav z zakonom ni predviden nadzor sodišča nad aktivnostmi dolžnika v postopku poenostavljene prisilne poravnave, pa to ne pomeni, da je naloga sodišča zgolj formalna – v smislu formalnega izdajanja sklepov, brez vsakršne možnosti odkloniti pravno varstvo, tudi v primeru, ko na podlagi celotnega dolžnikovega ravnanja oceni, da predlog ni v skladu z namenom postopka poenostavljene prisilne poravnave. Odsotnost vsebinske presoje ne sme omogočiti zlorabe tega postopka za doseganje ciljev, ki z zakonom niso predvideni. Če se izkaže, da je dolžnik s predlogom za poenostavljeno prisilno poravnavo prekoračil dopustnost takega predloga, temu pravnega varstva ni mogoče nuditi.

8. Dolžnik v pritožbi očitkov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ni zanikal, pač pa se je skliceval zgolj na to, da sodišče ne bi smelo opraviti vsebinske presoje zmožnosti poplačila, prav tako pa tudi ne ugotavljati zakonskih dolžnosti likvidacijskega upravitelja. Temu višje sodišče ne sledi.

9. Postopek poenostavljene prisilne poravnave je namenjen odpravi insolventnosti. To pomeni, da je lahko vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, na podlagi katerega ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, že sama po sebi v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja in posledično ne more uživati pravnega varstva. V kolikor ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo dolžnikova insolventnost odpravljena, potem namena poenostavljene prisilne poravnave ni mogoče doseči. V takem primeru se nakazuje možnost, da je poenostavljena prisilna poravnava vložena za doseganje drugih ciljev, ki z zakonom niso predvideni.

10. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je dolžnik že od leta 2012 v postopku likvidacije. Pred tem je 30.12.2011 vložil (nepopoln) predlog za prisilno poravnavo (St .../ 2011), ki je bil 7.2.2012 zavržen, 29.10.2013 je bil vložen upniški predlog za začetek stečajnega postopka (St .../2013, ki je bil 2.12.2013 ustavljen, ker upnici / delavki nista plačali sodne takse). 25.08.2015 je bil ponovno vložen predlog za začetek stečajnega postopka, ki ga je vložil upnik / delavec dolžnika (St .../2015). Ta postopek je bil 1.10.2015 zaradi umika predloga ustavljen. 14.09.2015 je predlog za začetek stečajnega postopka vložil upnik DUTB d.d. (St 000/2015), dolžnik pa 5.10.2015 obravnavani predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo. Predlog je bil vložen brez vseh prilog, torej je bil nepopoln, kar izhaja iz samega predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, saj je dolžnik že hkrati z vložitvijo predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo prosil za dodelitev roka za dopolnitev predloga. 16.11.2015 je dolžnik vložil zahtevo za odložitev odločanja o začetku stečajnega postopka, ki ji je bilo ugodeno, tako da je stečajni postopek St 000/2015 prekinjen do pravnomočnega zaključka postopka poenostavljene prisilne poravnave.

11. Kot izhaja iz pritožbenih navedb, bi se dolžnik – če bi bil sprejet skupščinski sklep o nadaljevanju družbe (prim. 422. člen ZGD-1) – znašel v (pravno in ekonomsko) negotovem položaju: kot družba, ki ni več v likvidaciji, bi bil podvržen povsem običajnemu poslovanju, česar ne bi zmogel, nad njim pa po njegovih navedbah „visi“ tudi predlog za začetek stečajnega postopka. Že te navedbe, upoštevajoč zgoraj navedene poteke dosedanjih postopkov, dajejo dovolj podlage za zaključek, da dolžnik s poenostavljeno prisilno poravnavo zasleduje drugačne cilje, kot jih predvideva zakon.

12. Višje sodišče zato kot pravilen potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da predlog dolžnika za poenostavljeno prisilno poravnavo ni dovoljen. Presojati je namreč potrebno celotno postopanje dolžnika, ne zgolj posamičnih procesnih dejanj, in v tem kontekstu ravnanje dolžnika presojati z vidika zlorabe postopka poenostavljene prisilne poravnave za oviranje upnikov oziroma za doseganje drugih ciljev, ki niso združljivi z namenom postopka prisilne poravnave (prim. 11. člen ZPP v zvezi s s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Že sodišče prve stopnje ugotavlja (čemur višje sodišče v celoti pritrjuje), da je v ravnanju dolžnika mogoče zaznati namen izogibanja odločanju o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Izogibanje stečajnemu postopku samo po sebi ni prepovedano in je dolžnikova pravica, vendar ji sodišče ne more in ne sme dati pravnega varstva, če to hkrati pomeni zlorabo pravil ZFPPIPP in onemogočanje upnikov pri uveljavljanju njihovih pravic.

13. Ni sporno, da je dolžnik po tem, ko je upnik vložil predlog za začetek stečajnega postopka, predlagal odložitev odločanja o tem predlogu. Sodišče prve stopnje je odložilo odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, vendar pa postopek poenostavljene prisilne poravnave ne more imeti prednosti pred stečajnim postopkom v tistih primerih, ko bi glede na okoliščine primera postopanje dolžnika bilo mogoče opredeliti kot zlorabo tega instituta za oviranje upnika. Položaj upnika v postopku poenostavljene prisilne poravnave je bistveno bolj omejen, saj upniki, ki niso uvrščeni na seznam navadnih terjatev, nimajo (nobene ustrezne, učinkovite) možnosti vplivanja na potek samega postopka. Zaradi tega je potrebno upniku omogočiti preprečitev učinkovanja postopka poenostavljene prisilne poravnave na potek predhodnega stečajnega postopka v primeru, da je utemeljena ocena, da gre pri takšnem predlogu zgolj za poskus zavlačevanja z določanjem o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka (prim. Cst 116/2014, Cst 315/2015, Cst 168/2015).

14. Zgolj vložena zahteva za odložitev odločanja o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka sama po sebi sicer še ne more kazati na zlorabo procesnih pravic, vendar pa na to lahko kaže vsebina predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Dolžnik (niti v pritožbi) ni pojasnil, kako bo s poplačilom upnikov v tako nizkem odstotku odpravil svojo insolventnost, predvsem pa ni odgovoril na bistveno vprašanje, zakaj vztraja pri dveh, po namenu diametralno nasprotnih postopkih. Pojasnilo, da je izvedba likvidacije odvisna prav od pravnomočne odločitve o predlogu za začetek poenostavljene prisilne poravnave, odgovora na zastavljeno vprašanje ne daje. Ni namreč jasno, na kakšen način bi izglasovana poenostavljena prisilna poravnava omogočala zaključek likvidacije. Predlagano poplačilo v postopku poenostavljene prisilne poravnave (2%) pomeni minimalno poplačilo. Kaj to pomeni za zahtevano celotno poplačilo vseh upniških terjatev z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prim. 414. člen ZGD-1), in na kakšen način bi to vplivalo na zaključek likvidacije, dolžnik ni pojasnil niti v pritožbi. Predvsem pa ni niti izpodbijal pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta namen in cilj vodenja obeh postopkov nasprotna, zaradi česar bi svoje ravnanje – ko vztraja pri dveh postopkih z nasprotujočim si namenom – moral ustrezno obrazložiti. Tega zgolj na način, da sodišču odreka (vsakršno) vsebinsko presojo v postopku poenostavljene prisilne poravnave, ne more storiti.

15. Višje sodišče tako zaključuje, da dolžnik s svojim celotnim postopanjem ni izkazal resnega namena odpraviti insolventnost, to je, da bi z izvedbo ustreznih ukrepov finančnega prestrukturiranja odpravil insolventnost in postal plačilno sposoben, kar bi mu omogočalo nadaljnje poslovanje. Nasprotno: s predlogom za poenostavljeno prisilno poravnavo je povzročil zastoj v postopku ter posledično otežil uveljavitev terjatev upnikov do dolžnika. Takšno ravnanje dolžnika je v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja, v njegovem ravnanju pa je zaznati nedopustne namene za doseganje drugih ciljev, ki niso združljivi z namenom postopka prisilne poravnave, zaradi česar predlog prisilne poravnave ni dovoljen. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje njegov predlog moralo zavreči, ne zavrniti, kljub temu pa s tem ni storilo nobene kršitve, zaradi česar višje sodišče odločitve sodišča prve stopnje ni spreminjalo.

16. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

17. Izrek o dolžnikovih pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, oba pa v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške. Izrek o stroških pritožbenega postopka upnikov Š. in partnerji d.o.o. ter K. d.o.o. temelji na določbi 129. člena ZFPPIPP, po katerem mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti.

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.


Zveza:

ZFPPIPP člen 221c, 221d.
Datum zadnje spremembe:
26.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA3NjQ2