<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

sodba I U 948/2013
ECLI:SI:UPRS:2013:I.U.948.2013

Evidenčna številka:UL0008085
Datum odločbe:18.12.2013
Senat, sodnik posameznik:Alenka Praprotnik (preds.), Bogdana Bradač (poroč.), Zdenka Štucin
Področje:INVALIDI - ZAPOSLOVANJE
Institut:zaposlovanje invalidov - kvota - nadomestna izpolnitev kvote prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov - pogodba o poslovnem sodelovanju - nadzor izpolnjevanja kvote

Jedro

Tožnik z navedbami, s katerimi enako kot v pritožbi ugovarja, da sedemdnevni rok za predložitev napovedi ne more biti prekluziven in da število invalidov ni bilo pravilno upoštevano, ne more izpodbiti ugotovitev postopka. Za naložitev obveznosti ni ključno, da tožnik podatkov oz. napovedi ni posredoval v sedemdnevnem roku, temveč da gre za ravnanje tožnika glede napovedi o nadomestnem izpolnjevanju kvote preko pogodbe z invalidskima podjetjema A d.o.o. in B d.o.o., kjer predmet pogodbe ni izhajal iz dejavnosti obeh invalidskih podjetij.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. ODL-5287073000-2012-200/52 z dne 23. 9. 2011 je Sklad Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil, da mora tožnik zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov za obdobje od septembra 2009 do vključno novembra 2009 in od februarja 2010 do vključno avgusta 2010 v sklad plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, in sicer glavnico v višini 148.551,06 EUR ter skupni znesek zamudnih obresti do vključno 16. 9. 2011 v višini 20.990,07 EUR; da bo v primeru, če obveznost ne bo poravnana, po poteku 15 dni odločba predana organu, pristojnemu za začetek postopka davčne izvršbe in da pritožba ne zadrži njene izvršitve.

V obrazložitvi odločbe se prvostopenjski organ sklicuje na Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI), ki v 62. členu določa, da so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev (v nadaljnjem besedilu kvota). Višino kvote, ki je glede na dejavnost delodajalca lahko različna, določi Vlada Republike Slovenije na predlog Ekonomsko socialnega sveta z uredbo in ne more biti nižja od 2 % in ne višja od 6 % od skupnega števila zaposlenih delavcev. V kvoto se štejejo invalidi, ki jih delodajalci prijavijo v zavarovanje kot invalide skladno z Navodilom za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide (v nadaljevanju Navodilo), pri čemer Sklad, skladno s 6. členom Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanju invalidov, v nadaljevanju Uredba), upošteva presečno stanje na zadnji dan v mesecu. Invalidi, ki niso prijavljeni v skladu z Navodilom, se v kvoto ne štejejo (7. člen Uredbe). Kvoto lahko delodajalci izpolnijo z zaposlovanjem invalidov, z nadomestno izpolnitvijo kvote ali s plačilom prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov (5. člen Uredbe). Enako izhaja tudi iz določb ZZRZI.

Prvostopenjski organ izvaja tudi nadzor nad izpolnjevanjem kvote (prvi odstavek 82. člena ZZRZI in 20. člen Uredbe) in ugotavlja obveznosti zavezancev za kvoto na podlagi javnih evidenc (ZZZS, Ajpes in DURS). Skladno s 65. členom ZZRZI in 15. členom Uredbe je delodajalec, ki kvote ne izpolni z zaposlenimi invalidi ali z nadomestno izpolnitvijo, dolžan mesečno obračunati in plačati v Sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % minimalne plače, objavljene v Uradnem listu RS za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote. Če delodajalec svoje obveznosti ne izpolni pravočasno, ga Sklad pisno pozove, da v naknadno določenem roku plača prispevek skupaj z zamudnimi obrestmi. Če tega ne stori po pozivu, niti ne dokaže, da ni zavezanec oz. da ni dolžnik, se mu glede na 65. člen ZZRZI izda odločba o obveznosti plačila.

V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da tožnik kot delodajalec svoje obveznosti ni izpolnil v posameznih mesecih od septembra 2009 do avgusta 2010, kar je razvidno iz tabele na strani 6 in 7 izpodbijane odločbe. Podatek o dejavnosti tožnika je pridobljen od AJPES-a, število vseh zaposlenih in število zaposlenih invalidov za vsak mesec pa od ZZZS. Datum izplačila plač je posredovala DURS. Na podlagi teh podatkov in predpisov je prvostopenjski organ za vsak mesec posebej izračunal število invalidov, ki bi jih tožnik moral zaposlovati. Na podlagi razlike med dejansko zaposlenimi invalidi in invalidi, ki bi jih bil dolžan zaposliti, je bil ob upoštevanju višine 70 % minimalne plače izračunan mesečni prispevek, ki bi ga bil tožnik dolžan plačati po določbah ZZRZI.

Nadalje pojasnjuje, da je dne 10. 2. 2009 prejel dve napovedi za nadomestno izpolnjevanje kvote s priloženima pogodbama o poslovnem sodelovanju z invalidskima podjetjema A. d.o.o. in B. d.o.o., podpisanima na dan 21. 1. 2009, vendar je bil ugotovljeno, da nista bili poslani v roku 7 dni od podpisa pogodbe, pa tudi predmet pogodbe ni izhajal iz dejavnosti invalidskega podjetja registrirane pri AJPES-u, kot to določa 64. člen ZZRZI in 8. in 9. člen Uredbe. Zato je bil 5. 3. 2009 za obe napovedi nadomestnega izpolnjevanja kvote poslan dopis in v njem pojasnjeno, zakaj nista ustrezni. Dne 14. 7. 2009 je prvostopenjski organ prejel napoved o poslovnem sodelovanju in nadomestnem izpolnjevanju kvote z invalidskim podjetjem A. d.o.o. za obdobje od julija do decembra 2009 in nato 2. 9. 2009 izdal potrdilo napovedi, št. NDM-5054 za obdobje od julija do decembra 2009. Na podlagi zaključnega poročila, ki ga je prvostopenjski organ prejel 25. 2. 2010, je tožnik z invalidskim podjetjem nadomestno izpolnil kvoto v obdobju od julija do decembra 2009 za 61 invalidov.

Dne 29. 10. 2010 je prvostopenjski organ prejel napoved o poslovnem sodelovanju z invalidskim podjetjem C. d.o.o., s katerim je tožnik imel namen nadomestno izpolniti kvoto in nato dne 10. 11. 2010 izdal potrditev napovedi za obdobje od oktobra do decembra 2010. Po zaključnem poročilu, prejetem 24. 2. 2011, je tožnik z invalidskim podjetjem v obdobju od oktobra do decembra 2010 nadomestno izpolnili kvoto za 10 invalidov. Dne 25. 2. 2010 je bila prejeta napoved o poslovnem sodelovanju in nadomestnem izpolnjevanju kvote z invalidskim podjetjem A. d.o.o. za obdobje od februarja do decembra 2010, za kar je bila dne 26. 2. 2010 izdana potrditev napovedi za obdobje od februarja do decembra 2010. Po zaključnem poročilu, prejetem 24. 2. 2011 je tožnik z invalidskim podjetjem v obdobju od februarja do decembra 2010 nadomestno izpolnili kvoto za 186 invalidov. Po obvestilu o realizaciji nadomestne izpolnitve kvote z dne 16. 5. 2011, bi moral v letu 2010 v obdobju od februarja do decembra tožnik nadomestno izpolniti kvoto za 430 invalidov, realizirana pa je bila za 195 invalidov, kar pomeni, da je za preostale invalide potrebno plačati prispevek. Glede na vse navedeno je bilo ugotovljeno, da znaša skupna glavnica za dolgovano obdobje iz te odločbe 148.551,06 EUR. Pojasni še izračun zamudnih obresti.

Tožnik je zoper odločitev vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za delo, družino socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo z odločbo št. 14104-1/2012-5 z dne 19. 6. 2013. Tudi drugostopenjski organ se v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na določbe ZZRZI in Uredbe ter pojasni, da lahko delodajalci, za katere velja dolžnost zaposlovanja invalidov, nadomestno izpolnijo kvoto s sklenitvijo pogodbe o poslovnem sodelovanju z invalidskim podjetjem ali zaposlitvenim centrom, kot to izhaja iz 64. člena ZZRZI in 8. do 12. člena Uredbe. V 64. členu ZZRZI je določeno, da mora gospodarska družba pogodbo o poslovnem sodelovanju Skladu posredovati v roku sedmih dni po sklenitvi. Če napovedi nadomestne izpolnitve kvote Skladu niso posredovane pravočasno, ali pogodbe o poslovnem sodelovanju niso sklenjene skladno z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja ter določbami ZZRZI, se jih, glede na sedmi odstavek 64. člena ZZRZI, ne upošteva. Dodaja, da se poslana pogodba šteje kot napoved zavezanca, da namerava nadomestno izpolniti kvoto in da mora zaradi lažjega evidentiranja zavezanec skupaj s pogodbo poslati tudi izpolnjen obrazec za napoved nadomestne izpolnitve kvote, ki jo je možno napovedati za največ dvanajst mesecev. Po preteku tega časa je potrebna ponovna napoved. V primeru, da delodajalec kvote ne izpolni, je dolžan mesečno ob izplačilu plač obračunati in plačati v sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % minimalne plače za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote (prvi odstavek 65. člena ZZRZI).

Prvostopenjski organ na podlagi podatkov iz uradnih evidenc AJPES, ZZZS ter DURS v skladu z 82. členom ZZRZI nadzira izpolnjevanje kvote in ugotavlja obveznost zavezancev za kvoto. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ ugotovil stanje obveznosti za tožnika za obdobje od septembra 2009 do vključno novembra 2009 in od februarja 2010 do vključno avgusta 2010 na podlagi podatkov iz navedenih uradnih evidenc. Glede na število vseh zaposlenih ter število zaposlenih invalidov je bilo ugotovljeno, da tožniku manjka določeno število invalidov za doseganje kvote (za obdobje od septembra 2009 do novembra 2009, ter april, maj, in avgust 2010 mesečno 39 invalidov, za februar in marec 2010 37 invalidov in za julij 40 invalidov). Tožniku je bila zato obračunana obveznost za plačilo. Kot izhaja iz upravnega spisa, je bil dne 8. 8. 2011 izdan poziv k plačilu prispevka, tožnik pa ob tem pozvan, da dokaže drugačno stanje, kot izhaja iz ugotovitev in kot dokaz predloži izpise oziroma potrdila ZZZS. Tožnik pa svojih obveznosti ni v celoti izpolnil, niti ni dokazal, da ni zavezanec za plačilo prispevka.

Glede na podatke iz uradnih evidenc, ki jih je prvostopenjski organ v omenjeni zadevi pridobil in jih vodi po uradni dolžnosti, ugotavlja, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Tožnik je sicer v obravnavanem obdobju zaposloval določeno število invalidov, vendar ne celotnega števila invalidov, ki bi jih bil, glede na predpisano kvoto, dolžan zaposliti. Prav tako tožnik v predpisanem roku sedmih dni ni posredoval ustreznih pogodb o poslovnem sodelovanju z invalidskimi podjetji.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja. V tožbi, prvotno vloženi zaradi molka organa, poudarja, da je v posameznih spornih mesecih zaposloval več invalidov, kot izhaja iz izpodbijane odločbe. To izhaja tudi iz predložene dokumentacije. Poleg tega je imel tožnik v spornem obdobju tudi sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju z invalidskimi podjetji. Navaja, da je dne 21. 1. 2009 sklenil aneks k pogodbi s podjetjem B. d.o.o. Prav tako je istega dne sklenil z invalidskim podjetjem A. d.o.o. aneks k pogodbi z januarja 2006 za leto 2009. Dne 27. 10 2010 pa je tožnik z družbo C. d.o.o. sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju za nadomestno izpolnitev kvote. Glede zahteve, da se podatke pošlje v roku 7 dni poudarja, da je potrebno upoštevati cilje zakona, ki so v tem, da se poveča stopnja zaposlenosti invalidov in poveča njihova socialna vključenost. Pogodbe služijo zgolj kot dokazilo o nadomestni izpolnitvi kvote. Ob navedenem sedemdnevni rok za dostavo ne more imeti učinkov prekluzije, temveč gre lahko le za značilnosti instrukcijskega roka.

Poudarja, da je glede na 65. člen ZZRZI zgolj delodajalec, ki ne izpolni kvote, dolžan obračunati in plačati v sklad prispevke za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % minimalne plače za vsakega invalida, ki bi ga moral zaposliti za izpolnitev predpisane kvote. V obravnavanem primeru pa je tožnik izpolnil ali celo presegel kvoto, kar dokazuje s plačilom stroškov po sklenjenih pogodbah o poslovnem sodelovanju s podjetji B. d.o.o., A. d.o.o. in C. d.o.o. Meni, da je zaradi tega odločba nezakonita. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge iz odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (2. alinea drugega odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, je prvostopenjski organ na podlagi evidenc in pridobljenih podatkov ugotovil, da tožnik v dveh obdobjih (od septembra 2009 do vključno novembra 2009 in od februarja 2010 do vključno avgusta 2010) ni izpolnil določene kvote glede zaposlovanja invalidov po ZZRZI in tudi ni izpolnil nadomestne obveznosti v obliki plačila prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % minimalne plače za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote.

Glede na 65. člen ZZRZI Sklad za delodajalca (zavezanca h kvoti), ki kvote ne izpolni, na spletnem mestu za elektronsko izmenjavo podatkov objavi obveznost plačila prispevka najpozneje do desetega dne v mesecu za pretekli mesec na podlagi podatkov uradnih evidenc upravljavcev podatkov. Objava velja kot obvestilo zavezancem h kvoti o višini mesečnega prispevka. Če Sklad ugotovi, da prispevek ni plačan pravočasno, zavezanca s pisnim opominom pozove, da plača prispevek v roku 15 dni od prejema poziva z zamudnimi obrestmi. Če delodajalec ne dokaže nadomestne izpolnitve kvote do zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec, mora plačati prispevek skupaj z zamudnimi obrestmi. Če delodajalec, zavezanec h kvoti, v postavljenem roku ne plača prispevka, niti ne dokaže, da ni zavezanec za plačilo, mu Sklad izda odločbo o obveznosti plačila.

Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, je bil na podlagi ugotovitev in določb ZZRZI tožniku poslan poziv z dne 8. 8. 2011, v katerem je prvostopenjski organ (Sklad) ugotovil, da tožnik prispevka ni plačal, prav tako pa ni izpolnil nadomestne obveznosti. Po tem, ko je tožnik na poziv odgovoril in v odgovoru navedel razloge zaradi katerih meni, da obveznosti ni dolžan plačati, je bila tožniku s strani prvostopenjskega organa poslana še dodatna obrazložitev, v kateri je pojasnjen izračun kvote in razlogi zaradi katerih je bila obveznost obračunana. Pojasnjeno je bilo, da napovedi nista bili poslani v roku sedem dni, ter da tudi predmet pogodbe z invalidskima podjetjema ni izhajal iz dejavnosti, za katero sta bili ti dve podjetji takrat registrirani, kot je določeno v 64. členu ZZRZI. Nato je bila dne 23. 9. 2011 izdana izpodbijana odločba.

Po presoji sodišča tožnik s tožbenimi navedbami, s katerimi enako kot že v pritožbi ugovarja, da sedemdnevni rok za predložitev napovedi ne more biti prekluziven in da število invalidov ni bilo pravilno upoštevano ter prilaga obrazce M1-M2, ne more izpodbiti ugotovitev postopka. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, je med tožnikom in prvostopenjskim organom že v letu 2009 potekala komunikacija, vendar tožnik ni izpolnil svojih obveznosti, kot je to določeno v ZZRZI. Tudi po tem, ko je bil tožniku dne 8. 8. 2011 poslan poziv za plačilo neplačanega prispevka, je bilo tožniku po vložitvi odgovora še dodatno pojasnjeno na kakšen način in zakaj je prišlo do ugotovitve, da tožnik ne izpolnjuje obvezne kvote zaposlenih invalidov. Iz navedenih podatkov je razvidno, da za naložitev obveznosti ni ključno, da tožnik podatkov oz. napovedi ni posredoval v sedemdnevnem roku, kot tožnik izpostavlja v tožbi, temveč da gre za ravnanje tožnika glede napovedi o nadomestnem izpolnjevanju kvote preko pogodbe z invalidskima podjetjema A. d.o.o. in B. d.o.o., kjer predmet pogodbe ni izhajal iz dejavnosti obeh invalidskih podjetij. Kot je navedeno v izpodbijani odločbi, je bilo tožniku po tem, ko je poslal napoved o poslovnem sodelovanju, s priloženimi ustreznimi pogodbami tudi izdano potrdilo o napovedi.

Tožnik tožbi prilaga z obrazce M1-M2 (prijava odjava v zavarovanje) s prilogami - za pogodbe o zaposlitvi za 31 zaposlenih, vendar iz njih ni razvidno niti za katero obdobje se posamezne prijave nanašajo, saj so začetki delovnih razmerij različni. Iz omenjenih obrazcev pa tudi ni razvidno, katere konkretne podatke o kvoti iz izpodbijane odločbe naj bi dokazovali drugače. Podatki so po presoji sodišča neprimerljivi in zato navedb glede njihovega izkazovanja ustreznega števila zaposlenih invalidov pri tožniku ni mogoče preveriti. Iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da so bili podatki pridobljeni iz uradnih evidenc, za katere pa tožnik niti ne zatrjuje, da ne bi bile pravilne.

Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.


Zveza:

ZZRZI člen 64, 65.
Datum zadnje spremembe:
30.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY2OTk0