<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba II U 172/2015
ECLI:SI:UPRS:2016:II.U.172.2015

Evidenčna številka:UM0012507
Datum odločbe:13.01.2016
Senat, sodnik posameznik:Jasna Šegan (preds.), Sonja Kočevar (poroč.), Vlasta Švagelj Gabrovec
Področje:KMETIJSKA ZEMLJIŠČA
Institut:promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - predkupni upravičenec - kmet mejaš - skupna ponudba

Jedro

Ponudbo prodajalke sta skupaj sprejela dva ponudnika. Za sprejemnico ponudbe je nesporno izkazano, da je lastnica sosednjega zemljišča, torej sama izpolnjuje pogoj za prednostno upravičenko po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ. Sprejemnik ponudbe pa je član kmetijskega gospodarstva, katerega nosilka je sprejemnica ponudbe ter se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, torej uporablja vsa zemljišča, ki so vključena v kmetijo. Glede na navedene dejanske okoliščine sta lahko oba podala skupno ponudbo za nakup kmetijskega zemljišča ter lahko skupaj uveljavljata prednostno upravičenje po 23. členu ZKZ ter kot kupca skupaj skleneta kupoprodajno pogodbo in postaneta solastnika kupljenega zemljišča v okviru istega kmetijskega gospodarstva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor odobrila pravni posel za kmetijsko zemljišče parc. št. 384/0 k.o. ... sklenjen med A.A. kot prodajalko ter B.B. in C.C. kot kupcema, zavrnila pa je zahtevek tožnice za odobritev pravnega posla glede istega zemljišča. V obrazložitvi odločbe upravni organ navaja, da sta kupca in tožnica v predpisanem roku podala pisne izjave o sprejemu ponudbe prodajalke, pri čemer sta oba uveljavljala prednostno pravico do nakupa kot kmeta, ki imata v lasti zemljišče, ki meji na zemljišče, ki je predmet prodaje. V postopku je bilo ugotovljeno, da sta kupca člana iste kmetije, da je B.B. lastnica parcele, ki meji na zemljišče, ki se prodaja, da ima priznan status kmeta z odločbo z dne 14. 11. 1988, da je nosilka kmetijskega gospodarstva, na katerem je kot član vpisan tudi C.C. ter da se oba ukvarjata s kmetijsko dejavnostjo oziroma obdelujeta kmetijska zemljišča. B.B. je kmetijska dejavnost edina in glavna dejavnost za ustvarjanje dohodka za preživljanje, C.C. pa iz naslova zaposlitve prejema pokojnino, zato kmetijska dejavnost ni njegova glavna dejavnost. Tožnica prav tako izpolnjuje prednostno pravico kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je predmet prodaje in ima priznan status kmeta, je nosilka kmetijskega gospodarstva ter ji kmetijska dejavnost pomeni glavno in edino dejavnost za pridobivanje dohodka. Na podlagi 4. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1), ki določa, da je kmetija oblika kmetijskega gospodarstva, na kateri se člani kmetije ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo, prvostopni organ zaključuje, da je B.B. in C.C. treba obravnavati kot člana iste kmetije, ki skupaj obdelujeta zemljišča, posledično tako oba izpolnjujeta pogoj kot prednostna upravičenca in sta v enakem položaju, kot tožnica. V takšnem primeru pa kupca v skladu s 3. točko drugega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) določi prodajalec.

2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožničino pritožbo kot neutemeljeno. V obravnavanem primeru je za odločitev bistveno, ali je v primeru skupnega sprejema ponudbe in enotne vloge za odobritev pravnega posla dveh oseb, od katerih ima le ena status predkupnega upravičenca kot kmet mejaš, mogoče šteti, da se prednostna pravica do nakupa prizna obema. Ker ZKZ tega vprašaja ne ureja, je treba uporabiti razlago po namenu zakonskih norm, predvsem, da je osnovni namen ZKZ pri prometu s kmetijskimi zemljišči, da se povečuje celovitost oziroma zaokroženost kmetijskih zemljišč ter ohranja njihova kmetijska raba. V konkretnem primeru so to predvsem značilnosti, ki opredeljujejo osebni položaj oziroma status C.C., zato so v zvezi s tem relevantne okoliščine glede njegovih delovnih izkušenj, usposobljenosti in pripravljenosti za opravljanje kmetijske dejavnosti, kot tudi narava odnosa med sovlagateljema. Glede navedenega je bilo ugotovljeno, da sta oba vlagatelja člana kmetijskega gospodarstva, katerega nosilka je B.B., članica kmetijskega gospodarstva je tudi sestra D.D., da se vsi ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo in se preživljajo iz tako pridobljenih dohodkov. C.C. pa tudi izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta, saj ima ustrezne delovne izkušnje na kmetiji in je torej ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti. Prejemanje pokojnine pa samo po sebi še ne pomeni, da imenovani iz kmetijske dejavnosti ne pridobiva pomembnega dela dohodka. Ker se pri prometu s kmetijskimi zemljišči zagotavlja njihova povezanost, na ta način pa povečuje kmetijsko gospodarstvo in olajšuje kmetijska obdelava, je pravilna odločitev prvostopnega organa, da se kupcema prizna prednostna pravica na podlagi 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ.

3. Tožnica v tožbi ugovarja, da je lastnica mejne parcele le B.B. ne pa tudi C.C. ZKZ jasno določa, da je predkupni upravičenec le kmet, ki ima v lasti zemljišče, ki meji na zemljišče, ki se prodaja, zato se ne strinja s stališčem upravnega organa, da v primeru, ko sta kupca dve osebi, zadošča, da samo ena od njiju izpolnjuje pogoj lastništva mejne parcele. Prav tako je upravni organ napačno uporabil določbe 23. člena ZKZ, ki določa vrstni red, po katerem se ob enakih pogojih med kmeti določi kupec. V postopku je namreč bilo pravilno ugotovljeno, da C.C. opravljanje kmetijske dejavnosti ni glavna dejavnost, ker prejema pokojnino, kljub temu pa je za oba kupca zaključil, da jima je kmetijska dejavnost glavna dejavnost. Okoliščine, kdo zemljo dejansko sam obdeluje, organ prve stopnje ni ugotavljal, oziroma je kot dejstvo upošteval izjavi kupcev. Tožnici pa kmetijska dejavnost pomeni glavno in edino dejavnost, za kar je predložila tudi vse dokaze, zato ima po zakonu tudi prednost pred kupcema. Sicer pa je, glede na starost kupcev ter velikost njune kmetije, jasno, da kupca ne moreta obdelovati sama zemljišč v izmeri 6 ha. Sama pa dejansko potrebuje več kmetijskih zemljišč za pridelavo krme in s tem za doseganje dohodkov, s katerimi preživlja sebe in svojega otroka. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. B.B. in C.C. v odgovoru na tožbo predlagata zavrnitev tožbe. Oba že od otroških let živita in delata na kmetiji in od tega živijo tudi vsi člani kmetije, ne glede na pokojnino, ki jo dobiva C.C. Glede tožnice pa obstaja dvom, ali sama obdeluje zemljišča, saj je na njivi še nista videla, temveč zemljišča obdeluje njen oče. Prav tako je v treh letih, kolikor traja ta postopek, zamenjala tri naslove.

6. A.A. v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica ne izpolnjuje kriterijev za prednostni nakup, saj v času prodaje ni bila lastnica sosednjega zemljišča, kot to izhaja iz posestnih listov, ampak šele pol leta kasneje. V času postopka jo je tožničin oče izsiljeval, da naj z njim podpiše pogodbo, kar pa je zavrnila. V tožbi se tožnica le spreneveda, saj je bilo na ustnih obravnavah ugotovljeno, da sta kupca člana kmetijskega gospodarstva ter da vsi skupaj že od otroških let delajo na kmetiji. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je v primeru skupnega sprejema ponudbe za nakup kmetijskega zemljišča, ko samo eden izmed sprejemnikov ponudbe izpolnjuje pogoje predkupnega upravičenca iz prvega odstavka 23. člena ZKZ, mogoče šteti, da navedene pogoje izpolnjuje tudi drugi sprejemnik ponudbe.

9. Promet s kmetijskimi zemljišči ureja ZKZ kot specialni predpis. Tako v prvem odstavku 23. člena določa predkupne upravičence po naslednjem vrstnem redu: 1. solastnik; 2. kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj; 3. zakupnik zemljišča, ki je naprodaj; 4. drug kmet; 5. kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče potrebno za opravljanje kmetijske dejavnosti; 6. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Po ustaljeni upravno sodni praksi se namen navedene določbe razlaga z varovanjem kmetijskih zemljišč v smislu zaokrožanja kmetijskih gospodarstev ter v zagotavljanju lažje in ekonomičnejše obdelave kmetijskih zemljišč, vse z namenom doseganja ciljev kmetijske politike. Navedene cilje podrobneje določa ZKme-1, ki določa tudi pomen posameznih izrazov, kot so kmetijska dejavnost, kmetijsko gospodarstvo, kmetija. Po 4. členu ZKme-1 je kmetija oblika kmetijskega gospodarstva, kjer se nosilec in člani kmetije ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo.

10. V konkretnem primeru sta ponudbo prodajalke med drugim skupaj sprejela B.B. in C.C. Za B.B. je nesporno izkazano, da je lastnica sosednjega zemljišča, torej sama izpolnjuje pogoj za prednostno upravičenko po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ. C.C. pa je član kmetijskega gospodarstva, katerega nosilka je B.B. ter se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, torej uporablja vsa zemljišča, ki so vključena v kmetijo. Glede na navedene dejanske okoliščine se sodišče strinja s stališčem upravnega organa, da sta lahko oba podala skupno ponudbo za nakup kmetijskega zemljišča, ter da lahko skupaj uveljavljata prednostno upravičenje po 23. členu ZKZ ter kot kupca skupaj skleneta kupoprodajno pogodbo in postaneta solastnika kupljenega zemljišča v okviru istega kmetijskega gospodarstva. Sodišče se tudi strinja z razlogi, ki sta jih za takšno stališče navedla upravna organa. Drugačna razlaga ne bi bila skladna z namenom, kot ga zasledujeta ZKme-1 in ZKZ. Prav tako sodišče meni, da B.B., ki nesporno izpolnjuje pogoj kmeta mejaša, zaradi podaje skupne ponudbe s članom kmetijskega gospodarstva v okoliščinah, kot so v obravnavanem primeru, ne more biti v slabšem položaju, kot če bi ponudbo podala sama. Posledično torej tudi tožnica sedaj ni v slabšem položaju, kot bi bila, če bi ponudbo podala le B.B.

11. Iz enakih razlogov je tudi nerelevanten tožbeni ugovor, da C.C. kmetijska dejavnost ne pomeni poglavitne dejavnosti, ker prejema pokojnino iz naslova zaposlitve. Za nosilko kmetijskega gospodarstva je bilo namreč kot nesporno ugotovljeno, da ji pomeni kmetijska dejavnost edino in glavno dejavnost, zato v smislu obrazložitve iz 10. točke te sodbe oba izpolnjujeta tudi pogoje iz drugega odstavka 23. člena ZKZ. Neutemeljen pa je tudi ugovor, da upravni organ ni ugotavljal, kdo zemljo dejansko sam obdeluje, saj je iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 4. 9. 2014 razvidno, da so stranke o tem podale svoje izjave, tem navedbam pa tožnica tedaj ni ugovarjala, prav tako je sedaj njen tožbeni ugovor pavšalen, saj se sklicuje le na starost kupcev.

12. Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, prav tako se strinja z razlogi, ki sta jih za svojo odločitev navedla oba upravna organa ter se nanje v izogib ponavljanju v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sklicuje v tej sodbi. Ker je torej tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsak stranka trpi svoje stroške postopka.


Zveza:

ZKZ člen 23, 23/1.
Datum zadnje spremembe:
17.03.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkxODM1