<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sodba II Ips 37/2012
ECLI:SI:VSRS:2014:II.IPS.37.2012

Evidenčna številka:VS0017307
Datum odločbe:13.11.2014
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 1531/2011
Senat:Anton Frantar (preds.), Aljoša Rupel (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel, mag. Rudi Štravs
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:povrnitev premoženjske škode - odgovornost države - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - sojenje v razumnem roku - odgovornost države za delo sodišča - izvršilni postopek - izdaja sklepa o izvršbi - zaznamba izvršbe v zemljiški knjigi - zemljiškoknjižni postopek - odsvojitev nepremičnine v času teka izvršilnega postopka - izvršba na nepremičnino - dopolnitev predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom - pridobitev hipoteke z zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi - odškodnina - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza

Jedro

Država je odškodninsko odgovorna za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne le v primeru neprimernega postopanja sodišča, temveč tudi v primeru, ko je nerazumno dolgo sojenje posledica objektivnega stanja zaostankov na sodišču. Država je tudi v tem primeru odškodninsko odgovorna, ker ni organizirala pravosodnega sistema tako, da bi sodišča lahko uresničevala zahteve iz 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) oziroma prvega odstavka 23. člena URS. Določba 26. člena URS na najsplošnejši način zajema vse oblike protipravnega ravnanja države, s katerim država povzroči škodo posamezniku, in je s tega vidika lex generalis. Zato mednje sodita tako odgovornost države za opustitve, ki se nanašajo na določeno ali določljivo osebo, kot tudi odgovornost države za sistemsko pogojene sodne zaostanke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini

91.992,11 EUR

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2009 dalje ter

odločilo še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje

potrdilo. Obrazložilo je, da je v izvršilnem postopku potrebno postopati hitro, vendar je pri presoji protipravnosti sodnikovega ravnanja odločilno, ali se je

sodnik v dani situaciji pregrešil zoper profesionalne standarde, ki veljajo za opravljanje sodniške službe. VS RS je v sodbi III Ips 123/2009 že zavzelo stališče, da sodniku ni mogoče očitati kršitve profesionalnih standardov, če mu sistemsko pogojeni sodni zaostanki preprečujejo hitrejše obravnavanje zadeve. Odgovornost države za sistemsko pogojene napake je treba ločiti od njene odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo s protipravnim ravnanjem povzroči njen organ v zvezi z opravljanjem službe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v ravnanju izvršilnega sodnika ni bilo protipravnosti. Poleg tega je na tožniku, da utemelji protipravno ravnanje sodnika, zato bi moral konkretneje opredeliti (in dokazati), v čem se je sodnik, ki je obravnaval konkretno zadevo, pregrešil zoper profesionalne standarde opravljanja sodniške službe.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zara

di zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka

. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, oziroma podredno, da se sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in se zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Sodišču druge stopnje očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker se ni opredelilo glede odškodninske odgovornosti toženke (na eni strani, da gre za protipravno trajanje izvršilnega postopka, za katerega je odgovoren sodnik, ter na drugi strani za odgovornost toženke v funkciji zakonodajne in izvršilne veje oblasti, ker dopušča sodne zaostanke ter onemogoča normalno in hitro delo sodnikov, za kar toženka objektivno odgovarja). Sodišče druge stopnje je v 12. točki obrazložitve sicer navedlo, da je tožnik v pritožbi izpostavil, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevane objektivne odgovornosti, vendar se v nadaljevanju do tega ni opredelilo. Tožnik je v pritožbi izpostavil, da je bilo sodišče prve stopnje glede zatrjevanj v zvezi s nepredvidljivostjo škodne posledice nejasno, vendar je sodišče druge stopnje na to zgolj pavšalno odgovorilo, da ne drži, da sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato tudi izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj svojega stališča ne konkretizira (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Nadalje meni, da je izpodbijana odločitev tudi materialnopravno zmotna. Vztraja, da je izvršilno sodišče izdalo sklep o izvršbi izven razumnih rokov in ni postopalo hitro (11. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Glede na to, da gre za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, in na nepremičnino, bi moralo biti postopanje še posebej hitro. Sestava sklepa o izvršbi pa je enostavna. Zmotno je stališče, da morajo biti prednostne zadeve posebej določene z zakonom, saj je 11. člen ZIZ specialna določba. Šlo je za protipravno ravnanje sodnikov, ne nujno sodnika, ki ob nastopu dela ni mogel biti seznanjen z vsemi spisi, pač pa vodje oddelka, ki bi moral delo organizirati tako, da bi potekalo v skladu z 11. členom ZIZ. Prepozna izdaja sklepa o izvršbi je posledica sistemskih zaostankov na sodišču. Škodna posledica je bila predvidljiva subjektivno in objektivno, zato je vzročna zveza podana. Neposredna vzročna zveza izhaja že iz prepozne izdaje sklepa o izvršbi, zato je zmotno stališče, da je bila pretrgana.

Razpolaganja z nepremičnino ne bi preprečila niti začasna odredba, saj se pri zaznambi izvršbe istočasno vknjiži tudi hipoteka, ki ni v zvezi z razpolaganjem z nepremičnino. Nenazadnje je tudi zemljiškoknjižno sodišče ravnalo protipravno, saj je potrebovalo kar tri mesece za evidentiranje predloga za vpis zaznambe izvršbe, s čimer je kršilo tretji odstavek 135. člena ZZK-1.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Nižji sodišči sta ugotovili naslednja dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano (

tretji odstavek 370. člena ZPP)

:

- Okrajno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju izvršilno sodišče) je 3. 2. 2006 prejelo predlog za izvršbo upnika (v nadaljevanju tožnik) zoper dolžnika I. Š. zaradi izterjave 25.544,59 EUR na nepremičnino – posamezni del stavbe 908.E, vl. št. 554/9, k.o. ..., v naravi stanovanje št. 3, na naslovu .. (v nadaljevanju sporna nepremičnina),

- izvršilno sodišče je s sklepom z 6. 4. 2006 pozvalo tožnika na dopolnitev predloga za izvršbo, da predloži izvršilni naslov v izvirniku ali overjenem prepisu s potrdilom o izvršljivosti,

- tožnik je izvršilni naslov predložil 25. 4. 2006,

- izvršilno sodišče je izdalo sklep o izvršbi 24. 8. 2006 in ga odpravilo 29. 8. 2006,

- dolžnik je sklenil izvensodno poravnavo na podlagi posojilne pogodbe z 29. 5. 2006, s katero je prenesel lastninsko pravico na sporni nepremičnini, in 29. 5. 2006 predlagal vpis v zemljiško knjigo na S. Č.; Nato je bila nepremičnina v roku nekaj mesecev prodana najprej M. B. in nato S. Ž.,

- izvršilno sodišče je s sklepom z 22. 6. 2007 izvršbo ustavilo, ker je glede na sklep Dn št. 28010/2006 z 23. 2. 2007 ugotovilo, da zaznamba sklepa o izvršbi ni možna.

7. Uveljavljane bistvene kršitve določb postopka niso utemeljene. Izpodbijana sodba nima

pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in medsebojno skladni. Ne drži, da se nižji sodišči nista opredelili glede odškodninske odgovornosti toženke. Poleg tega je sodišče druge stopnje v 12. točki svoje sodbe pravilno obrazložilo, da je to materialnopravno vprašanje in ne dejstvo, zato ne more iti za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nižji sodišči sta pojasnili, da je potrebno izhajati iz krivdne odgovornosti, zato se nista ukvarjali z objektivno odgovornostjo. Prav tako je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da

sodniku ni mogoče očitati kršitve profesionalnih standardov, če mu sistemsko pogojeni sodni zaostanki preprečujejo hitrejše obravnavanje zadeve.

Če pa so takšna stališča napačna, pa ne gre za bistveno kršitev določb postopka, pač pa za zmotno uporabo materialnega prava. Nadalje se revizijsko sodišče strinja s sodiščem druge stopnje, da je bilo sodišče prve stopnje glede presoje v zvezi s predvidljivostjo škodne posledice, ki jo je zatrjeval tožnik, in sicer da je bilo objektivno predvidljivo, da bo dolžnik nepremičnino, na katero je bila predlagana izvršba, odsvojil, ko je navedlo, da takšna predvidljivost iz predloga za izvršbo ni izhajala, jasno. Neutemeljen je tako tudi očitek, da sodbe sodišča druge stopnje v delu, ko navede, da takšen zapis v prvostopenjski sodbi ne pomeni, da je sodba v tem delu nerazumljiva ali da onemogoča preizkus, ni mogoče preizkusiti. Materialnopravno pa je vprašanje pravilnosti takšnega stališča o nepredvidljivosti škodnega dogodka, ki ga tožnik v reviziji prav tako napada.

8. Tožnik vseskozi očita na eni strani protipravno postopanje izvršilnega sodnika oziroma izvršilnega sodišča, ki v zadevi ni pravočasno izdalo sklepa o izvršbi, ter na drugi strani nedopustno ravnanje same

toženke v funkciji

zakonodajne in izvršilne veje oblasti, ker dopušča sodne zaostanke ter s tem onemogoča hitro delo sodnikov. Glede prvega očitka, ki temelji na krivdni odgovornosti toženke za delo njenega organa - sodišča (148. člen Obligacijskega zakonika v zvezi s 26. členom Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS), se revizijsko sodišče v celoti strinja z nižjima sodiščema, da ravnanje

dotičnega

izvršilnega sodnika ni bilo nedopustno oziroma da se v dani situaciji ni pregrešil zoper profesionalne standarde, ki veljajo za opravljanje sodniške službe in še posebej v izvršilnih postopkih. Ugotovljeno je bilo, da je odločal po vrstnem redu glede na čas vložitve predloga za izvršbo na sodišče, torej je ravnal skladno z drugim odstavkom 11. člena ZIZ, zadeva pa glede na druge izvršilne zadeve, v katerih vseh je potrebno postopati hitro (prvi odstavek 11. člena ZIZ), ni imela pravice do prednostne obravnave po zakonu (prvi odstavek 13.a člena Zakona o sodiščih, v nadaljevanju ZS), glede na naravo terjatve ali

posebne okoliščine (drugi odstavek 11. člena ZIZ) oziroma glede na vrsto, naravo in pomen zadeve (drugi odstavek 13.a člena ZS). Tožnik v reviziji navaja, da je zmotno stališče, da morajo biti

prednostne zadeve posebej določene z zakonom,

saj je

prvi odstavek 11. člena ZIZ v izvršilnih zadevah

lex specialis

. To drži, vendar ne glede na to, je moral sodnik še vseeno jemati zadeve v delo po vrsti,

kot so bili predlogi za izvršbo vloženi. Kot obrazloženo pa ni bilo razloga, da bi konkretna zadeva vrsto preskočila. Neutemeljene so tudi navedbe, da je prednostno obravnavo narekovalo tudi to, da je šlo za

izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, in na nepremičnino, saj ZIZ ali drug zakon tega ne določa.

Poleg navedenega iz predloga za izvršbo ali katere kasnejše vloge ni izhajalo, da je v tej zadevi iz kakšnega koli razloga potrebno hitro izdati sklep o izvršbi. Sodnik, ki je odločal v zadevi, je v tistem času ravno nastopil sodno funkcijo ter je prejel v obravnavo med 400-500 spisov. Glede na vse navedeno izvršilnemu sodniku ni mogoče očitati kakršne koli postopkovne nepravilnosti ali neučinkovito delo. Nenazadnje temu v reviziji pritrjuje tudi tožnik, ko navede, da ni šlo nujno za

protipravno ravnanje sodnika, pač pa vodje oddelka, ki bi moral delo organizirati tako, da bi potekalo hitro. Glede konkretnih očitkov vodji oddelka pa gre za nove trditve, ki pred sodiščem prve stopnje niso bile zatrjevane, zato jih revizijsko sodišče ne sme upoštevati (286. in 372. člen ZPP).

9. Glede drugega očitka pa je zavzeto stališče v izpodbijani sodbi materialnopravno zmotno. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-695/11 z dne 10. 1. 2013(1)

poudarilo, da je država odškodninsko odgovorna za kršitev p

ravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne le v primeru neprimernega postopanja sodišča, temveč tudi v primeru, ko je nerazumno dolgo sojenje posledica objektivnega stanja zaostankov na sodišču. Država je tudi v tem primeru odškodninsko odgovorna, ker ni organizirala pravosodnega sistema tako, da bi sodišča lahko uresničevala zahteve iz 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) o

ziroma prvega odstavka 23. člena URS.

Določba 26. člena URS na najsplošnejši način zajema vse oblike protipravnega ravnanja države, s katerim država povzroči škodo posamezniku, in je s tega vidika

lex generalis

. Zato mednje sodita tako odgovornost države za opustitve države, ki se nanašajo na določeno ali določljivo osebo, kot tudi odgovornost države za sistemsko pogojene sodne zaostanke. Iz prvega odstavka 26. člena URS bi bilo sicer zgolj na podlagi jezikovne razlage mogoče sklepati, da je država odgovorna le za tiste oblike protipravnega ravnanja, ki ga je mogoče pripisati določeni osebi ali določenemu organu v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil. Vendar bi tako ozka razlaga imela za posledico, da država ne bi odgovarjala za protipravno ravnanje, ki ga ni mogoče pripisati določeni osebi ali določenemu organu, temveč državi oziroma njenemu aparatu kot takemu, kot tudi primere, ko ni individualiziranega odnosa med nosilcem oblasti in prizadetim posameznikom. Za tak primer gre tudi pri zagotovitvi sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je odgovornost ne le sodišča, temveč vseh treh vej oblasti, torej tudi izvršilne, zlasti prek organizacije pravosodne uprave, in zakonodajne prek sprejetja ustrezne zakonodaje. Tudi zato v takem primeru ni mogoče protipravnega ravnanja države enačiti s protipravnim ravnanjem posameznega sodnika v posamezni zadevi.

10. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča kot tudi po praksi Evropskega sodišča

za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) se kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma pravice do sojenja v razumnem roku presoja glede na okoliščine konkretnega primera in glede na merila, ki jih je za te primere izoblikovalo ESČP: zapletenost zadeve, ravnanje državnih organov, ravnanje pritožnika in narava zadeve. ESČP svojo oceno (v novejših) odločbah podaja v

obliki tako imenovane splošne ocene (

„overall assessment“

), nato pa breme dokazovanja prenese na državo, da opraviči ekscesno dolžino posameznega stadija ali celotne dolžine postopka.(2) Podobna merila je za presojo kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja določil tudi naš zakonodajalec v 4. členu Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO)(3), ki jih pri presoji kršitve navedene pravice po novejši sodni praksi uporablja tudi Vrhovno sodišče. Iz prakse ESČP je razvidno, da se navedena merila za presojo kršitve pravice do sojenja v razumnem roku uporabljajo ne

glede na to, ali posameznik zahteva odškodnino za pravično zadoščenje ali za premoženjsko škodo zaradi kršitve navedene pravice. Tudi iz drugega odstavka 21. člena ZVPSBNO izhaja, da morajo sodišča tudi pri odločanju o premoženjski škodi

za presojo kršitve navedene pravice upoštevati merila iz 4. člena navedenega zakona. Medtem ko so ta merila odločilna tudi pri odmeri višine odškodnine za

nepremoženjsko škodo (16. člen ZVPSBNO), je pri odločanju o premoženjski škodi presoja podvržena tem merilom zgolj glede protipravnosti, glede vzročne zveze ter obstoja oziroma višine škode pa je presoja vezana le na določila splošnega odškodninskega prava.(4) Odškodninska odgovornost toženke za premoženjsko škodo, ki nastane v zvezi s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa je objektivna (drugi odstavek 21. člena ZVPSBNO).

11. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava nižji sodišči nista presojali protipravnosti oziroma kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja na podlagi meril ESČP oziroma 4. člena ZVPSBNO. Ker pa sta nižji sodišči ugotovili vsa odločilna dejstva, lahko revizijsko sodišče samo na podlagi navedenih meril preizkusi, ali je bila tožniku v spornem izvršilnem postopku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12. Dolžnikova odsvojitev sporne nepremičnine ne bi poslabšala tožnikovega položaja zgolj, če bi bil zemljiškoknjižni postopek za vpis zaznambe izvršbe na podlagi sklepa o izvršbi začet pred vložitvijo predloga za vknjižbo lastninske pravice na S. Č. dne 29. 5. 2006,(5) zato je ključno, ali je bilo postopanje izvršilnega sodišča nerazumno dolgo že do takrat. Zaradi tega morebitna kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, storjena po dolžnikovi odsvojitvi sporne nepremičnine, ni v vzročni zvezi z domnevno nastalo škodo. Vrhovno sodišče mora tako preizkusiti, ali je bila navedena pravica kršena zaradi pasivnosti izvršilnega sodišča v obdobju od vložitve predloga 3. 2. 2006 do odsvojitve nepremičnine 29. 5. 2006.

13. Nedvomno izvršilne zadeve spadajo med zelo enostavne zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, potrebna procesna dejanja pa med zelo enostavna opravila. V obravnavanem primeru ni bilo posebnih okoliščin, zaradi katerih bi bila zadeva zahtevnejša.

Tožnik je vložil predlog za izvršbo na sporno nepremičnino za izterjavo denarne terjatve, priznane s pravnomočno sodbo. Na podlagi tega ne izhaja posebni pomen zadeve za tožnika. Tega pa tožnik tudi ni zatrjeval, ne v predlogu za izvršbo, ne v tožbi v tej zadevi. Kot že navedeno, pa že to, da gre za izvršilno zadevo, narekuje hitro postopanje, konkretna zadeva pa ni bila prednostna.

14. Nadalje je nedvomno, da je obdobje skoraj štirih mesecev, v katerem bi sklep o izvršbi moral biti izdan in posredovan zemljiški knjigi, da se tožnikov položaj ne bi poslabšal, dolgo obdobje, sploh glede na zahtevo, da mora biti postopanje v izvršilnih postopkih hitro. Vendar to dejstvo zagotovo ni odločilno oziroma absolutno zadostno za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pomembni sta tudi naslednji merili: ravnanje državnega organa - sodišča in ravnanje oškodovanca. Pri ravnanju oškodovanca se upošteva, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo oziroma ali je sam pripomogel k zamudi pri sojenju. V obravnavani zadevi ni zanemarljiv prispevek tožnika k tako nastali zamudi. Namreč tožnik predlogu za izvršbo ni predložil izvršilnega naslova, čeprav bi to na podlagi takrat veljavnega petega odstavka 40. člena ZIZ(6) moral. Izvršilno sodišče je zato moralo tožnika pozvati na dopolnitev predloga za izvršbo. To je storilo v roku dveh mesecev od prejema predloga za izvršbo, kar je relativno dolgo obdobje. Ne glede na to, pa je ključno, da je ravno zaradi tožnikovega nepopolnega predloga za izvršbo prišlo do nepotrebnega zastoja v postopku. Na podlagi izpovedi sodnika A. A. je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da bi do izdaje sklepa o izvršbi prišlo, če bi bil predlog za izvršbo popoln. Poleg tega bi tožnik lahko tudi kasneje, še preden ga je k temu pozvalo sodišče, sam predložil sodišču izvršilni naslov in tako prispeval k pospešitvi postopka. V škodo tožnika je tudi šteti, da niti v predlogu za izvršbo, niti v njegovi dopolnitvi ali v drugi vlogi ni predlagal pospešitve postopka

ali pojasnil, zakaj je hitra izdaja sklepa o izvršbi zanj ključna.

15. Pri presoji ravnanja državnega organa - sodišča pa je država odgovorna le za

tiste zamude pri sodnem odločanju, ki jih je mogoče pripisati njenemu ravnanju. Kot že navedeno je izvršilno sodišče spoštovalo pravila o vrstnem redu reševanja izvršilnih zadev (glej 8. točko te sodbe). Zamudo nastalo zaradi nepopolnega

predloga za izvršbo pa ni mogoče (vsaj ne v celoti) pripisati ravnanju sodišča oziroma je potrebno v pretežni meri pripisati ravnanju tožnika. Tudi ni

vrednostno upravičeno, da tožnik pričakuje in zahteva od sodišča perfektno postopanje s takojšnjo odzivnostjo (v nekaj dneh), medtem ko pa je bilo njegovo ravnanje daleč od popolnega. Na podlagi petega odstavka 40. člena ZIZ upnik

izkaže pravni interes za izvršbo šele z izvršilnim naslovom, kar omogoča sklep,

da je bil predlog za izvršbo vložen šele z njegovo popolnostjo 25. 4. 2006. Od takrat do osvojitve nepremičnine 29. 5. 2006 pa gre za tako kratko obdobje, da že zaradi tega izvršilnemu sodišču ni mogoče očitati prepočasnega postopanja. Ideal, ki bi ga sicer izvršilna sodišča pri izvršbi na podlagi izvršilnega naslova morala zasledovati, je, da bi bil sklep o izvršbi izdan in posredovan zemljiški knjigi v roku enega meseca od prejema popolnega predloga za izvršbo. Ne glede na to pa nekajdnevna zamuda ne more biti podlaga za zaključek, da je bila tožniku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Poleg tega, kot že pojasnjeno, tožnik nikoli ni predlagal pospešitve postopka oziroma pojasnil, zakaj je zanj pomembno, da se sklep o izvršbi čim hitreje izda. Na podlagi vsega navedenega tako revizijsko sodišče zaključuje, da tožniku ni bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

16. Tako ni podana že prva predpostavka odškodninske obveznosti toženke – protipravnost, kar narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato se revizijskemu sodišču tudi ni bilo potrebno ukvarjati z drugimi predpostavkami odškodninske obveznosti ter odgovoriti tudi na druge revizijske navedbe v zvezi z njimi (predvsem glede vzročne zveze)(7).

17. Glede očitane nepravilnosti pri postopanju zemljiškoknjižnega sodišča pa je že sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da le-ta ni v vzročni zvezi z domnevno nastalo škodo. Namreč kljub temu, da je zemljiškoknjižno sodišče potrebovalo kar tri mesece za vpis plombe o začetku zemljiškoknjižnega postopka za zaznambo sklepa o izvršbi, s čimer je kršilo 135. člena ZZK-1, je bil ob odpremi sklepa o izvršbi (oziroma že tri mesece pred izdajo sklepa o izvršbi) že začet zemljiškoknjižni postopek za prenos lastninske pravice na podlagi izvensodne poravnave na S. Č., zato tudi pravočasen vpis plombe ne bi izboljšal tožnikovega položaja. Zaključka o neobstoju te vzročne zveze pa tožnik v reviziji niti ne napada. Poleg tega je tožnik v tožbi celo sam zatrjeval, da ni neposredne vzročne zveze, zato je tožba v tem delu tudi nesklepčna.

18. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o zavrnitvi revizije pa obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1):

S katero je US RS razveljavilo sodbo VS RS

III Ips 123/2009 z dne 29. 3. 2011, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje. To se je sicer zgodilo po izdaji izpodbijane sodbe.

Op. št. (2):

Primerjaj III Ips 129/2011 in Galič, A.; Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 343.

Op. št. (3): Pri odločanju o pravnih sredstvih po tem zakonu se za učinkovito izvrševanje pravice iz 2. člena tega zakona upoštevajo okoliščine posamezne zadeve, zlasti njena zapletenost v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje strank

v postopku, predvsem z vidika uporabe postopkovnih pravic in izpolnjevanja obveznosti v postopku, spoštovanje pravil o vrstnem redu reševanja zadev na sodišču, zakonski roki za razpis narokov in izdelavo sodnih odločb, trajanje časa, v katerem je bila na drugih sodnih stopnjah oziroma sodiščih reševana zadeva, način, po katerem je bila zadeva obravnavana pred vložitvijo nadzorstvene pritožbe ali rokovnega predloga, narava in vrsta zadeve ter njen pomen za stranko.

Op. št. (4): Primerjaj sodne odločbe VS RS II Ips 477/2008 z dne 16. 9. 2010,

III Ips 9/2013 z dne 26. 4. 2013, II Ips 39/2011 z dne 19. 6. 2014 ter zadevo Massa v. Italija, Sodba ESČP, Serija A 265-B, 24. 8. 1993.

Op. št. (5): Primerjaj 170. člen ZIZ: Sodišče zaznamuje sklep o izvršbi na

nepremičnino v zemljiški knjigi. S to zaznambo pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico

na tej nepremičnini. Upnik, ki je predlagal izvršbo, pa ni že prej pridobil zastavne pravice oziroma zemljiškega dolga, pridobi z zaznambo sklepa o izvršbi pravico dobiti poplačilo iz nepremičnine pred nekom, ki pridobi pozneje na njej zastavno pravico oziroma zemljiški dolg.

Op. št. (6):

Ur. l. RS, št. 51/98, 11/01, 75/02, 87/02, 16/04, 17/06.

Op. št. (7): V okvir katere spadajo tudi revizijske navedbe, s katerimi tožnik izpodbija stališči nižjih sodišč, da škodna posledica ni bila predvidljiva ter da bi se tožnik moral zaščititi pred odsvojitvijo sporne nepremičnine s pravnimi sredstvi zavarovanja.


Zveza:

EKČP člen 6. URS člen 23, 23/1, 26, 26/1. OZ člen 148. ZPP člen 286, 339, 339/2, 339/2-14, 370, 370/3, 372. ZIZ člen 11, 11/1, 11/2, 40, 40/5. ZZK-1 člen 135, 135/3. ZS člen 13a, 13a/1, 13a/2. ZVPSBNO člen 4, 16, 21, 21/2.
Datum zadnje spremembe:
14.01.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc0MDE5