<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL Sodba I Cpg 256/2017
ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CPG.256.2017

pomembnejša odločba

Evidenčna številka:VSL00001395
Datum odločbe:21.06.2017
Senat, sodnik posameznik:Milojka Fatur Jesenko (preds.), Maja Jurak (poroč.), mag. Valerija Jelen Kosi
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost države za delo sodnika - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - odškodninska odgovornost države za delo državnega organa - protipravno ravnanje sodišča - protipravno ravnanje sodnika - protipravnost sodnikovega ravnanja - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - ne bis in idem - vzročna zveza - protipravnost - odškodnina - visečnost pravde (litispendenca) - zastaranje - začasna odredba - ugovor zoper začasno odredbo

Jedro

Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pri odločanju o ugovoru zoper začasno odredbo ni bila spoštovana, saj je sodišče o ugovoru odločalo več kot tri leta oziroma šele pol leta po tem, ko je bil s sodbo zavrnjen tožbeni zahtevek, v zavarovanje katerega je bila začasna odredba izdana. Vendar pa odgovornosti za nastalo škodo ni mogoče naprtiti toženki, saj bi, glede na ugotovljeno mrežo okoliščin in dogodkov, škoda tožnici nastala ne glede na izdano drugo začasno odredbo in dolgotrajno odločanje o ugovoru.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za solidarno plačilo zneska 685.256,00 EUR tožnicama in tožniku, solidarno plačilo zneska 205.000,00 EUR drugi tožnici in tožniku, tožbeni zahtevek za solidarno plačilo zneska 80.000,00 EUR A. G. ter za solidarno plačilo zneska 40.000,00 EUR S. K. Vsem trem tožnikom je naložilo, da so solidarno dolžni tožencema povrniti pravdne stroške in sicer Republiki Sloveniji v znesku 15.638,65 EUR in J. S. s.p. v znesku 18.196,30 EUR, obema v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje so vložili pravočasno pritožbo vsi trije tožniki. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbijajo v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Prva toženka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo škode, ki naj bi tožnikom nastala zaradi zatrjevano nezakonitega postopanja Okrožnega sodišča v Kranju v zvezi z odločanjem o drugi začasni odredbi, izdani dne 1.7. 2009, v postopku I Pg 38/2008, med družbo A. d. o. o. kot tožečo stranko in družbo N. d. o. o. kot toženo stranko, v zavarovanje zahtevka po nasprotni tožbi. Tožeča stranka je uveljavljala odškodninski tožbeni zahtevek zoper toženko (RS), ki odgovarja za nezakonito delo državnih organov, saj je trdila, da ji je škoda nastala zaradi nezakonitega ravnanja sodišča pri izdaji druge začasne odredbe ter zaradi dolgotrajnega odločanja o ugovoru zoper začasno odredbo. Tožeča stranka je nadalje trdila, da ji je škoda nastala zato, ker je sodišče izdalo začasno odredbo na podlagi predloženega izvedenskega poročila, ki naj bi ga v nasprotju s pravili stroke izdelal toženec (J. S.). Odškodninski zahtevek je zato uveljavljala tudi zoper toženca, ki pa v navedeni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Kranju ni bil postavljen kot sodni izvedenec, temveč je izvedensko poročilo izdelal po naročilu družba N. d. o. o. Premoženjska in nepremoženjska škoda naj bi ji nastala zato, ker je bila prvo tožnici preprečena v letu 2009 načrtovana prodaja za trg zgrajenih stanovanjskih hiš na nepremičninah, ki so bile predmet druge začasne odredbe. Po trditvah tožeče stranke je bilo prvo tožnici zato onemogočeno vračilo kreditov, ki jih je najela pri bankah za financiranje gradnje teh stanovanjskih objektov, posledično pa je povzročilo njeno plačilno nesposobnost in nezmožnosti nadaljnjega poslovanja, banke pa so za poplačilo kreditov prve toženke posegle po premoženju druge tožnice in tožnika kot porokov.

Razlogi izpodbijane sodbe

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Okrožno sodišče v Kranju zoper prvo tožnico (A. d. o. o.) na predlog nasprotne tožeče stranke N. d. o. o. v zadevi I Pg 38/2008 dne 14. 3. 2008 izdalo začasno odredbo, s katero je prvo tožnici prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin parc. št. 1... vl. št. ... in parc. št. 2... vl. št. ... (prva začasna odredba). Na ugovor prve tožnice je bila začasna odredba dne 4. 7. 2008 razveljavljena in njena zaznamba izbrisana iz zemljiške knjige. Okrožno sodišče v Kranju je nato dne 1. 7. 2009 zoper prvo tožnico izdalo drugo začasno odredbo, ki je prvo tožnici prepovedala odtujitev in obremenitev nepremičnin parc. št. 3..., 4..., 5..., 6... in 7... vl. št. ... P... in parc. št. 8... in 9... k.o. X (ki sta nastali s prejšnjih parcel št. 1... in 2...). Druga začasna odredba je bila dne 24. 9. 2009 vpisana v zemljiško knjigo. Zoper to začasno odredbo je prva tožnica ugovarjala dne 14. 7. 2009. Okrožno sodišče v Kranju je o ugovoru odločalo s sklepom z dne 7. 9. 2012, začasna odredba pa je bila izbrisana iz zemljiške knjige 13. 11. 2012.

7. Sodišče prve stopnje je, ob upoštevanju narave začasnih odredb in predpisanih zakonskih pogojev za njihovo izdajo sklenilo, da sme pravdna stranka med postopkom vložiti tudi nov predlog za izdajo enake začasne odredbe, v kolikor lahko z dodatnimi dokazili in dodatnimi argumenti izkaže potrebno stopnjo verjetnosti terjatve in nove okoliščine glede ogrožanja bodoče izterljivosti te terjatve. Zaradi navedenega je sklenilo, da Okrožno sodišče v Kranju s tem, ko je izdalo drugo začasno odredbo z dne 1. 7. 2009, ni kršilo načela ne bis in idem in ni ravnalo protipravno, saj je druga začasna odredba temeljila na drugih argumentih in dodatno predloženih dokazilih.

8. Sodišče prve stopnje je nadalje sklenilo, da je bilo sicer v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso dolgotrajno odločanje o ugovoru zoper drugo začasno odredbo, o katerem bi moralo sodišče odločiti po izvedenem naroku dne 11. 1. 2010, najkasneje pa ob izdaji sodbe z dne 6. 2. 2012, s katero je bil zavrnjen nasprotni tožbeni zahtevek N. d. o. o., v zavarovanje katerega je bila izdana sporna začasna odredba. Vendar pa je nadalje upoštevalo tudi, da do naroka dne 11. 1. 2010 na strani sodišča ni bilo nobenih zastojev ali neutemeljenega zavlačevanja z odločitvijo ter da tudi pri nadaljnjem obravnavanju glavne zadeve ni videti neutemeljenih zastojev v postopanju sodišča, kot tudi, da reševanje ugovora skupaj z reševanjem glavne stvari ni očitno nestrokovno ali v direktnem nasprotju z uveljavljeno sodno prakso. Poudarilo je tudi, da iz spisa I Pg 38/2008 ne izhaja, da bi prvo tožnica kdaj urgirala odločitev o ugovoru ali sodišče opozorila, da ji zaradi začasne odredbe grozi kakšna škoda, kot tudi, da ni predlagala, da naj sodišče o ugovoru zoper začasno odredbo odloči takoj ali še pred odločitvijo o glavni stvari.

9. Nadalje je presodilo, da tudi v primeru, če bi sodišče o ugovoru odločilo takoj, ko so bili za to izpolnjeni formalni pogoji in bi že tedaj drugo začasno odredbo razveljavilo, prva tožnica ne bi mogla prosto razpolagati s svojimi nepremičninami. Ugotovilo je, da so bile na vseh nepremičninah že pred izdajo prve začasne odredbe vknjižene hipoteke in da je bila od dne 11. 2. 2010 v zemljiški knjigi zaznamovana izvršba na te nepremičnine, kot tudi, da prvo tožnica ni izkazala, da bi se hipotekarni upnik zavezal, da bo po plačilu kupnine izdal izbrisno pobotnico za izbris vknjiženih hipotek, oziroma da bi bila banka Y pripravljena umakniti že začeto izvršbo na te nepremičnine. Menilo je, da bi večino zainteresiranih kupcev navedeno odvrnilo od resnega namena nakupa nepremičnin, kar se je zgodilo tudi pri domnevno zainteresiranih kupcih V. in S. K. Tožeča stranka tako tudi ni izkazala, da bi imela kupce za svoje nepremičnine. Nadalje je ugotovilo, da stanovanjske hiše še niso bile povsem dokončane ter da bi morala prvo tožnica za dokončanje gradnje priskrbeti ustrezna sredstva, ki pa jih ni imela, glede na njeno finančno stanje pa tudi ni verjetno, da bi v tistem času za dokončanje gradnje lahko pridobila dodatni bančni kredit. Sredstev za dokončanje gradnji ji prav tako nista mogla zagotoviti drugo tožnica in tožnik, saj tožnik ni imel dovolj premoženja niti za poplačilo svojih dolgov, drugo tožnica pa si je morala za odkup polovice družinske stanovanjske hiše denar sposoditi. Poleg tega so se konec leta 2008 v Sloveniji pokazale posledice splošne gospodarske in finančne krize, ki so se prav v letih 2009 in 2010 odrazile v t.i. bančnem krču, zaradi česar so banke tudi mnogo večjim in finančno bolj uspešnim podjetjem pričele odklanjati podaljševanje rokov vračila že zapadlih bančnih posojil in začele z vnovčenjem hipotek in drugih sredstev zavarovanja. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da so posledice splošne gospodarske in finančne krize izrazito vplivale prav na nepremičninski na gradbeni trg, ki je v letu 2009 tako rekoč zastal, zaradi česar je presodilo, da tudi iz tega razloga ni verjetno, da bi prvo tožnica lahko v letu 2009 prodala svoje nepremičnine, z njimi poplačala vse bančne kredite ter tako preprečila začetek izvršb in imela pri tem celo dobiček. Sodišče prve stopnje je zato presodilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bili izdaja druge začasne odredbe in dolgotrajnost odločanja o ugovoru odločilni oviri za prodajo teh nepremičnin, s tem pa tudi ne adekvatne vzročne zveze z vtoževano škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi domnevne nezmožnosti prodaje nepremičnin na trgu.

10. Nenazadnje pa sodišče prve stopnje poudarilo, da prvo tožnica med sodnim postopkom I Pg 38/2008, v katerem jo je zastopal kvalificirani pooblaščenec, nikoli ni urgirala za čimprejšnjo rešitev svojega ugovora zoper začasno odredbo in še manj opozorila, da bi njej ali komurkoli drugemu zaradi izdane začasne odredbe grozila kakršnakoli škoda, kar je nelogično, v kolikor bi prvo tožnica res imela zainteresirane kupce za svoje nepremičnine in bi ji zaradi začasne odredbe grozila insolventnost, njeni lastnici pa izguba premoženja.

11. Sodišče prve stopnje je presodilo še, da izgubljeni dobiček prve tožnice, izguba njenega avtoparka, osnovnih sredstev ter škoda v višini obračunanih zamudnih obresti zaradi neplačila kreditnih obveznosti družbe, ni škoda, ki bi nastala na premoženju druge tožnice ali tožnika (prvi odstavek 131. člena OZ). Tudi zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije je tako zavrnilo tožbeni zahtevek druge tožnice in tožnika za plačilo odškodnine za materialno škodo v znesku 685.256,00 EUR, ki naj bi nastala prvi tožnici. V zvezi z izračunom izgubljenega dobička prve tožnice je sodišče prve stopnje tudi opozorilo na nesklepčnost tožbenega zahtevka, saj tožeča stranka ni upoštevala, da bi morala iz doseženih kupnin plačati zapadle kredite, zapadle leasing obroke, financirati dokončanje gradnje in pokrivati tekoče stroške poslovanja.

12. Sodišče prve stopnje je presodilo še, da so neutemeljene trditve drugo tožnice, da bi v primeru, če bi prvo tožnica uspela v letu 2009 prodati vse za trg grajene hiše, njej pripadal izkupiček od prodaje teh hiš. Izkupiček bi namreč pripadal družbi A. d. o. o. za poplačilo njenih visokih bančnih kreditov, s katerimi je financirala njihovo gradnjo, ki so bili zavarovani s hipotekami bank na njenih nepremičninah. Šele če bi imela družba po letni bilanci imela bilančni dobiček, česar pa tožeča stranka ni dokazala, bi bila drugo tožnica, kot družbenica te družbe, lahko upravičena do deleža v ugotovljenem bilančnem dobičku družbe. Tožnik pa niti ni bil družbenik te družbe.

13. Tudi tožbeni zahtevek drugo tožnice za povračilo materialne škode zaradi izgube doma (družinske stanovanjske hiše) v znesku 205.000,00 EUR je sodišče zavrnilo zaradi pomanjkanja adekvantne vzročne zveze s sporno začasno odredbo. Ugotovilo je, da je bila družinska stanovanjska hiša prodana v izvršilnem postopku In 169/2010, iz kupnine pa je bila plačana terjatev upnika Z. G., pri katerem je drugo tožnica kot fizična oseba najela posojilo, v ostalem pa je bila iz prejete kupnine delno plačana terjatev banke Y do družbe P. - D.

14. Nadalje je sodišče prve stopnje presodilo, da so neutemeljene tudi trditve tožeče stranke, da naj bi drugo tožnici in tožencu škoda nastala zato, ker naj bi upniki zaradi danega poroštva za poplačilo dolgov družbe posegli na njuno zasebno premoženje. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka dokazala, da dolgovi prve tožnice v nobenem od izvršilnih postopkov niso bili poplačani iz premoženja druge tožnice ali iz premoženja tretje tožnika ter da slednji ni imel dovolj premoženja niti za poplačilo svojih dolgov. Družinska stanovanjska hiša, ki je bila prodana na javni dražbi dne 10. 12. 2008 v izvršilnem postopku In 18/2004, ni predstavljala skupnega premoženja, čeprav je tožnikov delež odkupila njegova izvenzakonska partnerka, saj bi bilo to v nasprotju s kogentno določbo 187. člena ZIZ. Sicer pa neposredni vzrok za nastalo škodo drugi tožnici in tožniku tudi ne bi bila izdana začasna odredba, pač pa samostojna odločitev za prevzem poroštva. Njuna morebitna škoda pa niti ne bi mogla soditi v okvir pričakovane škode.

15. Glede vtoževane nematerialne škode zaradi strahu, poslabšanja zdravja in zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki naj bi drugi tožnici in tožniku nastala zaradi dolgotrajnosti sodnega postopka, pa je sodišče presodilo, da bi lahko takšno škodo uveljavljala zgolj v rokih in na način, predpisan v Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), ki niso bili upoštevani. Sodišče prve stopnje je nadalje še navedlo, da bi škodo zaradi dolgotrajnega odločanja o ugovoru zoper začasno odredbo lahko uveljavljala zgolj prvo tožnica, ki je bila stranka tega sodnega postopka. Možnosti in način uveljavljanja škode, ki je posledica neutemeljeno dolgotrajnega odločanja sodišča, je namreč specialno urejena v določbah ZVPSBNO, zato je ni mogoče uspešno uveljavljati po splošnih pravilih Obligacijskega zakonika (OZ).

16. Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da je bil utemeljen tudi ugovor zastaranja odškodninske terjatve, saj je prvo tožnici škoda zaradi nezmožnosti prodaje hiš nastala najkasneje konec leta 2009. Menilo je, da bi zato že konec leta 2009 lahko izračunala višino svoje škode ter da je bil tožbeni zahtevek ob vložitvi odškodninske tožbe 3. 11. 2014 zastaran, saj je tožeča stranka zamudila subjektivni zastaralni rok za vložitev tožbe iz prvega odstavka 352. člena OZ.

17. Glede na to, da naj bi toženec zaradi izdelave izven pravdnega izvedenskega mnenja zgolj soprispeval k nastanku škode, ki naj bi jo tožeči stranki primarno povzročilo Okrožno sodišče v Kranju, vsi tožbeni zahtevki zoper toženko pa so iz že navedenih razlogov neutemeljeni, je sodišče prve stopnje tudi tožbeni zahtevek zoper toženca J. S. zavrnilo.

2. O neutemeljenosti pritožbe

18. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, ki je štelo, da pravilo ne bis in idem ni bilo kršeno, čeprav je bil prvi predlog za izdajo začasne odredbe pravnomočno zavrnjen, v nasprotju z utrjenim stališčem sodne prakse, po katerem sta tudi v postopkih odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe na podlagi določb ZIZ, upoštevni določbi ZPP o nedovoljenosti odločanja zaradi litispendence (274. člen ZPP) in o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (drugi odstavek 319. člena ZPP). Navaja, da učinka litispendence in pravnomočnosti odločbe o prvi predlagani začasni odredbi izključujeta možnost uveljavljanja enakega zavarovanja na enaki dejanski podlagi.

19. Tožeča stranka je odškodninski tožbeni zahtevek zoper toženko utemeljevala s trditvami, da je bilo postopanje sodišča v zvezi z izdajo druge začasne odredbe neprimerno oziroma nestrokovno. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek pravilno presojalo na podlagi 26. člena Ustave RS, ki zajema vse oblike protipravnega ravnanja države in predstavlja lex generalis za uveljavljanje odškodninske odgovornosti države.1 Tožeča stranka bi morala zato za obstoj odškodninske odgovornosti po 26. členu URS izkazati tako protipravnost ravnanja njenih organov kot tudi pravno priznano škodo in vzročno zvezo med njima. Pri presoji, ali je bilo ravnanje sodnika protipravno, pa je treba izhajati iz narave sodnikovega dela, zaradi česar zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb pravnega postopka ne pomeni protipravnega ravnanja. O sodnikovem protipravnem ravnanju lahko govorimo le v primeru grobih kršitev sodnikovih dolžnosti oziroma napak obremenjenih s t.i. kvalificirano stopnjo napačnosti.2

20. V konkretnem primeru tožeča stranka sicer opozarja na utrjeno stališče sodne prakse v zvezi s prepovedjo ponovnega odločanja o isti stvari pri izdaji začasne odredbe, vendar pa se pri tem sklicuje zgolj na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cp 2788/2013,3 ki je bila izdana potem, ko je Okrožno sodišče v Kranju že izdalo sedaj sporno drugo začasno odredbo. Do vprašanja litispendence se je kot pritožbeno sodišče opredelilo Višje sodišče v Ljubljani tudi v zadevi I Cp 181/2010, iz katere izhaja, da vrsto (in identiteto) začasne odredbe opredeljuje tako vsebinska zahteva, kot tudi način za njeno uresničitev. Z vprašanjem ponovnega odločanja o predlagani začasni odredbi, ki naj bi pomenilo kršenje procesnih odločb o pravnomočnosti sodne odločbe, se je ukvarjalo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 556/2002, ki je v konkretnem primeru sklenilo, da ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču, da bi sodišče pri ugoditvi predlagani začasni odredbi prekršilo prepoved odločanja o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, kljub temu da je bilo že večkrat odločeno o predlagani začasni odredbi, katere vsebino je tožeča stranka ustrezno prilagajala. Pritožbeno sodišče poleg tega še dodaja, da je glede materialne pravnomočnosti pri začasnih odredbah tudi v slovenski pravni teoriji mogoče najti različna stališča. Nekateri temu izrecno nasprotujejo, saj ne gre za sodbo in sojenje4 , drugi pa se s tem strinjajo,5 kar kaže na to, da takšno stališče ni enotno zavzeto niti v slovenski pravni teoriji.6

21. Po presoji pritožbenega sodišča je zato treba skleniti, da glede navedenega vprašanja ni izkazan obstoj utrjene in usklajene sodne prakse, temveč prav nasprotno, da gre za kompleksno pravno vprašanje, katerega presoja je vezana na dejanske okoliščine, ki so lahko bistveno razlikujejo od primera do primera. Tako stališča, da gre v postopku zavarovanja za že razsojeno stvar, na primer, ni mogoče sprejeti, če so se razmere tekom časa tako spremenile, da gre za novo dejansko stanje, kot tudi ne v primeru, ko je šele v drugem predlogu predlagano ustrezno izvršilno sredstvo, nenazadnje pa tudi ne, če je začasna odredba predlagana v zavarovanje druge terjatve. Ne gre tudi spregledati, da je vloga materialno procesnega vodstva sodišča v postopku zavarovanja z začasno odredbo po sodni praksi zelo omejena, saj naj bi bil postopek zavarovanja z začasno odredbo hiter. Glede na navedeno bi bilo pretirano strogo stališče, po katerem bi bila stranka za vsako pomanjkljivost v predlogu za izdajo začasne odredbe sankcionirana ne zgolj z zavrnitvijo predloga, temveč tudi s prepovedjo ponovne vložitve predloga za izdajo začasne odredbe. Iz tega vidika je logično in prepričljivo stališče v izpodbijani odločbi, da sme pravdna stranka med postopkom vložiti nov predlog za izdajo enake začasne odredbe, v kolikor z dodatnimi dokazili in z dodatnimi argumenti izkaže potrebno stopnjo verjetnosti svoje terjatve ali s potrebno stopnjo verjetnosti izkaže ogrožanje bodoče izterljivosti te terjatve. Navedena stališča glede uporabe načela ne bis in idem v postopku odločanja o začasni odredbi kažejo na spornost tega vprašanja, zato že iz tega razloga sodišču ni mogoče očitati, da je ravnalo do takšne stopnje očitno napačno, da je njegovo ravnanje mogoče opredeliti kot protipravno.

22. Nadalje pritožbeno sodišče še dodaja, da tožeča stranka v pritožbi napada tudi razloge v izpodbijani sodbi, da ni šlo za identičen predlog za zavarovanje z začasno odredbo. V zvezi s tem očitkom se neutemeljeno sklicuje na sklep Okrožnega sodišča v Kranju, I Pg 38/2008 z dne 7. 9. 2012, s katerim je odločalo o ugovoru zoper drugo začasno odredbo, vendar pa ga povzema zgolj v iztrganem delu obrazložitve. Okrožno sodišče v Kranju je pri odločanju o ugovoru namreč res zapisalo, da je predlog v pretežni meri identičen s predhodnim predlogom za zavarovanje z začasno odredbo, vendar pa je nadalje tudi ugotovilo, da prvemu predlogu ni povsem identičen, saj ga je predlagateljica "dodatno utemeljevala z novimi navedbami glede obstoja nekaterih drugih terjatev (npr. stroški gradbišča, škodo zaradi neizdaje garancij) ter glede pogoja nevarnosti, in glede uveljavljenih terjatev predložila naknadno pridobljeno dokazilo, s katerim prej brez svoje krivde ni razpolagala". Iz povzetega izhaja tudi, da je Okrožno sodišče v Kranju že pri odločanju o ugovoru zoper drugo začasno odredbo presojalo ugovor pravnomočno razsojene stvari in sklenilo, da ni pogojev za zavrženje drugega predloga za izdajo začasne odredbe.7

23. Pritožbeno sodišče v zvezi z očitkom protipravnosti pri izdaji druge začasne odredbe še dodaja, da tožeča stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje tudi ni spoštovalo temeljnega načela iz 3. člena ZIZ, po katerem se zavarovanje za poplačilo denarne terjatve dovoli in opravi le v obsegu, ki je potreben za njeno zavarovanje. Navedeno bi morala prvo tožnica uveljavljati v postopku I Pg 38/2008, in sicer s predlogom za omejitev izvršbe oziroma zavarovanja po drugem odstavku 34. člena v zvezi s 239. členom ZIZ. Prva tožnica bi tak ustrezno obrazložen (pisni) predlog lahko vložila kadarkoli tekom postopka (v konkretnem primeru vse do odločitve o ugovoru), da bi o njem lahko (oziroma moralo) odločati Okrožno sodišče v Kranju z obrazloženim sklepom. V postopku I Pg 38/08 pa je prvo tožnico tudi zastopal kvalificirani pooblaščenec, ki bi jo lahko seznanil z njenimi procesnimi pravicami in načinom njihovega uveljavljanja. Zato tožeča stranka, ki omejitve predmeta začasne odredbe ni ustrezno in pravočasno uveljavljala v postopku I Pg 38/08, s to pritožbeno navedbo v odškodninski pravdi ne more uspeti.

24. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek zoper državo utemeljevala tudi s trditvami, ki se nanašajo na trajanje postopka. S tem je tožeča stranka zatrjevala kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki ga je naša država uredila s sistemom pravnih sredstev za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku v posebnem zakonu - Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO). Odgovornost države za škodo, nastalo s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je torej na zakonski ravni urejena v določbah ZVPSBNO kot lex specialis.8

25. Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljen pritožbeni očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje kot prepoznega napačno zavrnilo dokazni predlog tožečih strank za pribavo arhiva telefonskih klicev tretje tožeče stranke na Okrožno sodišče v Kranju, v zvezi s prošnjami za čim hitrejše odločanje o ugovoru zoper drugo začasno odredbo. Ne drži namreč, da bi tožeča stranka pravočasno, to je že pred prvim narokom za glavno obravnavo (21. 5. 2015) navedla, da je urgirala odločitev sodišča o ugovoru zoper drugo začasno odredbo. To je, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, storila šele v drugi pripravljalni vlogi z dne 22. 6. 2015, čeprav je toženka že v odgovoru na tožbo trdila, da je prva tožnica sama odgovorna za neaktivno ravnanje sodišča, saj niti ona niti njen pooblaščenec sodišča nista opozorila na to, da stranki nastaja škoda, niti nista urgirala sprejema odločitve glede vloženega ugovora. Prav tako pa tudi ne drži pritožbeni očitek, da bi jo bilo dolžno sodišče pozvati na dopolnitev navedbe z dokaznim predlogom. Glede na pavšalno in tudi prepozno navedbo tožeče stranke (da je tožnik poklical razpravljajočo sodnico in jo opozoril na nezakonito ravnanje), materialno procesno vodstvo sodišča, po presoji pritožbenega sodišča, ne sega tako daleč, da bi bilo sodišče dolžno sodišče stranko pozvati, da v dokazovanje svoje trditve predlaga dokaze. Velja namreč, da mora biti v prvi vrsti stranka sama dovolj skrbna, da navedene relevantna dejstva in predlaga zanje ustrezne dokaze, sicer bi se sodnik pretvoril v odvetnika stranke, s čimer bi kršil načelo nepristranskega sojenja.9 Po presoji pritožbenega sodišča torej sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 285. člen ZPP, prav tako pa tudi ni podana uveljavljena absolutno bistvena kršitev določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

26. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, pa je bilo odločanje o ugovoru zoper izdano začasno odredbo ne glede na to dolgotrajno, saj Okrožno sodišče v Kranju o ugovoru zoper začasno odredbo, ki je bil vložen dne 14. 7. 2009, ni odločilo niti po naroku dne 11. 1. 2010, niti ni o njem odločilo hkrati s sodbo dne 6. 2. 2012, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, v zavarovanje katerega je bila začasna odredba izdana. O ugovoru zoper izdano začasno odredbo je sodišče odločalo šele dne dne 7. 9. 2012, torej po več kot treh letih od vložitve ugovora. Za presojo zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je sodišče prve stopnje, tako kot to določajo merila za odločanje po 4. členu ZVPSBNO, ugotavljalo (razne) okoliščine konkretne zadeve, ki izhajajo iz že povzete obrazložitve. Po presoji pritožbenega sodišča pa tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na to, da mora sodišče v postopku izvršbe in zavarovanja postopati hitro (prvi odstavek 11. člena ZIZ). To nedvomno velja tudi za postopek zavarovanja z začasno odredbo, s katero je sodišče prvi tožnici prepovedalo obremenitev in odtujitev njenih nepremičnin. Tudi ob upoštevanju drugih okoliščin konkretnega primera (npr. da ni bilo zastojev pri razpisovanju narokov, da ni v nasprotju z ustaljeno sodno prakso odločanje o ugovoru skupaj z odločanjem o glavni stvari, da prva tožnica ni urgirala odločitve o ugovoru), je zato, po presoji pritožbenega sodišča, treba pritrditi stališču tožeče stranke, da pravica prve tožnice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pri odločanju o ugovoru zoper drugo začasno odredbo ni bila spoštovana.

27. Vendar pa, ne glede na navedeno, iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo tudi iz razloga, ker ni bila izkazana adekvatna vzročna zveza med izdajo druge začasne odredbe ter dolgotrajnim odločanjem o ugovoru in nastalo škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi nezmožnosti prodaje nepremičnin na trgu. Razlogi, ki so vodili sodišče prve stopnje k takemu sklepanju so številni, in so že izčrpno bili povzeti v obrazložitvi te odločbe. Te razlogi se ne nanašajo zgolj na ravnanje bank z vložitvijo predlogov za izvršbo, temveč je sodišče prve stopnje navedlo tudi druge razloge, zaradi katerih je štelo, da dolgotrajno odločanje sodišča o ugovoru ni bilo odločilna ovira za prodajo teh nepremičnin. Tako je tožeči stranki očitalo, da ni (na primer s predpogodbami) izkazala, da bi imela kupce za svoje nepremičnine, čeprav naj bi načrtovala prodajo za drugo polovico leta 2009 (druga začasna odredba pa je bila izdana 1.7. 2009). Nenazadnje je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da gradnja nepremičnin ni bila povsem dokončana in da prva tožnica njihove gradnje, glede na pomanjkanje sredstev in ker tudi ni verjetno, da bi tedaj lahko pridobila dodaten kredit, tudi ne bi mogla dokončati. Ugotovilo je še, da je bilo prav leto 2009 za prodajo nepremičnin izrazito neugodno ter da je prodaja nepremičnin v letu 2009 na splošno zastala zaradi gospodarske in finančne krize. Zato je sodišče prve stopnje presodilo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi prva tožnica nepremičnine dejansko tudi lahko prodala, zlasti pa ne po načrtovanih cenah (da bi hipotekarni upnik izdal izbrisno pobotnico ter bi preprečila začetek izvršb), saj to, glede na stanje na nepremičninskem trgu, v tistem času ni bilo samoumevno.10 Zaradi vsega navedenega je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ostala neizkazana navedba tožeče stranke, da bi ob pravočasnem odločanju sodišča o ugovoru (takoj po naroku 11. 1. 2010), prva tožnica nepremičnine uspela prodati še pred 11. 2. 2010, ko je bila v zemljiški knjigi že zabeležena izvršba na te nepremičnine.

28. Iz izpodbijane obrazložitve pa nadalje tudi izhaja presoja sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tezo tožeče stranke o "domino efektu", po katerem naj bi bili izvršilni postopki posledica izdane začasne odredbe. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, so se konec leta 2008 pokazale posledice gospodarske in finančne krize, katerega posledica je bila, med drugim, da so banke pričele odklanjati podaljševanje rokov vračila zapadlih bančnih posojil in začele z vnovčevanjem hipotek. Vložitev predloga za izvršbo je bila torej samostojna odločitev banke, pogojena s tedaj obstoječimi razmerami gospodarske in finančne krize. Zato je bila od tedaj dalje podana še ta, dodatna okoliščina, ki je po ugotovitvi sodišča prve stopnje, kupce odvračala od resnega namena nakupa teh nepremičnin. K tem razlogom v prid dodatno govori še ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v postopku I Pg 38/2008, v več kot v treh letih in kljub zastopanju po kvalificiranem pooblaščencu, ni vložila z zakonom predvidenega pravnega sredstva za pospešitev obravnavanja zadeve oziroma sodišča (pisno) opozorila, da ji zaradi začasne odredbe grozi nastala škoda.

29. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje izenačuje institut zastavne pravice na nepremičnini in zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine. Sodišče prve stopnje namreč navedenih pojmov ne izenačuje, saj presoje, da tožeča stranka svojih nepremičnin v drugi polovici leta 2009 ne bi prodala oziroma jih tudi kasneje ne bi mogla prodati po načrtovanih cenah, da bi s tem preprečila uveljavitev poplačilne pravice hipotekarnega upnika, ne opira (zgolj) na to, da je imela upnica na navedenih nepremičninah hipoteko. Sodišče prve stopnje je presojo glede vzročne zveze utemeljilo z mrežo vzrokov, v katero so vpete vse že navedene okoliščine, ki so bile po presoji sodišča prve stopnje vzrok za to, da prva tožnica tudi sicer ne bi mogla izpeljati načrtovane prodaje nepremičnin na trgu.

30. Pri retrospektivni analizi vzročnosti za nazaj presojamo, ali bi do škodnega dogodka prišlo tudi, če bi odgovorna oseba ravnala drugače. Glede na to, da prva tožnica načrtovane prodaje nepremičnin, tudi iz navedenih razlogov ne bi mogla doseči, da bi s tem preprečila začetek izvršilnih postopkov oziroma dosegla ustavitev izvršb, odgovornosti za nastalo škodo ni mogoče naprtiti toženki. Do nastanka škode prvi tožnici bi torej, glede na takšno mrežo okoliščin in dogodkov, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, prišlo ne glede na izdano drugo začasno odredbo in dolgotrajno odločanje o ugovoru.11 Nenazadnje pa tudi ni mogoče spregledati dejstva, da je bilo ugovoru zoper izdano začasno odredbo ugodeno šele po tem, ko je sodišče odločalo o samem tožbenem zahtevku, to je po izvedbi celotnega dokaznega postopka v glavni stvari. Iz navedenega pa ne izhaja, da bi sodišče tudi ob promptem odločanju o ugovoru, to je po izvedenem naroku dne 11.1. 2010, ugovoru zoper izdano začasno odredbo ugodilo. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek (v celoti) utemeljeno zavrnilo.

31. Sodišče prve stopnje pa je nadalje presodilo tudi, da ni izkazana vzročna zveza med začasno odredbo in konkretnimi pojavnimi oblikami škode, ki naj bi nastala drugi tožnici in tožniku. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da je stanovanjska hiša na parc. št. 10... k. o. X, kupljena s strani drugo tožeče stranke na javni dražbi v izvršbi, postala njena last. Drugačno pritožbeno stališče tožeče stranke, po katerem je ta nepremičnina postala skupno premoženje drugo tožnice in tožnika, bi namreč predstavljala izvotlitev kogentne zakonske določbe 187. člena ZIZ, zato mu ni mogoče slediti. Sicer pa se sodišče prve stopnje v zvezi s presojo, da premoženjska škoda drugo tožnici in tožniku ni nastala zaradi izdane začasne odredbe, opira tudi na številne druge ugotovitve, povzete v točkah 11. do 14. te obrazložitve, ki jih tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija. Iz vseh navedenih razlogov je torej sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek drugo tožnice in tožnika iz naslova premoženjske škode nastale prvi tožnici, kot tudi materialne škode zaradi prodaje družinske stanovanjske hiše.

32. V pritožbi drugo tožnica in tožnik glede vtoževane nematerialne škode navajata, da naj bi bilo zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi to škodo lahko uveljavljala zgolj v rokih in način, predpisan v ZVPSBNO, saj bi bilo treba zahtevek zaradi protipravnega ravnanja sodišča pri izdaji druge začasne odredbe presojati po splošnih pravilih odškodninskega prava. Po mnenju pritožbenega sodišča ta pritožbeni razlog ni utemeljen, saj je bila ta presoja opravljena. Po splošnih načelih odškodninskega prava je namreč treba presoditi, ali so izpolnjene vse predpostavke civilnega delikta, med drugim tudi, da škoda izvira iz protipravnega (nedopustnega) ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da odločitev Okrožnega sodišča v Kranju, da izda drugo začasno odredbo, ne predstavlja protipravnega ravnanja (kot je že bilo obširno obrazloženo), zato je zahtevek za plačilo nematerialne škode iz tega temelja že iz navedenega razloga neutemeljen. Glede zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da je zahtevek za povrnitev nematerialne škode druge tožnice in tožnika treba presojati po določbah ZVPSBNO ter da je bil zahtevek utemeljeno zavrnjen.

33. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da je tožbeni zahtevek drugo tožnice in tožnika za povrnitev nematerialne škode zaradi strahu, poslabšanja zdravja in zmanjšanja življenjskih aktivnosti neutemeljen tudi zato, ker sta drugo tožnica in tožnik posredna oškodovanca. S strani tožeče stranke zatrjevane nezakonitosti v pravdnem postopku I Pg 38/2008 so bile namreč usmerjene zgolj proti prvo tožeči stranki (družbi A. d. o. o.) kot stranki tega postopka, zato ne morejo predstavljati neposredne kršitve pravic drugo tožnice in tožnika. Zatrjevana nepremoženjska škoda drugo tožnice in tožnika kot posrednih oškodovancev pa ni pravno priznana škoda oziroma ni v vzročni zvezi z očitanimi protipravnimi ravnanji.12

34. Tožeča stranka v pritožbi tudi neuspešno graja odločitev sodišča prve stopnje v delu glede zavrnitve zahtevka zoper toženca. Pri tem v pritožbi poudarja, da iz predlaganih dokazov izhaja protipravnost njegovega ravnanja, ki je naslovno sodišče niti ni presojalo. V konkretnem primeru tožeča stranka odškodninski tožbeni zahtevek utemeljuje s trditvami, da ji je škoda nastala zaradi nezakonitega ravnanja sodišča pri izdaji druge začasne odredbe in zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Že iz navedenega je razvidno, da bi bila glede toženca, ki je po naročilu stranke izdelal predpravdno izvedensko mnenje, lahko podana vzročna zveza samo v zvezi prvo očitano kršitvijo. Ker pa je bilo že presojeno, da veriga vzročnosti ni podana, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tudi tožbeni zahtevek zoper toženca neutemeljen.

35. Tudi sicer pa, po presoji pritožbenega sodišča, toženec ne more biti odgovoren za škodo zaradi izdane začasne odredbe, saj je izdelal predpravdno izvedensko mnenje za stranko in ni bil postavljen s strani sodišča kot sodni izvedenec. Tožeča stranka mnenju, ki je bilo izdelano za drugo stranko, očita, da ni bilo izdelano v skladu s pravili stroke, kar bi lahko uveljavljala le stranka, ki je takšno mnenje naročila. Takšno pojmovanje vzročne zveze, kot ga ponuja tožeča stranka, temelji na stališču o enakosti vseh pogojev pri povzročitvi posledice in ni bilo sprejeto ne v teoriji ne v sodni praksi.

36. Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti podani vsi elementi odškodninskega delikta, tožeča stranka ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni presojalo protipravnosti toženčevega ravnanja. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek zoper toženca že zaradi pomanjkanja vzročne zveze pravilno zavrnilo. Očitana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

37. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbenemu stališču v delu, v katerem napada materialnopravno presojo sodišča prve stopnje glede ugovora zastaranja. V konkretnem primeru je bilo o ugovoru zoper začasno odredbo odločeno šele leta 2012, zato je treba izhajati iz stališča, da subjektivni zastaralni rok ne začne teči, dokler škodno ravnanje traja in škoda kontinuirano nastaja. Ker je bila tožba vložena dne 3. 11. 2014 je, po presoji pritožbenega sodišča, ugovor zastaranja neutemeljen (prvi odstavek 352. člena OZ). Vendar to, glede na vse zgoraj navedeno, na odločitev sodišča ne more uspešno vplivati, saj je bil tožbeni zahtevek vseh treh tožnikov v celoti pravilno zavrnjen že iz drugih navedenih razlogov.

38. Neutemeljeni so, po presoji pritožbenega sodišča, tudi drugi očitki procesnih kršitev. Tožeča stranka zatrjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko v postopku ni izvedlo raznih predlaganih dokazov, predvsem pa zato, ker ni zaslišalo drugo tožnice in tožnika, zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je tožeča stranka ta dokazni predlog pravočasno podala samo v dokaz tožbenega zahtevka za njuno nepremoženjsko škodo. Razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka za nematerialno škodo so bili navedeni v točkah 32. in 33. te obrazložitve, zato je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog, po presoji pritožbenega sodišča, utemeljeno zavrnilo.

39. Kršitev pravice do izjavljanja v dokaznem postopku zajema razne položaje, med drugim tudi kršitev pravice stranke do predlaganja dokazov. Pravici stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, tudi izvede. To pa ne pomeni, da je v vsakem primeru, če sodišče ne izvede vseh predlaganih dokazov, avtomatično podana kršitev pravice stranke do izjavljanja. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga stranka. Če sodišče razumno in obrazloženo oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotavljajo, za odločitev o sporu niso odločilni, ali je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.13 Tako pa velja tudi v primeru, ko materialnopravna presoja zatrjevanega dejanskega stanja ne omogoča ugoditve zahtevku, saj v takem primeru tudi dodatno dokazovanje ne more pripeljati do drugačne odločitve v zadevi. Glede na navedeno, torej tudi ni utemeljen očitek, da je bila tožečim strankam z nezakonitim postopanjem (zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem strank), odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

40. Sodišče tako ni dolžno slediti vsem dokaznim predlogom strank, vendar pa mora zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga pa je ustrezna tudi, če iz materialnopravnih razlogov tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi. V takem primeru, po presoji pritožbenega sodišča, ni treba obrazložiti zavrnitev vsakega predlaganega dokaza posebej, temveč zadošča, da utemeljitev zavrnitve dokaznega predloga smiselno izhaja iz obrazložitve. Tako, po presoji pritožbenega sodišča, tudi ni utemeljen očitek, da sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznih predlogov ni ustrezno obrazložilo. Iz tega razloga očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa tudi ni podana, saj je sodba, v kateri so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, sposobna preizkusa.

41. Prav tako je neutemeljen očitek o tem, da je toženka nesubstancirano predlagala dokaz z vpogledom v izvršilne spise, saj obrazložitev dokaznih predlogov toženke izhaja iz 7. točke odgovora na tožbo, nadalje pa tudi iz 11. in 14. točke njene prve pripravljalne vloge, listine, ki naj se vpogledajo, pa iz 17. točke druge pripravljalne vloge. Prva toženka je tudi podala ustrezne trditve, ki se z vpogledi v navedene spise dokazujejo. Sodišče prve stopnje se je do navedenega ugovora, da je prekoračilo dokazne predloge prve tožnice tudi ustrezno opredelilo na 9. strani izpodbijane sodbe. Pritožbeni očitek, da prvo toženka ni ustrezno substancirala svojih trditev, da ni navedla, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj naj dokazuje in kako naj bi izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka, je zato neutemeljen, bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pa zato ni podana. Zatrjevana kršitev pa na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe tudi sicer ne bi mogla uspešno vplivati, saj je bil tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen tudi iz drugih, že prej navedenih razlogov. Z vpogledom v izvršilne spise je namreč sodišče ugotovilo zgolj dejstvo, da se dolgovi prvo tožnice niso poplačevali iz premoženja drugo tožnice in tožnika, kar je bil zgolj eden od razlogov zavrnitve tožbenega zahtevka.

42. Nazadnje je treba odgovoriti še na pritožbeni očitek glede kršitve 22. člena Ustave RS. Tudi ta kršitev, po presoji pritožbenega sodišča ni podana. Nenazadnje sodišče prve stopnje dokaznih predlogov tožeče stranke ni zavrnilo kot nesubstanciranih, temveč zato, ker tudi izvedba drugih, pravočasno predlaganih dokazov odločitve ne bi mogla spremeniti, saj se, glede na zavzeta materialnopravna stališča, ne nanašajo na pravno relevantna dejstva. Sicer pa tudi ne drži, da sodišče prve stopnje ni izvajalo predlaganih dokazov tožeče stranke, saj je izvedlo vse predlagane listinske dokaze. Pritožbeno sodišče je že odgovorilo na konkretni pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznega predloga z zaslišanjem strank, zato bolj podrobna obrazložitev v tej smeri ni potrebna.

43. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zaradi česar je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

3. O pritožbenih stroških

44. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila prva toženka, pa po presoji pritožbenega sodišča k odločitvi o pritožbi ni bistveno prispeval, zato mora stroške zanj kriti sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
1 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-695/11.
2 Primerjaj: II Ips 374/2013, II Ips 280/2010, II Ips 101/2010, II Ips 609/2007, II Ips 622/2000, II Ips 35/98, II Ips 448/2010 in II Ips 201/2011.
3 Iz odločbe I Cp 2788/2013 izhaja stališče, da predhodna zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe ne ovirata obravnavanja novega predloga za izdajo začasne odredbe z drugo vsebino ali utemeljenega s kasneje nastalimi okoliščinami.
4 ZPP govori o ugovoru pravnomočno razsojene stvari - prvi odstavek 288. člena ZPP ter dolžnosti sodišča paziti na pravnomočno razsojeno stvar - prvi odstavek 274. člena in drugi odstavek 319. člena ZPP.
5 Primerjaj Neža Pogorelčnik Vogrinc: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, Zbirka Scentia iustitia, GV Založba, 2015, stran 191.
6 Avtorica Pogorelčnik Vogrinc se sicer zavzema za stališče, da je pravilo res iudicata treba uporabiti tudi pri izdaji začasnih odredb, vendar pa se v podporo svojemu stališču sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča sklep Up 206/02-4 z dne 24. 6. 2003, ki mu zmotno pripisuje širši pomen, kot ga je razbrati iz odločbe. Ustavno sodišče je namreč v navedeni zadevi izrecno omejilo svojo razlago prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari v izvršilnem postopku "v primeru, kakršen je obravnavan: ko je bil prejšnji izvršilni postopek s sklepom pravnomočno ustavljen in predlog za izvršbo v presežnem delu zavrnjen prav zaradi popolnega poplačila terjatve." Iz besedila te odločbe, po presoji pritožbenega sodišča, ni mogoče razbrati, da bi takšno stališče avtomatično veljalo tudi v postopku odločanja o začasni odredbi.
7 V zvezi s tem je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče v zadevi II Ips 448/201, po katerem se o argumentih, ki se nanašajo sporni predmet prejšnje pravde, ne razpravlja ponovno. Tožbenega zahtevka v odškodninski pravdi torej ni mogoče nasloniti (zgolj) na razloge, iz katerih se sme odločba izpodbijati v postopku s pravnimi sredstvi.
8 Mag. Marjetka Urbančič: Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Pravna praksa - 2012, št. 5, GV Založba.
9 Dr. Nina Betetto: Materialnoprocesno vodstvo in načelo nepristranskega sojenja, Podjetje in delo, letnik 2008, št. 67, stran 1576 in naslednje.
10 Primerjaj III Ips 38/2011.
11 Primerjaj III Ips 19/2016.
12 Primerjaj: II Ips 79/2015, II Ips 1005/2007, II Ips 785/2007, II Ips 425/2007.
13 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up 77/01.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (2006) - ZVPSBNO - člen 4
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 274, 285, 319, 319/2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 11, 34, 34/1, 187, 239
Ustava Republike Slovenije (1974) - člen 22, 26
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 352, 352/1
Datum zadnje spremembe:
30.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5NTc4