<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za socialne spore

VDSS Sodba Psp 149/2017-2
ECLI:SI:VDSS:2017:PSP.149.2017.2

Evidenčna številka:VDS00006138
Datum odločbe:24.08.2017
Senat:Edo Škrabec (preds.), Jože Cepec (poroč.), Elizabeta Šajn Dolenc
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:starostna pokojnina - pokojninska osnova - odmera starostne pokojnine - opravljanje kmetijske dejavnosti

Jedro

Pokojninska doba je bila tožniku priznana šele z odločbo z dne 8. 4. 2015 in ne na podlagi ZPIZ-2 in je po svoji vsebini konstitutivna odločba. Ob upoštevanju prvega odstavka 108. člena ZPIZ-2, da zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu, je tožnik pogoje po 5. členu 37. člena ZPIZ-2 izpolnjeval že ob vložitvi zahteve za vštetje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo z dnem 11. 2. 2015. To je z dnem, ko je tožnik vložil zahtevo za vštetje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZPIZ-2 gre zavarovancu pravica do odstotno povečane pokojnine od naslednjega dne po vložitvi zahteve. Posledično je tožnik od dneva vložitve zahteve (11. 2. 2015) upravičen tudi do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 20. 4. 2016 in odločba tožene stranke št. ... z dne 30. 11. 2015 v delu glede višine starostne pokojnine in da se ta za čas od 3. 10. 2015 do prve uskladitve določi v višini 552,93 EUR, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati 502,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od 98,05 EUR od 31. 12. 2015, od 33,64 EUR od 30. 1. 2016, od 33,64 EUR od 1. 3. 2016, od 33,64 EUR od 1. 4. 2016, od 33,64 EUR od 30. 4. 2016, od 33,64 EUR od 1. 6. 2016, od 33,64 EUR od 1. 7. 2016, od 33,64 EUR od 30. 7. 2016, od 33,64 EUR od 1. 9. 2016, od 33,64 EUR od 1. 10. 2016, od 33,78 EUR od 29. 10. 2016, od 33,78 EUR od 1. 12. 2016 in od 33,78 EUR od 30. 12. 2016, vse do plačila in v 8 dneh oz. podrejeno, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 20. 4. 2016 in odločba tožene stranke št. ... z dne 30. 11. 2015 v delu glede višine starostne pokojnine in se toženi stranki naloži izdaja nove odločbe v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe (I. točka izreka) in sklenilo, da tožnik nosi svoje stroške postopka sam (II. točka izreka). Štelo je, da tožnik nepravilno uveljavlja, da je 40 let pokojninske dobe brez dokupa dopolnil 15. 3. 2013, saj pokojninska doba iz naslova prevzema kmečkega gospodarstva pred njenim priznanjem z odločbo z dne 8. 4. 2014 ni bila zavedena v matični evidenci o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Vštevanje opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo za obdobje od 1. 1. 1972 do 31. 12. 1983 je bilo mogoče le, če so bili izpolnjeni kumulativni predpisani pogoji, določeni v 165. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-83, Ur. l. SRS, št. 27/83 s spremembami). Ta pokojninska doba pa je bila tožniku priznana šele z odločbo z dne 8. 4. 2015 in je po svoji vsebini konstitutivna odločba. Takšna odločba pa učinkuje šele od izdaje dalje.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Prvostopni sodbi očita zmotno uporabo materialnega prava in napačno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da ne ZPIZ-2 ne ZMEPIZ-1 ne določata posebnega postopka za priznanje zavarovalne dobe po določbah 165. člena ZPIZ (Ur. l. SRS, št. 27/83), niti ne določata, da se pri odločanju o pravicah iz pokojninskega zavarovanja upoštevajo le podatki matične evidence zavarovanca. Po 29. členu ZMEPIZ-1 se podatki o pokojninski dobi, ki niso vneseni v matično evidenco na podlagi prijav v zavarovanje in odjave iz zavarovanja, vnašajo v matično evidenco na podlagi pravnomočnih odločb, s katerimi je pristojni organ ugotovil pokojninsko dobo, oz. drugih javnih listin, iz katerih so razvidna obdobja in vrste dopolnjene pokojninske dobe. Po določilih tretjega odstavka 81. člena tega zakona pa se lastnost zavarovanca na zahtevo posameznika ali delodajalca lahko ugotavlja največ od 1. 1. 2000 dalje. Do vnosa tožnikove zavarovalne dobe v matično evidenco za čas od 1. 1. 1972 do 10. 8. 1972 in od 26. 10. 1973 do 31. 12. 1982 tako ni prišlo na podlagi odločbe tožene stranke in tudi ne 8. 4. 2015, temveč na podlagi listin, ki jih je predložil tožnik sam. Ugotavljanje obstoja pokojninske dobe samo po sebi seveda ne predstavlja odločanja o pravicah zavarovanca, temveč predstavlja ugotavljanje dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev o zahtevi zavarovanca za priznanje pravice. Zato ta ugotovitev, o kateri govori tudi 29. člen ZMEPIZ-1, nima konstitutivne, temveč zgolj deklaratorne narave. Tako bi bila tožniku pravica do starostne pokojnine dne 30. 11. 2015 priznana tudi v primeru, če njegova zavarovalna doba za čas od 1. 1. 1972 do 10. 8. 1972 in od 26. 10. 1973 do 31. 12. 1982 ne bi bila že predhodno ugotovljena z odločbo toženca z dne 8. 4. 2015, saj se bi bilo to dejstvo dolžno ugotavljati v postopkih v zvezi s tožnikovim zahtevkom za priznanje te pravice, tožniku pa je priznanje zavarovane dobe za to obdobje prinesel že sam zakon. Tožnik je tako dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa dne 15. 3. 2013, ko je bil star 59 let in 7 mesecev in bi morala njegova starostna pokojnina znašati 68,38 % pokojninske osnove in ne 64,25 % kot je odločeno z odločbo toženčevega prvostopenjskega organa. Pritožnik priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Iz dejanskega stanja ugotovljenega v postopku pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da se spor nanaša na to, ali je tožena stranka tožniku pravilno odmerila odstotek pokojnine od pokojninske osnove. Tožnik je vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine dne 9. 10. 2015. Ta mu je bila priznana z odločbo tožene stranke z dne 30. 11. 2015 v znesku 519,53 EUR na mesec od 3. 10. 2015 dalje, kar je bilo potrjeno z drugostopenjsko, dokončno, odločbo z dne 20. 4. 2016, s katero je bila tožnikova pritožba zavrnjena. Pokojnina je bila odmerjena v višini 64,25 % od pokojninske osnove, izračunane na podlagi najugodnejšega 21-letnega povprečja osnov iz obdobja od leta 1983 do leta 2003, valoriziranih na leto 2014. Med strankama v postopku ni sporno, da je imel tožnik ob odjavi zavarovanja zaradi upokojitve v času od 1. 1. 1972 do 2. 10. 2015 42 let, 6 mesecev in 17 dni pokojninske dobe brez dokupa in da je na navedeni dan skupaj z dokupljeno zavarovalno dobo skupna pokojninska doba znašala 44 let, 11 mesecev in 25 dni. Ni sporen izračun dejanske pokojninske osnove v višini 808,61 EUR. Med strankama spora je sporna določitev odstotka za odmero starostne pokojnine.

6. Po določbi prvega odstavka 37. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove v odstotku, odvisnem od dolžine pokojninske dobe. Za 15 let zavarovalne dobe se za moškega odmeri v višini 26 %, za vsako nadaljnjo leto pokojninske dobe pa se prišteje 1,25 %, brez zgornje omejitve. Ne glede na navedeno, se skladno s šestim odstavkom istega člena zavarovancu, ki izpolni pogoje iz četrtega ali petega odstavka 27. člena tega zakona in ostane vključen v obvezno zavarovanje, vsako nadaljnjo leto dopolnjene pokojninske dobe brez dokupa, dopolnjene v obveznem zavarovanju po uveljavitvi tega zakona vendar največ do treh zaporednih let zavarovanja vrednoti na način, da se trije meseci pokojninske dobe brez dokupa vrednoti v višini 1 %. Tožena stranka je glede na dolžino pokojninske dobe 44 let, odmerila odmerni odstotek po prvem odstavku 37. člena ZPIZ-2 v višini 62,25 % (57,25 % za 40 let in 4 krat po 1,25 %). Ker je tožnik zahtevo za vštetje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo vložil dne 11. 2. 2015, v zvezi s tem mu je bila z odločbo z dne 8. 4. 2015 priznana pokojninska doba 9 let 9 mesecev in 15 dni, je bilo šteto, da je pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine iz petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 (40 let pokojninske dobe brez dokupa in za moškega v letu 2015 59 let starosti) izpolnil šele tega dne, torej 11. 2. 2015. Glede na to, da je po tem datumu ostal vključen v obvezno zavarovanje do 2. 10. 2015, je v obveznem zavarovanju dopolnil še 7 mesecev in 21 dni pokojninske dobe brez dokupa, kar se mu je po šestem odstavku 37. člena ZPIZ-2 ovrednotilo v višini 2 % in je tako njegov skupni odstotek za odmero starostne pokojnine znašal 62,25 % + 2 %, to je 64,25 %.

7. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je tožnik 40 let pokojninske dobe brez dokupa dopolnil 15. 3. 2013, in da je izdana odločba z dne 8. 4. 2015, s katero mu je bila priznana pokojninska doba v obsegu 9 let, 9 mesecev in 15 dni le deklarativne narave.

8. Prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem pravilno ugotavlja, da se pokojninska doba iz naslova prevzema kmečkega gospodarstva, katera pri tožniku nikjer ni bila priznana pred izdano odločbo z dne 8. 4. 2015, niti ne zavedena, ne šteje zgolj kot deklarativne narave.

9. Šele z izdano odločbo, po ugotovitvi, da tožnik izpolnjuje predpisane kumulativne pogoje iz 165. člena ZPIZ-83, se je tožniku to obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti štelo v pokojninsko dobo. Da se je tožniku to obdobje štelo v pokojninsko dobo pa so morali biti izpolnjeni določeni z zakonom predpisani pogoji. Ugotavljanje in izpolnjevanje teh pogojev pa pomeni odločanje o priznanju pokojninske dobe, ki je podlaga za priznanje pravic iz obveznega zavarovanja, o kateri se odloči s posebno odločbo. Tožniku je bila ta pokojninska doba priznana šele z odločbo z dne 8. 4. 2015, ne pa že na podlagi samega zakona, kakor zmotno trdi tožnik.

10. Pokojninska doba je bila tožniku torej priznana šele z odločbo z dne 8. 4. 2015 in ne na podlagi ZPIZ-2 in je po svoji vsebini konstitutivna odločba. Ob upoštevanju prvega odstavka 108. člena ZPIZ-2, da zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu, je tožnik pogoje po 5. členu 37. člena ZPIZ-2 izpolnjeval že ob vložitvi zahteve za vštetje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo z dnem 11. 2. 2015. To je z dnem, ko je tožnik vložil zahtevo za vštetje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZPIZ-2 gre zavarovancu pravica do odstotno povečane pokojnine od naslednjega dne po vložitvi zahteve. Posledično je tožnik od dneva vložitve zahteve (11. 2. 2015) upravičen tudi do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa.

11. Glede na navedeno je bilo potrebno tožnikovo pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel v skladu s 154. členom ZPP, trpi sam svoje stroške pritožbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 27, 37, 37/1, 108, 108/1, 118, 118/2.
Datum zadnje spremembe:
14.12.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzNjIw