<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 11622/2012-297
ECLI:SI:VSRS:2017:I.IPS.11622.2012.297

Evidenčna številka:VS2008266
Datum odločbe:09.03.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSL II Kp 11622/2012
Senat:Barbara Zobec (preds.), Branko Masleša (poroč.), Vladimir Horvat, Maja Tratnik, Vesna Žalik
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - neprava obnova kazenskega postopka

Jedro

Pri časovni uporabi materialnopravnih pravil, ki veljajo v postopku neprave obnove, je odločilen čas storitve kaznivega dejanja, ne pa čas pravnomočnosti zadnje sodbe, pri čemer je treba upoštevati tudi načelo prepovedi retroaktivne veljavnosti kazenskega zakona, če je ta za storilca strožji. V nasprotnem lahko razlaga privede, tako je bilo v konkretnem primeru, do rezultata, ki je v nasprotju z načelom prepovedi retroaktivne uporabe strožjega zakona. Stališče, ki ga je sodišče sprejelo v izpodbijani pravnomočni sodbi, bi lahko pomenilo, da bi bilo mogoče storilcu, ki bi mu bilo v času veljavnosti poznejšega (strožjega) zakona sojeno za več kaznivih dejanj, storjenih v času veljavnosti prejšnjega (milejšega), z združevanjem kazni izreči enotno kazen na zgornji meji maksimuma zaporne kazni po strožjem zakonu, kar pa bi bilo v nasprotju z navedenimi ustavnimi in zakonskimi določbami.

Izrek

Zahtevama obsojenega S. C. in njegovega zagovornika se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o enotni kazni spremeni tako, da se obsojencu izreče 20 (dvajset) let in 5 (pet) mesecev zapora.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je v postopku neprave obnove po 1. točki prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v odločbi o kazni spremenilo sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11622/2012 z dne 13. 7. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11622/2012 z dne 11. 11. 2015, ki je postala pravnomočna 23. 11. 2015, s katero je bila obsojenemu S. C. izrečena enotna kazen 20 let zapora, ki jo je štelo kot določeno, sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem I K 44726/2014 z dne 13. 7. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 44726/2014 z dne 10. 3. 2016, ki je postala pravnomočna 17. 3. 2016, s katero je bila obsojencu izrečena kazen 6 mesecev zapora, ki jo je štelo kot določeno, in sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 60342/2010 z dne 6. 10. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 60342/2010 z dne 16. 3. 2016, ki je postala pravnomočna 30. 3. 2016, s katero je bila obsojencu izrečena enotna kazen 2 leti zapora, ki se šteje kot določena, v odločbah o kazni spremenilo tako, da je kazni združilo in obsojencu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B) izreklo enotno kazen 22 let in 5 mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1B in 56. člena KZ-1B je obsojencu v izrečeno kazen vštelo prestano kazen po sodbi II Ks 11622/2012, ki jo je v celoti prestal 6. 4. 2016, in delno prestano kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Trebnjem, ki jo je prestajal od 6. 4. 2016 dalje. Odločilo je, da v ostalem ostanejo navedene pravnomočne sodbe nespremenjene. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi obsojenega S. C. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila obsojeni S. C. in njegov zagovornik. V zahtevah po vsebini uveljavljata kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. Navajata, da sta se sodišči prve in druge stopnje postavili na zmotno stališče, da se v obravnavanem primeru enotna kazen izreče na podlagi zakona, ki je veljal v času storitve zadnjega kaznivega dejanja, vključenega v izrek enotne kazni, to je po noveli KZ-1B, ki je začela veljati 15. 5. 2012. Glede časovne uporabe kazenskega zakona v postopku neprave obnove po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP je ključen trenutek, ko so se stekli pogoji za izrek enotne kazni (ko je storjenih več kaznivih dejanj) in ne, ko so nastopili pogoji za nepravo obnovo. To pomeni, da mora sodišče pri izrekanju enotne kazni uporabiti kazenski zakon, veljaven v času storitve kaznivih dejanj, glede katerih teče postopek, in ne tistega, ki je veljal ob pravnomočnosti zadnje upoštevane odločbe. Obsojeni S. C. poudarja, da tako ekstenzivna razlaga, kot sta jo sprejeli sodišči v izpodbijani pravnomočni sodbi v kazenskem pravu ni dopustna in da gre v konkretnem primeru celo za ustvarjanje, nove, drugačne vsebine norme, kar je nedopustno, saj globoko posega v načelo zakonitosti in v ustavna procesna jamstva posameznika. Vložnika tudi navajata, da bi ob upoštevanju časa storitve kaznivih dejanj, ki so v obravnavani zadevi predmet pravnomočnih sodb v tako imenovani nepravi obnovi kazenskega postopka, sodišče moralo združiti kazen dveh let zapora, izrečeno obsojencu s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, z že izrečeno enotno kaznijo 20 let zapora po določbah 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1A, ki je veljal v času storitve teh kaznivih dejanj, tako da bi mu določilo kazen 20 let zapora ter nato obsojencu ob upoštevanju zaporne kazni šestih mesecev zapora po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Trebnjem izreči enotno kazen, ne daljšo od 20 let in 5 mesecev zapora. Predlagata, da Vrhovno sodišče zahtevama ugodi in v skladu s takim pravnim videnjem obsojencu o združitvi kazni v postopku neprave obnove izreče zakonito enotno kazen zapora.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevi, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahtevi nista utemeljeni. Izpostavlja, da je sodišče pri odločanju o izreku enotne kazni uporabilo kazenski zakon, ki je veljal v času storitve zadnjega kaznivega dejanja, o katerem je tedaj odločalo, v konkretnem primeru tistega, storjenega 19. 4. 2014, ko je že veljala novela KZ-1B. Ocenjuje, da ni mogoče sprejeti stališča obsojenca in njegovega zagovornika, da bi moralo sodišče pri izreku enotne kazni uporabiti kazenski zakon, ki je veljal pred izvršitvijo kaznivega dejanja, četudi je za obsojenca milejši, saj takrat, ko je bilo izvršeno to prejšnje dejanje, kaznivo dejanje, za katerega se izreka enotna kazen, sploh še ni bilo izvršeno. Meni, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne.

4. V izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke obsojenčev zagovornik vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

5. Postopek neprave obnove po 407. členu ZKP je posebna oblika izrednega pravnega sredstva, ki se v primerih iz 1. točke prvega odstavka te zakonske določbe nanaša na obnovo (samo) tistega dela kazenskega postopka, ki zadeva odločanje kazni, zato da se odpravijo določene pomanjkljivosti ali napake, storjene pri izreku enotne kazni.(1) Podlaga za izrek enotne kazni je v določbah o odmeri kazni za dejanja v steku, ki sodijo med pravila (splošnega dela) materialnega kazenskega prava. Enotno kazen bi moralo, če bi bilo to mogoče, izreči že sodišče, ki je izreklo poznejšo sodbo. Pri tem ne bi moglo uporabiti kazenskega zakona glede na (prihodnji) čas pravnomočnosti te sodbe, temveč bi uporabilo tisti kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivih dejanj glede katerih teče postopek. Ta zakon pa bi moralo sodišče uporabiti tudi takrat, ko odpravlja pomanjkljivosti v postopku neprave obnove.(2) Po stališču Ustavnega sodišča bi v nasprotnem sodišče brez razumnega razloga, neenako obravnavalo storilce, ki se jim za več kaznivih dejanj sodi hkrati, v primerjavi s storilci, ki se jim sodi ločeno (drugi odstavek 14. člena Ustave). V isti odločbi je Ustavno sodišče sprejelo razlago, da okoliščina, da šele ob pravnomočnosti zadnje sodbe nastopijo pogoji za nepravo obnovo, ni odločilna, saj bi bil za obsojenega storilca lahko glede izrekanja enotne kazni uporabljen zakon, ki bi bil strožji od zakona, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, kar pa bi bilo v neskladju z zahtevo iz drugega odstavka 28. člena Ustave. V tej ustavni določbi je izrecno predpisana prepoved retroaktivne veljavnosti kazenskega prava, ko predpisuje, da se kazniva dejanja ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, veljavnem v času storitve kaznivega dejanja. Hkrati pa zapoveduje izjemo od tega pravila v primeru, ko je novi zakon za storilca milejši. Načelo prepovedi retroaktivne veljavnosti kazenskega zakona iz prvega odstavka 28. člena Ustave je tako z drugim odstavkom 28. člena Ustave omejeno na strožji ali enako strog zakon(3).

6. Pri presoji utemeljenosti zahtev je treba poleg določb, v katerih je urejena časovna veljavnost kazenskega zakona, izhajati tudi iz vsebine določb, ki vsebujeta splošno pravilo o odmeri kazni za kazniva dejanja storjena v steku iz 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1A, po kateri enotna kazen ni smela preseči 20 let zapora (s to novelo ta ni bila notranje usklajena z določbo prvega odstavka 46. člena, ki je kazen zapora predpisovala v razponu od 15 dni do trideset let), in 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B, ki je maksimum enotne izrečene kazni predpisal na 30 let zapora. Dalje je treba pri tej presoji upoštevati tudi določbo prvega odstavka 55. člena KZ-1, ki je ostala nespremenjena, saj zakonodajalec z novelama KZ-1A in KZ-1B vanjo ni posegel. V drugem odstavku 55. člena te določbe je sicer predpisana izjema, ko se določba o odmeri kazni obsojencu za kaznivo dejanje storjeno v steku ne uporabi. Po tej določbi sme sodišče izreči kazen za novo kaznivo dejanje, ki ga je obsojenec storil med prestajanjem kazni, ne glede na kazen iz prejšnje obsodbe, če bi bil neprestani del prej izrečene kazni pri uporabi določb v steku nesorazmerno majhen. Glede vprašanja, ki zadeva nesorazmernost neprestanega dela prejšnje kazni, prevladuje stališče, da se ta nesorazmernost lahko kaže samo takrat, ko zaradi absorpcije nova enotna kazen (tak položaj je podan tudi v tem primeru glede kaznivih dejanj, zajetih v navedenih sodbah Okrožnega sodišča v Ljubljani in Okrožnega sodišča v Novem mestu) ne more biti drugačna od prejšnje kazni(4). Te določbe sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni uporabilo, ampak je kazen po pravnomočnih obsodbah obsojencu združilo na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. in prvega odstavka 55. člena KZ-1B. V ta del pravnomočne sodbe ni dovoljeno posegati, saj bi bila nasprotna razlaga v obsojenčevo škodo, kar pa s procesnega vidika ni dopustno. Sodišče, ki se je odločilo združiti zaporne kazni po navedenih pravnomočnih sodbah, bi zato moralo uporabiti pravila, ki veljajo za izrek kazni zapora, za kazniva dejanja storjena v steku.

7. V obravnavani zadevi gre za procesni položaj, ko je sodišče združilo kazni zapora po pravnomočnih sodbah, v katerih je bila obsojencu za kazniva dejanja na podlagi določb 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1A s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11622/2012 z dne 13. 7. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11622/2012 z dne 11. 11. 2015, že izrečena kazen 20 let zapora, s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 60342/2010 z dne 6. 10. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 60342/2010 z dne 16. 3. 2016, za kateri mu je za kaznivi dejanji storjeni 2. 6. in 29. 10. 2010, torej v času veljavnosti KZ-1A, izrečena enotna kazen 2 leti zapora, in s sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem I K 44726/2014 z dne 13. 7. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 44726/2014 z dne 10. 3. 2016, za kaznivo dejanje, storjeno 19. 3. 2014, torej že v času veljavnosti KZ-1B, izrečena kazen 6 mesecev zapora. Sodišči sta se v izpodbijani pravnomočni sodbi postavili na stališče, da okoliščina, da je zadnje kaznivo dejanje obsojenec storil 19. 3. 2014, ko je veljal KZ-1B, utemeljuje razlago, da je treba združitev kazni zapora po vseh treh sodbah in izrek enotne kazni opreti na določbe KZ-1B. Kot je bilo že pojasnjeno, je pri časovni uporabi materialnopravnih pravil, ki veljajo v postopku neprave obnove, odločilen čas storitve kaznivega dejanja, ne pa čas pravnomočnosti zadnje sodbe, pri čemer je treba upoštevati tudi načelo prepovedi retroaktivne veljavnosti kazenskega zakona, če je ta za storilca strožji. V nasprotnem lahko razlaga privede, tako je bilo v konkretnem primeru, do rezultata, ki je v nasprotju z načelom prepovedi retroaktivne uporabe strožjega zakona. Stališče, ki ga je sodišče sprejelo v izpodbijani pravnomočni sodbi, bi lahko pomenilo, da bi bilo mogoče storilcu, ki bi mu bilo v času veljavnosti poznejšega (strožjega) zakona sojeno za več kaznivih dejanj, storjenih v času veljavnosti prejšnjega (milejšega), z združevanjem kazni izreči enotno kazen na zgornji meji maksimuma zaporne kazni po strožjem zakonu, kar pa bi bilo v nasprotju z navedenimi ustavnimi in zakonskimi določbami.

8. Glede na navedeno bi moralo sodišče, ko se je odločilo, da bo obsojencu v postopku neprave obnove združilo po citiranih sodbah izrečene zaporne kazni, da bi se izognilo kršitvi kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP v škodo obsojenca izpeljati stopnjevito, v dveh fazah. V prvi fazi odločanja bi moralo obsojencu združiti zaporne kazni, izrečene z navedenima sodbama Okrožnega sodišča v Ljubljani in Okrožnega sodišča v Novem mestu in mu, ob upoštevanju pravil o časovni veljavnosti zakonov in razlage, kot je razvidna iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice Koprivnikar proti Sloveniji 67503/13 z dne 24. 1. 2017, določiti kazen v skladu z ureditvijo v noveli KZ-1A, v konkretnem primeru bi to po načelu absorpcije pomenilo 20 let zapora, in mu nato v naslednji fazi z uporabo določbe 3. točke drugega odstavka 53. člena v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1B, ob upoštevanju kazni, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem za kaznivo dejanje, storjeno že v času veljavnosti tega zakona, izreči enotno kazen. V pravnomočni sodbi je sodišče prvo fazo izpustilo (preskočilo), zato je Vrhovno sodišče ugotovljeno kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP odpravilo na način, da je izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o enotni kazni spremenilo tako, da je obsojenemu S. C. izreklo 20 let in 5 mesecev zapora.

C.

9. Glede na navedene razloge je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevama obsojenega S. C. in njegovega zagovornika ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo, kot je razvidno iz izreka.

----

(1) Glej Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 877.

(2) Glej odločbo Up-200/13 z dne 23. 10. 2014.

(3) Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-152/14 z dne 9. 2. 2017.

(4) Glej Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 322 in 323.


Zveza:

ZKP člen 407, 407/1-1. KZ-1 člen 53, 53/2-2, 53/2-3, 55, 55/1, 55/2.
Datum zadnje spremembe:
05.06.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4NjA4