<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep I Cp 2388/2009
ECLI:SI:VSLJ:2009:I.CP.2388.2009

Evidenčna številka:VSL0054971
Datum odločbe:30.09.2009
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:pravica do izjave - pravica do enakega varstva pravic - pravica do poštenega obravnavanja - obrazložitev odločbe

Jedro

Korelat pravici stranke, da se v postopku izjavi, in pravici do poštenega obravnavanja je obveznost sodišča, da svojo odločitev v sodbi ustrezno obrazloži. Sodišče mora vse navedbe stranke vzeti na znanje, pretehtati njihovo relevantnost, ter se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi tudi opredeliti. Odločbe sodišča, ki ne vsebujejo odgovorov na v postopku navedena vprašanja, kršijo stranki pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 2.078,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.2009 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o stroških pravdnega postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Opozarja, da je prvostopno sodišče ignoriralo napotek višjega sodišča, da mora v ponovnem sojenju zavzeti stališče glede pritožbenih navedb tožene stranke do različnih izpovedb tožnika o nastanku nezgode glede soprispevka tožnika k nastali škodi in njegovi odgovornosti. Izpodbijana sodba znova nima odločilnih razlogov, zaradi katerih bi jo bilo moč preizkusiti. V ponovljenem postopku se je dodatno pokazalo, da je tožnik opravljal delo v okoliščinah, ki so v celoti ustrezale predpisanim ukrepom iz varstva pri delu, za kar je poskrbel zavarovanec tožene stranke. Ta je poskrbel za seznanitev tožnika z varstvom pri delu, za pravilno ravnanje s strojem ter za vse pripomočke. Tudi pri ponovnem zaslišanju tožnika se je zopet pokazala njegova neverodostojnost v izpovedbi. Tožena stranka je vložila v spis dokazilo, da je tožnik opravil izpit za varno delo že 17.2.2005, to je 10 mesecev pred nesrečo. Tožnik spreminja trditve glede odgovornosti tožene stranke, sedaj je dodal novoto, ko je izpovedal, da ne ve, ali je bil vzrok za nenavadno reagiranje dvigala pokvarjeno stikalo ali zavora. Sodišče je sklepalo na podlagi izvlečkov pričevanj, da je dvigalo nevarna stvar, kar je protispisno. Dokazni postopek je pokazal, da tožeča stranka sama meni, da ne gre za nevaren in zahteven stroj. Tožnik je tudi izpovedal, da so drugi stroji pri delodajalcu bolj zahtevni. Tožnik in priče so potrdile, da niso obveščale delodajalca o okvarah na stroju. Napake naj bi sami popravili oziroma so se same sanirale. Sodišče bi moralo ocenjevati prav vse okoliščine, tudi nepazljivost pri za tožnika rutinskem delu, prepričanost tožnika, da lahko z manj vloženega dela prej opravi prenos materiala in dejstvo, da je tožnik imel vse znanje glede ravnanja z dvigalom. Če bi bilo dokazano, da je prišlo do poškodbe z dvigalom, pa je prvostopno sodišče spet zanemarilo vprašanje soodgovornosti. Prvostopna sodba ne omeni okoliščine, da je imel tožnik opravljen izpit iz varstva pri delu, kar je zanikal, poleg tega se sodišče ni vprašalo, kako naj bi zavarovanec tožene stranke lahko napake saniral, saj o njih sploh ni bil obveščen. Sodišče je tudi povsem nekritično upoštevalo le določene segmente izpovedi posameznih prič. Tožena stranka je prepričana, da do delovne nezgode ni prišlo zaradi povečane škodne nevarnosti za okolico zaradi dvigala, saj je imel tožnik ves čas možnost nadzorovati dvigalo. Graja tudi višino dosojenega zahtevka. Za strah prisojena odškodnina je previsoka, saj je ta pri oškodovancu trajal zgolj nekaj ur, krvavitev pa se je sama od sebe ustavila in ni bilo potrebno niti šivanje rane. Previsok je priznani zahtevek za pretrpljene bolečine med zdravljenjem, saj je oškodovanec časovno kratek čas prenašal bolečine, hude zgolj dan in pol, lahke pa dva dni. Gre za lažjo telesno poškodbo s kratkim bolečinskim obdobjem, tudi neugodnosti povezane z zdravljenjem so bile majhne. Sodišče pri oceni višine odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni ocenilo dejstva, da trajnih posledic tožnik nima, da je desničar, poškodovan pa je imel palec leve roke in je edina nastala posledica njegova občutljivost na mraz, ki pa bo z leti slabela. Poleg tega je tožnik sedaj v pokoju in delovne nezmožnosti za delo v mrazu zanj niso takega pomena. Oškodovani ni imel nevšečnosti pri zdravljenju. Pritožba graja tudi odmero pravdnih stroškov, ker sodišče ni priznalo odsotnosti iz pisarne ter kilometrine za prihod na glavno obravnavo 22.5.2007.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke po temelju ugodilo, ker je ocenilo, da je tožniku škoda nastala pri delu z dvigalom kot nevarno stvarjo (stran 5 sodbe). Pojma nevarne stvari (2. odst. 131. člena in 150. člen Obligacijskega zakonika, OZ) zakon ne definira. Zato vsebinsko gledano pomeni ta pojem pravni standard, ki ga mora sodnik v vsakem primeru posebej napolniti. Sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo razlogov, zakaj dvigalo šteje za napravo, iz katere izvira večja škodna nevarnost. Povzelo je zgolj izpovedbe tožnika in posameznih prič o nastanku nezgode, ni pa teh dokazov analiziralo v sintetični dokazni oceni, niti ni lastnosti dvigala posebej opisalo. Pritožbeno sodišče sicer načeloma soglaša, da je dvigalo lahko nevarna stvar, saj je pomemben element nevarnosti stvari njen avtomatizem oziroma samodejnost. Zaradi motornega ali električnega pogona namreč lahko stvar postane nevarna ravno zaradi nemajhne možnosti nastanka škode, neodvisno od človekovega ravnanja, saj naprave ni mogoče naenkrat ustaviti in odvrniti nesreče. Vendar pa mora biti škodni dogodek v vzročni zvezi s takšno lastnostjo nevarne stvari in teh razlogov prvostopna sodba nima, na kar pritožba utemeljeno opozarja.

Sodišče prve stopnje je nadalje kršilo tudi določilo 1. odst. 362. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem mora obravnavati vsa sporna vprašanja, na katere ga je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. To je v svoji odločbi z dne 9.4.2008 že zapisalo, da mora sodišče zavzeti stališče do različnih navedb tožnika o nastanku nezgode pred vloženo tožbo in med postopkom ter se opredeliti, v katerem delu mu verjame in zakaj. Načelo proste dokazne ocene namreč ne pomeni, da je sodniku ni potrebno argumentirati. Dokazna ocena mora biti opravljena v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, temeljiti mora na moči boljših argumentov, kvaliteta teh argumentov pa mora biti takšna, da so razumljivi in prepričljivi. Sodišče torej ne more zgolj povzeti vsebine posameznih dokazov, temveč jih mora medsebojno primerjati in nato obrazložiti, zakaj nekatera dejstva šteje za izkazana, druga pa ne. Le takšno dokazno oceno je namreč mogoče preizkusiti, v nasprotnem primeru pa ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je v odločbi z dne 9.4.2008 nadalje opozorilo, da mora prvostopna sodba zavzeti stališče do morebitnega soprispevka tožnika k nastali škodi. Do tega se v izpodbijani odločbi sodišče znova ni opredelilo, ter so ostali ugovori tožene stranke v tej smeri povsem spregledani. Korelat pravici stranke, da se v postopku izjavi (5. člen ZPP), in pravici do poštenega obravnavanja iz 1. odst. 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) je obveznost sodišča, da svojo odločitev v sodbi ustrezno obrazloži. Sodišče mora namreč vse navedbe stranke vzeti na znanje, pretehtati njihovo relevantnost ter se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi tudi opredeliti (odločba Ustavnega sodišča Up 39/95, Up 321/96). Odločbe sodišč, ki ne vsebujejo prepričljivih odgovorov na vsa navedena vprašanja, kršijo pritožniku njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (odločba Up 314/99). Ker se sodišče prve stopnje ponovno ni opredelilo do navedb tožene stranke o soodgovornosti tožnika za nastalo škodo in torej sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je s tem zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Iz že omenjenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi 1. odst. 354. člena ZPP in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ocenilo je namreč, da bi bilo v nasprotju z ustavno varovano pravico do pritožbe, ko bi samo ugotavljalo celoten sklop vprašanj, na katera opozarja pritožba, pa se do njih prvostopno sodišče ni opredelilo (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS; Up 2938/2007, z dne 10.9.2009). Glede na izid pritožbenega postopka pa sodišče tudi ne odgovarja na vse nadaljnje pritožbene navedbe v zvezi z višino tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje naj se v ponovljenem postopku opredeli do vseh relevantnih ugovorov pravdnih strank, nato pa izvedene dokaze ponovno oceni v skladu z določilom 8. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP.


Zveza:

URS člen 22.
ZPP člen 5, 8, 362/1.
EKČP člen 6, 6/1.
Datum zadnje spremembe:
17.11.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU5NzAz